Boj za Slovenijo dejansko še traja.

Nova strategija prostozidarjev.

Rdeče in črno

Vsi za “demokracijo”, vendar s figo v varžetu?

Tigrovci ostjajo »problem«

 

Ob odkritju ostankov žrtev pošastnega pomora v Barbara rovu v rudniku Huda jama pri Laškem se je naš »demokratični » tednik Demokracija krepko zaletel. Kot smo poročali, so njegovi sodelavci zločin takoj trpali za vrat izrecno »slovenskim partizanom« (Marija Vodišek, Igor Gošte in še kdo, ja seveda, vsaj še Pavel Ferluga!). Pri tem so načrtno spregledali vlogo jugo armade in Tita, ki je dejansko izdal ukaz za množične pomore. To so morali očitno storiti po naročilu srbskega gospodarja, ki financira tednik preko Dušana Lajovica, čigar družina je bila že pred drugo vojno v krogu zaupnikov Karadjordjevićev in je v njem ostala tudi po vojni.

 

Vsa zadeva je zaradi divjaštva nasproti slovenskim partizanom kot takšnim že hudo zaudarjala in postavljala v javnosti »demokratični« tednik na zatožno klop. Zato je glavni urednik, Metod Berlec, pohitel in v št. 14 objavil daljši članek, opremljen z ilustracijami, ki ga povprečni izobraženec, kateremu je namenjen, z zanimanjem prebere. Članek Metoda Berleca, ki ga komentiramo na tem mestu, zaradi nepoznavanja dejanskega stanja, ali tudi nehote, slovensko javnost namreč v veliki meri zavaja.

 

......

                    Metod Berlec

 

Odmev ideološkega genocida – Takšen je naslov članka nadebudnega Metoda, ki nikakor ne ustreza dejstvom. Pod nazivom »ideološki« nas hoče prepričati, da je bil genocid nad Slovenci storjen zgolj zaradi komunistične ideologije. Toda temu ni tako. Šlo je, in gre še vedno, za načrtovan etnocid nad Slovenci. To je, za njihovo izničenje v svojstvu naroda. Fizičen pomor je bil le del tega etnocida, ki se je po drugi vojni nadaljeval v izropavanju slovenskega premoženja, uničevanju kmečkega stanu, ki mu je pripadala večina Slovencev, v begu v odseljevanju v tujino, zato da naredijo prostor »izbrisanim«. In tudi v popolni sprostitvi splavov v 70. letih, kar se še vedno izvaja. Stroške za lasten genocid pa nosi država Slovenija.

 

Tega Metod Berlec seveda »ne ve« oziroma ne sme vedeti. Krivdo za genocid, ki je v bistvu etnocid, pripiše edinole Titu, ki je dejansko izdal ukaz za množične pomore. S tem ga naredi za edinega grešnega kozla. Da pa Tito ne bi bil sam in da bi bili še Slovenci vmes, navede še Edvarda Kardelja, in pravi takole: Vsekakor je odgovornost Tita ter drugih jugoslovanskih in slovenskih partijskih voditeljev z Edvardom Kardeljem na čelu za povojne poboje ogromna... (str. 15). V resnici jih je ukazal Tito in zaradi tega vsaj on zanje ni samo »ogromno« odgovoren. To bi bil lahko kvečjemu Kardelj. - Kakšna pisarija!

 

Prevejani Metod se tukaj spet izogne omembi vloge generalov JLA, ki so skupaj s Titom odrejali pomore in jih s svojo armado večinoma tudi izvajali. Pomore naj bi odrejali, kot nam sugerira, le partijski voditelji. Pri tem prikrije tudi vlogo prostozidarske lože, ki ji je bil na čelu Tito (33. stopnja). Pripadali pa so ji na slovenski strani Edvard Kardelj, Joža Vilfan, Boris Kidrič in njegova žena Zdenka Armić, Aleš Baebler... Torej sam vrh partizanskega štaba v Sloveniji.

