Problematika Slovencev?

Na spletni strani Promin smo odkrili zanimiv članek z naslovom Problematika Slovencev. Članek odraža veliko prizadetost nad stanjem in usodo Slovencev. Toda ob njegovem branju se mora človek vendarle nasmehniti. Pisec namreč ponavlja, četudi v dobri veri, vso protislovensko propagando, ki jo je aparat kosovcev in kosov cela desetletja vtepal v slovensko pamet, in jo še vedno. Člankar, v svoji nevednosti, vse to objavlja kot »resnico« in se gre v svoji naivnosti pri tem nekakšno svetožalje.

Poglejmo samo bistvene podnaslove v njegovem članku: Obsedenost s tujim, Zakaj tlačimo lasten jezik?, Brezbrižnost do narodne grude, Zloraba in blokada informacij (tukaj je zadel), Čut za enotnost Slovencev, Slovenska foušija (srbska floskula), Samomorilnost, Bolj papeški od papeža (spet srbska floskula), Germanizacija iz Slovenije, Kako drugi zastopajo svoje interese?, in še kaj.

Člankar je res zadel v bistvo problematike, toda ni ji prišel do dna. Njegova ugotovitev je bolj ali manj ista, kot jo ponavljajo zaupniki jugoslovanskega režima nekoč in danes, pa naivni posamezniki, včasih celo dokaj izboraženi, kot je bil npr. pred, med in po vojni Edvard Kocbek. In to je: Sami smo krivi! Ali pa: Priznajmo svojo veliko krivdo. Vse to ponavljajo s špekulacijo, zato da na problem opozorijo, ne da bi navedli krivca. Ta krivec pa je bil in je še vedno aparat nekdanjega jugoslovanskega (danes srbskega) režima. Le-tega pa si ne upajo omenti. Zato smo si vsega »krivi« Slovenci sami!

Ko že govorimo o »krivdi«! Starejši rod na Primorskem se npr. spominja, kako je nekdanji koprski škof Janez Jenko, sprva naslovni škof in potem škof (1964 – 1985, † 1987), ko je hodil po Primorskem birmat, povsod naganjal ljudi, naj imajo več otrok, kar je to potrebno za preživetje našega naroda. Vernikom je vzbujal zaradi tega veliko »krivdo«. Nikoli pa ni omenil jugoslovanskega komunističnega režima, ki je slovenske ljudi, še posebej verne, spravil v revščino in teror.

Tako je bila koza cela in volk sit. Toda po tihem navodilu iz Beograda je prav Janez Jenko prenesel sedež tako za koprsko kot za goriško apostolsko upravo v Koper. Nastala je kasneje ena sama primorska škofija in Slovenija je bila s tem prikrajšana za kasnejšo škofijo. To je storil pobožen človek, ki je sicer drugim vzbujal »krivdo«.

Ne želimo kar tako obsojati takih ljudi, ki so bili pod terorjem. Teror, četudi se na zunaj ne vidi, je bil vedno značilen za jugoslovansko strukturo. Pa tudi za postjugoslovansko, ki danes gospodari v Sloveniji. Spomnimo se še ljubljanskega nadškofa Pogačnika, ki so ga nagnali, da je javno izjavil: Najslabša Jugoslavija je še vedno najboljša rešitev za Slovence! K temu ga je tedaj Udba, ali mogoče Kos, primorala s tem, da je grozila ukiniti prispevek za teološko fakulteto.

Opozorili bi na tem mestu predvsem na to, kako se navidezne stvari, ki pogosto sploh ne držijo, ponavljajo in prenašajo naprej. Za to skrbi mreža kosovcev in kosovk in, ne nazadnje, bolj ali manj naivni posamezniki, ki jim kosovski aparat podtakne primerne floskule.