Tržaški gasilci nad mladega merjasca. Za takšne primere niso ne izučeni ne opremljeni

 

 

Naravni znak šovinistične dediščine mesta?

 

Prašič sredi Trsta

 

Nekdanji »emporio« za Srednjo Evropo je pristal

na najnižji točki svoje (ne)slavne zgodovine

 

 

Kot smo poročali, je Sergio Ambrosi, predsednik lovskega okraja Kras (na italijanski strani), izrekel na srečanju predmejskih in zamejskih lovcev mdr. naslednje:.. Po našem mnenju bi bilo treba s selektivnim odstrelom preprečiti, da se merjasci s Krasa približujejo središču Trsta. In res se je njegova napoved kar hitro uresničila.

Dne 3. novembra 2008, ravno na dan Sv. Justa, ki je zavetnik mesta in njegov praznik, je v središče Trsta zašel mlad merjasec. Takoj so na lice mesta prihiteli tržaški gasilci, ki so potrebovali kar tri ure, da so ga ujeli, ker jim je kar naprej uhajal. Nato so ga odpeljali na veterinarsko postajo na Prosek, kjer so naredili ustrezne sanitarne izvide.

 

Zamujeni čas

 

Ob takšni novici si ne moremo kaj, da je ne bil komentirali z nekim zadoščenjem. Odraža na namreč na svoj način propadanje nekoč tako slavnega Trsta, to je, po nekako dveh stoletjih vztrajnega šovinizma do sosedov Slovencev, nasilnega italijanstva, poitalijančevanja, diksriminacij, kršenja človekovih pravic, zastrupljevanja vzdušja, bolečine Istranov zaradi povojnega izgnanstva, fojb, zmerjanja slovenskih sodržavljanov s »slavo-comunisti«, zasramovanja slovenskega jezika, in tako naprej. Vse to je italijanska prostozidarska klika na čelu uprave mesta trpala za vrat Slovencem, ki naj bi bili krivi za vse...

 

 

Trst, Mihec in Jakec na turnu občinske palače na Velikem trgu.. Pred vhodom v palačo sta stala svoj čas tudi kandelabra v ženski postavi, ki so ju nazivali Tinca in Marjanca. Zaradi njunih imen so ju pod fašizmom odtranili. Eno od niju vidimo na sliki. - Gre za nekdanjo, danes povsem pozabljeno idilo nekoč še kolikor toliko normalnega Trsta.

 

Toda njihova »Trieste mia« se je postopoma postarala in degenerirala. Pomanjkanje utripa življenja v mestu je privedlo tako daleč, da v njegovo središče zaide celo divji prašič. Jutri bo lahko tudi medved, ker na Krasu je tudi teh že vse polno, tako da delajo rejcem drobnice veliko škodo. Se bo v prihodnje pojavila sredi Trsta še kaka druga zver, mogoče volk? Tudi teh je na bližnjem Krasu že kar precej.

 

Minevala so leta v moralnema razkrojevanju mesta, predvsem s šovinizmom in diskriminacijo do slovenskih ljudi, ki so bili pridni in ustvarjalni. Italijanska prostozidarska in šovinistična klika pa je naseljevala ljudi z italijanskega juga. Mesto naj bi postalo povsem italijansko, kar se je tudi zgodilo. Od nekdanjega slovenstva so ostale samo še kulise, npr. slovenski Kulturni dom (verjetno bo jugoslovenarska klika za financiranje Srbije tudi tega kmalu prodala), ali pa Slovensko stalno gledališče, ki dejansko nima nobene prave vloge več. In potem slovenska »društva« in slovenske »zveze« vseh vrst, ki obstajajo zgolj zaradi financiranja iz pomoči za manjšino (in zapravljajo)... Trst danes crkuje in to po lastni krivdi. Edino, kar še deluje, je menda njegovo pristanišče (do kdaj še?).

 

O vsem tem smo večinoma že poročali, vendar naj na tem mestu znova spomnimo na nekatere stvari. - Kako so bili slovenski ljudje pod fašizmom preganjani, mučeni, tudi v tržaških zaporih Coroneo, pod nemško okupacijo usmrčeni in sežgani v tržaški Rižarni. Sodelovala je italijanska uprava, ki je ostala tudi pod nemško okupacijo. Kako so morali tisoči Slovencev bežati pred fašističnim nasiljem v nekdanjo Jugoslavijo. Kako so tržaški fašisti po prvi vojni streljali iz vlaka na slovenske otroke v Strunjanu (1921): dva ubijejo, dva pohabijo in tri ranijo. So kdaj v Trstu obžalovali vsaj ta dogodek? Ne, italijanska klika ga je potlačila pod preprogo, ker je ogledalo njene šovinistične in kriminalne pretekosti.

