Počastitev morilca

Še kak odmev na nizkotno poimenovanje ulice v Lublani

 

Objava, da je ukaz za pomore ob koncu vojne izdal Tito, na čelu generalštaba JLA, je v javnosti zatresla in zatemnila njegovo ikono, ki jo tajna služba Kos že vsa povojna leta nasilno vcepljala v zavest slovenske raje. Kos je takoj stopila v akcijo in nagnala svoje zaupnike, da bi ikoni znova povrnili nekdanji uradni sijaj. Slovenski ljudje se sicer zoperstavljajo novemu pranju možgan, vendar so prestrašeni. Treba jih je znova zatolči, da o »dobrih« jugoslovanskih časih ne bodo imeli nikakih pomislekov.

 

Takole jim bobna v njihovo zavest znani jugoslovansko usmerjeni zgodovinar: »Jugoslavija je bila za Slovence še kako pomembna« - Jože Pirjevec, Trst, v: Dobro jutro, 9. maja 2009. – Nasproti temu neka druga zgodovinarka: »Hierarhija je bila v Jugoslaviji taka: jugoslovanski vrh in politbiro so bili Tito ter iz Slovenije Kardelj in Leskošek. Maček je bil član republiškega vrha in šef slovenske Ozne« - Jerica Vodušek Starič, zgodovinarka, Reporter 2009/17, str. 28.

 

In še drugi glas, ki odkrito pove, četudi še ne vsega, kako je bilo v »dobrih časih« Jugoslavije: »Lahko je zamahniti z roko in reči, kaj pa nam je bilo hudega. A mi nismo vsi. Kje pa so drugi? Tisti ležijo pobiti v jamah, ki jih počasi odkrivamo. Tisti objokujejo svoje mame in očete, svoje otroke in brate in sestre. Ti so razkropljeni po vsem svetu, in še zdaj je, ko pripovedujejo svojo zgodb, čutiti v njihovih besedah strah. Danes sem odrasla ženska in po svetu hočemo hoditi z odprtimi očmi.

 

Predvsem želim biti odprtega srca in ni me sram, da sem v zrelih letih prevetrila svoje misli, priznala svoja zmotna prepričanja. Tito in sistem, v katerem sem živela, meni ni naredil nič slabega, hodila sem v šolo in živela precej brezskrbno otroštvo. A to, da sem jaz živela dobro, ne opravičuje smrti tisočih, ki niso imeli te možnosti. Čeprav mi gre težko z jezika, danes vem, da sem častila morilca...

 

... Ni me sram, da sem bila Titova pionirka. Tako so me takrat učili. Sram me danes, da se pogovarjamo o Titu kot o velikem junaku, sram me je in žalostna sem, da je okrog mene toliko trdosrčnih ljudi, ki jih ne premaknejo niti okostja dojenčov, najdenih v jamah množičnih grobišč.« - Saša Einsiedler, radijska in tv voditeljica, iz kolumne na spletu Častna Titova, dne 11. maja 2009.

 

Maršal, ki naj bi bil ključavničar iz Kumrovca, je igral na klavir. Odtod največ sumničenj o njegovi pravi identiteti. V Belgradu so mu prilepili naziv »faraon«.

 

PP: O trdosrčnih ljudeh bi se dalo razpravljati. V resnici to niso, gre samo za moderne sužnje pod sedanjim le srbskim okupacijskim režimom, zato da si s »trdisrčnostjo« zagotovijo preživetje, pogosto pa tudi veliko več (kot jim kaže zgled Katarine Kresal, pa tajkunov in Golobičev). Če tulijo z volkovi oz. govorijo in pišejo, kot jim narekuje »Tito« (dejansko, bolj ali manj prikrito belgrajsko podzemlje), imajo pač službico, ali tudi veliko službo, in lahko dobro živijo (in zapravljajo). Drugače je njihovo preživetje vprašljivo. V tem je vsa njihova »trdosrčnost« nasproti grozovitosti, to je žrtvam, tudi okostjem dojenčkov, katerih pomor je zaukazal Tito, ali bolje, srbska prostozidarska loža v ozadju, ki je nad Slovenci že med drugo vojno odredila in izvajala etnocid.

 

Danes le-ta ni več fizičen, temveč gre za t.i. bel etnocid: od divjih splavov nerojenih otrok do izropavanja podjetij in bank in s tem izničevanja delovnih mest, pa do razdiranja družin in načrtnega degradiranja mladine po šolah z balkansko perverzijo ter uvajanjem neciviliziranega vedenja. Iz take vzgoje so zrasli, kot ste videli, sedanji, tajkuni kot tudi vse vrste kriminalci na krmilu Slovenije. Vse to morajo »trdosrčni ljudje« ne le mirno prenašati, temveč pri vsem še aktivno sodelovati, zato da se že jutri ne bi znašli na cesti.

 

Slovenija, ki naj bi bila samostojna, preživlja najtežje obdobje velesrbske in prostozidarske okupacije. Izvaja jo aparat srbskih plačancev in povzpetnikov, ki se je polastil njene politike, diplomacije, gospodarstva in vseh medijev. (Izvolili ste jih, imejte jih!). Tako njihov aparat vlada nad mišljenjem uboge slovenske raje, ki se ne zaveda, kako jo srbska mafija izropava: Istrabenz, Petrol, LDH, Elkroj itd. pa tajkuni, ki spet najemajo milijarde nezavarovanih kreditov v bankah, ki so bile že večkrat izropane. Za vrnitev kreditov ni jamstva, kar pomeni, da potem v bankah ne bo denarja za nove kredite in investcije in s tem za nova delovna mesta.

 

Medtem ko srbski okupacijski aparat izvaja nad Slovenci še naprej etnocid, lansirajo njegovi plačanci v javnost znova ikono Tita, paradnega konja velesrbskega in prostozidarskega imperializma. Premier Borut Pahor, nekdaj Titov pionir in »jugoslavenski omladinac«, pa triumfira nad ubogimi glavami kot div in maneken, brez vsakršne politične sposobnosti in znanja.