Princesa Matilda Koroška

Poročena v Francijo, imela je veliko potomstvo

Od našega sodelavca

Ponarejanje je bila že v stari Avstriji metoda, s katero so Slovence razglašali za narod »brez zgodovine«. Njihov namen je bil vcepiti v mišljenje slovenskih ljudi kompleks manjvrednosti pred velikim nemštvom in jih napraviti voljne za ponemčenje. Isto »metodo« je po prvi vojni prevzel velesrbski režim v Jugoslaviji. Njegov aparat jo je nadaljeval še v drugi Jugoslaviji in jo nadaljuje še danes, v navidezno samostojni Sloveniji. Slovenci naj, med drugim, ne bi imeli lastnega plemstva. Usoda princese Matilde Koroške in njene poroke, ki jo tukaj predstavljamo, kaže na visoke rodbinske zveze karantanskega plemstva na evropski ravni. Primer, ki ni osamljen,  zanika tudi današnjo velesrbsko propagando, češ da Karantanija (Slovenija) v svetu nikoli “ni bila poznana”. (Op.ur.).

Opatija Fontevrault ob reki Loire, ki je bil ustanovljen v 12. stol. Vanj je vstopila kot nuna princesa Matilda Koroška po smrti svojega soproga grofa Teobalda II. Blois – Champatne († 1152). Umrla je 1162 in bila v njem pokopana. V tej opatiji  počivajo tudi anleški kralj Henrik II. Plantagenet in njegova soproga, kraljica Eleonora iz Akvitanije, kot tudi njihov slavni sin Rihard Levjesrčni.

Princesa Matilda Koroška je bila starejša sestra Ide Koroške, rojena med 1097 in 1105. O njenih mladih letih ne vemo ničesar. Domnevamo, da jih je preživela na Koroškem. Bila je še dokaj mlada, ko se je leta 1123 poročila v Francijo. Njen soprog Teobald II. Veliki, grof Blois, Meux et Province, je izhajal iz ugledne rodbine Blois – Champagne. Tudi v njenem primeru je pri poroki posredoval verjetno njen brat Henrik, opat v Villarsu (Lotaringija) in nato škof v Troyesu (Champagne).

Njun zakon je bil blagoslovljen s številnimi otroci. Ko so odrasli, so nekateri  med njimi imeli pomembno vlogo v takratni oblastveni strukturi Francije, neredko tudi preko njihovih porok in preko porok njihovih otrok. Matilda Koroška in Teobald II. Blois – Champagne sta imela naslednje otroke.

Henrik I. (* 1126), nazvan “le Liberal” (svobodni), je poročil kraljično Marijo, hčer kralja Ludvika VII. in njegove prve soproge Eleonore iz Akvitanije.

Teobald V., grof Blois, je poročil kraljično Alico, drugo hčer Ludvika VII., iz njegovega prvega zakona z Eleonoro iz Akvitanije.

Štefan, grof Sancerre

Viljem, nadškof v Reimsu in kardinal

Hugo, 1155 opat v Citeauju

Agneza († 1207), soproga grofa Reinalda II. iz Bara.

Marija (* 1128) soproga vojvode Otona iz Burgundije; kot vdova je vstopila v samostan Fontevrault in tam leta 1174 postala opatinja († okoli 1190).

Izabela (* 1130), najprej soproga Rogerja, vojvode Apulije († 1148), in zatem soproga Viljema Goet de Motmirail, barona Perche-Guet.

Matilda, sproga grofa Rotrou III. Perch († 1170)

Margareta, nuna v Fontevraultu

Adela (* 1140), druga soproga kralja Ludvika VII., kraljica Francije.

Vseh otrok je bilo torej 11 in  so zapustili svoj pečat v političnem in kulturnem življenju Francije tistega časa. Naj tukaj prikažemo tistie med njimi, ki so v francoskem javnem življenju imeli posebno vlogo. Poglejmo najprej rodbinsko vejo, ki jo začenja najstarejši Matildin sin in potem naslednje.

 Henrik I. “le Liberal” (* 1126) de Champagne et Brie, grof Troyes et Meaux (1152 – 1181). Poročil je kraljično Marijo Francosko (* 1145 - † 1198), hčer Ludvika VII. in njegove prve soproge Eleonore Akvitanske. Iz te zveze so se rodili: Henrik II., grof Troyes et Meaux (1181 – 1197), Sholastika, Marija in Teobald III. (1197 – 1201). 

Prvi sin Henrik II. (* 1164) je poročil Izabelo, hčer Amalrika I., kralja Jeruzalema. To je bila njena tretja poroka vendar uradno nikoli priznana. Leta 1192 je bil ubit Konrad Monferrat, gospod v Tiru in naslednik krone Jeruzalema. Umoril ga je pripadnik ločine “hasasinov” (glej Vladimir Bartol, roman Alamut). Tedaj je Henrik II. postal kralj Jeruzalema in sicer po rodbini svoje soproge (1192 – 1197). Umrl je v mestu Akre in je zapustil dve hčeri, Alico in Filipo. Slednjo je poročil Herard de Brienne.

