Junak ali samo junaški konstrukt?

Poslednji boj Janeza Janše?

To je zdaj vprašanje!

 

Ne, ni naš namen udrihati skupaj z drugo sodrgo po Janezu Janši. Prav narobe! Naš kritičen pristop do njega ima povsem drugačen namen. Radi bi opozorili na nekatere šibke točke v času njegovega »vladanja«, ki se jih ni, ali vsaj ne dovolj zavedal in volitve izgubil. Kako se z Janezom sploh začelo?

 

Janez Janša ni ravno najbolj študiran in tudi ne razgledan. Drugi okoli njega so nedvomno bolj, zato ga prenesejo okrog, pa četudi ima vso dobro voljo, da bi za Slovenijo nekaj naredil. Kot se spomnimo, je bil eden izmed četvorice, ki se je leta 1988 zoperstavila terorju JLA, kljub temu, da je bil kot kaplar tudi on sam v njeni službi. Protesti ob aretaciji četvorice so privedli v razglasitev neodvisne Slovenije. Toda od tukaj naprej se potem vse neha. Stare sile, z Milanom Kučanom na čelu, ki je bil javno proti samostojnosti Slovenije, so ob vztrajnem delovanju zaupnikov in plačancev starega aparata - takrat že vsi pripadniki službe Kos, to je obveščevalne službe jugo armade, dejansko Srbije - spet prišle na oblast in jo, iz izjemo štirih let Janševega vladanja, obdržale do danes.

 

Danes vemo, da je srbska Kos, svoj čas še tajna služba jugo armade, tudi v samem aparatu Slovenske demokratske stranke (SDS), stranke Janeza Janše, in v aparatu njegove vlade imela svoje ovaduhe. To je jasno izhajalo iz nekaterih prigod. Njen zaupnik v vladnem kabinetu, na primer, je leta 2006 kopiral pismo kard. Rodeta, ki je bil Janši predlagal poravnavo v sporu z italijanskim podjetjem Grosetto. Podjetje je zahtevalo še nadaljnih 50 milijonov € za gradnjo predora pod Trojanami. Bilo pa je pripravljeno na poravnavo, če bi mu Janševa vlada nakazala 27 milijonov €. Pismo je bilo objavljeno v prosrbski Mladini in je do kraja osramotilo kard. Rodeta, ki se je s tem izdal, da je vse kaj drugega kot »kardinal«. Očitno pripadnik prostozidarjev, ki nadzorujejo tudi omenjeno italijansko podjetje.

 

Kard. Franc Rode je PV Janezu Janši poslal pismo v imenu podjetja Grosetto, ki je gradilo predor pod Trojanami. Pismo je objavila prosrbska Mladina (2006).

 

V Sloveniji je danes cerkvena stran že v pretežni meri prežeta z zaupniki Kos/a. Nekoč je bil njen le Vekoslav Grmič, pomožni mariboski škof. Potem se mu je pridružilo še nekaj, svoj čas podtaknjenih semeniščnikov, ki so tudi doštudirali, bili posvečeni in začeli razdiralno delo znotraj slovenske Cerkve. Med njimi se je najbolj izpostavil Franc Gačnik, župnik v Stranah pri Kamniku, ki je s svojo skupino izvajal po cerkvah indijske plese, zato da bi degradiral slovensko liturgično izročilo. (In ga je tudi).

 

Še zlasti po odcepitvi Slovenije so kos/ovci prihajali v slovenski Cerkvi povsod na dan,. Da so vsi imeli naročilo širiti tudi glas proti Janezu Janši, lahko mirno vzamemo na znanje. Toda s tem so po zadnjih volitvah nasrkali tudi sami, saj je nova levičarska vlada takoj sporočila, da je nekdanji dogovor s Cerkvijo potreben »revizije«. To je, da bodo od države prejemali manjša nakazila – Kar so iskali, so tudi dobili!

 

Knežji kamen, njegovo podobo je Janez Janša umaknil z dopisov svojega kabineta, potem ko je zaradi tega vzrojil koroški Haider. Tako se je predsednik vlade mednarodno priznane države ponižal pred glavarjem navadne province!

