Nekaj misli ob Dnevu upora
»Protikomunizem« kot figov list?
Služil je za prekrivanje ideje o slovenski državi
Goreti hočem sebi, novim dnevom!...
(Francé Balantič)
Sedanji praznik z imenom Dan upora je nadomestil nekdanji Dan OF, ki se ga ljudje še spominjajo kot »27. april«. Praznik je bil na pragu 1. maja, tako da so ga navadno s prostima soboto in nedeljo in še enim prostim dnevom, ki so ga pozneje nadoknadili z dodatnimi delovnimi urami, zaokrožili na cel teden. V bistvu je bilo pomembno samo to še, ne pa njegova vsebina, ki je imela komunistični, revolucionarni in jugoslovanski nadih.
V resnici Osvobodilne fronte (OF) iz časov med vojno ni mogoče povsem istovetiti s komunizmom in njegovo revolucijo, dasi se se obe strukturi prepletata. Čeprav je bila OF v rokah partije, je povezovala slovenske partizane in množico slovenskih ljudi, ki so stremeli po svobodi. Res je, da jih je partija pri tem izigrala, vendar pa to ne spremeni dejstva, da je vsa ta množica slovenskih ljudi vstopala v OF z domoljubnim in poštenim namenom.
Gledano s tega vidika je bila torej ohranitev praznika na 27. april upravičena. Iin to nikakor ne kot zmaga stare – nove ideologije postkomunističnih in postjugoslovanskih struktur, kot se še vedno bohotijo v strankah LDS in SD. Če se prav spomnimo, je sedanji PV Janez Janša ob proslavi za ta praznik na Mali gori nad Ribnico leta 2005 javno povedal, da ni bila partija tista, ki je začela odpor proti okupatorju, temveč TIGR-ovci. Iz njihovih vrst je nastala tudi prva partizanska četa, imenovana Ribniška četa.
Idejni udarec, ki so ga s tem prejele omenjene strukture, je bil težak. Naslednjega 2006 je predsednik borčevske ZZB, Janez Stanovnik, ob Dnevu upora vreščeče napadel TIGR-ovce, češ da so bili »teroristi«. Pri tem se mu je pridružil še Igor Lukšič (seveda prof. dr. Itd.), podredsednik Socialnih demokratov (SD). Dober mesec kasneje pa so nagnali še Franca Perka, upokojenega belgrajskega nadškofa, da je OF napadel pri maši ob robu brezna v Rogu, kamor so metali pomorjene domobranske borce.
Jugokomunistične strukture so z besedo »nadškof« očitno hotele prenesti okrog predvsem verne ovce in jih naščuvati na OF. Še posebej zato, da bi ji pripisale pomore v Rogu, ki pa jih je izvajala jugo armada, in sicer na ukaz iz JNA generalštaba s Titom na čelu. Prevara se ni posrečila in škodovala je predvsem ugledu Cerkve. Slovenska škofovska konferenca se je vsled tega od nje ogradila z izjavo, da Franc Perko pač ni njen član.
Naše stališče
More nas! Trebijo kot pleve
Na tej zemlji! In jaz?
(Matej Bor)
Iz zgoraj prikazanega in iz objav na našem spletu je jasno razvidno, in za pošteno mislečega tudi povsem razumljivo, zakaj Goriški panterji ne obsojamo ne »izdajalcev » (domobrancev) ne »komunistov« (partizanov). Pred našimi očmi imamo množice slovenskih ljudi, ki so se znašli na eni ali na drugi (če ne še kateri?) strani. Hrepeneli so po svobodi, za katero so stopili tudi v boj, tako proti okupatorju kot proti nasilju komunistične revolucije. Merodajno za nas je hrepenenje množic slovenskih ljudi po svobodi in njihovo žrtvovanje zanjo, in ne usmeritev vrhov enega kot drugega tabora, ki sta odločala.
Zavzeli smo se vsled tega tudi za priznanje žrtev partizanov, ki so bili likvidirani. Pomorjeni so bili predvsem zaradi tega, ker so bili slovensko zavedni in bi lahko ovirali komunistične revolucionarne cilje, za katere je partija pod okriljem OF izrabljala osvobodilni boj. Teh komunističnih žrtev se, razumljivo, ne spominjo postkomunistične in postjugoslovanske strukture znotraj LDS in SD. Torej slaba vest! Še več, likvidirane uvrščajo med »padle«, da bi s tem zakrili zločin storjen nad njimi. Za javna glasila, niti za »demokratični« tednik Demokracija, likvidirani ne obstajajo. Da potem sploh ne govorimo o kakem obeležju v njihov spomin. To je še huje kot v primeru pomorov »izdajalcev« (domobrancev). Likvidiranih tisočev partizanov preprosto »ni«, in noben zgodovinar, ob prepolnih arhivih, se ne upa lotiti tega vprašanja.
