Primer Srbije

Kakšno je »izdajstvo« v Srbiji in kakšno v Sloveniji

V Sloveniji uprizarja stara jugoslovanska (velesrbska) klika in njej usužnjen aparat s »svobodnim« tiskom že vsa povojna leta pravi lov na čarovnice – »izdajalce«, ki naj bi med drugo svetovno vojno delovali na katoliški strani. O gen. Rupniku, poveljniku domobranstva, pa že dolgo niso prinesli na dan ničesar obremenilnega. Že pred vojno je namreč prestopil v pravoslavje, imel potem srbsko snaho in zeta. Pred časom so naravnost pohvalno iznašali vesti in slike o predvojni »Rupnikovi obrambni črti...

Toliko bolj pa je zato na udaru katoliška stran, ki jo kot nekakšen grešni kozel predstavlja ljubljanski škof Gregorij Rožman. Njegov primer so na prav oduren način iznesli tik pred volitvami, z razveljavitvijo njegove obsodbe, ki jo je izreklo vojaško sodišče IV. armade JLA. Kdo je predsedoval sodišču (očitno srbski oficir), so seveda zamolčali.

Srbska stran naravnost paranoično sovraži vse, kar je katoliškega. Pri Rožmanu naj bi šlo za »visoko« izdajstvo nad slovenskim narodom. Tako namreč vztrajno oznanjajo nasledniki nekdanjih oboževalcev Stalina in Tita. O izdajstvu naj bi govorile predvsem fotografije s srečanj, ki jih je škof imel s predstavniki italijanske okupacijske oblasti. Ta srečanja naj bi bila neovrgljiv dokaz njegovega »izdajstva«.

  Gen. Milan Nedić in njegova Srbija med drugo svetovno vojno, ki je bila omejena na nekdanji beograjski pašaluk.

Pred kratkim so hajko proti škofu Rožmanu znova iznesli na Tv Ljubljana. V posebni oddaji so se v »za« in »proti« (stara srbska taktika) pomerili kosovci na obeh straneh. Še zlasti tržaški prostozidar, zgodovinar Jože Pirjevec, je s kriljenjem rok in z izbuljenimi očmi, vendar brez argumenov, prepričeval o »krivdi« škofa gledalce, ki niso ravno najbolj poučeni o medvojnih dogodkih. Nastopilo je še nekaj figur v znani igri angeljščki - parkeljni (kot nekoč v Bizancu), v igri, ki jo je ljubljanska Tv prežvečila že do te mere, da zaudarja.

Toda, ko nekoliko malo brskamo po podatkih, odkrijemo, da je bila tudi Srbija, in to že od leta 1941, pod nemško okupacijo. Nemci so ji na čelo postavili gen. Milana Nedića, svojega starega zaupnika. Obljubili so mu, da Srbiji v primeru nemške zmage dodelijo Solun. Poglejmo eno izmed slik, ki prav otipljivo kaže na »izdajstvo« gen. Nedića, ko se je srečal s Hitlerjem.

Srečanje, gen. Nedić in Hitler

Nedvomno samo takšna fotografija ni dokaz o izdajstvu Milana Nedića nad srbskim narodom. Pravna država potrebuje drugačnih dokumentov, in res, danes v Srbiji – dasi (še) ni pravna država – ne vprizarjajo lova na čarovnice, to je, na nedićevce.

Takšen lov pa si je v Sloveniji vendarle dovolila znana Srbkinja, proslula Spomenka Diklić – Hirbar. Dovolila vsaj v enem članku, ki ga je prosrbska Mladina objavila leta 2003. V njem je kot “dokaz” objavila tudi fotografijo s srečanja škofa Rožmana z italijanskim komisarjem Graziolijem. (Škof Rožman je hodil k Grazioliju, da je lahko posredoval za izpustitev zaprtih, za kar so moledovali njihovi sorodniki.)

Zakaj se ista Spomenka Diklić – Hribar potemtakem ni spoprijela tudi s fotografijami, tudi z izdajstvom gen. Nedića v njeni lastni Srbiji, ki ga „dokazujejo“ ustrezne fotografije? Jo je velesrbska klika poslala v Slovenijo predvsem zato, da pere glavo (in pamet) bolj ali manj naivnim slovenskim šemam, ki si balkanske zvijačnosti in nemorale sploh ne znajo predstavljati? In ne pere nam glave samo ona, temveč tudi vsi “doktorji” in “magistri” itd., ki jih poganja podtalna srbska služba v javnost na boj za “naše pravice”. Po več kot pol stoletja od tistega časa, ko so bili le v zibeli ali pa niti še ne.

Fudbal Borac (Čačak) in nemački garnizon (beli) med drugo vojno.

Iz gornje slike je razvidno, da odnosi med Srbi in Nemci v nekaterih primerih niso bili ravno sovražni. Srbska mladina je z nemškimi vojaki igrala ponekod in kdaj pa kdaj celo nogomet.Verjetno ji je bila zaradi takšnih odnosov prihranjena marsikatera nepotrebna žrtev. Takšan srbska “kolaboracija” za povojno jugoslovansko politiko očitno ni bila obremenjujoča. Toda v Sloveniji, ker jih pač naganja srbski gospodar, se nenehno sklicujejo nanjo nekdanji  tročički in zatem komunistični in velesrbski prirepniki, vsemogoči Kučani, Stanovniki, pa Širce, Potrate… Povejmo kar naravnost. Zastrašeni Slovenci si tega ne upajo videti in vedeti, vendar ne vsi.