Drugi sin Teobald III. (* 1179), grof Troyes et Meux (1197 – 1201), je poročil Blanko Navarsko, hčer kralja Sancha VI. („el Sabio“ 1150 – 1194). Njun prvi sin je bil Teobald IV ki je stopil v zgodovino kot Teobald I., kralj Navarre († 1253). Sledili so mu trije sinovi. Dva od niju sta imela pomembno vlogo v državnih zadevah. Prvi od niju Teobald II. (V.) je bil kralj Navare († 1270) in je poroči Izabelo Francosko, hčer Ludvika IX. Drugi sin, Henrik III., grof Troyes et Meaux je postal kasneje kot Henrik I. kralj Navare (1270 – 1274) in je bil poročen z Blanko d’Artois. - Sestra Blanke Navarske je imela v zakonu Riharda Levjesrčnega.

Hčer Henrika I., kralja Navarre, in Blanke d’Artois, imenovano Joanna de Champagne, kraljico Navarre (1274 – 1305), je poročil Filip Lepi, kralj Francije (1285 – 1314).

Njen brat  Ludvik X. je podedoval grofiji Champagne in Meaux (1304 – 1314) ter kraljestvo Navara (1314 – 1316), ki ga je, ko je postal francoski kralj, pridružil Franciji. Na prestolu mu je sledil brat Filip V. (1316 – 1322) in potem Karel IV. (1322 – 1328). Toda Navara in grofija Champagne nista spadali v kronsko nasledstvo. Leta 1328, ko je krona prešla na rodbino Valois, je Joanna Navarska, hči Henrika X. prevzela Navaro, odpovedala pa se je grofiji Champagne.

Teobald V. “le Bon”, drugi sin Matilde Koroške, grof Blois – Champagne et Chartres (* 1130), je bil od 1152 upravitelj (siniskalk) Francije. Njegova prva soproga je bila Sybile de Châteaurenard. Leta 1164 se je poročil vdrugo z Adelo Francosko, hčerjo kralja Ludvika VII. in njegove prve soproge Eleonore Akvitanske. Teobald V. je spremljal svojega nečaka, kralja Filipa II. Avgusta, na križarsko vojsko v Palestno in je tam leta 1191 padel pred mestom Acre.

Njegov prvi sin Louis, grof Blois († 1205), je v letu 1184 poročil Katerino de Clermont († po 1208). Dva druga njegova sinova Henrik in Filip sta umrla še mlada.

Njegova hči Margareta, grofica Blois et Châteaudun (* okoli 1170, † 1230) je poročila najprej Hugha III. d'Oisy, vikonta de Cambrai († 1190), zatem drugič Otona von Staufena, palatina Burgundije († 1200), in tretjič Gantgiera II. d'Avesnes.

Teobald V. je imel tudi hčeri Adalajdo in Izabelo. Slednja je bila grofica de Chartres († 1248), njen prvi mož je bil Sulpice d'Amboise; zatem se je znova poročila (pred 1224), njen dugi soprog je bil Jean de Montmirail, vikont de Cambrai (ca. † 1244).

Pogled na Sancerre v dolini Loire, središče nekdanje grofije, ki je pripadala Štefanu de Blois-Champagne, grofu Sancerre, sinu Matlde Koroške.

Tretji sin Matilde Koroške je bil Štefan, od leta 1153 grof Blois-Champagne. Poročil je Alico - Matildo, hčer Godefroya, gospoda de Donzy. Postal je grof Sancerre. Mesto tega imena v dolini Loire je danes živahen in pomemben center. Spremljal je kralja Filipa II. Avgusta v Palestino in je padel pri obleganju mesta Acre leta 1191.

Njegov najstarejši sin Viljem I., grof de Sancerre († 1217), je v prvem zakonu poročil (po 1203) Denise, gospo de Deols et Châteauroux (* 1173 - † 1207), in v drugem zakonu Marijo, gospo de Charenton. Še pred 1210 se je poročil tretjič z Eustache de Courtenay († po 1235). Njun zakon je imel več potomcev.

Viljemov najstarejš sin Louis I., grof Sancerre († 1268) se je prvič poročil s grofico Blanche de Courtenay (pred 1220) in nato z Isabelle de Mayenne.

Njegov drug sin Štefan II., grof Sancerre († 1252) je prav tako imel veliko potomstvo. Njegov prvi zakon je bil z grofico Elinor de Vermandois († po 1221), nato Agnes, dame de Montreuil-Bellay. Tudi iz teh porok je izhajalo veliko potomstva.

