Primorsko partizanstvo

            Njegova žaloigra in zmaga

1. del

Iz krajše študije, ki smo jo prejeli in jo objavljamo, je razvidno, odkod vsa desetletja po drugi vojni nasilje jugoslovanskega režima nad pripadniki primorskega TIGRa. Šlo je za prikrit spopad med velesrbstvom in slovenstvom, čigar cilj je bila slovenska država. Njen zametek je bila že Kobariška republika. Velesrbstvo, ki je usužnilo slovensko partijo in si podredilo partizanstvo, je nastanek slovenske države zatrlo za pol stoletja, ni pa ga moglo za vedno preprečiti (Ur.)

Od  našega sodelavca

Prvi primorski partizani so bili tigrovci

 

Na Primorskem so bili prvi borci tigrovci, ki so se ob napadu na Jugoslavijo vključili v OF, kjer so še naprej delovali v tigrovskih trojkah, vse do konca vojne.

Bili so na najvažnejših položajih v NOV na Primorskem so bili na najvažnejših položajih, saj je bil na vodilnem položaju vsak drugi partizan l tigrovec. Tigrovsko mrežo je italijanski okupator močno razredčil z množičnimi aretacijami tigrovcev in justifikacijami nekaterih vidnih članov te organizacije. Toda močno razpredena mreža tigrovstva je delovala še naprej. Čeprav oslabljena je še toliko močneje delovala na Tolminskem, Bovškem, v Baški dolini in v Brdih, in to po zaslugi Ferda Kravanja, ki je po smrti Danila Zelena, prevzel vodstvo vojaškega krila te organizacije. Med vojno so tigrovci zaradi represarij delovali še bolj konspirativno kot prej.

Glava tigrovskega glasila. TIGR si je sprva predstavljal kot matično domovino Jugoslavijo. Med drugo vojno je v njegovih vrstah dozorela misel o slovenski državi.

Organizacija TIGR je s svojim programom pritegnila ves odpor svobodoljubnih množic. V ideološkem pogledu je bil TIGR osnovan na demokratičnem liberalizmu. V takih nazorih je potekala njegova borba in ustanavljanje OF na Primorskem.

Najbolj občutljivo in strateško pomembno ozemlje za slovenske partizane so bile skrajne zahodne meje slovenskega ozemlja, predvsem Goriška Brda in Benečija. Na tem ozemlju so bili tigrovci najmočneje prisotni.

Primorska na muhi velesrbstva

 Da bi Srbi prevzeli našo vojsko, ker so uvideli da na Primorskem obstaja močna domoljubna organizacija TIGR, so poslali svojega izšolanega agenta, da pripravi teren za srbske in črnogorske poveljnike, zato da prevzamejo oblast nad Primorskim partizanstvom, ali bolje rečeno, nad TIGRom. Ta agent je bil Edo Brajnik, poslala pa ga je Srbkinja, Zdenka Armić Kidrič, žena Borisa Kidriča, z nalogo, da organizira VOS na Primorskem. Zdenka Armić (imenovali so jo tudi Krvava Marjeta) je zadolžila Brajnika, da analizira tudi organizacijo TIGR in jo skuša razbiti. 

Za boljše razumevanje dogodkov, moramo pogledati na začetke partizanstva v Jugoslaviji.

17. aprila 1941 sta Cincar Marković in general Radivoj Janković v Belgradu podpisala akt o kapitulaciji jugoslovanske vojske. Besedilo akta je bilo v dogovoru z italijanskim poveljstvom.

Na ozemlju razkosane Jugoslavije so srbski prostozidarji organizirali dve odporniški gibanji. Obe gibanji sta imeli za cilj »veliko Srbijo«. Prvo partizansko gibanje je organizirala KPJ, drugo četniško gibanje pa je vodil Draža Mihajlović, ki je imelo za cilj obnovitev monarhije in ustanovitev velike Srbije.

 

 

     general Dragoljub Mihajlović                                maršal Josip Broz Tito

 Velika Serbija se ni posrečila, ne kot oživljenja monarhija ne kot »bratska« komunistična Jugoslavija. Oklicana pa je bila samostojna Slovenija.

Junija 1941 je KPJ imenovala prostozidarja Josipa Broza Tita za vrhovnega komandanta. Do novembra 1941 so četniške in partizanske enote v organizaciji KPJ med sabo sodelovale. Tudi zahodne zavezniške sile so vse do leta 1944 podpirale četnike in imele pri njih svoje misije. Svoj program so četniki širili tudi na območju Slovenije.