In še hujše! Zaupniki stare jugoslovanske strukture, ki se pokrivajo s »protikomunizmom«, poskušajo z obtožbo »komunizma« nenehno obremeniti spomin na likvidirane. To jasno izhja iz napadov na komandanta Staneta, medtem ko imajo kriminalni Mački in podobna zalega pred njimi mir. K temu jih, podobno kot v primeru omenjenega nadškofa, očitno naganja srbska KOS v cilju nenehnega razdvajanja Slovencev. S svojimi sestavki prihajajo na dan – vztrajno in zahrbtno - v več glasilih, včasih v Demokraciji, še bolj pa v »pismih« bralcev tednika Družina. Tako da bi preko verskega lista, ki pač mora objavljati samo resnico, zavajali z lažnim »protikomunizmom« poštene ljudi.
Svoboda in »demokracija«
Gorje, kdor zatajiti prisiljen voljo in srce,
bedakom posoditi čas mora, glavo in roke
(Simon Jenko)
Model zavajanja s »protikomunizmom« poznajo naši starejši še iz časov povojne slovenske emigracije, ki je idejno politično delovala predvsem v Argentini. Na čelu ji je bil neki Miloš Stare. Tamkajšnja emigrantska skupina je bila odločno protikomunistična, ker so ji pripadali slovenski begunci, ki so se ob koncu druge vojne umaknili pred komunističnim režimom iz Slovenije oz. Jugoslavije. Skupina je izdajala tednik »Svobodna Slovenija«, ki pa je brezpogojno zagovarjal obstoj Jugoslavije, seveda demokratične, v kateri naj bi imela svoje mesto tudi Slovenija.
Skupina pri »Svobodni Sloveniji« je protikomunistično usmerjenost slovenskih ljudi dejansko uzurpirala za Jugoslavijo. Uzurpirala s tem, da je mednje vnašala brezpogojno idejo o Jugoslaviji kot edino možni politični rešitvi za Slovenijo. Slovenska emigrantska skupnost v Argentini se sploh ni zavedala, da so ji preko nesojenega vodje, Miloša Stareta, podtaknili jugoslovansko opcijo. In to ni potekalo prav nič v duhu demokracije, ki so jo sicer imeli polna usta. Tistega, ki se je uzurpiranja zavedel in to tudi javno povedal, pa so poskušali utišati z obrekovanjem (»Nenehno napada«, »Je svojstven, čuden«), ki so ga med naivno javnost širili preko mreže zaupnikov. Šlo je za posameznike, ki so se zavzemali za samostojno Slovenijo.
Takšno taktiko smo doživeli še pred kratkim tukaj v Sloveniji, ko je »katoliška« novinarka Vida Petrovčič, prav in spet na straneh lista Družina, posegla v zasebno življenje PV Janeza Janše in iznesla svoj komentar, tako da bi ga diskreditirala pred vernimi ovcami. Perfidno, kaj? Toda, vrnimo s še enkrat k Argentini!
Vprašamo se, ali je vrh argentinske emigracije vsiljeval Jugoslavijo kar sam od sebe? Ne, vsiljeval jo je po navodilu tistega, ki ga je financiral. In ta ni mogel biti nihče drugi kot prostozidarska centrala v Londonu, na katero je bila vezana jugoslovanska (srbska) prostozidarska loža. Financirala je izdajanje »Svobodne Slovenije« in njene urednike, seveda le pod pogojem, da se je tednik zavzemal za Jugoslavijo. Takih primerov je bilo med emigracijo še več; na primer Dušan Lajovic, sicer »uspešen« podjetnik, ki pa je posloval s komunistično Jugoslavijo; pa kakšen Terseglav v Münchenu itd... Mogoče je, da so bili vsi takšni privatno tudi slovensko zavedni, toda kaj, kot so lahko zgolj z načelno privrženostjo Jugoslaviji zaslužili brez posebnega napora, in to zelo dobro, celo predobro!
Tako pridemo do kupovanja slovenskih duš, ki danes tako doma v Sloveniji kot tudi v svetu še vedno prevladuje. Vsled tega Goriški panterji nasprotujemo prizadevanjem, da bi v slovenskem parlementu imeli še 4 dodatne poslance iz zamejstva in zdomstva. Ne iz načelnih, temveč iz pratičnih razlogov. V takšnih razmerah kot so danes in kot bodo še dolgo, bi bili ti poslanci hočeš nočeš samo otroci srbske KOS, ki slej ko prej izvaja nadzorstvo tako nd slovenskim zamejstvom kot nad zadomstvom.
Če upoštevamo torej razmere, v katerih se Slovenci nahajamo danes bodisi doma kot po svetu, potem Dan upora ni samo spominski, temveč ima še vedno svojo nekdanjo vsebino upora proti vsem tistim, ki po nalogu tujega gospodarja rušijo za svoje lastne koristi Slovenijo in uničujejo zavest kot tudi življenjski obstoj slovenskih ljudi.
