Brezupen tango nekdanje SKD – NSi, ki je dokončno potopil stranko.

Sadovi »specialne vojne«

Potop Nove Slovenije (NSi),

nekdaj Slovenske Krščanske demokracije (SKD)

Usoda “krščanskih” strank v samostojni Sloveniji

 

Iz tednika Demokracija št, 41/2008 povzemamo najprej komentar ge. Marije Vodišek pod naslovom „Partnerstvo – kakšno?“. Ugledna avtorica nam v njem predoča, kako je formalno krščanska NSi (SKD) prehajala postopoma v zaton, ker ni bila zvesta krščanskim načelom. Naisti poti je tudi sestrična, tkm. ljudska stranka, ki naj bi bila prav tako krščanska. Obe sta dolga leta varali verne Slovence za politične cilje, ki niso ne krščanski ne prozorni. Je prišel zanju končno čas obračuna? (Odstavke in slike v besedilu smo zaradi lažjega branja dodali mi)

Od poraza NSi na letošnjih volitvah je ožji odbor stranke analiziral njegove vzroke. Kakor vsak poraženec vali krivdo predvsem na napačno vodenje stranke, za kar je seveda kriv Andrej Bajuk. No, po Peterletovih izjavah ni kriv le Bajuk, temveč predvsem premier Janez Janša in njegova stranka SDS, ki jo imenuje SZDL oz. »socialistično zvezo delovnega ljudstva«. Poraženci iščejo vzroke poraza, in ker jih nočejo poiskati pri sebi, dolžijo druge.

Lojze Peterle je pred časom na tv prisegal, da nikakor ni član ali sodelavec udbe. Njegov konjiček so pač orglice, harmonika in čebele. Kaj se skriva v resnici za take vrste domačo idilo?

Intervju s Peterletom v Delu, 27. 9. 2008, je očiten dokaz, da NSi prevzema vodenje diskreditacije J. Janše iz programa »zmagovitega trojčka« KGB. Glavni očitek je, da v Janševi vladi ni bilo partnerskih odnosov. Poglejmo, kakšno »partnerstvo« je SKD s sorodnimi strankami izvajala v preteklosti.

1. Zadeva Depala vas: SKD prek podpredsednika stranke in notranjega ministra Iva Bizjaka, kjer je nastala celotna spletka za rušenje obrambnega ministra Janeza Janše, aktivno sodeluje pri tej zaroti. Skupen sestanek vseh ljubljanskih odborov SKD in govori Lojzeta Peterleta, E. Staniča in Deželaka to še dodatno potrdijo. Bila sem tam.

2. Poskus sprejetja Resolucije 1096 parlamentarne skupščine Sveta Evrope v zadevi zapuščine nekdanjih komunističnih totalitarnih sistemov. Najmanj pet ur sta se pri Urški na Privozu Peterletova SKD in Pučnikova SDSS pogajali za sprejetje. Resolucija ni bila sprejeta, ker so krščanski demokrati nasprotovali. Pučnik je bil do skrajnosti razočaran. Bila sem tam.

3. SDS organizira podpisovanje za uveljavitev večinskega volilnega sistema. Zbrali smo več kot zahtevanih 43.000 podpisov in jih odnesli v parlament. Med njimi je tudi podpis sedanjega celjskega škofa Antona Stresa. V pismih je Lojze Peterle članom SKD prepovedal podpisovanje. Pa so nekateri vseeno prišli. Pozneje je v parlamentu poleg SKD tudi Zagožnova SLS nasprotovala večinskemu sistemu. Verjetno bi bila po tem sistemu NSi danes v parlamentu in SLS bi imela več poslancev.

4. Leta 1996 se »zgodi« poslanec SKD Ciril Pucko, ki proda svoj glas LDS. Samo EN GLAS je manjkal Janezu Drnovšku in tega mu je dal »kristjan«. Bila sem na balkonu parlamenta.

