Mlaj za prvi maj, ki je danes prvenstveno delavski praznik. Delavstvo ga praznuje od leta 1890. Postavljanje mlajev na ta dan in z njim povezani običaji pa so veliko starejši in izhajajo še iz predzgodovine.

Prvi maj

in njegov mlaj

Prvi maj je danes le še praznik dela, ki ga je uvedlo delavsko gibanje, njegov izvor pa je v ljudskem izročilu veliko starejši. Ko raziskujemo, odkod izhaja njegovo najbolj značilno znamenje, mlaj, odkrijemo, da sega še v predkrščanske čase. Na prvi maj postavljajo mlaj pred vasi po vsej Srednji Evropi. Zelo verjetno je, da gre v tem primeru še za dediščino naših prednikov Venetov, ki so jo kasneje deloma prevzeli tudi Kelti, nikakor pa ne romanski svet v Sredozemlju in slovanski svet Vzhodne in Južne Evrope. Kolikor nam je znano, v teh predelih mlajev ne poznajo. Na Slovenskem postavijo mlaj tudi na novo hišo, ko jo dogradijo do strehe. Vsebina te navade še ni raziskana.

Iz tega, da ljudstvo postavlja mlaje za prvi maj na vsem ozemlju, ki so ga nekoč naseljevali Veneti, je mogoče sklepati, da gre v tem primeru še za njihovo kulturno in duhovno dediščino. Preživela je tudi rimski čas, in ker ni bila v nasprotju s krščanstvom, je tudi pokristijanjenje ni zatrlo. Ohranila se je do danes, dasi postavljalci mlajev sploh ne vedo več, zakaj jih sploh postavljajo. Vedo samo to, da gre za neko počastitev, danes za počastitev praznika dela.

Maja

Današnji naziv “mlaj” za olupljeno smreko z zelenim in lepo okrašenim vrhom ter vencem pod njim ni izviren. Vsled tega tudi zakriva njegovo pravo izročilo. Ponekod na Slovenskem mu pravijo tudi maj, in ponekod še bolj pomenljivo: maja. Torej v ženski obliki, in presenečeni smo, ko ugotovimo, da se z žensko obliko imena sklada tudi njegova bajeslovna vsebina. Prav ženska značilnost mlaja – maje ponazarja namreč bujno majsko rast in zelenje narave in s tem starodavno predstavo o kozmični materi, ki poraja življenje. Upodabljajo jo figure izpred 20.000 let pr Kr., ki jih arheologija imenuje “Venere” (Laussel v Franciji, Willendorf v Avstriji…). Bili so takrat še časi lovcev, nabiralcev in v kasnejšem obdobju pastirjev.

Danes nihče več ne ve, da je mlaj v resnici ženski simbol in da pooseblja Majo, še predkrščansko božanstvo, mater naravo, ki prinaša rast, zelenje in s tem življenje.

Različne figure “Venere” so na viden način odražale predstavo o kozmični materi, ki poraja vse življenje. Ko prevlada pred kakimi štiri ali tri tisoč leti poljedelstvo, se prvotna predstava o kozmični začne odražati v dveh vidih oz. postavah, ki postaneta božanstvi: mati zemlja in mati narava. Prva izmed niju ohranja še naprej svoj kozmični materinski vidik. Druga dobi zemeljskega in ponazarja rast in zelenje v naravi. Torej vse tisto, kar se razbohoti še zlasti v mesecu maju. Njena postava preide v bajeslovje kot boginja Maja, po njej se imenuje tudi mesec maj. Zelo verjetno je, da so Veneti na svojih pohodih prinesli predstavo o njej in njeno ime Maja, kot mater vse narave, tudi v Indijo. V indijskem bajeslovju se je ohranila do danes.

Po Srednji Evropi, zlasti še v nemško govorečem svetu, nastopa v prvomajskih paradah tudi “majska kraljica”. Predstavlja jo lepo mlado dekle v svetli obleki in s kranceljnom na glavi. Pojavlja se v prvomajski paradi, danes že dokaj izumetničena. Vendar pri tem ne gre za modnipojav nekakšne “miss”, temveč za starodavno navado. Pričevanja o njej so nam ohranjena še iz prejšnjih stoletij. To nam samo še potrdi ženski značaj prvomajske maje (mlaja). Pri nas na Slovenskem se “majska kraljica” v ljudskih navadah ni ohranila.

