Antikomunizem za pokušino

Ponarejevalec nad ponarejevalce

Velesrbstvo in prostozidarstvo imata Slovence še vedno za ovce

 

V Demokraciji (2009/4) smo zasledili dozdevno kritičen članek o slovenskem biografskem leksikonu Osebnosti, v izdaji Mladinske knjige. Članek je napisal zloglasni V. M., ki rad ponareja v korist domnevnega “antikomunizma”. Kot smo nekje že zapisali, se v pismih bralcev tega tednika radi oglašajo tudi drugi paradni protikomunisti: Ive A. Stanič, Ivan Glušič, Alojz Senekovič in seveda Pavel Ferluga. To bi bilo sicer dobrodošlo, če bi bili v svojih nazorih iskreni. Vendar jih k pisanju prav očitno naganja srbska stran, zato v njem dosledno izpustijo jugo armado, srbsko tajno službo Kos in prostozidarstvo. Torej, dejanske režiserje genocida nad Slovenci.

 

Njihova “kritika” komunizma je usmerjena samo na medvojni čas in na leta po drugi vojni. Nikakor se ne lotijo dogajanja v Jugoslaviji v polstoletju po vojni.Vso krivdo nalagajo zgolj slovenski partiji, ki je pri medvojnem in povojnem kriminalu, najsi je tudi kriva, bila samo izvajalka navodil, ki so prihajala, začenši z Dachauskimi procesi, iz prostozidarskega in velesrbskega Beograda. V pripisovanju krivde se omenjeni tipi, očitno plačančki, že od daleč ognejo srbski strani in Belgradu. S tem pa se seveda tudi izdajo.

 

Prav dobro se še spomnimo, kako je omenjeni V. M. objavil v tedniku Demokracija dokument, ki ga je tam nekje v 70. letih izdal policijski minister Tomaž Ertl. Toda V. M. je pri njegovi objavi z računalnikom izbrisal registrsko številko in letnico izdaje in prostaško navajal, da ga je Ertl izdal “še leta 1990”. Ponarejevalec pa je pozabil, da je bilo veliko število tistih, ki jih je Ertl naročil “še leta 1990” špijonirati, že na začetku 80. let že pokojnih. Tomaž Ertl naj bi torej naročil špijonirati umrle? S tem se je V. M. sam ujel v past, ki jo je nastavil drugim.

 

  Nimata miru pred ponarejevalci.

Lambert Ehrlich in France Balantič

 

Tokrat nam V. M. svoji “kritiki” navede najprej resnične potvorbe v omenjenem postkomunističnem leksikonu. Poglejmo! … O Francetu Balantiču da je navedeno: “umrl je v napadeni postojanki”. Toda V M. izkrivljeno popravi: ubili pa so ga partizani. – Resnica pa je, da je Balantič skupaj s tovariši, ker se niso hoteli vdati, zgorel v oblegani postojanki, kar je nekaj drugega kot uboj.

 

O Lambertu Ehrlichu piše omenjeni leksikon, da je izročil it. okupacijskim oblastem predloge za uničenje partizanstva, zato ga je VOS OF kot nevarnega nasprotnika usmrtil. - V. M. pridaja: Kot da je pisec gesla želel opravičiti gnusen umor komunistične partizanske VOS. – Resnica pa je, da je prof. Ehrlich izročil italijanskemu okupatorju protestno Spomenico, česar tudi V. M. ne navaja in tudi zamolči, da ga je VOS umorila zato, ker je bil zagovornik samostojne države Slovenije. (Slovenska država je namreč za velesrbsko, prostozidarsko in njune zaupnike stran tudi danes nekake vrste paranoja!).

 

 Franc Rozman, slavni partizanski komandant Stane.

Srbsko pozemlje ga hoče preko svojih slovenskih opričnikov po vsej sili narediti za kriminalca

 

Komandantu Francu Rozmanu – Stanetu pripisuje V. M. zločinstvo. Tudi to prihaja iz kuhinje srbske Kos, saj je bil komandant Stane prav tako za samostojno slovensko državo. Ustrelil ga je Arso Jovanović, Titov odposlanec v slovenskem partizanskem štabu. Na komandanta Staneta se je po naročilu iste Kos zaletaval že Ivo Žajdela in se v svojem pisanju naslanjal na domnevno “literaturo”, ki pa je seveda ni navajal.

 

Ob vsem tem se V. M. še „čudi“, zakaj ni v leksikonu Justina Stanovnika (njegovega kompanjona?), ki da je “eden najbolj pronicljivih avtorjev in urednikov zadnjega desetletja in pol”. – Tukaj pa damo sestavljalcem omenjenega leksikona prav. Spomnimo se namreč, kako se je prof. Stanovnik leta 2000 ob spominski slovesnosti v Rogu kar tako “mimogrede” obregnil ob partizane. S tem je nasprotna stran imela “argument”, da je v časopisju že naslednji dan divje in nekulturno udrihala po domobrancih. Še lanskega 2008 se je isti prof. Stanovnik v Družini spet “tako mimogrede” obregnil ob prosolulo srbsko publicistko Spomenko Diklić Hribar. Ta je potem v naslednji številki lista objavila kar pol strani “odgovora”, pa čeprav zakon določa dolžino odgovora v istem obsegu.

 

Prof. Justin Stanovnik in Spomenka Diklić, on je menda nadvse zaslužen (?),

vendar smo ga mi spregledali.

 

Prof. Stanovnik je Diklićevki, očitno po dogovoru, spet ponudil argumet, zato da se je lahko razpisala še v Družini, ki je namenjena vernim ovcam. Tudi te naj bi namreč prežvekovale njeno pisanje in bile nanjo pozorne tudi še potem, ko je nekulturno udrihala po škofu Rožmanu. Urednik tednika, bodisi Janez Gril ali Franci Petrič, je povsem neprimeren “odgovor” Spomenke, ker je očitno tudi sam udbovec, po direktivi te službe pač moral objaviti.

 

Od naše strani odločno obsojamo in zavračamo vse takšne potuhnjene igre za varanje slovenske javnosti, igre, ki temelijo na polresnicah ali pollažeh, tudi če imajo domneven krščanski predznak. Razni V. M., pa Žajdele, Spomenke in paradni “protikomunisti” lahko prenašajo okrog koga drugega. Nas prav gotovo ne bojo! (PP)