Upam, da Lojze Peterle, ki je bil zunanji minister v Drnovškovi vladi, ni pozabil, kako ponižujoče ga je slednji odpoklical iz Ogleja, kjer je hotel preprečiti »španski kompromis« liberalne demokracije oz. Franca Jurija? Pa kolikor se spomnim, ni o tem napisal nobenega obtožujočega članka. Janševa SDS (za Peterleta SZDL) je Peterletovo kandidaturo za predsednika države podprla. Še dobro, da ni bil izvoljen!

Lojze Peterle, kot kandidat za predsednika republike, ter njegov »impressario« Ivo Boscarol, ajdovski tajkun. Za volitve je njun štab porabil nad pol milijona €. Ignorirati pa sta morala tudi onadva Črnega panterja, simbol mladih.

No, toliko o očitanem partnerstvu in vztrajnem pripisovanju razlogov za svoj neuspeh Janezu Janši in Andreju Bajuku, ki smo mu mnogi hvaležni za njegovo štiriletno odlično delo v Janševi vladi. Ima mar Lojze Peterle mandat, da odloča o tem, kdo je kristjan in kdo ni? DeSUS, ki ima 7,45 odstotka glasov, ni tretja stranka v državi, temveč četrta, saj ima SDS 29,26 odstotka glasov, le da SDS ni v igri »trojčka«.

Mislim, da bo DeSUS najtežavnejša stranka in Kresalova jim je že povedala, da ne morejo imeti enakih pozicij kot »trojček«, pa sta bila Šrot in Erjavec kar tiho. Novemu mandatarju pa iskreno želimo uspešno delo za dobro Slovenije! (Do tukaj v njenem komentarju ga. Marija Vodišek).

Kako so jo „zavozili“

 

Naši mlajši bralci ne vejo več, kaj je bila nekoč Socialistična zveza delovnega ljudstva (SZDL). Za časa nekdanje Juge je bila množična organizacija, ki je povezovala, naj so to hoteli ali ne, vse polnoletne državljane. Na čelu so ji bili partijci, za njimi domača Udba in za njo še zvezna tajna služba, bodisi Sdv ali Kos. – Zaradi tega si težko predstavljamo, da Lojze Peterele, ki v svojem „intervjuju“ v Delu primerja Janeza Janšo z SZDL, ravna spontano, iz lastnega prepričanja. Vsebina njegovega “intervjuja” kaže prej na poseg piscev v službi nekdanje Udbe ali sedanje Kos. Ker konstrukt o SZDL je mogoče pripisati le njeni ideološki kuhinji. Podobno je, kot lahko presodimo tudi v primeru Spomenke Diklić.

Nekateri se še spominjo, kako je Peterle nekoč v polemiki z ljudsko stranko navrgel, da ma ta status, ki je prepisan kod nemške krščansko socialne stranke. Domislica očitno ni bila njegova, temveč mu jo je pripravila Udba ali poldobna služba in naročila, naj jo iznese. Podobno kot je sedaj v zvezi z Janezom Janšo iznesel domislico o SZDL.

Paradni kristjan, Lojze Peterle, se je na tv branil pred očitkom, da ni bil član ali sodelavec Udbe. V ta namen je pred gledalci spektakularno pretrgal nek list. – Srp in kladivo, najprej prostozidarski znak, od 1919 znak komunizma, ki naj bi predstavljal zavzništvo delavcev in kmetov.

O tem, da gre pri vsem skupaj za neko krščansko in »antikomunistično« desnico, ki jo nadzira Udba, oziroma po novem Kos, smo od naše strani že večkrat omenjali. Vsa ta “desnica” naj bi bila protipol “levici”, ki je postkomunistična, jugoslovanska in še kaj. Ona pa nasproti njej krščanska, klerikaln ipd. Vendar je, kot smo videli v primeru Lojzeta Peterleta in njegove “krščanske demokracije”, še vedno pod nadzorstvom stare Kos.