Mihajlović je imenoval generala Jako Avšiča za poveljnika kraljeve vojske na slovenskem ozemlju. Toda med obiskom v Srbiji je Avšič temeljiteje spoznal značilnosti četniškega gibanja, zato so ga poslali k partizanom. Mihajlović je nato za svojega zastopnika v Sloveniji imenoval Karla Novaka, ki se je jeseni 1943 vrnil iz ujetniškega taborišča in se priključil primorskim partizanom v Vojkovi brigadi. Kasneje so ga partizanske oblasti likvidirale.

OF in tigrovci

 

Kasnejša OF (Osvobodilna fronta) slovenskega naroda se je sprva imenovala Protiimperialistična fronta. Oklicana je bila takoj po napadu Nemčije in Italije na Jugoslavijo dne 6. aprila 1941. Po 3. juliju 1941 se je preimenovala v OF. Tigrovci so najprej sprejeli program Protiimperialistične fronte.

Ko se je preimenovala v OF, pa ni izdala proglasa v lastnem, temveč v imenu KPS, in to po direktivi KPJ iz Belgrada, čeprav nekateri udeleženci ustanovnega sestanka s tem nikakor niso bili zadovoljni. V programu OF je bilo rečeno, da se borijo tudi za slogo in enotnost jugoslovanskih narodov, za bratsko skupnost svobodnih in enakopravnih narodov.

Nadaljo Čedermac (v sredini) med bratoma - domačin iz Štupice, borec 4.bataljona 3.soške brigade. Padel je komaj 17 let star v boju na Matajurju, novembra 1943

Program Protiimperialistične fronte je pozival Slovence, tudi na Primorskem in Koroškem, v skupno narodno fronto proti imperialističnem okupatorjem in zatiralcem, proti razkosanju in zasužnjevanju Slovenije, za osvoboditev, neodvisnost in združitev slovenskega naroda., proti imperialistični vojni, za pravico slehernega naroda do samoodločbe. Program OF pa se je z časom spreminjal.

Prvotna OF

 

Številne skupine, združene v OF, so ustvarjale podobo množičnosti organizacije. Njen hiter razvoj je presenetil celo komuniste, saj je Boris Kidrič že julija 1941 pisal v Belgrad o globokem bojevnem preporodu slovenskega naroda.

OF slovenskega naroda je predstavljala posebnost v jugoslovanskem odporništvu. Že s svojim imenom je poudarjala domoljuben značaj in drugačnost v primerjavi z odporništvom v drugih delih Jugoslavije. Poleg upora proti okupatorju je močno poudarjala zahtevo po suverenosti slovenskega naroda ter njegovi pravici do samoodločbe. Zaradi tega je v jugoslovanskem politično-vojaškem vodstvu, kot slovenska posebnost, vzbudila nezaupanje pri Srbih.

Konec leta 1942 je začel v slovensko OF posegati postopen proces srbske centralizacije in unitarizma. Njen avtonomen značaj je začel izginjati. Pripisovali so mu celo separatizem in nacionalizem.

Njena izvotlitev

 

Tako je OF s sprejetjem Dolomitske izjave, podpisane 28. februarja 1943, izgubila prvine koalicijskega značaja ter se izenačila s strukturo osvobodilnega gibanja na jugu države. Vzporedno s tem je potekal proces zmanjševanja slovenske suverenosti. Vztrajanje na konceptu Združene Slovenije je imelo po vojni politične in ustavnopravne posledice.

Osvobodilne fronte ni mogoče izenačevati s komunizmom. V okrilju KP je poleg revolucije potekalo tudi osvobodilno gibanje s svojimi plemenitimi cilji. Razumeti moramo, da je bila komunistična partija Slovenije samo sestavni del centralizirane KPJ, ki so jo upravljali srbski prostozidarji v Belgradu.

Tako je še danes, tudi v samostojni Sloveniji. - Vsi, ki se ukvarjajo poklicnim pisanjem zgodovine sloveskega partizanskega boja, so povsem v rokah srbske službe KOS. Zato tudi lažnivo prikazujejo, kot da bi partizanom vse direktive prihajale iz Moskve in ne iz Belgrada. Tako zavajajo Slovence. Zakaj sovjeti so imeli pri nas le nekaj misij, niso pa bili prisotni v večjem številu in obsegu.

