Rešeni iz brezna v Kočevskem Rogu: France Dejak (med vojno in 1998), Milan Zajec (med vojno in 1991), France Kozina (med vojno in 1995).
Milan Zajec
Pričevanje o tem, kako se je rešil iz jame v Kočevskem Rogu
Objavljamo odlomek iz pričevanja Milana Zajca, domobranca, ki se je uspel rešiti iz brezna v Kočevskem Rogu. Pričevanje postavlja na laž navedbe Janeza Stanovnika od ZZB NOB, da je šlo samo za »izvensodne« eksekucije. Šlo je za načrtovani rodomor nad Slovenci, po nalogu Tita in njegove prostozidarske lože. Pomore so izvajali pripadniki JLA, ki jim je bil na čelu Sima Dubaić, sedaj 86-letnik v Belgradu. Pomorjenih je bilo samo v Rogu nad 13.000 fantov in mož. Koliko jih je po breznih na Primorskem, niso niti šteli. Likdvidacije partizanov, na tisoče, pa sploh skrivajo. In to ne samo na levi, temveč tudi na desni. Vse po nalogu starega/novega srbskega gospodarja. (Slike smo dodali mi.) Op. ur.
Na morišče in v grob - Vsakega so zvezali z žico tako, da so bile roke na hrbtu; žica pa se je zajedla v meso; lakti pa so nam tako stisnili skupaj, da je pošteno bolelo. Jaz sem se toliko časa izmikal, da sem bil iz tiste sobe zadnji zvezan. Navezan sem bil skupaj s Hočevarjem Tonetom, doma iz Ambrusa, za mano pa je bil Žgajnar Tone, doma iz Dobrega polja. Ko smo bili zvezani, so tolkli po nas, nam grozili s streljanjem in repetirali brzostrelke. Edino, kar mi je še ostalo, jo bila svetinjica Matere božje in Srca Jezusovega, ki sem jo pripel v žep na srajci. Priporočil sem se tudi Materi božji v varstvo. Kamion je zapeljal k vhodu v stavbo, tako da nihče ni mogel drugam kot na kamion. Pri kobacanju na kamion so nam pomagali z vpitjem, pretepanjem in suvanjem. Tiste, ki so morali na potrebo kar tam, so stražili z brzostrelko v roki. Jaz sem bil naložen na drugi kamion; na dvorišču pa jih je bilo šest. Ko so komunisti pri prvem kamionu videli, da je bilo zvezanim skoraj nemogoče priti na kamion, so potem podstavili tnalo, da nam je bilo laže. Na vsakem kamionu so bili štirje partizani, ki so nas sprejemali in urejali z bikovkami. Ukazovali so nam, kako se je treba usesti. Bilo je nekaj nečloveškega: po dva sta se morala usesti čez celo širino kamiona; druga vrsta se je morala vleči na trebuh in tako so natlačili eno vrsto na drugo kot polena. Zatem so potegnili avto na kraj, menda zato, da so naložili še druge, ki jih je bilo vsega skupaj šest.
Jaz sem hotel videti svoje brate in sem jih res opazil. Dvojčka: Tone in Nace sta bila zvezana skupaj. Stane pa je bil zvezan s Kržišnikom Lojzetom, doma iz Kostanjevice. Mene so bratje opazili, ker sem se vzpel, kolikor sem mogel. Nje so naložili na četrti kamion; z nasmehom so mi povedali vse, kar so hoteli: naj bom miren; ko se bomo videli na drugem svetu, bo že boljše. Res pa je, da je bilo tistega 2. junija leta 1945 tako krasno spomladansko poletno jutro, kakršnega jaz še nikdar prej nisem videl. Kamioni so se premaknili tako, da je šel prej zadnji (šesti) sedaj kot prvi. Sli smo čez Kočevje, Rudnik, Željne, potem pa po cesti Kočevje – Črnomelj - Bela Krajina. Vožnja je trajala približno 30 do 40 minut. Med vožnjo so bili po nas in morali smo prepevati. Zadnja pesem, ki so jo slovenski domobranci peli na poti v smrt, je bila: »Čaščena si, Marija,...«, ki pa ni bila po volji krvnikom. Oni so si želeli: »Nabrusimo kose« ali pa: »Triglav, moj dom«, ki jo pa tudi nismo hoteli peti. Kamioni niso vozili z veliko hitrostjo.