Tako tudi odgovor “antikomunistov” na poseg Marije Vodišek ni izostal. V Demokraciji št. 43 navaja o Lojzetu Peterletu neki bolj ali manj znani Ivan Glušič (Mozirje), da pač ni mogel postati predsednik združene stranke SKD + SLS, ker... njegov “greh” da so vrline, kreposti, vrednote, brez katerih nobena družba dolgoročno ne more obstajati… (tudi to je iz ideološke kuhinje). Navedbe ge. Vodišek o Peterletu, ki pričajo o nasprotnem, seveda preskoči.

Kar zadeva prejšnjega ministra Bajuka, ki ga ga. Vodišek prav tako omenja, mu tudi mi radi priznamo njegovo uspešno vodenje finančnega resorja. Toda pri tem nikakor ne bomo pozabili, kako je izdal Primorce, ko je pristal na pogoje ameriško judovske družbe Harrah’s. Kot vemo, je ta hotela skupaj s Hit zgraditi v Novi Gorici mega igralnico, vendar pod pogojem, da ji Slovenija zniža davek na igralništvo od 36 na 17 %, na kar je Andrej Bajuk kot finančni minister pristal.

Andrej Bajuk, sicer dober  financar, jo je zamočil z judovsko ameriško Harrah’s. Obenem z njim je bil zaradi tega tudi Janez Janša ob nekaj glasov.

Domnevamo, da je šlo pri tem za ukaz, ki ga je Andrej Bajuk prejel od prostozidarjev. Mogoče je to vzrok, da tega ga. Vodušek v zvezi z Bajukom ne omenja. Pa ni bil le minister Bajuk tisti, ki se je uklonil igralnicama Harrah’s in Hit ter velesrbstvu in prostozidarstvu v ozadju. Soglašala je tudi Janševa vlada in še posebej njegova SDS. Mega igralnica, ki bi pritegnila v Novo Gorico in okolico kar 12.000 balkanskih priseljencev, bi bila za Primorsko nova katastrofa.

Nedvomno je Janez Janša tudi na ta račun izgubil nekaj prepotrebnih glasov, in ne samo na Primorskem. V svojem komentarju se ga. ga. Vodišek na to področje ne spušča. Pa bi se morala, tako da bi bila zadeva osvetljena tudi od te strani.

Ko zadevo poskušamo osvetliti, pridemo do odkritja, da gre v omenjenih primerih na vsak način za tkm. specialno vojno, kot jo je že za časa juge izvajala njena armada, ki je bila vedno orodje velesrbstva. Svojo specialno vojno, v katero je bil vpleten ves beograjski aparat z »zveznimi« ustanovami pa vladnim aparatom do srbske akademije itn., je armada izvaja proti Sloveniji že vsa povojna leta.

Portret Slovencev, ki ga bo na daljši rok zapustil (jugo)slovenski »trojček« v novi vladi. Ne pritožujte se potem o plačah in pokojninah. Kar ste si izvolili, to imate.

Njena glavna taktika bilo in je infiltriranje vsega, predvsem pa ključnih službenih mest in ustanov, na katerih so danes, poleg  njenih slovenskih zaupnikov, kar srbski ljudje. In to od ministrstev navzdol do policije in javnih občil... Bistvo vsega pa j izropavanje Slovenije in ustvarjenih sredstev. Naši tajkuni so dobiček na račun nizkih plač in pokojnin Slovencev nalagali v Srbijo (na novo kar 3 milijarde € »investicij«).

Pol in protipol

 

Ena bistvenih potez »specialne vojne« je tudi ustvarjanje idejnega in političnega pola in protipola. Potem ko je srbska Kos preko svojih zaupnikov med nami raznesla okrog, da se sramujemo biti Slovenci, je v slovenski politiki na izhodišču takšne narodne nezavednosti izoblikovala »levi« pol (liberalizem) in »desni« protipol (konservativizem), kar naj bi ustvarjalo celo videz demokracije. V resnici je takšna demokracija samo zaigrana, bodisi doma kot pred svetom. Stara armadna Kos in njena struktura nadzoruje tako pol kot protipol. S tem naj bi bila v javnosti njena vloga v izvajanju genocida nad Slovenci še toliko bolj prikrita.

