Spomenka Diklić Hribar

Preko “Družine” bi se rada oprala

Na udaru so znova slovenske verne ovce

V udbovskem tedniku Družini se je, recimo tako, znova razkokodakala prislula Spomenka Diklić Hribar. Tednik je njeno “pismo”, ki obsega kar pol strani, moral objaviti kot odgovor na članek, ki ga je poprej v njem objavil Justin Stanovnik. Ta je nalašč omenil tudi Spomenko, zato da se je lahko sklicevala na tiskovni zakon, ki napadenemu daje pravico do odgovora. No, “odgovor” Spomenke Diklić, za katerega je dal povod, je dejansko članek, ki ima precej drugačen namen.

Česa vsega Spomenka v njem ne prinese na dan!? Tega ne bomo posebej komentirali. Skratka, vernim ovcam se hoče prikazati v najbolj pošteni podobi. Da se je šla že v 80. letih »spravo« z domobransko stranjo. In res so ji takrat mnogi nasedli. Domobranska in protikomunistična stran jo je pogruntala šele potem, ko je v članku “Ustavite desnico” na začetku 90. let pokazala svoje pravo lice.

Pri njej moti predvsem to, da se je kot Srbkinja (!) spravila na slovensko katoliško Cerkev in še zlasti na škofa Rožmana. Ne gre pri tem samo za znano srbsko mržnjo do vsega, kar je katoliško. Spomenka se je na ta način zdala za pripadnico srbske tajen službe Kos, ki so ji očitno poverili posebne idejne naloge. Da bi Slovence uspešno prenesla okrog, svojega srbskega priimka Diklić zaradi “konspiracije” ni in ne uporablja. Tako imajo slovenske ovce imele vtis, da “Slovenka” soli pamet Slovencem. Gradivo za svoje članke je črpala iz arhivov, ki jih je imel in jih še ima pod nadzorstvom kosovski aparat. Česar ni v Ljubljani, je pa v Beogradu. Zato je bilo njeno pisanje vedno “temeljeno” na virih, do katerih pa drugi niso mogli.

Na škofa Rožmana, o katerem je– ona Srbkinja – kar precej objavljala in ga vztrajno dolžila “narodnega izdajstva”, se je spravila tudi v prosrbskem tedniku Mladina (25/2006), kjer je navaja med drugim navajala tole:

Škof Rožman je bil pač moralni soustanovitelj domobranske vojske, kakor priča tudi dr. Stanko Lenič: "Pri ustanovitvi domobranstva škof ni bil soudeležen, ker je vse to uredil Rupnik in njegov kader oficirjev. Ker pa so se v domobranstvo avtomatično priključili vsi člani MVAC, je bilo vsem jasno, da škof moralno podpira domobrance" (Rožman, str. 290). Skratka, vedelo se je, da je domobranstvo po volji škofa. Saj pa je tudi prvo domobransko zaprisego "velikemu vodji" na njegov rojstni dan z darovanjem maše posvetil, na drugi zaprisegi, ob obletnici Hitlerjevega nastopa na oblast, pa se je domobrancem osebno prikazal in s svojo navzočnostjo dal vsej zadevi pečat legitimnosti.

Domobranci so bili prisiljeni priseči na lojalnost do nemške države in ne velikemu vodji Hitlerju. Tukaj Spomenka ponareja. Njeno sklicevanje na škofa Leniča naj bi njenim navedbam dalo neko verodostojnost. Vendar gre očitno za iztrgane navedbe in za priredbe.

Pogovor, ki ga je škof Lenič († 1991) pred smrtjo imel z novinarko iste Mladine, ima naslov “Škof Rožman je bil velik Slovenec”. GPji smo vedno zastopali stališče, da je bila obsodba škofa Rožmana na 18 let prisilnega dela, ki jo je izreklo vojaško sodišče JLA (s srbskimi oficirji) nezakonita. Oktobra 2007, po tolikih letih, je naše stališče potrdilo tudi Vrhovno sodišče. Razveljavilo je razsodbo vojaškega sodišča, ki za sojenje ni bilo pristojno.

Pripadniki srbske Kos so se tedaj silno drli, med njimi še zlasti Janez Stanovnik, predsednik ZZB. Spomenka Diklić Hribar se je ob tem previdno vzdržala. Vzdržala tudi sedaj v Družini, ko je o sebi iznesla neverjetno samohvalo, pri tem pa svoje napade na Rožmana izpustila. Slovenskim vernim ovcam se hoče sedaj pokazati kot verodostojna in prijateljska.

Nimamo namena kar tako obsojati neke Spomenke, ki mora, po našem, izpolnjevati tisto, kar ji naročijo. V tem tudi ni edina. Opozorili bi radi na taktiko srbske Kos, ki preko verskega tednika Družina iznaša ponaredbe in protiversko propagando. Pisma bralcev v tem tedniku naj bi bila kot “svobodna” tribuna za to pravo mesto.

Ob tem se nehote spomnimo na udbovca ali kosovca Pavla Ferlugo, ki se je nekoč v pismu v Družini “pohujševal”, češ da je bilo pri ponovni postavitvi Titovega spomenika v Kumrovcu “največ Slovencev” (najbrž so imeli na vratu zvonce, da jih je že na prvi pogled prepoznal). S tem je Kos hotela triumfirati pred slovenskimi verniki in javnostjo, češ da je Titov kult na vsem Balkanu še najbolj živ med Slovenci. Tudi sedanja “taktika“ Spomenke z njenim izpadom v Družini je nekaj podobnega. Saj list, ki je “verski”, ne more in ne sme lagati!