 

Drugi takšen primer je bila takrat, ko je bilo sklenjeno, da bo Janšev kabinet uporabljal za glavo v dopisih podobo Knežjega kamna. Srbski zaupnik v kabinetu je o tem takoj obvestil Kos in ta koroškega Haiderja, ki je znova javno vzrojil. Toda namesto da bi Janša vztrajal na sklepu, se je umaknil in se podobi Knežjega kamna na dopisih svojega kabineta odpovedal. Ni bil sposoben, da bi na na svoji odločitvi vztrajal. Nedvomno je to naredil na priporočilo svojih »svetovalcev«, ker sam o simbolu Knežjega kamna očitno ni veliko vedel.

 

Tako je predsednik vlade države Slovenije klonil pred rovarjenjem glavarja sosednje dežele Koroške, s čimer je bila tudi sama Slovenija ponižana na raven navadne »regije«. Mogoče Janez Janša tega ni videl, kako je nasproti odurnemu Haiderju ponižal Slovenijo, slovenska javnost pa je, in to še predobro.

 

Nenehno tisti Črni panter

 

O pomenu znaka, ki ga predstavlja Črni panter, o simbolu zgodovinske slovenske države, se Janezu Janši, kljub njegovi »četverici«, ki je naznanjala samostojno Slovenijo, še sanjalo ni. Tudi po toliko letih samostojne Slovenije se mu še vedno premalo. Tistega, kar so razumeli celo najstniki, on ni bil zmožen dojeti. Niti toliko, da bi se dal o tem kaj več poučiti. Še posebno, ko je leta 2004 postal predsednik vlade in potem naknadno. Pa tudi njegova SDS ni o Črnem panterju nič vedela. Ali bolje povedano, ni hotela. Zato da ni, so v njej prav očitno poskrbeli tihi in manj tihi zaupniki Kos/a, ki so se sklicevali na akademike. In tukaj je Janez Janša spet nasankal.

 

Sicer je njegova stran Črnega panterja končno le osvojila, toda šele takrat, ko je Slovenija z nastopom leta 2008 prevzela predsedovanje EU, in je njegov postal celo simbol predsedovanja Toda medtem se je bil nasprotnik že polastil domoljubnih društev, ki so iznašala karantanskega panterja, in jih usmeril proti Janezu Janši. Poročevalski aparat pa je slovenski javnosti panterjev znak na jopičih udeležencev EU zborovanj v svojih poročilih dosledno prikrival. SDS se spet “ni zavedela”, kaj se v resnici dogaja in ni podvzela nikakršnih protiukrepov.

 

Znak Črnega panterja, ki ga je med predsedovanjem EU nosil tudi Janez Janša. Toda mafijska občila so znak v njihovem poročanju dosledno prezrla in Janša je s svojo zapoznelo potezo pogorel.

 

Nadaljni dogodki pa so pripeljali še do nepredvidenega. Srbska stran je konec aprila 2008 nagnala domoljube s panterjem na Dragonjo, na nedoločeno mejno črto s Hrvaško, in jim na čelo postavila udbovčka Marjana Podobnika. Janševa vlada se tej potezi ni mogla odzvati, s tem da bi stopila na stran domoljubov in “domoljubov”, ki so nastopili proti Hrvaški. Odprta vprašanja so se namreč že reševala na vladni ravni, v dogovarjanju med Janšo in Sanaderjem.

 

Kot znano, je srbska stran tudi v tem primeru ukrepala in nagnala svojega zaupnika Antona Ropa (Lds), da je Janšo obdolžil, češ da se je s Sanaderjem dogovarjal o incidentih v Piranskem zalivu. Torej, Janša je bil glede na domoljubna društva in odnosih s sosednjo Hrvaško spretno zablokiran. V ozadju pa ni mogla biti kaka “Sova”, temveč organizacija z veliko večjim aparatom, kot je lahko samo srbska Kos.

 

Zahodni Balkan

 

Tako je bila Janševa stran z njegovo SDS potisnjena na rob političnega dogajanja. Temu ni bila kriva samo akcija 571 kos/ovskih novinarjev, temveč kar nekaj zavoženih stvari v sami SDS, četudi je doslej Slovenijo upravljala med vsemi vladami in “vladami” najbolje. V poplavi opravkov, predsedovanja EU, med izrednimi uspehi v delu njenih ministrov (z izjemo “kulturnega”), vsa njena garnitura, na čelu z SDS, ni bila sposobna izpeljati idejne zmage, to je zmage slovenstva nad starim jugoslovanstvom.

