Janez Drnovšek (* 1950 – † 2008)

Pompes Funèbres

Lasciate ogni sperzanza voi ch'entrate (Inferno III, 9)

Ob njegovi smrti, dne 23. februarja 2008, sta tisk in tv poročala s posebnim poudarkom, ako ne s pompom, kot ga je deležnih le malo rajnih. Napovedovalke na Tv so dan za dnem z zadirčnim glasom vreščale o pokojniku. Udbovke so takoj po pogrebu dobile posebno naročilo. Klicale so po telefonu svoje znanke in prijateljice, jim tako »mimogrede« spregovorile o Drnovšku in pri tem udarile po Janezu Janši: »Sram naj ga bo, da mu je očital stroške za indijskega zdravilca...« Neka gospodinja je ob tem prišla do spoznanja, da vse njene »prijateljice« enako govorijo in da to ne more biti zgolj naključje...

Novinarska sodrga je Janeza Drnovška začela razglašati nazadnje celo za »očeta naroda«. Ta bi bil po Janezu Stanovniku in Jožetu Pučniku že vsaj treji »oče« Slovencev. Če odmislimo pri tem starega Janeza Bleiweisa, prav tako »očeta naroda«, se nam odkrije vsa primitvnost pisunske drhali, ki že poldrugo stoletje poneumlja Slovence.

Z njegovim imenom se je hotelo okoristiti kakih 150 dobičkarjev (poročala Tv), da bi iz njega naredili spominsko in blagovno znamko. Vsa neokusna igra je dosegla že tako nizko raven, da je bila družina rajnega prisiljena zaprositi PR Danila Türka, naj vzdigne glas in posvari odurno druščino – povejmo naravnost: pred zlorabo Drnovškovega spomina – kar je PR tudi storil. Družini, ki se je zavzela za svoje in pokojnika dostojanstvo nasproti mrhovinarjem, izražamo GP vse naše spoštovanje.

Kdo je pravzaprav bil Janez Drnovšek?

Bil je jugoslovanski in slovenski politik, nazadnje PR Slovenije, pred tem PV Slovenije in še pred tem, pod Jugoslavijo, predsednik njenega zveznega predsedstva. Po svojem značaju je bil miren in blag, kar so javna občila še posebej poudarjala in kar mu je vsled tega prinašalo naklonjenost javnosti. Toda, kdo je v resnici bil? Tega ob njegovi smrti v vseh mogočih člankih ni bilo mogoče zaslediti. Prednost pred politično resnico naj bi imelo dolžno spoštovanje ob človekovi smrti.

Pravilo civilizirane družbe: Govoriti o rajnih samo dobro, je pokrilo tragično resnico o Janezu Drnovšku kot politični figuri in ta ni prav nič navdušujoča. Odseva skupaj z njim vso klavrno vlogo slovenskega političnega vrha, vso njegovo podrejenost Beogradu, ki je tudi po odcepitvi od Jugoslavije nadaljeval svoj genocid nad Slovenci (ropanje premoženja, diktatura nad tiskom, srbsko podzemlje, kriminal...). Posameznik v tem vrhu, tudi Janez Drnovšek, ima nad takšnim stanjem del krivde, ima pa jo v celoti vrh kot takšen.

Janez Drnovšek, ki je (ali naj bi) leta 1986 naredil doktorat na Univerzi v Mariboru, je bil tedaj že na tekočem traku jugoslovanske in velesrbske politike. Leta 1989 je prevzel zvezno predsedstvo takratne Jugoslavije. Mogoče si je tedaj res predstavljal, da bo na tem mestu na tak ali drugačen način ustavil politični tok, ki je brezkompromisno vodil v oblikovanje Velike Srbije. Tega seveda ni zmogel, velesrbska klika na čelu z Miloševićem in njegovimi generali je tudi njega potegnila na svoj voz. Z njega ni bil zmožen in tudi ni mogel nikoli več izstopiti.

Gazimestan (Kosovo), spomenik na bitko leta 1389. Janez Drnovšek se je ob Miloševiću udeležil proslave 600-letnice bitke, čeprav je bil jugoslovanski zvezni in ne srbski predsednik.

To je bilo bolj ali manj jasno že tedaj, ko se je istega leta udeležil proslave na Gazimestanu ob 600-letnici bitke na Kosovem polju. Velesrbska klika se je takrat podala na pohod, zrušila najprej avtonomne strukture v pokrajini Kosovo, kmalu zatem še v pokrajini Vojvodina, pa v republiki Črna gora. Kosovski srbski mitingaši so se nato napotili v Lublano, zato da bi zrušili še Slovenijo. Toda slovenska partija jih je blokirala. Pri tem se je še posebej izkazal policijski minister Ertl.

Zvezni predsednik Drnovšek je ob pohodih, s katerimi so rušili Jugoslavijo, ostajal povsem nemočen, četudi je bil vrhovni poveljnik JLA, ki bi morala varovati ustavno ureditev države. Očitno je bil že takrat srbska lutka, kar je potem tudi ostal. Iz srbskih mrež se ni mogel nikoli več rešiti. Pripeljali so ga tako daleč, da je podpisal celo odlok o ustanovitvi koncentracijskih taborišč za Albance. To mu je v 90.letih v slovenskem parlamentu javno očital poslanec Vitomil Gros, nad katerim se je potem izdivjala sodrga novinarskih plačancev.