Pomor v Kočevskem Rogu je izvajala jugo armada. Leta 2006 ga je nadškof Perko v spominskem govoru pripisal OF. Sedaj imajo »antikomunisti« od srbske Kos očitno naročilo, da ga porinejo neposredno v breme slovenskim partizanom.

Samoumevno je že, da levi (jugoslovanski) pol prikriva njeno vlogo v genocidu Slovencev med drugo svetovno vojno. Zaradi tega naj bi bil za dobromisleče slovenske ljudi bolj prepričljiv desni (krščanski, protikomunistični, konservativni ipd.) protipol. Takole nam predoča eden izmed njihovih, seveda po naročilu: Šele po osamosvojitvi Slovenije so nekatere žrtve Kočevskega Roga pričale o strahotni moriji, ki so jo izvajali slovenski partizani. Do sedaj je znano, da je bilo v Kočevskem Rogu ubitih okoli 12.000 zavednih in vernih Slovencev.... Alojz Senekovič (Maribor), glej Demokracija št. 43/2008. Očitno srbski zaupnik, ki nato dodaja, kar je že objavil v Družini:... Akcije za poboj Slovencev, ki se niso strinjali s komunistično vladavino, so vodili domači partizani v vsakem kraju. Torej, jugovojska ni poznala posameznih ljudi na terenu, ki so bili »nevarni« za obstoj komunistične države... (Vse to bo, da bi opral jugo armado, navajal še večkrat!)

Gre seveda za ponaredbo. Prvič, pomor v Kočevskem Rogu je izvajala jugo armada, poveljeval je Sima Dubaić, prostozidar. Tik pred vojno so mu odprli hotel v Šiški. V njem so se 1945 sestali angleški zastopniki s Titom in se domenili o vračanju domobrancev. Drugič, pomorjeni niso bili kateri koli verni Slovenci, temveč domobranci. S tem je »protikomunist« Senekovič gotovo seznanjen. Vendar trpa kljub temu pomor v Rogu za vrat slovenskim partizanom (niti ne njihovi komandi). Tako mu je namreč naročeno, zato da bi ščuval in Slovence razdvajal. Z istim načinom in namenom posega še v verski list Družino. Tukaj se rad oglaša tudi vsiljivi Ive A. Stanič (Kočevska Reka), drugi »protikomunist«, ki deluje z istim namenom. Strategija je ta, da vprežejo v njihov tok mišljenja tudi verne ovce, ki jih imajo (neredko upravičeno) za naivne.

Verne ovce, ki so jih med drugo vojno pritegnili s »krščanskim socializmom« Edvarda Kocbeka in jih po vojni kot protiutež katoličanom financirali. Vendar se zna kaka miroljubna ovca včasih tudi upreti!

Ko prebirate umotvore, ki jih omenjeni »antikomunisti« objavljajo v pismih bralcev, opazite, da nikoli ne navedejo pomorov katoliških ljudi kot npr Lamberta Ehrlicha (1942) ali Lojzeta Grozdeta (1943) ali Filipa Terčelja (1946), ki ga so ga umorili pripadniki KNOJa in številnih drugih. Tudi likvidacij zavednih partizanov ne!

Organizirana je bila očitno neka »idejna« opozicija proti nekdanji partiji in komunizmu, vendar v resnici tega namena nima. Iz pisanja, ki ga za ovce objavljajo v Družini, in za bolj »inteligentne« oziroma izobražene v Demokraciji, so jasno vidne ponaredbe v smislu ustvarjanja ideološkega bloka proti bloku, ki naj bi Slovence v nedogled razdvajal na dva tabora. Mogoče kakega »kristijana«, kot npr. Lojzeta Peterleta, celo prepričajo. Namen pa je ta, da izvotlijo že vnaprej morebitno krščansko in slovensko politično stranko, kot so naredili s SKD in SLS.

Častitljivi prof. Justin Stanovnik, od Nove zaveze, ki je na okopih protikomunizma, vendar nedvomno pod nadzorom srbske Kos. Zaradi tega člani Nove zaveze vztrajno zamolčujejo dejstvo, da je pomor v Rogu izvajala jugo armada in ga trpajo za vrat partizanom.