 

V zvezi s tem se še vsi spomnimo kako je sam Janez Janša, ki je leta 2006 gostil Manuela Joseja Barrosa, bedastega predsednika evropske komisije, le-temu pritrjeval, ko je ta namesto Slovenije nenehno omenjal “Zahodni Balkan”. Manuel Jose Barroso, ki je prostozidar in mu manjka normalne razgledanosti, je napovedoval Sloveniji, kje je njena prihodnost (po načrtih prostozidarjev in njih zaveznika velesrbstva).

 

 

Bivši PV Janez Janša in Jose Manuel Barroso, predsednik evropske komisije, ki je čisto navadna lutka prostozidarjev, na obisku v Sloveniji (2006). V pogovorih sta nenehno opletala s krilatico “Zahodni Balkan”.

 

Balkan, četudi samo “zahodni”, ni Slovenija in niti Srednja Evropa!. Učitelji se še spomnijo nekdanjih maturitetnih izletov “po Jugoslaviji”. Kako lepo so se (v ideološke “svrhe”) imeli.

 

Hote ali ne, mu je Janez Janša pritrjeval! Toda, če je tako že moral, zaradi »protokola«, bi moral takoj po obisku toliko bolj poudariti pot samostojne Slovenije v Evropi in v svetu. Tega ni storil, saj se usodne teže krilatice Zahodni Balkan očitno ni zavedal. In tudi njegov aparat ne, infiltriran z bolj ali manj tihimi kos/ovci. In tako je Janševa vlada s svojo polslovensko politiko mlatila naprej.

 

Do slovenskega vernega občestva se je njen odnos dokončno skrhal potem, ko je Janez brcnil s položaja ministra Drobniča (NSi). Ta je bil pripravil predlog zakona, s katerim bi omejili pošastno število splavov – kar na račun države – ki ogrožajo fizičen obstoj Slovencev. Pri tem lahko sklepamo, da je Janez Janša, kot nekdanje »vojno lice«, dobil v tej zadevi nedvoumen ukaz srbske Kos, svoj čas še obveščevalne službe jugo armade, ki skupaj s prostozidarstvom deluje na rodomoru Slovencev. Pri »utemeljitvi« odstavitve se je skliceval na to, da je Drobnič izpolnil le 58 % zastavljenih nalog, medtem ko naj bi jih njegova vlada nekako 64 %. Ali ni bedasto? Naj verjame, kdor more!

 

Akademska Kos

 

Polom Janševe politike so v njegovi vladi zakrivili v veliki meri tudi univ. profesorji. Na univerzo so bili svoj čas sprejeti le, če so bili člani Udbe oz. Kos/a. Imeli so sicer kar velik manevrski prostor, toda v končni posledici so vendarle ostali in ostajali kos/ovci.

 

To je bilo najbolj vidno v primeru kulturnega ministra Vaska Simonitija, ki je moral iz filmskega sklada bogato financirati neslovenske oz. balkanske režiserje, za filme, ki so Slovenijo doma in v svetu bolj ali manj očitno sramotili. In tega Janez Janša “ni videl”.

 

Politični pašnik Janeza Janše in ovčke, navadne in akademske. Volku z Zahodnega Balkana se danes ni zdelo niti potrebno, da bi se preoblekel v slovensko babico.

 

Kaj imajo sedaj akademiki v svojem ideološkem kotlu? Jugoslovansko juho, balkansko čorbo ali mogoče celo slovensko župo? Kdo nas bo ubranil pred pohodom balkanskih zombijev?

 

Vse toje bilo prav tako razvidno v primeru prijaznega Milana Zvera, ki je bil “desna” roka Janeza, sicer pa šolski minister. V šolskih programih ni zmogel ali pa ni smel preusmeriti toka poučevanja v šolah v slovensko smer. Poučevanje humanističnih ved je ostajalo protislovensko. Mladež se je tega sicer zavedala, iskala izhoda v domoljubnih gibanjih, ki so se ogrevala za karantanskega panterja. Vendar le najbolj zbujena slovenska mladež, vsa druga je ostajala v protislovenskem mišljenju, ki se je potem nadaljevalo na univerzi, ali v nekaterih primerih, zgolj na »univerzi«.

 

In tukaj smo že spet pri Črnem panterju in Janši oziroma njegovi SDS, ki je, bolj ali manj infiltrirana od tihih kos/ovcev, ostajala v tem pogledu silno “previdna”, da se ne bi zamerila akademskemu ideološkemu stroju. Vendar pa je zaradi tega še kako nasrkala, ker je na ta način povzročila prelom z mlado generacijo. Povratka nazaj pa ni videti.