Začetek tihe okupacije

Po zasedbi Jugoslavije se je vojnemu ujetništvu izognilo okrog 300.000 vojakov, predvsem Srbov. Da so le-ti tvorili glavnino partizanske in še bolj četniške vojske, je očitno. Prvensten namen njihovega poveljstev pa ni bila borba proti okupatorju, temveč blokada narodnih osvobodilnih gibanj.

Prostozidarska srbska centrala je v slovenskem partizanstvu jasno zaznala njegov osnovni cilj, to je, boj za slovensko državo. Da bi to preprečila, je slovensko partizanstvo že kmalu vzela pod nadzor. Že novembra 1942 so v Slovenijo poslali skupino srbskih in črnogorskih oficirjev, ki jih je vodil Arso Jovanović. Poslal jih je sam Tito, z namenom, da prevzamejo vodilno vlogo v slovenski partizanski vojski.

Srbski prostozidarji, so v sodelovanju z italijanskimi, pripravili načrt, kako vriniti srbsko in črnogorsko vojaško strukturo v slovensko partizanstvo. V teh ciljih je ostajalo odprto vprašanje območja Primorske.

Inscenirana taborišča

 

Na vsem okupatorji so na ozemlju Jugoslavije pa so okupatorji internirali višje vojaško osebje. Zajete častnike in podčastnike srbske in črnogorske narodnosti so odvedli v inscenirana ujetniška taborišča.

Italijanske oblasti so jih najprej izpustile iz ujetniških taborišč, nato pa ponovno zajele med policijskimi racijami leta 1942, in jih internirale kot civilne internirance. S tem ukrepom so častniki bivše jugoslovanske vojske izgubili status vojnih ujetnikov.

Jugoslovanski vojni ujetniki pred odhodom v ujetništvo

Črnogorce so internirali tudi v albanska taborišča, od koder so jih preseljevali v italijanska, kjer so prejemali visoka doplačila. Ujeti Črnogorci in Srbi so doživeli posebno obravnavo. Italijanske oblasti so jim priredile odmevno »sojenje«.

V insceniranem ujetništvu so se opredelili za NOB in se na Goriškem pridružili slovenskim partizanom. Prevladovali predvsem Srbi in Črnogorci. Na Primorsko so Srbi pošiljali že od samega začetka tudi politično izšolane kadre z namenom, da prevzamejo politično vlogo v partizanski vojski.

Naslednja skupina Srbov in Črnogorcev je prišla na Goriško jeseni 1943. Decembra tega leta je vrhovni štab NOV poslal na to območje še 20 Titovih oficirjev. Še ena skupina je prišla v začetku 1944. Te skupine Srbov in Črnogorcev so predstavljale jedro partizanskih »starešin« v bataljonih, brigadah in odredih obeh divizij. Imenovali so jih Titovi oficirji, in so bili vsi bivši častniki jugoslovanske kraljeve vojske.

Insceniran pobeg iz Gonarsa

 

Tako so Srbi, s pomočjo nekaterih slovenskih komunističnih podrepnikov, organizirali skupino partijskih agentov. Že v Lublani so v transporte zapornikov, namenjene v internacijo, vrivali posebne agente, in jih pomešali med internirance. Nekatere agente so vrinili tudi v transporte za taborišče Gonars v Furlaniji.

Tukaj so živeli v posebno ugodnih razmerah. V taborišču so jih imenovali zaščiteni interniranci. Imeli so posebno nalogo, da se v danem trenutku v insceniranem pobegu preijejo na bližnje Primorsko, zasedejo tam najvišje položaje v partizanstvu, ter pripravijo teren za srbske in črnogorske oficirje.

Pogled na koncentracijsko taborišče Gonars (Fototeka MNZ Ljubljana)

Ti agenti so bili Boris Kraigher, ki je bil takratni organizacijski sekretar KPS in član KPJ, Ludvik Pangerc, ki je bil likvidator pri VOS, Franc Ravbar – Vitez, VOS, Mirko Perc - Maks, član KPJ in VOS, Ivan Bratko, član KPJ, Janez Učakar,VOS, Viktor Ilovar, VOS, in Bojan Štih, SKOJ. V partiji je imel Boris Kraigher tako visok položaj, da je lahko on sam presojal vojaški in politični položaj na Primorskem.

