Ponovno italijansko nasilje do Slovencev
Iz Primorskega dnevnika, 11. aprila 2008
Medtem ko si prostozidar Illy prizadeva pokasirati čimveč slovenskih glasov
V torek ponoči se je nočna cestna kontrola v središču Proseka sprevrgla v neljub dogodek, ki spominja na ameriške akcijske filme. Nabrežinski karabinjerji so okrog 1.30 ustavili avto audi 6 allroad, v katerem sta bila znani vinogradnik iz Praprota Edi Kante in njegova soproga Elena Vidali. Vračala sta se z neke večerje pri prijateljih v Trstu. Vozila je Vidalijeva, ki je takoj izročila karabinjerjem svoje osebne dokumente in prometno dovoljenje. Mož, ki je sedel ob njej, ni imel dokumentov s seboj, karabinjerji pa so zahtevali, naj se identificira.
Verziji o dogodkih sta si precej različni: nabrežinski karabinjerji trdijo, da sta se zakonca vznemirila, da se Kante ni hotel predstaviti in da jih je med kontrolo zmerjal (med drugim naj bi jih označil za »fašiste«), kar je včeraj potrdil tudi poveljnik nabrežinskih karabinjerjev, kapitan Fabrizio Pinori. Vinogradnik, ki med drugim pravi, da z ženo med večerjo nista spila veliko alkohola, pa te obtožbe odločno zanika. Kakorkoli že, karabinjerji so mu veleli, naj stopi iz avta, Kante pa tega ni storil. Napetost se je stopnjevala, zatem je privozila še druga patrulja s tremi karabinjerji, Kante pa ni hotel iz avta. Ko so ga skušali s silo potegniti iz vozila, je Vidalijeva pognala avto naprej: karabinjerji so še naprej držali vrata in moškega, tako da so nekaj metrov drseli z vozilom in se lažje poškodovali. Audi je zbežal, karabinjerji pa so ga začeli zasledovati.
Drugo dejanje je potekalo v Kantejevi hiši v Praprotu, kjer so se kmalu po zakoncih pojavili zasledovalci. Vinogradnik jim ni želel odpreti vhodnih vrat, karabinjerji pa so po nalogu javne tožilke Lucie Baldovin vdrli v hišo in prijeli Eleno Vidali, ki se jim je predala. Edi Kante pa je raje skočil skozi okno in se skril v grmovje. Karabinjerji so ga še dolgo iskali, zato je preživel preostali del noči v gozdu.
Elena Vidali je presedela nekaj ur v zaporu in popoldne so jo izpustili; njen mož se je z odvetnikom Riccardom Seiboldom javil na proseški postaji karabinjerjev, nato pa še pri javni tožilki Baldovinovi. Zgodba se bo nadaljevala v odvetniških pisarnah in na sodišču: dvojica se bo morala braniti obtožb nasilja, groženj in upiranja javni osebi, trije lažje poškodovani karabinjerji (okrevali naj bi v dobrem tednu) bodo od zakoncev zahtevali odškodnino, Kantejev odvetnik Seibold pa pričakuje od karabinjerjev umirjeno in jasno razlago zanj »nerazumljivih posegov«. Meni namreč, da so karabinjerji preostro ukrepali in da jim je celotna zadeva najbrž ušla iz rok: »Podrli so vrata, ki so bila po navedbah Elene Vidali odklenjena, vdrli so v hišo, v kateri so spali otroci in priletna gospa... Zakaj pa bi bil moral Kante sploh stopiti iz avta?« se sprašuje Seibold. Po njegovih besedah so karabinjerji med pregledom avtomobila naleteli na domnevno orožje, izkazalo pa se je, da gre za vinogradniški nožek in rezervni del traktorske sklopke (sprva so mislili, da gre za železno palico...).
Odvetnik, ki
priznava, da se zakonca med kontrolo na Proseku nista obnašala
zgledno, je mnenja, da z navadnimi občani, v tem primeru s cenjenim
in mednarodno priznanim proizvajalcem, ne bi smeli ravnati kot s
faloti. (af)
»Zgodilo se je,
ker so se do naju vedli ustrahovalno«
»Kar
je včeraj pisalo v časopisju, odraža stališče karabinjerjev, moja
verzija je povsem drugačna,« pravi Edi Kante, ki je bil z ženo Eleno
Vidali vpleten v burno dogajanje izpred nekaj dni. V noči med torkom
in sredo, okrog 1.30 zjutraj, sta se z avtom vračala domov, ko sta
ju na Proseku ustavila karabinjerja. Med običajno kontrolo je žena,
ki je bila za volanom, izročila dvojici svoje dokumente in prometno
dovoljenje, karabinjerja pa sta se za trenutek oddaljila.
»Vse je bilo normalno,« pripoveduje vinogradnik, »nato pa sta mojo ženo vprašali, kdo sem. Povedal sem jima, da nimam s seboj izkaznice in vozniškega dovoljenja, prav zato je avto vozila žena,« razlaga Kante. Po njegovem se je takrat začel oster nastop karabinjerjev, ki naj bi zelo odločno še naprej zahtevala njegove dokumente. »Ko sta me vprašala, kako se imenujem, sem jima takoj jasno povedal ime in priimek. Zatem mi je karabinjer zgrda velel, naj izstopim: imel je brzostrelko in pošteno sem se ustrašil, zato sem mu odvrnil, da ne grem ven«.
Napetost se je še stopnjevala, nakar je prišla še druga patrulja: »Bilo jih je kar veliko in obnašali so se ustrahovalno, zato sem se še tesneje držal svojega sedeža. Slutil sem, da bi se zunaj lahko končalo slabo...« Kante pristavlja, da sam ni nasilen in da se v življenju ni nikoli tepel. Karabinjerji so nato odprli vrata avta (po navedbah karabinjerjev naj bi bila vrata priprta) in ga skušali s silo potegniti na cesto, a je bil zvezan: tedaj je žena pritisnila na plin, karabinjerji pa ga niso izpustili in so tako zdrseli z avtom nekaj metrov naprej. Kaj pa zmerjanje, ki so ga omenili karabinjerji? »Nikogar nisem žalil, sploh nisem izustil žaljivih besed. Elena jih je med pogovori edinole vprašala, ali so zares karabinjerji, zašepetal pa sem ji, naj molči.«
Okrog 3. ure sta dospela v Praprot in se odpravila spat, kmalu zatem pa so se pred hišo pojavili avtomobili karabinjerjev: »Bil sem nervozen, upal sem, da so hoteli samo vedeti, ali smo doma. Ko pa so stopili na dvorišče in prišli do hiše, sem jim z okna dejal, da bo najbolje urediti zadevo naslednji dan. Nisem jim nameraval odpreti.« Zatem je eden izmed karabinjerjev podrl vhodna vrata in stekel v hišo. »Žena se ni upirala, sam pa sem skočil skozi okno in se do jutra skrival v gozdu. Noč sem preživel zunaj, oni pa so se dolgo zadržali: zjutraj so prišli v klet delavci, v njej pa sta bila dva karabinjerja... Ves čas so se obnašali neprimerno: v času vloma so v hiši spali dva otroka in moja mati!«
Popoldne so izpustili Eleno Vidali, Edi Kante pa se je okrog 15. ure s svojim odvetnikom javil na proseški postaji karabinjerjev, kjer je bilo ozračje povsem različno: »S prijaznim marešalom se je končno dalo mirno govoriti. Ko bi od vsega začetka spoštljivo, ali vsaj človeško ravnali z nama, se vse to ne bi zgodilo,« meni Kante. (af)