 

Prostozidarji so pod grožnjo smrti dolžni izvajati ukaze njihove lože. Izvajati jih je moral očitno tudi Edvard Kardelj, ki mu je bilo naročeno, da iz Belgrada s svojimi pismi, ki jih še danes triumfalno navajajo, podžiga ob koncu vojne k »strogosti« v Sloveniji, to je, k pomorom političnih in idejnih nasprotnikov komunizma. Pred slovensko javnostjo je moral, kar ga seveda nikakor ne odveže krivde, igrati grešnega kozla za navodila, ki jih je dejansko izdajala prostozidarska loža v Belgradu. - Na začetku sedemdesetih je Kardeljev sin, podobno kot več drugih sinov vodilnih v Sloveniji, napravil »samomor«. O tem pa Metod Berlec, kljub Demokraciji, prav tako »ničesar ne ve«.

 

Staro znamenje prostozidarske lože. Bila je in je še vedno tudi v Belgradu. Od tam so prihajali in še prihajajo navodila za etnocid nad Slovenci. Ta se po drugi vojni izvaja kot neke vrste specialna vojna.

 

Danes valijo razni slovenski pisci, ki jim je tako naročeno, krivdo za pomore in za komunizem edinole na Edvarda Kardelja. Toda to je le del resnice, ker pri tem zamolčijo slovenski javnosti vlogo omenjene lože v Belgradu. Ta je tudi po umorih ob koncu druge vojne delovala naprej in deluje še danes.

 

Opozorili smo na odprto politiko splavov, na izropavanje podjetij (zadnji primeri Istrabenz, MIP, Šampjonka, LDH, Elan, Elkroj,...) in uničevanje delovnih mest v Sloveniji... Pa izropavanje bank...Pa milijardne »investicije« v Srbijo...

 

Opozorimo naj kot zgled še na mednarodno prostozidarsko zaroto proti samostojni Sloveniji. Spomnimo se na gonjo proti vaščanom Ambrusa, ki jih je, s podporo srbskega podzemlja, izzivala kriminalna ciganska družina Strojan. Vsaj 4 mesece so na Tv Slo vsak dan poročali o nasilju Ambrušanov nad »ubogimi« cigani. Prostozidarski tisk po svetu je prinašal članke o »nestrpnih« Slovencih. Temu je očitno botrovala srbska tajna služba, zato da bi bili Slovenci prikazani svetu kot nacionalisti, šovinisti itd.

 

Drla se je prostozidarska Amnesty International. Judovsko prostozidarski New York Times je o odmaknjenem Ambrusu poročal kar v dveh reportažah. Sedaj, ob odkritju žrtev v Barbara rovu, pa taisti tisk vztrajno molči. Zakaj? Zaradi prostozidarja Churchila, ki je odredil izročitev domobranskih borcev Titu, ki jih je dal zatem zverinsko pomoriti. Da so bili vmes prostozidarji, svetovna javnost ne sme izvedeti.

 

Judovski NYT je svetu sporočal, kako so Slovenci “nestrpni”. V ozadju so bili LDS in njeni prostozidarski srbski botri, ki danes s specialno vojno pospešeno izvajajo etnocid nad Slovenci.

 

Gledano s tega vidika nas torej tudi članek Metoda Berleca o Titu, ki je izdal povelje za pomore Slovencev ob koncu vojne, zavaja. V njem je Tito, in ob njem navedeni Edvard Kardelj, prikazan kot edini grešni kozel. Poteza Metoda Berleca je lahko premišljena, ali pa tudi samo slučajna, ker se ne zaveda širine samega problema. Prostor za objavo članka pa je prav tako omejen. Za kaj dejansko gre, bo razvidno iz nadaljnih številk tega tednika. Da pri tem ne gre za »demokracijo«, kot navaja naslov tednika, pa je razvidno že sedaj. Pregovor pravi: Čigar kruh jem, tega pesmi pojem! Kruh je financiranje, ki ga tedniku nudi stari karadjordevićevec Dušan Lajovic.