 

Nekdanja postaja v Strunjanu, kjer so tržaški fašisti leta 1921 streljali iz vlaka na slovenske otroke in dva ubili. V Trstu si tega še danes ne upajo omenjati, ker bi se na ta način preveč razkrili. 

 

V letih takoj po prvi vojni se je fašistično nasilje razdivjalo najprej nad Istro. Številni ljudje so bili pomorjeni in prvič se pojavijo »fojbe« (takrat še fašistične). Številni domačini iz Istre, Primorske in Trsta se zatečejo v Jugoslavijo. V Zagrebu ima sedež njihovo društvo »Istra«, v Lublani primorska begunska društva. Toda o vsem tem ne vemo skoraj ničesar, ker jugoslovanska (srbska) stran je to v sodelovanju z Italijani vsa leta po drugi vojni prikrivala. V Lublani pa je Udba (Kos?)ob koncu vojne zasledila arhiv TIGRa in ga uničila.

 

Na italijaski strani »poznajo« le vdor partizanov v Trst leta 1945 in dejstvo, da so takrat odpeljali in pomorili številne tržaške ljudi. Pomorili so v Istri tudi številne slovenske domačine – nekaj tisoč. In to naj bi storili »Slavi« samo zato, ker so bili istrski domačini Italijani (perchè Italiani). Toda pri tem nikakor ne omenjajo, da je izgon in pomor Istranov in Tržačanov izvajala jugo armada (pod srbsko komando). Gre namreč za dogovor med italijanskim in srbskim prostozidarstvom, da istrski eksodus trpajo za vrat kar »Slovanom«, ki pa jih preprosta tržaška pamet enači s Slovenci. Ne pa s Hrvati, Srbi, Rusi itd.

 

Sodna palača Coroneo v Trstu, za katero so sodnijski zapori. V njih so bili zaprti in mučeni številni tigrovci in primorski rodoljubi. V tej palači je potekal prvi (1930) in tudi drugi tržaški proces (1941), z več smrtnimi obsodbami.

 

 

 

Spomenik ustreljenim tigrovcem na prvem tržaškem procesu v Bazovici. Na tabli ob njem so zabeležene skrunitve spomenika v letih: 1949, 1956, 1959, 1959, 1970, 1970, 1977, 1978, 1978, 1980, 1981, 1991, 1992, 1996, 1994, 1997. O teh skrunitvah tudi v »slovenski« Lublani (povsem pod srbskim nadzorstvom) niso poročali. Del skrunitev gre tudi na račun srbske Kos.

 

 

Spomnimo se, kako je tržaško prostozidarstvo v sodelovanju z angleškim pripeljalo leta 1947 v Trst človeka po imenu Vittorio Vidali. Enega tistih, ki jih je Stalin poslal v Mehiko, kjer so umorili prebeglega Trockega, njegovega idejnega nasprotnika. Vidali je stopil na čelo delavskega gibanja v Trstu in njegovi so začeli preganjati delavce, ki so imeli otroke v slovenski šoli. Pred vrati tovarn so jim njihove straže preprečile vstop na delo. Delavci so morali prepisati otroke v italijanske šole, nekatere slovenske so potem propadle. Vse to se je godilo pred očmi Angležev in Američanov, ki so vse do leta 1954 upravljali Trst. Očitno po dogovoru med njimi in prostozidarstvom. Vsega tega »svobodni« novinarji v Sloveniji (kar 571 jih je) še danes ne omenjajo. Uganite, kdo jim tega ne pusti?

 

Leta 2002, ko je srbska Kos v tržaškem Ljudskem vrstu dala vreči s kamnitega stebra soho pesnika Srečka Kosovela, je dnevnik Il Piccolo objavil razlago, da gre pač za dejanje v spomin na to, da je Kosovelova brigada leta 1945 vkorakala v Trst. Tako naj bi bilo zlodelo za preprosto tržaško 'pamet »opravičeno«. Tržaški župan Dipiazza, četudi desničar, je vandalsko dejanje obsodil, ne pa - če se prav spomnimo – tržaški občinski svet. Enak manever je srbska Kos izvedla leta 2005, ko je dala pomazati nagrobnik Ivanu Trinku v Trčmunu. Izvaja ga še danes z vztrajnim popisovanjem cestnih tabel okoli mesta.