Ko smo prišli z ravnega polja v gozd, se je avto nekajkrat ustavil in to za nekaj minut; to pa zato, ker cesta ni bila široka in so se srečavali z drugimi kamioni, ki so se vračali. Na njih sem skozi ograjo kamiona opazil obleko že pobitih soborcev. Ko smo se bolj približali morišču, smo zaslišali streljanje strojnic in pušk ter treskanje bomb, potem še bliže pa divje vpitje krvnikov in končno klicanje ranjenih domobrancev na pomoč. Klicali so na pomoč Boga in Marijo; saj kdo drug že ne bi mogel več pomagati in tudi slišati ne, ker je bil ves gozd na gosto zastražen z zanesljivimi komunisti. Vzdihovali so pa tudi tisti, ki so bili na kamionih na dnu in so morali vzdrževati težo vseh, ki so bili naloženi na vrhu. Tedaj se je oglasil domobranec, doma iz Notranjih Goric pri Brezovici, oče petih otrok, kakor je sam dejal, tolažeč nas, naj bomo mirni, čeprav gremo v smrt, saj tudi on vse to vdano prenaša. Zase pa lahko rečem, da se smrti že nisem bal, pač pa le mučenja komunistov. To vse se je godilo na prvo soboto, 2. junija leta 1945. Zato je že omenjeni Hočevar Tone tudi spregovoril, rekoč: »Včasih smo na prve sobote pristopali k sv. obhajilu, danes pa nas bo obhajala sama Marija.« Celo partizani so utihnili pri teh besedah, ne da bi kaj pripomnili.
Kranj, 30. maja 1945 – Del domobrancev, ki so jih Angleži vrnili s Koroške v roke Tita. V naslednjih dneh so bili zverinsko pomorjeni v Kočevskem rogu. Za Janeza Stanovnika od ZZB NOB je šlo samo za »izvensodne eksekucije«. Zverinstev ne omenja.
V strahu smo pričakovali, kaj se bo zgodilo, ko pridemo na mesto. Nič dobrega, vendar je bilo vse hujše, kot smo si mislili. Avto je vozil po vijugasti cesti, ponekod so bili majhni klanci. Ustavi se v ozki dolini, po kateri se je vila cesta z majhnim naklonom. Tedaj so se odprla vrata kamiona in med strašnim kričanjem nas vlečejo za noge iz kamiona skoraj omrtvele od pritiska, ker smo ležali drug na drugem. Komunistični krvniki so imeli svoj posel natančno porazdeljen: Ena skupina je imela nalogo z velikimi noži prerezati jermene ali vezalke na čevljih in nas sezuti; pri tem pa ni bilo važno, če je pri takem poslu zadel tudi v nogo. Po bližnjem grmovju je viselo vse polno pasov, s katerimi so nas po dva in dva povezali v kolono. Prvo, kar me je strašno pretreslo, ko so me vrgli s kamiona na tla, je bil prizor: Nekaj metrov proč je sedel popolnoma gol domobranec, okoli njega pa se je vrtel partizan z velikim krivim nožem in ga rezal, da mu je kri v curkih tekla po telesu. Bil je slep, ker mu je oči že prej izrezal; na hrbtu je bil zvezan; prenašal je vse popolnoma tiho; ni bilo slišati besede pritožbe; sedel je, a bil je zravnan, z glavo pokonci.