 

Da pa bi Metod Berlec, ki je glavni urednik, položaj svojega tednika nekako uravnotežil tudi s srbsko stranjo, objavi v njem poseben intervju še z Igorjem Lukšićem (SD), sedaj ministrom za šolstvo. S tistim, ki je primorske tigrovce zmerjal s »teroristi« (2005). Takole pravi ta Igor mdr.: Huda jama je bila odkrita že prej, za potrebe volitev pa je bila postavljena pod soje Tv-žarometov. – To je lahko tudi res, toda zakaj si potem ti, Igore, če si to že vedel, molčal? Po vseh pravilih civilizirane družbe si bil dolžan ta pošasten zločin javnosti naznaniti!

 

Če tega ti in tvoji pri SD niste storili, je vzrok lahko le ta, da si niste upali omenjati Tita in njegove JLA. Počakali ste, da je bil zločin razkrit in ga je »protikomunistična« stran, z Antonom Drobničem na čelu, porinila slovenskim partizanom, češ Slovenci so morili Slovence (Sram me je, da sem Slovenec!). Sedaj pa bi radi, skupaj z urednikom Berlecom, z objavo »resnice« v Demokraciji prenesli slovensko javnost okrog. Mnogi vam bodo res nasedli, nekateri pa bodo vaš »vještino« le spregledali.

 

Boštjan Turk, doktoral v Parizu na Sorbonni itd. Resno, ali samo zato, da bi tistim, ki so doktorirali samo v Lublani, vzbujal kompleks manjvrednosti?

 

Med osličkom in cekini – Tako naslavlja svoj prispevek v Demokraicji (2009/15) publicist Boštjan Turk. V njem mu »osliček« (zares neokusno!) ponazarja Kristusov slovesen vhod v Jeruzalem, ki se ga spominjamo na Cvetno nedeljo. Na začetku se pisec v svojem članku opre na svetopisemske dogodke, filozofira o njih in jih bralcem očitno prikazuje kot verodostojnost svojega premišljevanja. Mi mu seveda ne nasedemo Tudi potem ne, ko preberemo njegov sijajni curriculum vitae, ki že po navadi spremlja njegove članke. Poglejmo!

 

Diplomiral je na Filozofski fakulteti v Lublani, doktoriral na Sorbonni, slavni ali bolje razvpiti univerzi v Parizu. Sedaj prav tam izhaja pri zložbi Téqui njegova monografija, posvečena... Predava francosko književnost, spet na Filozofski fakulteti v Lublani, v Parizu pa kot občasen gost na Inalco... Njegov curriculum je res formidable: ustanovni član krščanskih demokratov 1989, od 1994 do 1997 predsednik SKD Lublana, podpredsednik Svetovnega slovenskega kongresa, vodja strateškega sveta SKD + SLS od 2001 do 2002, publicist in analitik, ki objavlja v veliki večini slovenskih tiskanih medijev. C'est magnifique, n'est pas?

 

Ob taki »gloriji« se se navademu Slovencu postavlja kar nekaj vprašanj. Kdo ga je poslal na Sorbonno in ga vzdrževal? Je bilo to še pod Jugoslavijo? Slutimo na vsak način, da imamo pred sabo udbovskega ali kos/ovskega zaupnika. Njegova pripadnost krščanskemu taboru nedvomno ni iskrena. Njegova kritika Cerkve je škodoželjna. Po tem se izda! In to pride še posebej do izraza v enem od izpostavljenih gesel med besedilom njegovega članka:

 

Izpad NSi iz parlamenta je bil najmočnejši signal Cerkvi, da se je njena dvolična politika v družbenem prostoru docela obletela.