Bil je ne-Slovenec

 

Janez Drnovšek je maja 1990 predal svoje mesto predsednika zveznega predsedstva Borislavu Joviću. Ko je Slovenija proti koncu istega leta izvedla plebiscit za samostojnost, se je začelo razpadanje Jugoslavije. Ustanovljena je bila prva slovenska stranka Liberalnih Demokratov (LDS), na njenem zborovanju se je »nenadoma« pojavil tudi Janez Drnovšek. Priletel je v ta namen naravnost iz New Yorka. Stranka ga je 1992 izvolila za svojega predsednika. Isto leto je bil izvoljen za PV Slovenije (1992 – 2002). Na tem mestu je zaradi zadeve Depala vas pri Domžalah (1994) odstavil Janeza Janšo, tedanjega obrambnega ministra. Ta naj bi pripravljal »državni udar«, kot so dokazovali ponarejeni dokumenti. Drnovšek se Janši, vsaj kolikor je znano, za svoj prenagljeni korak nikoli ni opravičil. Po kakem letu je bil izvoljen za PR Slovenije (2002 – 2007), vendar je že nekaj let bolehal za rakom.

Drnovšek na Turjaku, kjer so ustanovili “njegovo” Gibanje za pravičnost in razvoj (ime je bilo povzeto po neki turški stranki). Neka primitivna agencija, dobro plačana s slovenskim denarjem za ta “podvig”, mu je nadela venec pomladnega boga.

Nekaj je prav očitno, Janez Drnovšek je bil jugoslovanski človek, srbsko usmerjen, sicer ne bi bil nikoli v zveznem predsedstvu Jugoslavije. Na tem mestu je bil izpostavljen politiki, pa hegemoniji in napadalnosti velesrbske uradniške in vojaške kaste. Kot priča njegova prisotnost na Gazimestanu, se ji ni mogel izmakniti. Tudi v slovensko politko ga je uvedla prosrbska stranka LDS, ki je nastala iz nekdanje Zveze mladine Slovenije ali Jugoslavije (ZMS in SOJ). Stranka je združevala jugoslovansko (velesrbsko) usmerjene mlajše slovenske komuniste in udbovce. Ti so bili »pragmatiki« in so pod nekdanjo Jugoslavijo, v zameno za osebne privilegije, pristali na proces neustavnega podtalnega posrbljanja zvezne države. S tem so bili s tem protiutež stari slovenski partiji, ki se je še vedno držala nacionalnih okvirov.

V političnem življenju so se lds-ovci oprli na aparat tajne službe, stareUdbe in po novem srbske Kos, ki jim je po svojih zaupnikih v vseh porah javnega življenja pomagala priti na položaje. Kake resnične opozicije, vkolikor je ni predstavljal Janez Janša in njegova skupina, tudi po odcepitvi Slovenije od Juge, ni bilo. Republiki Sloveniji je pred Drnovškom predsedoval prevejan stari komunist, jugoslovansko usmerjeni Milan Kučan. Na volitvah zmagovita prosrbska LDS pa je postavila na čelo vlade Janeza Drnovška.

Drnovšek in Dalaj lama – cenil je tibetansko in vse vrste duhovnosti, razen slovenske, ki je očitno ni smel.

Začelo se je razprodajanje slovenskega premoženja, t.i. »privatizacija«, v kateri je stari aparat z LDS na čelu izropal Slovenijo v vrednosti, ki je šla v milijarde. Le-te so prehajale v srbske roke. V samostojni Sloveniji je podtalni srbski lobby postal nasilen kot še nikoli poprej. In je še danes. Slovenija je kljub svoji »neodvisnosti« postala satelit Srbije, dejansko srbska krajina. Režim LDS in njen privesek SD ter njun podtalni lobby so se z ustrahovanjem izdivjali nad zavednimi Slovenci. Ti živijo v nenehnem v strahu za svoje delovno mesto in za preživetje in si ne upajo svobodno misliti in govoriti. Takšnega »razvoja« Janez Drnovšek kot PV in PR Slovenije ni mogel v ničemer ustaviti. Vendar pa se mu tudi ni zoperstavil, na primer s pogumnim odstopom. Slovenske zavesti in čuta sploh ni imel.

Naredili so ga za lutko

 

Povrhu vsega se je njegovo zdravstveno stanje nenehno slabšalo. Zdi se, da je bil zadnja leta samo še orodje v rokah srbskih botrov. Spomnimo se na njegove sicer ne hude, a vendar nezakonite prekrške, na primer na čudno podoporo nasilni ciganski družini Strojan, pa na Darfur, pa na njegove napade na Janeza Janšo, čeprav ga ni navajal po imenu; pa na »zahtevo« po dodatnem financiranju za njegova potovanja po svetu. Verjetno je šlo vse v srbske roke.