Partizani so bili brez bluz, rokave zavihane, v rokah pa so nekateri imeli velike nože, drugi kole, s puško ali brzostrelko čez rame. Taka je bila vrsta, ki nas je tepla. Imeli so dolge lase in divji pogled; govorili so južnjaško, srbsko ali hrvaško. Nože, ki so bili krivi, so imeli nasajene na precej dolgih ročajih. Oficirji pa so jih priganjali, da so nas čimbolj bili in mučili. S ceste smo krenili na levo, med potjo smo se morali usedati, pa spet vstajati, korak nazaj, korak naprej in vpiti na komando: »Kopa, jama, seno, slama!« Zakaj to, še danes ne vem. Stražili so nas razporjenih dveh vrstah; po gozdu pa je bilo tudi sicer vse polno partizanov, ki so nas sramotili in pretepali. Nekateri pa so pred jamo, kjer so nas streljali, nosili zaboje municije. Nekateri izmed nas so prišli do jame že skorajda nezavestni. Kakšne tri metre pred jamo so nas razvezah in vsak izmed nas si je moral hitro sleči vso obleko, le nekaterim se je posrečilo ohraniti kakšen kos na sebi. Potem ko smo bili goli ali skoraj goli, so nam spet zvezali roke na hrbtu. Zatem pa so nam partizani z noži in koli kazali pot v grob.
Tito v Celju, maja 1945. - Hrvatski list omenja (12. 3. 2009) njegov govor v Lublani dne 25. istega meseca, v katerem je dejal: »Likvidirali smo dvesto tisoč banditov, ravno toliko pa smo jih tudi zajeli«.
Na kraju, kjer so nas slačili, je bil tudi neki Italijan, ki je kričal na nas, da smo fašisti, ker so nekateri domobranci nosili črne srajce; to so bili namreč oklopničarji. Jaz sem se slekel do golega, le srajco sem si pridržal. Nekateri izmed nas so pritekli razmesarjeni in brez oči; kajti s tistimi krivci so suvali kar v glavo tako, da je nož zapičil in zataknil v živo meso, potem so pa vihteli ročaj sem in tja, da so nekaterim glave popolnoma izmaličili. Tako smo potem morali mi napol mrtve vleči do jame za sabo. Pot do jame so napravili tako, da so posekali grmovje, ki je prej jamo obraščalo, tako da smo tekli po tistih štorih in si porezali noge. Pred mano je tekel Hočevar Tone; pot je bila vijugasta in v trenutku ga je zmanjkalo pred očmi. Kakšen bo grob, si nisem nič predstavljal; le streljanje sem slišal. Ko so me sunili, naj tečem, sem se podvizal, ker so me suvali z obeh strani.
Pritečem do jame in zapazim
skupino partizanov, ki so streljali v jamo po napol živih
domobrancih in metali notri bombe, da se je bliskalo in grmelo, kot
bi bila huda ura. V jami nas je ostalo šestnajst živih. Ležali smo v
jami v stranskem rovu, vsi na kupu, ker nas je zelo zeblo, da so nam
roke kar šklepetale, čeprav je bilo meseca junija. Poleg tega smo
bili še brez obleke, žejni in lačni. Jama je bila na vrhu veliko
ožja kot pa na dnu. Na dnu je ležal tudi debel hlod lesa, približno
80 cm v premeru. Mi, ki smo bili še pri moči, smo vsakega mrliča, ki
je imel kaj na sebi, slekli in se sami oblekli ter ranjene
obvezovali. Roke smo razvezah vsakomur, če se je le dalo; edino v
tem primeru ne, če so bili preveč na sredi jame, ker so partizani
streljali noter. Bili so med nami tudi duhovniki kurati, ki so peli
pogrebne pesmi in molitve, da je bilo res nekaj pretresljivega
poslušati tiste glasove: v slovenščini in latinščini. Veliko
umirajočih je molilo na glas, kolikor se je dalo, za morilce,
ponavljajoč Kristusove besede: »Odpusti jim, saj ne vedo, kaj
delajo!« Preklinjanja notri ni bilo slišati. Streljanje je trajalo,
2. junija, 3. junija (nedeljo) ves dan, v ponedeljek 4. junija pol
dne neprenehoma, popoldne pa bolj poredkoma.