 

Mladi SDS

 

Strankin podmladek Mladi SDS ni nič drugega kot skupina stremuhov, ki čakajo, da preko SDS pridejo na cenen način do dobrih službenih mest, če bi stranka spet prišla na oblast. So torej “pragmatični” in nimajo prav nobene slovenske zavesti. Pri SDS so le zato, ker je prostor drugod že zapolnjen in se nimajo sicer kam dati. Bolje nekje kot nikjer! Vse to je jasno razvidno, ko preletite njihov „forum“ in vas kar nekam prime...

 

Mrtve mlade duše, brez slovenske zavesti in idejne naravnanosti, v Janševi straniki. Na njenem čolnu jih je bilo v času njegovega vladanja vse polno. (Po brodolomu pa ladjo podgane zapuščajo).

 

Kljub (kos/ovskim) botrom z univerze je idejna revščina SDS in njenega podmladka ostala tudi po enem mandatu vladanja in se nadaljuje še naprej. Njihove idejne praznine ni moglo nadomestiti delo odličnih ministrov v Janševi vladi: Šturm, Virant, Zver, pa predsednik parlament Cukjati in še kdo. Janševa vlada „v senci“ je seveda zgolj tehnična in propagandna zadeva.

 

Njena resnična perspektiva, četudi ni dodelana, ostaja še naprej povezana z idejnim vprašanjem oziroma s pravo ideologijo, v tem primeru slovensko, ki je pri janševcih ni. In prav njihovo idejno neslovenstvo jih je, pa čeprav samo za las, na zadnjih volitvah pokopalo. Toda štiri leta v opoziciji so kar dolga. Mogoče bodo ob prevladi zombijev v SDS tudi usodna. Stremuhi, ki jim stranka ni omogočila kariere, jo zapuščajo. Mnogi od njih imajo v stranki celo pomembno vlogo, a zanje je bistveno le to, da si dobijo novega gospodarja, ki jih bo še bolje plačeval.

 

Janez Janša, brez izhoda?

 

Na kaj lahko v prihodnje računa Janez Janša oziroma njegov krog? Proti sebi imajo velesrbstvo, čigar izraz je tajna služba Kos s svojim aparatom, ki obvlada gospodarstvo, javna občila in dejansko vse izvode javnega življenja v Sloveniji. Aparatu in njegovim tajkunom primanjkuje sredstev za nova delovna mesta, nikakor pa ne za plačevanje tisočev vohunov in zaupnikov in vseh mogočih plačancev.

 

Zaradi tega odmerjajo zaposlenim sramotno nizke plače in jim nabijajo nadure. Sredstva iz tako ustvarjenega “dobička” pa odtekajo v Srbijo. Iz javnih sredstev, ki jih prispevajo davkoplačevalci, se napaja omenjeni aparat v Sloveniji, ki ga poleg kake “akademije” tvori morje vseh mogočih društev in gibanj brez kakega “raison d’être”. Gre za čisto navadne zajedalce, ki živijo in se redijo na račun delavnih in izkoriščanih Slovencev. “Veselo in brez skrbi”, kot trije prašički v Disneyevi risanki. Vsa ta klika, ki se napaja iz proračuna, je odločno proti Janezu Janši, kot ji ukazuje njen gospodar, podtalni aparat srbske Kos.

 

Janez Janša ima, nadalje, proti sebi cerkveni vrh, ki je prav tako infiltriran s kos/ovci. Kake morale in dostojanstva, ki ga je svoj čas izpričevala slovenska Cerkev, danes ni več. Njeno moralno propadanje se nadaljuje. Dovolj je, da v njenem tedniku Družina prebirate pisma bralcev, zato da presodite, kakšno je dejansko stanje. Tednik je pred časom objavil celo “pismo”, v katerem je nek kos/ovec navrgel domobranski strani, da “je morila z rožnim vencem v žepu”. Prestrašene verne ovce si verskemu tedniku, ki predstavlja “božjo” Cerkev, niso upale ugovarjati. Na takšni ravni je torej sedanja slovenska Cerkev.