Kot protipol nastopa največkrat društvo Nova zaveza, ki naj bi povezovalo nekdanje domobrance in njihove potomce. Vendar je od režima prav tako financirano in s tem pod nadzorstvom, nedvomno srbske Kos. Eden njegovih članov, Justin Stanovnik, neredko iznese kot protipol levici kak izziv, tako da ima ta potem izgovor za »odgovor«. Leta 2000 npr. se je na spominski slovesnosti v Rogu namerno obregnil ob partizane, tako da je lahko režimski aparat že drugi dan udrihal nazaj. Aparat je imel odgovore pripravljene že vnaprej, ker je očitno vedel za vsebino Justinovega govora.

Maja 2008 je Justin Stanovnik v Družini, očitno prav tako namerno, z enim samim stavkom »kritiziral« proslulo Spomenko Diklić. Ta je imela potem »pravico« do odgovora in je v povračilo objavila v Družini kar pol strani filokomunističnega besedila. Vse je bilo očitno zaigrano, zato da so lahko Spomenko brale tudi verne ovce. To je bil začetek nove gonje proti škofu Rožmanu.

Slovenija kot krajina

 

Samostojna Slovenija je danes na tem, da postane ali je že postala navadna srbska krajina, s slovenskimi lutkami na položajih. V tem pogledu so tajkuni z »naložbami« v Srbijo (3 mia €) dovolj zgovoren primer. Vendar ne gre samo za kapital, temveč tudi za ideologijo, ki naj Slovence za vedno vključi med Južne Slovane (Jugoslovane). Te pa imajo, četudi pod drugim imenom, zgolj za veliki srbski narod. Za velesrbski hegemonizem in unitarizem ni bilo, in še vedno ni, bistveno ime, temveč vsebina. Nekdanjo Jugo predstavljajo danes slovenskim ovcam pod drugim imenom, in to kar na evropski ravni.

Spomnimo se na obisk, ki ga je Jose Manuel Barroso, predsednik evropske komisije, opravil v Sloveniji marca 2006. Ker je samo navadna lutka prostozidarjev in povsem nerazgledan, je nenehno čvekal o Zahodnem Balkanu (novo ime za staro Jugo), pri čemer mu je takratni premier Janez Janša klavrno pritrjeval. Prostozidarski aparat na vrhu EU je Barrosu očitno že vnaprej pripravil besedilo za njegove izjave, ki jih potem samo še bedasto ponavljal.

 

Dejanska, četudi ne formalna zastava bodoče Slovenije, v kateri so gosli (gusle), ki izvabljajo povsem drugačne viže kot slovenska harmonika ali orglice.

Gotovo je, da nova Slovenija »Evropi« (prostozidarstvu) ni dobrodošla. To je bilo jasno razvidno ob njenem predsedovanju EU, ko so prostozidarski listi, zlasti angleški, že pol leta poprej začeli proti njej vprizarjati gonjo. V Evropi je prostozidarjem ena »Švica« že dovolj. Za drugo (Slovenijo) bodo naredili vse, da jo spodkopljejo.

Tako je britanski tisk ob zadnjem obisku britanske kraljice Elizabete II. v Sloveniji spet vztrajno omenjal Tita (ki je bil prostozidar) in Slovenijo vztrajno nazival »nekdanja jugoslovanska republika«, v čemer je bilo mogoče prepoznati vizijo o Zahodnem Balkanu..

 

Britanska kraljica Elizabeta II. s Titom, na obisku v Jugoslaviji leta 1962. (Mar ni ganljivo?). Prostozidarstvo takrat še ni pričakovalo, da bo lahko kdaj jugoslovanska tvorba še razpadla.

 

Kraljica Elizabeta II. na obisku v samostojni Sloveniji leta 2008. Prostozidarstvo in njegova veja velesrbstvo je bilo razdraženo. Njihovi listi so v člankih nenehno omenjali nekdanjo Jugoslavijo in Tita.