 

Tukaj nam pisec vsiljuje misel, da je bila rajna NSi kar istovetna s Cerkvijo oziroma »njena« stranka. To je njegov ameublement de la bouche, ki bi ga rad nadel slovenskim ovcam, tako da bi se na nov način izražale o Cerkvi. Toda njegovo navajanje ne drži. NSi se je zgolj prikazovala kot krščanska stranka, kar pa dejansko ni bila (z njim vred). Opozorili smo že, kako je pustila na cedilu svojega člana, ministra Janeza Drobniča, ki ga je Janez Janša brcnil iz vlade, potem ko je bil izdelal predlog za omejitev pošastnih splavov. Spomnimo se, kako sta se obnašala njena člana Marko Štrovs in Jože Duhovnik, ki sta tik pred zadnjimi volitvami ustanovila posebno »stranko« Krščanskih demokratov Slovenije (KDS) in s tem krepko prispevala k temu, da je NSi izpadla iz parlamenta. Kaj je pri tem imela Cerkev? Enačenje NSi s Cerkvijo pri nekom, ki se ponaša z doktoratom Sorbonne, ni kaka proceduralna napaka in v njegovem pisanju tudi ni edina.

 

Ivan Zidar od SCT, ki mu je “Cerkev” blagoslavljala novogradnje. Velike kapitale je “investiral” v Srbijo. Nastavil ga je bil še zloglasni Ivan Maček.

 

Gledališče v Novi Gorici, ki ga je bil ob odprtju blagoslovil nič manj kot nadškof Šuštar iz Lublane. Kakšen hec!

 

Prizadevni Boštjan se kritično spravi tudi na odnose med Cerkvijo in SCT. Slednja je obnovila Cerkvi več objektov. Ob tem pravi pisec:...zato je Cekev tudi blagoslavljala objekte, ki jih je SCT postavljal. – Cerkev kot takšna ne, blagoslavljal jih je posamezen škof ali duhovnik, ki pa sam po sebi že ni kar »Cerkev«. (Ah, Sorbonne!).

 

V Novi Gorici se še spomnijo nadškofa Alojzija Šuštarja, ki leta 1994 je prišel blagoslovit novo gledališče na Trgu Edvarda Kardelja (sic!). Takrat je bila na oblasti LDS. Nadškof ji je na ta in na podobne načine, zlasti z obiski Kučana pred volitvami, očitno dovajal glasove vernih.

 

In potem, kako da je Cerkev »bogata«, saj tako meni kar 65% vprašanih, kot naj bi ugotovil (celo) verski tednik Družina. Vsi vemo, da je tednik Družina udbovski oziroma kos/ovski. In to ve tudi Boštjan Turk sam. Na kakšen način je omenjeni verski tednik to ugotovil, nam ne pove. Vemo pa, da so “ankete” preverjena prostozidarska taktika.

 

Sv. Sava, pravoslavna cerkev                             Sv. Nikolaj, stolnica Lublana

Kdo bo komu kaj blagoslavljal? Tudi bodočo armado Zahodnega Balkana? To je zdaj vprašanje!

 

Tednik Družina objavlja v imenu »svobode mnenja« neredko premišljena udbovska pisma proti veri in vernim, o čemer smo že poročali. Zanesti se na njegovo ugotovitev, je zgolj »podržka«, ki jo Boštjan Turk daje njegovim prevaram. Naj opozorimo, kako je isti tednik pred kakim letom objavil »ugotovitev«, da po (lažni) anketi BBC večina svetovne javnosti vidi kot največjega filozofa Karla Marxa in ne Kristusa. V tednik jo je, očitno po udbovski naredbi, porinil »krščanski« pisatelj Alojz Rebula. Namen tega je bil poniževati verne ljudi.