 

 

Putka, kdo ti bo zavil vrat? Nova “liberalna” vlada Boruta Pahorja? Za leto 2009 so že napovedana množična odpuščanja in izgube delovnih mest. Samo v Srbijo pa je bilo od vaših plač “investiranih” 3 milijone €. Vendar jih ni naložila vlada Janeza Janše, temveč tkm. tajkuni.

 

Na evropski ravni ima Janez Janša proti sebi prostozidarstvo, s centrom v Londonu. V tej združbi ima poleg velesrbstva, ki Sloveniji ostaja sovražno, pomembno besedo tudi judovstvo, ki je Slovencem sovražno vsaj iz časov nekdanje monarhije, kot tudi še danes. Njegov list, svetovno znani New York Times, je že večkrat izpadel proti Sloveniji, najbolj odločno v zadevi ciganov iz Ambrusa. Judovska poročevalska agencija Reuter je ob slovenskem predsedovanju EU nenehno omalovaževalno poročala o Sloveniji. Za njo pa tudi ugledni, vendar prostozidarski londonski tisk.

 

Prostozidarstvo je samostojni Sloveniji nasprotno, ker bi lahko njenemu zgledu sledili tudi drugi manjši narodi, ki danes nimajo lastne države: Škoti, Katalonci, Flamci… S tem bi bil ne samo podrt status quo v sedanji Evropi, temveč bi krogi, ki sedaj obvladajo prestolnice veliki držav kot Pariz, London, Madrid, Rim… izgubili nadzor nad ogromno davčno maso, ki se steka v te omenjene prestolnice. Obvladajo pa jih oni. Spomnimo se na samo na Beograd, nekdanjo “prestolnico” Jugoslavije, kamor so se stekala sredstva iz vse države in jih je ropala tamkajšnja srbska politična “elita”.

 

Naprej zastave Slave, na boj junaška kri… Še pomnite tovariši!…  Kako poceni so nas varali in prevarali!

 

Ker je danes slovanstvo in jugoslovanstvo mrtvo, hočejo utopiti Slovenijo, kot omenjeno, v Zahodni Balkan. Imajo pa, za vsak slučaj, tudi alternative. V bližnji Furlaniji – Primorski je nekdanji glavar dežele, prostozidarski Riccardo Illy, že načrtoval utpitev Slovenije v “evroregijo” Severni Jadran, ki naj bi imela svoj center (kako le drugače?) v Trstu. Vendar je aprila 2008 pogorel na volitvah. Njegov takratni nasprotnik, sedanji glavar Renzo Tondo, je omenjeni “evroregiji” s Slovenijo ostro nasprotoval. Že mesec potem pa se je začel (očitno na prostozidarski ukaz) zanjo zavzemati. Toda svojo mržnjo do Slovencev je kljub temu ohranil še naprej.

 

Janezu Janši, četudi je slovensko politično pot nakazal le bežno, je nasprotuje prostozidarsko podzemlje naših sosedov. Pripada mu, tudi še po Haiderju, koroška politična “elita” in, kot smo videli, tudi tržaška. Koliko lahko k njej prištevamo sedanje tržaške korifeje, kot so arhitekt Boris Podrecca, zgodovinar Jože Pirjevec, novinar Mitja Volčič pa Paolo Rumiz in še kateri, mogoče tudi Alojz Rebula, ne vemo. Na vsak način pa vse te korifeje niso in ne bodo nikoli na slovenski politični poti in tudi ne na strani Janeza Janše. Da potem ne govorimo o medvojnem vodju primorskega partizanstva in povojnem jugo politku Joži Vilfanu, prostozidarju, ki je bil prav tako tržaškega porekla.

 

Velesrbstvo in prostozidarstvo gode Slovencem nenehno pogrebno koračnico, pravo melodijo smrti. Na poti jim je sedaj najbolj Janez Janša. Ob vprašanju, ali bo Janševa vlada ob zadnjih volitvah obstala ali ne, ni šlo prvenstveno za Janeza, temveč za nadaljni obstoj Slovenije. Povsem mogoče je, da njen sedanji PV Borut Pahor po navodilih prostozidarske lože v Beoradu pripravlja njen dokončni pokop. Najprej z uničenjem narodne, kulturne in zgodovinske identitete Slovencev. Da prihajajo v “matično domovino” temu namenu ustrezna navodila iz lože v Beogradu, ni vse do sedaj dojel niti Boris Pahor, danes tako razvpit tržaški slovenski pisatelj in domoljub.