 

 

 

Stara Rižarna v Trstu, pod nemško zasedbo krematorij. Največ žrtev je bilo Slovencev. Italijanska uprava, še pod Nemci, jih je rada ovajala. Po vojni ni teh upraviteljev nihče sodno preganjal.

 

 

Provokativni »fiction« Cuore nel pozzo (Srce v breznu, 2005), v katerem so morije jugo armade v dogovoru s srbsko stranjo naprtili slovenskim partizanom. Film so snemali v Črni gori, naslovno vlogo je imel srbski igralec Dragan Bjelogrlić. Za financiranje je poskrbel prostozidar Maurizio Gasparri, minister v Rimu.

 

 

Petdesetletnica vrnitve Italije v Trst (1954 – 2004). Tržaški krogi so tedaj izjavili, da je bil umik Kopra iz tržaškega pristanišča »največje darilo«, ki ga je za to obletnico prejel Trst. (Zakaj potem kar naprej silijo v Koper?)

 

Vse to naj bi proti Slovencem vprizorili »fašisti« in jih tako nenehno ogrožali. Zaščitila pa bi jih lahko le ponovna Jugoslavija, kot jih je že »v preteklosti«. Italijanska policija vse to prav dobro ve, vendar storilcev, očitno po višji direktivi, nikoli ne najde oziroma razkrije. Sklepati je, da gre tudi v tem primeru za italijansko – srbsko navezo v prostozidarskem ozadju, ki je sicer dokaj stara. Primer: ko je leta 1920 italijanska sodrga zasedla nevtralno Reko, jo je Jugoslavija leta 1924 mirno priznala Italiji. Da potem ne govorimo o Rapallu, in o tem, kako je nekdanja Jugoslavija izročila Italiji znanega Jožeta Srebrniča (1940)...

 

Spomnimo se potem na »fiction«, še leta 2005, ki ga je iz javnih sredstev financiral rimski minister in prostozidar Maurizio Gasparri. Naslov je bil »Il cuore nel pozzo« (Srce v breznu). Krstno predstavo so predvajali v Trstu. Takoj zatem ga je odkupila tudi Tv Slovenija (pod nadzorstvom srbske Kos) in ga predvajala še v Sloveniji, v brk slovenskim ljudem, zato da bi jih »spomnila«, kaj so počenjali ob koncu druge vojne. Torej na tisto, kar je dejansko počela srbska jugo armada. Režiser filma je bil, ne slučajno, Alberto Negrin, prostozidar judovskega porekla (šlo je za velike denarje).

 

Tako so še pred kakim letom pogreli izkrivljeno podobo povojnih dogodkov in terjali od Slovencev, ki naj bi bili krivi za vse, opravičilo za grozodejstva. Sami pa se od svoje strani nikoli niso za ničesar opravičili. Res je, današnja tržaška generacija ni sodelovala pri preganjanju Slovencev, njeni predniki so pa. In to množično

.

 Abbasso i s'ciavi

Nagovor ob ponovni postavitvi spomenika Kosovelu v Ljudskem vrtu leta 2002, ki naj bi ga vrgli s stebra »fašisti«.

 

Popackan dvojezični napis kraja Božje polje v občini Zgonik, okolica Trsta. Vendar je tudi tokrat v ozadju najbrž srbska Kos. Zakaj, v naši beli Lublani, ki je pod njenim nadzorom, o vsem tem sploh ne poročajo.

 

 

Vsakdanji tržaški človek za takšno vzdušje ni kriv, vsaj ne v prvi vrsti, v bistvu pa tudi je. Sledi namreč mehanično javnim občilom, to je tisku in tv, ki že leta oblikujejo njegovo gledanje in mišljenje - ter ignoranco. Slovenščino so mu že od vrtca in osnovne šole dalje prikazovali kot manjvreden jezik, tako da ga je že podzavestno sram izgovoriti slovenski pozdrav, vsaj Dober dan.