Tretji sin Matilde Koroške, Viljem "aux  Blanches-Mains" († 1202), grof Blois, je imel pomembno vlogo v javnem življenju. Bil je najprej škof v Chartresu, zatem je napredoval za nadškofa v Sensu, in končno leta 1176 postal nadškof v Reimsu in bil povzdignjen v kardinala. Imel je izključno pravico kronati kralja, tudi svojega nečaka Filipa II. Avgusta, pri kronjanju v stolnici v Reimsu junija 1190 in decembra 1191. Leta 1193 je pod njegovim predsestvom zbor 15 škofo razglasil ločitev kralja II. o kraljice Ingeburge, danske princese. Kasneje je Cerkev za dejanje izrecno krivila njega. Umrl je kmalju po 1200.

Najmlajša v potomstvu Matilde Koroške je bila hči Adela (* 1140 - †1206). Leta 1160 se je poročila z Ludvikom VII., potem ko se je bil ločil od prve soproge Eleonore Akvitanske. Od Adele je kralj kar nekaj let pričakoval rojstvo naslednika. Ta je bil rojen 1165 in krščen z imenom Filip II. Avgust. Da bi mu zagotovil kraljestvo, ga je oče († 1180) dal kronati že 1179. Že kmalu po kronanju je Filip II. prišel v spor s svojo materjo zaradi posesti, ker si jih je hotela zavarovati. Dal jih je zaseči, vsled česar se je zatekla k svojemu bratu Teobaldu V, majordomu Francije. Filip II. se je polastil tudi pečata svojega senilnega očeta, ki je bil že na koncu življenja, in je kot majordoma nastavil mogočnega grofa Flandrije.

Cistercijanska opatija Pointigny blizu mesta Auxerre, ki jo je leta 1114 ustanovil grof Teobald II. Blois – Champagne († 1152). Kraljica Adela, hči Teobalda II. in princese Matilde Koroške je želela biti v njej pokopana po svoji smrti († 1206)

Ko je v Normandijo prišel angleški kralj Henrik II., je kraljica Adela pri njem iskala varstva. Tedaj se je Filip II. vdal in je prosil, da bi ostal v milosti pri svoji materi kot tudi pri stricih Teobaldu V. in Štefanu ter drugih članih rodbine Champagne. Obljubil je materi, da ji pusti posestva tudi po smrti svojega očeta in da jo bo gmotno podpiral.

Poleg sina Filipa II. je imela kraljica Adela tudi hčer Agnezo, imenovano tudi Ana (*1171 - † 1220). Ta je leta 1181 poročila Aleksija II. Komnena, cesarja Bizanca († 1183). Njen drugi soprog je bil Andronik I. Komnen in tretji soprog Teodor Branas. Zatem se je znova poročila z svojim drugim možem, Andronikom I. Komnenom.

Ko sta bila kralj Filip II. in njen brat Viljem na križarski vojni (1190 – 1191), je bila kraljica Adela regentinja Francije. Umrla je leta 1206 in bila pokopana v opatiji Pointigny blizu Auxerra. V 16. stol. so hugenoti njen grob opustošili. Danes spominjajo na mesto njenega pokopa samo tri kraljevske lilije na tlaku cerkve.

Pred tem oltarjem počiva kraljica Adela v cerkvi opatije Pointigny. Leta 1560 so njen grob razdrli hugenoti, ki so med pustošenjem iskali grob sv. Edme. Mesto kraljičinega groba označujejosedaj  samo tri kraljevske lilije.

O kralju Filipu II. Avgustu je v osemdesetih letih izšlo obsežno zgodovinsko delo The Gouvernment of Philip Augustus. Foundations of Fench royal Power in the Middle Ages (University Press, Barkeley 1986). Napisal ga je John W. Baldwin. Leta 1994 je izšel tudi francoski prevod. Kralj Filip II. Avgust velja za ustanovitelja francoske nacionalne monarhije. Bil je vnuk Matilde Koroške.

Ob vsem tem je očitno, da je imela Slovenija v srednjeveški Evropi svoje ime. Poznali so jo pod njenim zgodovinskim imenom Karantanija – Koroška (Carinthie). Razni profesorji, ki danes po naročilu navajajo v svojih predavanjih, kako Slovenija v svetu nikoli ni bila poznana, očitno ponarejajo dejstva. Njihov pravi namen je zgolj indoktrinacija slovenskih ovc. Podobno kot nekoč z marksizmom – leninizmom, samo da so nekdanjo ploščo zamenjali s CD-jem drugačne vsebine, kot jim je za večje ali manjše plačilo naročil njihov gospodar. Toda lahko so si gotovi, da jim Judeževi groši ne bodo prinesli sreče.

Grbi nekaterih francoskih rodbin, ki so bile v sorodu s potomstvom princese Matilde Koroške (Karantanije) in njenega  soproga grofa Teobalda II. Bois – Champagne

 

Karantanija,                  Champagne,                   Francija

 

                                  Kraljestvo (cesarstvo),        Burgundija,                  Bar

 

 

 

Navara,                   Jeruzalem,                 Brienne

 

Sancerre,               Vermandois,                Avesnes