Dogovorjeni rov

 

Tako so s posebnim dogovorom italijanskih oblasti v taborišču začeli kopati rov. Insceniran pobeg septembra 1942 jim je omogočil, da so že pred kapitulacijo Italije prišli na Primorsko organizirat teren za kasnejši prihod srbskih in črnogorskih Titovih oficirjev.

V taborišču Gonars, kjer je bila največja koncentracija interniranih Slovencev, se je znašlo precej predvojnih komunistov in skojevcev, ki so zasedli odgovorna mesta v partiji in OF.

Ti so kmalu po prihodu v taborišče Gonars razvili posebno obveščevalno mrežo, ki sta jo vodila funkcionarja VOS Franc Ravbar in Janez Učakar. Delovali so po navodilih partijskega taboriščnega komiteja s Kraigherjom na čelu. Njihova povezava s karabinjerji in taboriščno vojaško komando je kmalu postala očitna.

Vojaški ujetniki oficirji, podoficirji in rezervni oficirji bivše jugoslovanske vojske so bivali v posebnem taboru, oddaljenem dva kilometra od civilnega taborišča. V vodilni trojki za pobeg so sestavili seznam, kdo bo lahko pobegnil. Trojka je zadolžena, da tudi odloči, kdo bo kopal rov.

Nekateri, ki niso bili člani partijskega komiteja, so kritično izrazili svoje nezadovoljstvo, ker na listi ubežnikov ni bilo nekaterih, ki so od samega začetka požrtvovalno delali pri izkopavanju rova. Tisti, ki so bili najbolj zaslužni za kopanje rova, pa niso bili na seznamu ubežnikov, ki so ga napisali partijci, oziroma VOS.

Od samega začetka so kopali rov Tone Bezek, ki so ga Italijani ustrelili dne 13. oktobra 1942, Tone Čufar, prav tako ustreljen, Franc Bratovž, obsojen na 17 let težke ječe.

Slavno pogumni »pobeg«

 

Skozi rov so v noči od 30. na 31. avgust 1942 odšli Ludvik Pangerc, Franc Ravbar, Mirko Perc, Boris Kraigher, Janez Učakar, Viktor Ilovar, Bojan Štih. Interniranci so dobili občutek, kot da Italijani želijo prikriti pomen tega pobega. Posluževali so se tudi nekaterih nerazumljivih sankcij.

Po inscaniranem pobegu iz Gonarsa so vodilni komunisti in vosovci prišli v Brda, kjer so takoj zasedli vodilne položaje v naši partizanski vojski. Teren je bil pripravljen, manjkal je je samo še množičen prihod srbskih in črnogorskih oficirjev.

Poročnik italijanske vojske Rismondi, ki je bil dežurni oficir taborišča, je bil povezan s članom taboriščnega partijskega komiteja, kateremu je prinašal vse potrebne informacije. Skoraj gotovo je, da so poročila po zaupnikih na italijanski strani prihajala tudi v Belgrad, kjer so vzeli na znanje, da je prvi del »načrta« uspel.

Italijansko – srbska španovija

 

Maja in junija 1943 so v nekaj transportih iz različnih taborišč pripeljali več sto črnogorskih internirancev. V taborišču Aversa blizu Napolija so jih imenovali »bokelji«. Ujetniško taborišče v Aversi je imelo precejšno notranjo avtonomijo. Taboriščne oblasti niso posegale v odnose ujetnikov. V eno skupino so šteli velikosrbsko opredeljene ujetnike.

Dne 11. februarja 1942 je prišla vest, da bodo iz taborišča izselili Črnogorce. Res so jih odpeljali v Sulmono, kjer so bili nastanjeni angleški in ameriški ujetniki. Iz Sulmone so jih premestili v Corte Maggiore, blizu mesta Piacenza v severni Italiji, kjer je bil tudi zbirni center srbskih in črnogorskih častnikov in podčastnikov.

Dne 11. septembra so srbski in črnogorski interniranci v dogovoru z italijanskim poročnikom odšli iz taborišča. Prispeli so 13. septembra na osvobojeno ozemlje v Vipavski dolini. Med njimi je bilo več kot sto črnogorskih častnikov. - Pri zbiranju »pobeglih« internirancev je imel pomembno vlogo Črnogorec Kusovac, ki je vodil Jugoslovanski odbor NOG (narodno osvobodilno gibanje) v Rimu. Njegov tajnik je bil Niko Martinović.