V primeru, da Slovenije ne bi bilo mogoče utopiti v Zahodni Balkan, imajo pripravljene še druge »rešitve«. Ena izmed teh je »evroregija« Severni Jadran, ki jo je iznašal tržaški politik Riccardo Illy, bivši glavar Furlanije – Julijske krajine in prav tako prostozidar. Skupaj s koroškim Haiderjem in benečanskim Galanom so že podpisali njeno ustanovitev, s središčem v Trstu. Toda Illy ni bil več izvoljen, nekaj mesecev zatem se je še Haider smrtno ponesrečil. Tako je vsa zadeva vsaj zaenkrat propadla.

Ostal je le Zahodni Balkan, v katerem naj bi v doglednem času izginila Slovenija. S svojo samostojnostjo predstavlja namreč le prevelik izziv za zahodne države, ki povezujejo več narodnosti, kot so Škoti, Flamci, Katalonci, Benečani, Baski, Bretonci... Samostojna Slovenija jim je zgled za njihovo lastno neodvisnost.

Balkanska pop kultura v Krajini, danes, ki je s podporo srbskega podzemlja in domačih lakajev že prevladala nad slovensko. Nekaj povsem drugega kot šemasti »Pod svobodnim soncem«! – Desno, simbolični prapor republike banana.

Vkolikor politična utopitev Slovenije v kaki »evro« regiji ne bi bila mogoča, so ji, poleg statusa krajine, pripravili še drug scenarij. Postala naj bi balkanska republika banana. Ne le za Srbijo, temveč tudi za njeno prijateljico Rusijo. S tega vidika gledano ni samo naključje, če se je zadnje čase v Sloveniji razširila ob srbski tudi ruska mafija.

Kaj to lahko pomeni, vidimo na primeru Hrvaške, kjer ni nihče več varen svojega življenja (Stipe Mesić). V ozadju naj bi bila »zemunska mafija«, kot pravijo, a je še mnogo huje. V Srbiji med mafijo in državno strukturo ni jasne meje, kot je ni bilo nikoli. Srbsko podzemlje ubija danes na Hrvaškem, jutri tudi v Sloveniji, kjer prav tako obvlada politične in gospodarske strukture, tudi policijo.

Videli smo to na primeru ciganske družine Strojan iz Ambrusa: njenih nad 700 nasilnih dejanj, prijavljenih policiji, ni privedlo do nobenega sodnega epiloga. Pa kako jih je vzela pod zaščito mafijska Tv Slovenija in prostozidarski tisk, prav do judovskega lista New York Times. Po njih tolmačenju so bili napadalci žrtve...

 

Požari obratov so na dnevnem redu, odkar je Slovenija razglasila samostojost.

Z novo levo, jugoslovansko usmerjeno vlado, je tudi politični teren že pripravljen za dokončno prevlado republike banane v Sloveniji. Za velesrbski Beograd bo to seveda »krajina«, nekakšen novi Knin. Še pred tem pa že poteka, kot omenjeno, izropavanje Slovenije z novimi »naložbani« v Srbijo, ki ga izvajajo tukajšnji tajkuni. In še huje, namerno uničevanje obratov s požari zaradi »kratkega stika«. Tudi tukaj policija, ki je povsem v srbskih rokah, nikoli ne odkrije požigalcev.

Namen požiganja obratov je uničevaje delovnih mest. Zavarovalnice povzročeno škodo pokrijejo s kapitalom, ki bi bil sicer namenjen za investicije. Predvidevamo lahko, da se bodo »kratki stiki« tudi pod vlado Boruta Pahorja ali katero koli vlado nadaljevali. Gre za taktiko, ki naj iz krajine ustvari še republiko banano. To pomeni uničenje Slovencev kot naroda.

Že v nekdanji Jugi se je mafijska združba na državni ravni neredko znebila neljubih oseb s prometnimi nesrečami. Vsi se še spominjajo prometne nesreče, ki jo je imel slovenski politik Boris Kraigher pri Sremski Mitrovici († 1967). Bil je tvorec takratne reforme, ki naj bi prinesla v Jugoslavijo vsaj nekaj reda. Po vsej državi se je razvedelo, da so mu zaradi tega pripravili prometno nesrečo. O Djemalu Bjediću († 1977), predsedniku Juge po 1971, se je prav tako razvedelo, da so mu pripravili nesrečo z letalom.