 

Tisto, kar pri “demokrščanskem” Boštjanu Turku moti, je njegov odpor proti Cerkvi kot taki in s tem tudi proti veri, ki jo Cerkev zastopa. Zaradi tega drobne ponaredbe v njegovi kritiki, ki je sicer kot celota lahko tudi upravičena. Njegov pravi namen pa je seveda prizadeti podobo Cerkve z “resnimi” pridržki. Mi jim seveda ne gremo na led, kljub njegovi Sorbonni!

 

Od naše strani smo bili do Cerkve, ali bolje, do njene hierarhije vedno kritični. Toda tistih stvari, za katere odgovarja posamezna oseba, nismo prenašali na Cerkev kot celoto, kot to dela vneti Boštjan. Ne bi se radi prenaglili z našo presojo, toda s tem nastane vendarle vtis, da imamo pred sabo udbovca ali prostozidarja. Tudi v cerkveni hierarhiji smo jih odkrili kar nekaj. Njegovo pisanje je učeno nakladanje, namenjeno bolj ali manj razgledani slovenski javnosti. Ta naj bi, menda zaradi kompleksa manjvrednosti, kar pokleknila pred Parizom oziroma pred Sorbonno, na kateri je Boštjan Turk doktoriral. Akademsko taktiko te vrste, ki jo rada ponavlja tudi lublanska univerza, so skovali v Belgradu. Danes je že precej zastarela (out of date). Samo za Slovence, ker imajo manjvrednostni kompleks, naj bi bila še uporabna. N’est pas?

 

Primorci in Istrani, v začetku marca 2009 je ob breznu Golobivnica pri Lokvi, kjer jim je italijansko in srbsko prostozidarstvo pripravilo “sukob”. Inscenirani “show” je potem odmeval v italijanskem tisku. Takrat so “ Istrani” zagrozili, da bodo maja spet prišli, opremljeni seveda z vsemi dovoljenji (prosrbske ) slovenske policije.

 

Morilec je že dolgo znan – V Demokraciji (2009/18) se je Silvan Štokelj odzval popravku, ki smo ga naslovili na njegov dopis v pismih bralcev, v katerem je zmerjanje primorskih tigrovcev s teroristi pavšalno pripisal “komunistom”. Dejansko pa sta jih s tem leta 2005 javno zmerjala Janez Stanovnik in Igor Lukšić. Pisec v svojem posegu spet navaja, da bi se morali primorski borci distancirati od komunizma, ker partizanstvo brez komunizma je sveto dejanje… Toda, zakaj samo primorski? Ali to za druge borce ne velja?

 

In dalje, s podporo napisu “Naš Tito “ na Sabotinu (sedaj zaraščen) pa v Braniku in še drugod, dejansko nad Renčami, naj bi se izkazala kar zadrtost primorskih partizanov… Pa saj se taka “zadrtost” - če smo že pri tem! – kaže tudi pri podpori kranjskih partizanov vsakletni orgiji v Dražgošah in še drugod. Pisec seveda ve, da pri tem sploh ne gre za “borce”, temveč za pripadnike Udbe, sedaj Kos, to je srbske tajne službe, ki nekaj ljudi izsiljuje in jih obenem nagrajuje, zato da napise vzdržujejo. Vzdržujejo jih prav zato, da se vanje kdo obregne. Menda se je že Jože Dežman na Tv, za njim sedaj še Silvan Štokelj v Demokraciji, in jutri se bo še kdo.To nas spominja na naivno vprašanje, kot ga postavljajo otroci: Zakaj tisto tam gori? In na poučen odgovor: Zato, da boš ti prašal?

 

TIGR med dvema ognjema, fašistično Italijo in prostozidarsko Srbijo (Jugoslavijo).

 

 

Mala gora pri Ribnici dne 15. maja 2004. - Janez Stanovnik, predsednik ZZB NOB govori na spominski slovesnosti ob 63. obletnici prvega spopada tigrovcev z italijanskim okupatorjem na tem mestu. Leto pozneje je Janez Stanovnik na ukaz srbske Kos zmerjal tigrovce s “teroristi”.