Na Primorskem so jih lepo sprejeli, nahranili in preoblekli, dobili so orožje in strelivo, nato so se odpočili in priključili primorskim partizanom, se spominja Dragica Ratković.

Ljubo Nikolić in Gavrilo Ilić sta se pridružla Šercerjevi brigadi. V to brigado jih je prišlo vsega skupaj 52. Skupina je bila prava vojaška enota. Imela je svoj vojni svet, ki so ga vodili Ljubo Nikolić, Zija Ševa, Ludvik Kujundžić, Gavrilo Ilićin, Hunzija Kurt.

Dne 15. septembra 1943 so na Primorsko prišli člana glavnega štaba Ivan Maček in Dušan Kveder, pa tudi člana vrhovnega štaba Edvard Kardelj in pop Vlado Zečević. Srečali so se s skupino Srbov in Črnogorcev. Po počitku so jih vključili v Šercerjevo brigado. Zasedli so predvsem politične položaje. - Branko Šeferović se je priključil Jeseniško-bohinjskemu odredu, nato je odšel v Kosovelovo brigado.

Primorsko partizanstvo okupirajo Srbi in Črnogorci

 

Srbski in črnogorski oficirji, ki so prišli k primorskim partizanom, so zasedli najvišja vojaška strokovna in poveljniška mesta. Prišli so iz različnih ujetniških taborišč, največ iz Corte Maggiore.

Častniki so bili razporejeni po enotah obeh divizij in komandah zalednih oblasti. Pri štabu 31. divizije so bili nameščeni Blažo Vukčević in Vojislav Ljubić. V štab Gradnikove in Vojkove brigade so bili prav tako nameščeni bivši jugoslovanski častniki. V Gradnikovo brigado je bil  za komandanta nameščen  Šorović Danilo in zatem  Marjanović Ratko, prej namestnik komandanta brigade. To funkcijo je vodil tudi Jovanović Svetolik. Za načelnika brigade pa so postavili Vukadinović Dušan.

Gradnikova, Vojkova, Gregorčičeva, Kosovelova, Bazoviška brigada

 

V Gradnikovo brigadno sodišče so namestili Vrleta Krulja. V divizijsko vojaško šolo 31. divizije so bili nameščeni Blagota Radusinović, Marko Sladić in Lazar Kolerac. Komandant komande mesta Čepovan je postal prav tako bivši jugoslovanski častnik. Načelnik štaba 30. divizije je postal Radoje Ignjatović, oficirja divizije pa Nikola Vidačić in Mitar Rajčević, v divizijski podoficirski šoli so bili nastavljeni Sretan Šantić.

Načelnik štaba Gregorčičeve brigade je postal Vlastimir Miljković. Načelnik štaba Bazoviške brigade je postal Radivoje Perović, Filip Bošković pa načelnik štaba enega njenih bataljonov. V Bazoviški brigadi je bil Milenko Čakarević, ki je bil komisar srbske čete.

Skupina funkcionarjev 17.brigade Simona Gregorčiča. Sedijo z leve: Miltar Dabanović, Ivan Fedčuk, Marica Brelih in Milovan Djurović; stojijo z leve: Stojan Flajs, Jože Mahnič - Vojko, Tugo Klasinc, Mirko Bizjak, Ljubo Nenezić, Svetislav Popović, Branko Nilević, Dušan Ukmar in Simo (državljan tedanje Sovjetske zveze)                 (Fototeka MNZ Ljubljana)

V Vojkovo brigado so namestili za komandanta brigade Dušana Vukadinovića, v brigadi je bil Petar Alfirević namestnik političnega komisarja, kasneje je postal namestnik političnega komisarja, načelnika štaba pa sta bila Mirko Dukić, ki je kasneje postal namestnik komandanta, isto funkcijo je opravljal tudi Ljubo Nenezić.

V Kosovelovo brigado so za komandanta brigade dvakrat postavili Stojanović Miladin, za namestnika komandanta brigade pa dvakrat Prole Jovo, Stanić Jovo, Stojanović Miladin. Za načelnika pa Dević Jovan, Nenezić Ljubo, Djukić Nikola, Isaković Radoslav. Komandant 1. bataljona je postal Knežević Mihajlo, pred tem je bil namestnik komandanta v 1. bataljonu, kakor tudi Djordjević Branko.