 

Vse to smo jasno videli tudi pri prostozdarskem tržaškem politiku Riccardu Illyju, ki se je sicer zelo naprezal, da bi skupaj s Slovenijo dosegel ustanovitev »evroregije« Severni Jadran. Vendar ni zmogel izreči niti najbolj preprostega pozdrava v slovenščini. Pajdašil pa se je, očitno po prostozidarskih navodilih, s koroškim postnacistom Haiderjem.

 

Tržaški človek se v srednjih in starejših letih sicer zave, da je bil prikrajšan vsaj za osnovno znanje jezika »malega« naroda soseda. Nasproti njemu je italijanščina vendarle tako »velik« in ugleden jezik, naslednica imenitne latinščine in latinske kulture. Kar pa komaj kaj drži. V takšnem mišljenju, ki so mu ga nenehno vtepali, in mu ga še vedno, je italijanski del Trsta nasproti slovenskemu zaledju vedno bolj gazil v izolacijo. Njegovo obzorje je oblikoval in ga še vedno dnevnik Il Piccolo in italijanska Tv.

 

 Amici per la pelle

Pobudnika »evroregije« Severni Jadran, kompanjona Illy in Haider (†), eden »prijateljsko« drugi sovražno nastrojen proti Slovencem (Odprta noč in dan so groba vrata...). Načrt o »€regiji« je klavrno propadel.

 

 

Predvidena »evroregija«, v kateri naj bi utopili Slovenijo, ki bi na ta način izgubila status samostojne države. Načrt o tem je spet pripravilo prostozidarstvo, izvedla pa naj bi ga Illy in Haider.

 

 

Ob tako ustvarjanem šovinizmu je slovenščina ostajala povsem izrinjena iz mestne uprave, iz krajevnih državnih organov... Protislovensko vzdušje triumfira že cela desetletja. Spomnimo se le »zadeve Hreščak« v 60. letih. Socialistična stranka je takrat kot svojega predstavnika imenovala v mestni odbor Dušana Hreščaka. Lega Nazionale (italijanska udba oziroma kos) je organizirala po mestu razgrajanje in demonstracije, ki so trajale kar tri dni. Prisotnost Slovenca v mestnem odboru je namreč »skrunila« italijanstvo mučeniškega mesta Trsta (città martire)

 

Izolacija Trsta nasproti slovenskemu zaledju je pomenila obenem tudi izolacijo nasproti slovanskemu svetu in s tem nasproti velikemu delu Srednje Evrope (Češka in Slovaška, Poljska, nekdanja Jugoslavija, Bolgarija). Trst bi, z večdesetletno zamudo, rad nadomestil zamujeno in hoče sedaj, v povezavi s srbskim podzemljem v Sloveniji, po vsej sili prodreti v Sežano in na Kras (kjer ga čaka neki Žiberna), in seveda v Koper (saj vendar ni več meje!) in se polastiti tamkajšnjih pristaniških struktur in površin. Oživiti mu je treba »samo« železniške tire, ki še vedno obstajajo iz časov monarhije. Kako preprosto! Bodo tržaški fašisti, kot nekoč v Strunjanu, spet streljali iz vlaka na slovenske otroke in ljudi?

 

Trst – odprto mesto

Duce, Caffe Illy in divji prašič, lahko ju imamo za znamenje zavožene šovinistične politike prostozidarskih krogov, ki so upravljali Trst zadnjih sto let. Tako je še danes, pol stoletja po padcu fašizma ob koncu druge vojne.

 

Vsega tega ne navajamo kot neko provokacijo in se nikakor ne veselimo zaostajanja Trsta za svetom, ki ga danes simbolizira prihod divjega prašiča v mestno središče. Narobe, raje bi videli, da bi Trst končno stopil na pot kulturnega odpiranja nasproti slovenskemu zaledju in svetu. Uveljavil naj bi se kot odprto mesto, v katerem je poleg italijanske doma tudi slovenska kultura, kakor je bilo v letih do prve vojne. Prav sklerotično mišljenje mesta je danes namreč tisto, kar je za njegov prodor v Evropo in svet največja ovira.

 

Za takšno novo akcijo so vsakdanji tržaški ljudje nemočni, vladajoča klika v mestu, večinoma prostozidarska (spomnite se npr. imena Manlio Cecovini) s svojo taktiko še vedno usmerja mišljenje večine tržaške javnosti. Do kdaj še? (Brez konca!)