Rešitev iz jame -
Žrelo jame so
stražili podnevi in ponoči, tudi ponoči so streljali v jamo s
strojnicami in metali vanjo bombe. Vpitje umirajočih je bilo
nepopisno. 5. junija je zavladala zunaj popolna tišina. Nas šest, ki
smo bili lažje ranjeni in smo še lahko hodili, smo čakali trenutek,
ko bi lahko zlezli iz jame. Tretjega dne smo namreč našli še drug
stranski rov, ki je bil dolg kakih 10 metrov, vendar po njem ni bilo
nobenega izhoda. Nekomu izmed nas se posreči, da pripleza do roba
jame, tam ga pa zagrabijo trije partizani in vprašajo: »Sta si ti,
Rupnikovac ili Nedičevec?« Odgovori jim: »Domobranec sem«.« Cez
kakih 10 minut je tiho, brez strela padel v jamo mrtev. Zaklali so
ga. Tako nas je ostalo še 5, ki smo lahko hodili. Z Mravljetom
Vinkom sva si napravila zaklonišče ob steni nekega kapnika tako, da
sva si naredila steno iz petih, šestih mrličev. Mi, ki smo bili še
živi v jami, smo komuniste dobro videli, ker jim je sonce svetilo v
obraz, mi pa smo bili v temi. Vendar pa nismo preveč zijali, ker smo
se bali, da nas bodo opazili. Potegnemo se nazaj v rov in čakamo,
kaj bo. Govorili nismo veliko, več smo premišljevali. Tudi moliti se
nam že ni dalo, le angelsko čaščenje smo zmolili skupaj od časa do
časa in molitev »Spomni se, o premila Devica Marija ...«
Te molitve prej nisem dobro poznal, ko sem pa slišal druge moliti jo, sem se je takoj naučil. Kmalu potem, ko so vrgli nazaj v jamo zaklanega domobranca, se je zaslišalo zunaj kopanje in videti je bilo, da bodo rob jame zaminirali, kot smo tudi pričakovali. Ni minilo pol ure, že je zagrmelo in v jamo so se valile velike skale in kamenje na umirajoče domobrance. To se je ponovilo štirikrat, kajti vsega skupaj je bilo pet detonacij. Nekomu izmed nas je počila mrena v ušesu zaradi pritiska. Vse to se je zgodilo 5. junija dopoldne. Nam rova ni popolnoma zasulo, ker je bila jama na dnu jako široka; trupla so bila pokrita s kamenjem, pa vendar ne popolnoma; slišalo se je še vedno hropenje in težko dihanje domobrancev. Potem so nametali noter neke bombe, ki so zadimile, da se ni prav nič videlo.
V povojnih sodnih procesih so obsojali tako imenovane razredne sovražnike. Na sliki: usmrtitve v Murski Soboti. Šlo je za etnocid, ki naj bi ga sedaj poravnala »sprava«.
Prisluškovali smo iz rova, da bi videli, če je še kaj možnosti za rešitev, ali ne. Ko se nam je zdelo, da se že noči smo se začeli pripravljati, da bi prišli ven iz jame, prepričani, da je to zadnja noč, ko se še lahko rešimo; preveč smo bili namreč že izčrpani. Drugače pa se še nismo preveč vznemirjali. Lahko rečem, da smo bili popolnoma mirni, čeprav smo računali, da ostanemo lahko kar tam popolnoma zakopani. Le eden izmed nas je bil bolj nestrpen. Vem, da sem tisti večer skušal priti iz jame, pa komaj sem se premaknil, sem izgubil zavest. Prebudil sem se šele drugega dne. Vem pa, da sem med tem časom bruhal vodo. Prepričan sem bil, da so se drugi rešili in da sem sam ostal med mrtvimi, pa se zaradi tega nisem razburjal. Začnem po vseh štirih lesti naprej in pridem kmalu bolj na svetlo. Medtem najdem Mravljeta, ki je ležal ob skali mrtev, zatem drugega in še drugega. Eden, doma z Rudnika pri Ljubljani, imena mu ne vem, v jami so ga kar preprosto klicali: Rudnik, je bil pa še živ in je čakal pod odprtino jame, če bi mogel ven. Zagleda mene in se začudi, ker je bil prepričan, da sem že umrl. Pove mi, da je zunaj še vedno straža in da od časa do časa mečejo noter bombe. Tisto jutro so noter na tiste skale vrgli tudi tri ranjence.