Za komandanta 3. bataljona Kosovelove brigade so nastanili Stanić Jovo, pred tem je bil namestnik komandanta 3. bataljona, nato pa namestnika komandanta Kosovelove brigade.

Bili so tudi organizatorji vojaške sanitete v 30. diviziji in v njenih enotah. Svetomir Jauković je bil šef bolnišnice 30. divizije, Vladislav Klajn pa je bil divizijski sanitetni referent, sanitetni pomočnik je bil Nikola Djukić, Milorad Bogojević je bil zdravnik v Bazoviški brigadi, Milovan Djurović pa sanitejec v 4. bataljonu Gregorčičeve brigade. Pri zalednih oblasteh je bil Ljubo Nenezić namestnik komandanta Tolminskega vojnega področja.

Izurjeni »krajišniki«

 

V enotah na območju 9. korpusa je bilo kar 72 častnikov bivše jugoslovanske vojske.

Opravljali so različne obveznosti v ožjih in širših štabih divizij in nižjih enot, odkoder so jih tudi premeščali. Dodeljene so jim bile organizacijske, vojaške in druge strokovno-tehnične naloge. Imenovani so bili za načelnike štabov, namestnike komandantov, in celo za komandante enot, bili so operativni častniki in referenti v raznih brigadnih, divizijskih in korpusnih oddelkih. Zasedali so pomembna mesta v vojaški saniteti na vseh stopnjah enot in v vojaškem sodstvu.. Na področju vojaškega izobraževanja so bili v samem vodstvu, kot vojaški inštruktorji ali kot učitelji pri divizijah in pri korpusni vojaški šoli. Spomladi 1944 jim je vrhovni štab priznal čine, pozneje pa so tudi napredovali.

Nastale so velike težave zaradi nepoznavanja slovenščine, neznanega okolja in ljudi, pa tudi zaradi posebnosti partizanskega gverilskega bojevanja. Vsi prišleki so imeli vojaške čine, kar dotlej ni bilo značilno za partizanske častnike na Primorskem.

V štab 9. korpusa in 3. Alpske operativne cone so prišli s posebnim dopisom. Na Primorskem so jih pred zbori partizanov razporedili na višje funkcije, kot so jih imeli prej v krajišnih brigadah. Štab 3. Operativne cone jih je imenoval za vojaške funkcionarje po enotah obeh divizij.

Štab 30. divizije je poudaril, naj borci in slovenski poveljniki spremembe ne razumejo kot degredacijo, marveč naj jo kot dobri partizani sprejmejo kot koristno. Razporejeni so bili na poveljniška mesta na ravni od čete do brigade.

V Kosovelovi brigadi so postali vsi namestniki komandantov. Jovo Prole je postal namestnik komandanta brigade, Mihajlo Knežević namestnik komandanta 1. bataljona, Dušan Vlajšević, namestnik komandanta 2. bataljona ki je kasneje postal komandant 2. bataljona, Jovan Stanić namestnik komandanta 3. bataljona. Vsi so tudi kmalu napredovali. Jovan Stanić je že 20. februarja napredoval v komandanta bataljona, dva tedna pozneje pa v namestnika komandanta brigade, konec aprila pa je bil premeščen v Gregorčičevo brigado. Vlajšević je že 28. januarja 1944 postal komandant bataljona. Tudi Mihajlo Knežević je na začetku februarja 1944 postal komandant bataljona.

V enotah 30. divizije je bil Gliša Raco imenovan za komandanta 18. brigade, kmalu pa je napredoval v komandanta 30. divizije. Sretan Djenadije, Mitar Dabanović, Boško Dedejić, Dragomir Munjica, in Dušan Mijić, pa so bili imenovani za komandante in namestnike komandantov bataljonov 17. in 18. brigade. Dedejić je postal v. d. komandanta 28. brigade.

"Titovi oficirji" pri IX.korpusu. Drugi z desne je Ratko Marjanović  (Fototeka MNZ Ljubljana)

V enote 31. divizije so bili dodeljeni Ratko Marjanović, Lazo Zorić, Djuro Latinović, Gojko Knežević, Mirko Dukić in Drago Mojstrović. Marjanović je postal komandant Gradnikove brigade in nato Bazoviške brigade, pozneje pa je bil major v splošni vojaški partizanski bolnišnici Franja. Dukić je postal načelnik štaba in namestnik komandanta Vojkove brigade, nato pa operativni oficir v 31. diviziji. Gojko Knežević je postal komandant bataljona, kakor tudi Lazo Zorić. Dušan Malešević je postal komandant šolskega taborišča 9. korpusa.