Prostozidarska glasila v svetu so mu pela hvalo. Samo kak list, npr. dunajska Die Presse, je kritično prikazal njegovo početje. O njegovem ravnanju, ki ga z milo besedo lahko označimo za čudaško, so prostozidarski listi, kot npr. londonski Times, poročali z vso »resnostjo« (angleški humor). Toda isti list je objavil o njem tudi članek z naslovom »Slovenia's Hippie President«. Na ta način v svetu ni bil osmešen on, temveč Slovenija. To pa je bil tudi cilj zarote velesrbskih krogov in njihovih zaveznikov prostozidarjev.

Janez Drnovšek kot mirovnik in dobri pastir, med vožnjo po jezeru Titicaca v Boliviji

Vsak, ki je bil nekoliko pozoren, je videl, da Janez Drnovšek nima več moči, da bi se zoperstavil temu, kar je z njim počenjalo ozadje s srbskimi zaupniki. Njegove izjave, zlasti nasproti vladi Janeza Janše, so bile dokaj zmedene: negativci, zastrupili so mu psa... Nastopil je proti PV Janši še posebej takrat, ko je vlada poslala inšpekcijo v Sovo in odkrila v njej neverjetne zlorabe. Med drugim, kakih 70 »jugoslovanskih« (srbskih) zaposlenih, brez vsakršnega smisla. Vsega, kar so odkrili, niti niso dali v javnost.

Srbsko podzemlje s svojimi plačanci je preko preko njega, podobno kot s »partizani in domobranci«, ustvarjalo razkol med republiškim predsedstvom in vlado oziroma parlamentom. To je bilo še zlasti vidno, ko je Drnovšek vztrajno, kar 3x, predlagal srbskega zaupnika Mitja Gasparija za ponovnega guvernerja Banke Slovenije, in še ob drugih dogodkih. Parlament pa je vztrajno zavračal imenovanje »mednarodnega« strokovnjaka na to mesto (Po njegovi neuspeli izvolitvi za PR so Gasparija porinili Borutu Pahorju!).

Duhovnost, a ne slovenska

 

Proti koncu svojega mandata je zaradi bolezni vedno bolj slabel in še toliko bolj podlegal prosrbskemu okolju, ki ga je popolnoma nadzorovalo in seveda ropalo. Porabil je oziroma so mu porabili vsa ogromna sredstva, ki so bila namenjena njegovemu predsednikovanju. Zahteval je nakazilo dodatnih 160 milijonov evrov. Grozil je, da bo šel v nasprotnem primeru na obisk v Španijo kar z avtom. O tem so poročali tudi španski listi in s tem sramotili Slovenijo. Srbska klika pa se je hahljala.

Janez Drnovšek se je potegoval tudi za pravice živali (kaj pa Slovencev?) – njegov pes Bodi

Presenečeni smo bili ob poročanju, da je v stanju, v kakršnem je bil, »napisal« kar tri knjige (2006 – 2007). Ena je izšla tudi v angleškem in ena v španskem jeziku. Knjige je, če prav razumemo, napisal njegov aparat; je pa verjetno, da pod njegovimi navodili. Uglašene so na »duhovnost«, ki jo je verjetno res iskal. Toda utapljal se je v hindujskih in drugih naukih. O tem so z velikim pompom poročali svetovni listi. Njegova pribočnica Marja Novak je članek o tem objavila celo v China Post (Taivan). Kam vse sežejo lovke  prostozidarjev!?

Vsa njegova »duhovnost« je bila očitno samo protiutež katoliški veri Slovencev in katoliški Cerkvi, ki jo srbska in prostozidarska stran že od nekdaj sovraži. Slovenci naj bi pristali v neki ateistični duhovnosti, na primer v razvpiti prostozidarski New Age. Zgled predsednika, ki krščanstvo in njegovo izročilo odklanja, naj bi privabil čim več vernih in naivnih slovenskih ovc. In tem je bilo res »zaupno« podtaknjeno, kako Drnovšek v iskanju duhovnosti obiskuje tudi slovenske samostane in redovne hiše. Vsled tega so verne ovce nosile okrog, in ga še nosijo, on njem dober glas. Taktika je podobna kot v primeru Tita, ki da si je ob smrti »zaželel duhovnika«.

Goriški panterji bi o Janezu Drnovški prav radi poročali kaj drugega. Na primer, da je bil zaveden Slovenec ali da je, ne glede na svoje prepričanje, spoštoval slovensko duhovno izročilo, ki je krščansko. Ali da je cenil slovensko zgodovino, slovensko Karantanijo in njeno državno izročilo. Ali da je imel slovenski čut in ni bil odtujen slovenski duši, in še toliko drugega. Žal pa vsega tega pri njem ni bilo. Prosrbski aparat ga tudi zaradi tega povzdiguje in skuša slovenskim ljudem vtepsti v glavo in mišljenje njegov neslovenski zgled. Pri mnogih, celi pri številnih, ki so prestrašeni, mu to uspe. Pri nas ne!