 

 

Dne 18. marca 2009 so neznanci, ki naj bi bili neofašisti (spet Kos), znova oskrunili spomenik tigrovcem na Bazovici. Društvo TIGR se je seveda zgražalo. Zelo ganljjivo, za nepoučeno javnost.

 

Kar zadeva tigrovce, jih komunisti v nekdanji SFRJ niso samo označevali za teroriste. Pri tem komunisti kot takšni niti ne pridejo vpoštev. Tigrovce je preganjal jugoslovanski režim, ki je iz Belgrada dajal navodila CK-ju slovenske partije. In ta je preko pripadnikov svoje mreže po deželi izvajala teror nad njimi in nad spominom o njihovem boju proti fašizmu. Ko je v zaradi tega prišlo v 50. letih na Primorskem do odpora, je imel CK ZK leta 1958 posebno sejo, na kateri je sprejel primerne ukrepe.

 

Sam CK slovenske partije ni imel za pregon tigrovcev niti najmanjšega povoda. Ustrezna navodila so prihajala, kot omenjeno, lahko samo iz Belgrada. Toda, kakšno je bilo pri tem ozadje? Šlo je za staro navezo med srbskim in italijanskim prostozidarstvom. Primorsko osvobodilno gibanje Tigr, ki se je borilo proti fašizmu, je še vedno napoti Italijanom. Že med vojno je očitno od italijanske strani prišla tudi zahteva po umoru Janka Premrla Vojka, pa Ferda Kravanje in še koga od primorskih tigrovcev in partizanov, ki so bili na italijanski črni listi. Belgrajska prostozidarska loža je to preko partizanske strani tudi izpeljala. Prav tako tudi umor primorskega prosvetitelja, duhovnika Filipa Terčelja, ki so ga leta 1946 ustrelili pripadniki KNOJa.

 

Marjan Bevk

Prapor TIGRa, srbska Kos je danes društvo, ki mu je Italija nasprotna, povsem ohromila. Njegova vloga je samo še folklora, za kar skrbi njen režiser, sedanji predsednik društva Marjan Bevk

 

Ista belgrajska loža je po vojni na italijansko zahtevo zatrla vsak spomin na tigrovce in jih tudi preganjala. Leta 1948 je bil načrtovan umor Alberta Rejca iz Tolmina, ki je bil pred in med vojno politični vodja Tigra. Podoba Italije v svetu bi bila namreč dokaj prizadeta, če bi prišlo na dan, kar je fašizem počel s slovenskimi ljudmi na Primorskem kot tudi v Lublanski pokrajini.

 

Vprašanje zamolčanega Tigra je v 80.letih spektakularno iznesla zgodovinarka Milica Kacin –Wohinz. Ker je bila zadeva že odmaknjena v času, ji je Udba dovolila, da je zamolčane tigrovce „pogumno“ iznesla v javnost in si s tem naredila ime. Toda vse njeno delo je bilo potem “sotto controllo”, kar je še danes.

 

Spomenik – muzej, ki ga gradijo na Cerju, na robu Krasa, je imel namen predstaviti široki javnosti predvsem primorski boj za svobodo, torej tigrovstvo in partizanstvo. No, sedaj je, očitno prav tako na italijansko tajno zahtevo, srbska tajna služba uresničenje tega programa preprečila. Načrt nove ureditve razstavnih prostorov je pod pretvezo “strokovnosti” prevzel Goriški muzej in njegov izvedenec, Andrej Malnič, ga je preuredil do nepreglednosti. Zato da obiskovalec ne bi dobil neke zaključene slike gibanju Tigr. S tem bo “uradni resnici” o tem gibanju zadoščeno. 

 

Viri: Tatjana Rejec, Partija in tigrovci, Lublana 2006, 196 – Izvleček zapisnika seje Izvršnega komiteja CK ZK Slovenije dne 13. junija 1958, v: Primorski rodoljub 5/2001, 12