Kresnik

Toda narava ne uspeva kar sama od sebe. Potrebuje sonce, ki ga je v starem verovanju ponazarjal ogenj. Po Evropi kurijo 1. maj še vedno tudi kresove, ki se v slovenskem izročilu prav tako niso ohranili. Uvedli so jih spet šele v počastitev delavskega praznika, seveda brez njihove bajeslovne vsebine. Slovenci so vse do novejšega časa kurili kresove na Veliko soboto, na predvečer Velike nedelje. Domnevamo, da potem kurjenja za prvi maj niso več ponavljali, ker sta si bila praznika blizu. Ogenj in kres pa sta moški simbol, ki je moral biti ob ženskem na začetku maja prav tako prisoten. Tako se je vse do prejšnjega stoletja ohranila navada, da so na Florijanovo (4. maja) hodili fantje ponoči okoli in po hišah skrivoma prižigali ogenj na ognjiščih. V zameno jim je bil nastavljen majhen dar (navadno nekaj jajc).

Nekoč so za 1. maj tudi na Slovenskem zakurili kres, moški simbol, ki je predstavljal sončnega Kresnika. Običaj je bil že dolgo v pozabi, dokler ga ni, tokrat samo v počastitev delavskega praznika, spet uvedel socialistični režim.

Toda pravi praznik sonca in ognja je bil na kresno noč, ob Kresu (24. junija, takoj po sončnem obratu, na dan sv. Janeza Krstnika). Na ta večer še danes kurimo kres, ki spominja na sončnega sina Kresnika. Izročilo o Kresniku se je ohranilo v številnih slovenskih legendah, v katerih nosi neredko tudi ime „kraljič mlad“. Še več! Ponekod na Slovenskem je drog, okoli katerega naložijo vejevje za kres, napravljen kot mlaj – maja. Tako Kresnik in Maja zgorita združena v simboličnem objemu in s tem naznanita prihod vročega poletja. V njem narava in njena rast dosežeta svoj vrhunec in začneta prinašati sad: košnja, žetev, prvo sadje, pospravljanje prvih pridelkov...

Krščanstvo je stara izročila preneslo na svetnike in nam jih s tem ohranilo do danes. Kmečka opravila so bila vezana na godove svetnikov: sv. Jurij npr. odpira prvo pašo; do sv. Marjete mora biti trava pokošena; do sv. Ane pšenica požeta itd. Kmečko delo in življenje sta bila ena sama molitev. Kako zelo so se kmečki ljudje zavedali, da je njihov obstoj povsem odvisen od kozmosa, nad katerim gospoduje Absolutni.

Maj, v katerem vsa narava zasije v zelenju in v življenju, so v zahodnem krščanskem svetu posvetili Materi Božji. Njene večerne pobožnosti, šmarnice, so sicer vpeljali šele v 19. stol., toda zelo verjetno je, da jih je ljudska pobožnosti poznala že mnogo prej. Slovensko ljudstvo je šmarnice oblikovalo v enkratno doživetje, kakršnega pri drugih narodih ne srečamo.

Še opomba: Sestavine za vsebino tega članka smo povzeli večinoma iz monumentalnega dela: Niko Kuret, Praznično leto Slovencev, Lublana 1989 (v dveh delih). Ugledni narodoslovec nam je z njim ohranil pričevanje o duhovno in tvarno neverjetno bogatem izročilu in kulturi slovenske vasi. - Naša SAZU, podrejena že dolga desetletja Belgradu, vse do danes ni zmogla predstaviti javnosti resničnega slovenskega bajeslovja kot celote. Zato po šolskih knjigah še vedno strašijo “staroslovanski” (ruski) bogovi kot Perun, Dažbog pa Morana…(kako dolgo še?). Prvi maj pa nam še vedno predstavljajo s povsem izkrivljeno komunistično, postkomunistično in ateistično vsebino, ki naj bi predstavljala (prisiljeno) ideologijo delavstva.