Prof. Alojzij Geržinič

 in memoriam

V Buenos Airesu je 26. marca 2008 umrl v visoki starosti 93 let prof. Alojzij Geržinič. Rajni profesor je proti koncu druge svetovne vojne deloval na Primorskem, kjer se je izredno trudil za ustanovitev slovenskih šol. Prof. Geržinič je bil rojen v Lublani (* 1915), oče je bil kasneje policijski načelnik v Celju in Mariboru. Na lublanski univerzi je študiral slavistiko, učil pa se je tudi glasbe (pri profesorjih Vasiliju Mirku in Slavku Ostercu).

Na Primorsko je prišel med drugo svetovno vojno. Naša dežela je bila do 1943 pod italijansko in zatem pod nemško zasedbo, slovenske šole so nam Italijani zatrli po prvi vojni. Pod nemško okupacijo se je pokazala možnost njihovega ponovnega ustanavljanja in prof. Geržinič se je temu povsem posvetil. Septembra 1944 je poučeval v Gorici, od novembra do Božiča istega leta v Idriji. Od januarja do maja 1945 je bil v Trstu referent za slovenske šole tržaške pokrajine (pri vodstvu SNVZ). Izredno se je zavzel za njihovo ustanavljanje na podeželju, večkrat je prehodil vse vasi in skušal pri Nemcih doseči njihovo uzakonitev. Toda italijanska stran je skušala to preprečiti in ovirala v tej smeri vse poskuse.

Nasprotovalo pa je tudi partizansko vodstvo, češ da bodo šole ustanovili potem, ko zmagajo partizani. Od sovražnika da jih nočejo. Organizatorjem slovenskih šol so grozili ali pa jih kar obsojali na smrt. V ozadju je bil prostozidarski italijansko – srbski dogovor o zatrtju Slovencev. Italijani npr. so že številne ujete pripadnike jugoslovanske vojske pošiljali kot svoje zaupnike med partizane. Tako je propadla ustanovitev Gradnikove brigade, ki so jo Italijani obkolili na Golobarju aprila 1943. Padlo je 47 partizanov. (Dogovor se izvaja še danes).

Videnje prof. Geržiniča je bilo, da bodo pri nas zavezniki po porazu Nemcev že dobili slovenske šole in da se bomo lahko nanje sklicevali. Tako je tudi bilo. V Beneški Sloveniji, kjer je ustanovitev slovenskih šol pod nemško okupacijo zavračal še posebej prof. Andrej Budal iz Štandreža, jih zavezniki in pozneje Italija niso ustanovili. Tako je ostalo do danes. Svoje prizadevanje za šole je prof. Geržinič opisal v knjigi »Pouk v materinščini, da ali ne?« (Buenos Aires 1972).

Pod anglo – ameriško zasedbo Trsta se je zgodilo še huje. Italijansko in angleško prostozidarstvo je leta 1947 pripeljalo v Trst stalinovca Vittoria Vidalija in ga postavilo na čelo delavskega gibanja. Ta je s svojimi pristaši udaril po slovenskih delavcih, ki so imeli otroke v slovenskih šolah. Preprečili so jim dostop na delovno mesto, dokler jih niso prepisali v italijanske. Tako je propadla večina slovenskih šol v mestu. Ob tihem pristanku jugoslovanskega Tita.

Prof. Alojzij Geržinič je od leta 1946 poučeval na gimnaziji slovenskih beguncev v taboru v Senigailii. Maja 1948 se je preselil v Argentino in se najprej preživljal kot delavec. Pisal je v naslednjih letih številne članke v slovenske liste in revije v zdomstvu, tudi v španščini. Ko je bil ustanovljen list Sij slovenske svobode (1965), se je pridružil skupini okoli tega lista, ki ji je bil na čelu pisatelj Ruda Jurčec. List je načeloma zastopal samostojno Slovenijo in vodil dokaj ostro polemiko proti raznim cincarjem, ki so preskakovali s slovenske na jugoslovansko stran in narobe. Med njimi je izstopal stari jugoslovanski zaupnik Miloš Stare, na čelu nekega narodnega odbora in tednika Svobodna Slovenija. Njeno „svobodo“ so si razlagali kot svobodo od komunizma v “bratski” in demokratični Jugoslaviji. Denar za izdajanje lista pa je verjetno prihajal od jugoslovanske (srbske) lože v Londonu.

Na Primorskem, tudi na italijanski strani, je jugoslovanski komunistični režim zatrl vsak spomin na prof. Geržiniča in na njegovo prizadevanje za slovensko šolstvo. Plačanci režima so se bali izgovoriti celo njegovo ime. Tako je še danes. Njegovo ostro pero ni prizanašalo v moralni načelnosti in slovenstvu. Številno gradivo, ki ga je zapustil, je ostalo in bo služilo še nadaljnim slovenskim rodovom. - GPji bi se radi s tem kratkim zapisom vsaj nekoliko oddolžili njegovemu spominu in vsemu, kar je med drugo vojno naredil za našo Primorsko.