Vsi so bili vključeni v odseke širšega štaba divizij in 9. korpusa. Poveljnik 2. bataljona Kosovelove brigade je postal Jaša Prodanović.

Titovi oficirji

 

Bivši jugoslovanski častniki, predvsem srbske in črnogorske narodnosti, ter Titovi oficirji, predvsem Srbi, so bili v Kosovelovi brigadi od ustanovitve pa do konca vojne. Med političnimi komisarji v Kosovelovi brigadi se je najbolj uveljavil Jaša Prodanović v 2. in 3. bataljonu, ki je prišel skupaj z Andrijo Matinovićem. Sreten Ilić je postal vojaški inštruktor, nato pa namestnik komandanta 4. bataljona Kosovelove brigade. Kmalu pa Sreten Ilić dobi novo zadolžitev kot operativni oficir brigade, nato pa postane inštruktor v podoficirski šoli 30. divizije in nato 9. korpusa. Aprila in maja 1944 je bil tudi načelnik štaba Gregorčičeve brigade.

Od ustanovitve Kosovelove brigade je bil v bataljonu tudi Črnogorec Miloš Karadžić, ki je bil prej narednik in vodnik planinskih enot v Škofji Loki. Karadžić je bil pomočnik bataljonskega vojaškega inštruktorja, nato bataljonski vojaški inštruktor, komandir težke čete, komandant 3. bataljona, in brigadni operativni oficir v Kosovelovi brigadi.

Poveljnik in komisar 18.bazoviške brigade Ibro Ibraimović in Lojze Bukovec - Nani, decembra 1944 (Fototeka MNZ Ljubljana)

Na položaju načelnika štaba brigade so v Kosovelovi brigadi prevladovali bivši častniki jugoslovanske vojske. Jovan Dević je januarja 1944 postal referent za zveze v Kosovelovi brigadi, 6. aprila 1944 pa načelnik štaba. 28. aprila mu je sledil Ljubo Nenezić. 6. septembra 1944 mu je sledil Nikola Djukić. Komandant 2., nato pa še 3. bataljona Kosovelove brigade, nato pa operativni oficir in načelnik štaba 18. brigade, je bil Radosav Isaković.

V Bazoviško in nato v Gregorčičevo brigado je 8. oktobra 1943 prišel Miladin Stojanović, kjer je bil četni komandir in komandant bataljonov. V Kosovelovi brigadi je bil potem komandant bataljona, od julija do oktobra 1944 pa namestnik komandanta brigade, v tem času je bil dvakrat v. d. komandanta brigade.

Na Kobariškem so 18. septembra 1943 ustanovili bataljon Andreja Manfrede, kjer je že čez nekaj dni bil nameščen Radoj Ignjatović kot načelnik štaba. V Kobariški republiki je vsem enotam poveljeval Operativni štab Soških brigad, čigare komandant je postal Srb Vladimir Knežević. Tako so si Srbi prilastili tudi Kobariško republiko.

Ko so ga preimenovali v Operativni štab za zahodno Slovenijo, je načelnik štaba 3. alpske operativne cone je postal Milutin Dapčević. Načelnik štaba 18 brigade je postal Črnogorec Radomir Perović.

Dne 14. septembra 1943 so ustanovili Zahodno-primorski odred, v katerem je načelnik štaba postal Milutin Dapčević, brat Peka Dapčevića, ki je bil kasneje poveljnik 4. armade.

25. septembra 1943 je prišel Vladimir Knežević v novoustanovljeno Soško brigado in takoj postane njen komandant. Knežević je bil tudi podpredsednik, nato pa predsednik brigadnega sodišča. Štab Soške brigade so sestavljali poveljnik brigade Knežević, načelnik štaba pa je bil Milutin Dapčević.

Tudi pri štabu 1. Soške brigade so bili odločilni častniki bivše jugoslovanske vojske. Samo v bataljonu Andreja Manfrede jih je bilo 24. Že čez nekaj dni od ustanovitve tega bataljona, pride za načelnika štaba v bataljon Srb Radojica Ignjatović – Grujica, ki je takoj začel razpredati dobro obveščevalno mrežo srbske KOS.

(Drugi del članka bomo objavili naknadno)