Prometne nesreče so v nekaterih primerih inscenirane

To je zabeležila celo spletna stran Wikipedia: Persistent rumors that the crash was not an accident but rather the result of foul play at the hands of his Serbian rivals has persisted although it has not been proven.

Leta 1995 je srbska tajna, najbrž Kos, vzprizorila atentat na makedonskega predsednika Kira Gligorova. Ko se je peljal skozi središče Skopja, je ob njem eksplodiral avtomobil bomba, očitno sprožen na daljavo. Gligorov je preživel, izgubil je oko, ubit pa je bil šofer in varnostnik hudo ranjen. Takratni makedonski minister za notranje zadeve, Ljubomir Frčkovski, je šele danes podal izjavo v skopskem Dnevniku, v kateri je navedel, da je bila v atentat vpletena makedonska Uprava za varnost in kontraobveščanje (tako ljubljansko Delo,ki očitno ponareja, brati je namreč treba: srbska namesto makedonska). To potrdi tudi nadaljevanje izjave: Nekdo, ki je poznal atentatorja, je Frčkovskemu povedal, da ve za človeka, ki je avto, v katerem je bil eksploziv, pred tem kupil za prijatelja iz Aleksinca in da je o vsem izginil ves dokazni material. – Aleksinac se nahaja v Srbiji.

Povsem mogoče je, da je bil žrtev zarote tudi makedonski predsednik Boris Trajkovski († 2004), ko je bil na poti v Mostar, kjer je bila sklicana mednarodna konferenca o naložbah v BiH. Njegovo letalo naj bi strmoglavilo zaradi pilotove napake. – Na vsak način, sumljivih nesreč je bilo veliko preveč, da bi bile vse samo naključje.

Kiro Gligorov (* 1917) in Boris Trajkovski (* 1956 – † 2004). Kdo je sedaj na vrsti?

Kako je bilo v tem pogledu Sloveniji? Verjetno je slovenska partija nekoč le imela neko nadzorstvo, tako da je lahko ščitila vsaj politični vrh. V samostojni Sloveniji takega nadzorstva ni več. Insceniranih letalskih nesreč vsaj doslej še ni bilo, bile pa so sumljive nesreče na cestah, tudi s smrtnimi izidi. O tem kroži kar nekaj govoric, toda konkretnih navedb ni. Zdi pa se, da so mafiji na razpolago za blokiranje slovenskih zavednih ljudi tudi druge metode, in ji (še) ni treba posegati k skrajnim ukrepom (kot sedaj na Hrvaškem).

Podzemlje, ki je infiltriralo vso državno in cerkveno strukturo in javna občila, vztrajno spodkopava tudi slovensko ljudsko, cerkveno izročilo, kulturo, zgodovino... Na kulturnem in idejnem polju že povsem prevladuje balkanski pop: glej Cankarjev dom. Niti ena diskoteka ni več slovenska. Povsod cveti prodaja droge. Spomnimo se, kako je nekdanji predsednik Drnovšek pomilostil enega njenih preprodajalcev, ne slučajno srbskega porekla. Slovenija je na razpotju, ali v Evropo ali nazaj na Balkan. Slovenska raja je na zadnjih volitvah (nehote) glasovala za Balkan.

Verjetno pa je, da bo v prihodnje tudi stranka SD, ki je za las dobila zadnje volitve, šla postopoma, podobno kot njena predhodnica LDS, v zaton. Slovenska pamet dela sicer počasi, vendar še dela. Ob nadaljnih požarih, nesrečah, »investicijah« v Srbijo, bresposelnosti, še nižjih plačah in pokojninah, na drugi strani pa odurnem bogatenju postsocialističnih baronov na račun delovnih ljudi, se jim bo verjetno v glavi nekaj le premaknilo.