Dan je potekel v čakanju na rešitev iz jame. Žejo sva si gasila tako, da sva srkala kapnike in si močila usta z lastno vodo. Tudi nekaj mesa mrtvih domobrancev sva zaužila. Dokler še ni bilo zaminirano, se je nad goro trupel dvigal dim in sopara, ker sta se parila kri in znoj. Kri je tekla v taki količini po truplih, da je bilo slišati kot žuborenje potoka. Tisto popoldne sem jaz napisal na kos časopisnega papirja, na rob ki ni bil tiskan, katere skupine domobrancev so bile pobite v jami. Svinčnik in papir smo dobili od mrtvih domobrancev, ki smo jih razvezali in slekli, če je kdo še imel spodnje perilo na sebi. V tem perilu smo dobili papir in svinčnik, Mravlje pa je pri nekom dobil tri tisoč lir, ki sem jih jaz potem prinesel ven in izročil v tisti prvi hiši, kjer so mi pomagali in rešili življenje. Začelo se je nočiti. Nagovorim Rudnika, naj poskušava ven. Pa ni mogel, ker mu je postalo slabo. Jaz se vzpnem na drevo, ki je po nesreči padlo v jamo. Bilo je že temno, ko sem s težavo prilezel ven. Ob izhodu je bilo toliko muh, da sem imel občutek, kakor da me hočejo nazaj v grob spraviti, ker so se tako zaletavale vame. Slišal nisem nič, ker mi je po glavi vse šumelo. Pred jamo je bila neka oseba obešena za noge na grmu. Ognil sem se je in zdrsnil v dolino. Ne da se povedati, kako sem dihal osvežujoči zrak. Hodil sem vsevprek po gozdu, srečaval divje merjasce, ki mi pa niso nič hudega storili; tudi bal se jih nisem, strah sem imel samo pred komunisti.
Drugi dan popoldne od štirih do petih pridem nad vas Koblarje. Med potjo sem si gasil žejo z roso rastlin, hranil pa s kislo deteljico. V Koblarjih pri Kočevju je bilo v vasi polno komunistov. Počakal sem, da se je znočilo, in v mraku sem se približal vasi. V neki hiši sem dobil vodo, jajce in krompirja. Od tam sem šel proti vasi Otavice, kamor sem prišel okoli dveh ponoči. Prišel sem k zelo dobri družini, kjer sem pet dni počival in se zdravil.
Iz jame sem prišel 6. junija okrog devete ure zvečer. Potem sem se skrival po dolenjskih gozdovih do 1. aprila 1946. Tedaj sem se podal čez Ljubljano, Brezovico, Vrhniko in Horjul v Trnovski gozd. Mejo sem prekoračil med Sv. Gabrijelom in Sv. Mihaelom in prišel v Gorico 4. aprila 1946. Tam sem bil zaslišan od angleške policije. Zasliševanje je trajalo štiri ure. Potem mi dajo 300 lir in rečejo, da me bodo peljali v Udine. Izdali so mi tudi dokument s številko 44.515 (Movement of civilians). Opomba: To pričevanje je bilo shranjeno v arhivu pok. Franca Kremžarja.