-----------------------------------------
Še enkrat “protikomunizem”
Kdor mi brata ščuje na brata, ta bodi – ta bodi preklet! (Anton Aškerc)
“Protikomunizem” kot figov list - takšen je bil naslov daljšega članka, ki smo ga objavili na našem spletu ob Dnevu upora (27. aprila). To je danes ime praznika, ki je zamenjalo nekdaji Dan OF. Ob tem smo doživeli nekoliko živčen odziv, ki nam ga je, nič manj kot v “Janševi” Demokraciji (17. maja 2007), namenil prizadeven “protikomunistični” publicist Pavel Ferluga. Pripisuje nam, da hočemo oprati slovensko partijo krivde za revolucijo med drugo svetovno vojno, z vsemi poboji in umori, in jo naprtiti izključno srbski KOS z generalštabom JLA in Titom.
Nikakor nimamo namena, da bi slovensko partijo kakorkoli prali krivde za tisto, kar se je dogajalo. Toda nad partijo je vedno bedela srbska KOS, ki jo je v Sloveniji zastopal Ivan Maček. Od nje dobival navodila in potem s svojo Udbo komandiral in ustrahoval slovensko partijo, ta pa OF (oef), poznejšo SZDL. Po naši presoji so bili tudi povojni Dachauski procesi naročeni iz Belgrada.
Bilo pa je še huje. Po vojni sta bili slovenska partija in tudi kulturna elita izpostavljeni nenehnim grožnjam.Med temi je bila najhujša ta, da bodo njihovi doraščajoči sinovi naredili »samomor«. Starejši se še spomnijo senzacije tam ob koncu petdesetih let, ko sta eden za drugim naredila samomor Branko in Borivoj Dedijer, sinova srbskga pisatelja Vladimira Dedijera, ki je bival v Sloveniji. Tretjega sina da so mu komaj rešili. Šele pred kakim letom smo v nekem hrvaškem časopisu naleteli na članek, v katerem je Dedijer odkrito povedal, da mu je sinova ubila Udba (beri KOS). To se je zgodilo, po našem, tudi nekaterim slovenskim funkcionarjem. Tam na začetku 70. let, na primer, je slovensko javnost presentil samomor ali „samomor“ Boruta Kardelja, sina Edvarda Kardelja. KOS je po svoji mreži iznesla govorico, da zaradi sramotne vloge svojega očeta…
Iz preteklih let se starejši spomnijo še posebej nekega drugega primera. Pisatelj Jože Javoršek (Brejc), varovanec slovenske partije, je prav tako izgubil sina. Ne vemo, ali je šlo za “samomor” ali ne. Bolečina očeta je bila nepopisna in pisatelj je v svoji prizadetosti napisal knjigo z naslovom “Kako je mogoče” (Maribor 1969). Tedaj pa je s članki v Delu začela udarihati po njem publicistka Jolka Milič iz Sežane. Verjeli bi, da je bila naščuvana po KOSu, ne vemo pa, ali se je tega zavedala ali ne. V svojih člankih je na vse načine cefrala pisateljsko delo Jožeta Javorška. Pozornemu bralcu ni bilo povsem jasno, koliko je njena “kritika” zares utemeljena. Na vsak način pa je slovenska javnost je uživala, ko je udrihala po “udbašu” Javoršku. Pri tem se ni spomnila (?) tragike očeta in njegove prizadetosti zaradi izgube sina. Ali se je sploh zavedala ozadja, ki jo je (domnevamo) napotilo v pisanje njenih “kritičnih” člankov proti Javoršku.
Mogoče je s tem le nekoliko razkrito, pod kakšnim pošastnim udarom velesrbske oligarhije je bila v desetletjih po drugi vojni (po Ferlugi) vsemogočna slovenska partija. In ne samo ona.
Ne bomo posebej raziskovali in naštevali samomorov ali “samomorov” in ugibali, kako je bilo v enem ali drugem primeru. Vse je preveč tragično. Naj gre pri tem za partijce ali za udbaše ali za kogar koli. Ob tragični izgubi mladih življenj izražamo vsem prizadetim naše globoko sožalje. Obenem pa opozarjamo, da uničevanje slovenske mladeži, ki ga nedvomno izvaja KOS, nikakor ni prenehalo. Današnja mladež, še posebej funkcionarska, je po diskotekah izpostavljena načrtnemu zavajanju z drogo, s perverzijo ipd.
Če Pavel Ferluga po vsem tem odkrito brani srbsko KOS in postavlja slovensko partijo nad njo, lahko njegovo početje tudi razumemo. Zakaj po našem je on sam kosovec. Tako je tudi njegov “protikomunizem” samo nekaj zunanjega. Njegov edini namen je ta, da bi Slovence z njim razdvajal...
