Univ. prof. dr. Lambert Ehrlich

Bil je med prvo in drugo vojno

Pobudnik samostojne države Slovenije

Ustreljen po roki VOSa. Od tedaj je minilo 65 let

Lublana, 26. maja 1942, Streliška ulica, pred Cirilovim domom leži na tleh ustreljen duhovnik, univ. prof. dr. Lambert Ehrlich, ob njem prav tako ustreljen študent Viktor Rojec, ki mu je stregel pri jutranji maši. Vse mesto je pretreseno, slovenski narod česa takega še ni doživel. Ni šlo samo za komunistično revolucijo, bila je tudi generalka za etnično uničenje Slovencev, ki je napovedovala medvojno melodijo smrti in njen krvavi ples. Na začetku druge svetovne vojne je bilo atentatov na vidne slovenske ljudi več, toda najbolj viden je bil ta, atentat na prof. Lamberta Ehrlicha, ki je bil pobudnik samostoje slovenske države.

Na slovensko bodočnost je treba gledati v luči dosedanje zgodovine slovenskega naroda...

objavljeno v "Slovenski problem", septembra 1941

To so bile njegove besede, le nekaj mesecev pred smrtjo. Danes lahko rečemo, da je vse, kar je napovedoval, bolj čutil in slutil, zakaj takrat široka slovenska javnost ni vedela, akademski krog pa ni bil zmožen odkriti, da smo Slovenci imeli svojo zgodovinsko državo. Vedeli so sicer za obstoj neke Karantanije tam na začetku srednjega veka, ki pa naj bi bila samo kratkotrajna tvorba. Tako je trobil že nekaj desetletji akademski svet Avstrije in Nemčije, kar je kar je potem pod Jugoslavijo ponavljala tudi lublanska univerza… in kdo bi si le upal podvomiti v njihovo “znanost”? Da lahko znanost, zlasti zgodovinsko, povsem prekrije ideologija, ki zastopa koristi tega ali onega režima, si slovenska javnost v svojem poštenem mišljenju ni znala predstavljati, in tudi ne prof. Lambert Ehrlich sam. Slovenska javnost se je tega globlje zavedela šele pod komunističnim režimom, ki je oznanjal brezverstvo kot “znanstven” svetovni nazor (dialektični materializem).

Komunistična stran je prof. Ehrlichu, bodisi pred kot med partizanstvom, in še po drugi vojni, očitala narodno »izdajstvo« in »klerofašizem«, zato ker je dolga leta nastopal proti vsiljevanju komunistične revolucije med Slovence. Nasprotoval je vztrajno in javno komunistični revoluciji, ki se je, še zlasti po zasedbi Lublane po Italijanih leta 1941, prikrivala pod osvobodilnim bojem partizanov in pod vseljudsko OF (Osvobodilno fronto). Kot katoliški duhovnik in kot zaveden Slovenec ob tem nikakor ni mogel ostajati ravnodušen. Divjanje komunistične revolucije v Rusiji po prvi svetovni vojni in stašni pomori pod Leninom in Stalinom so bili le preveč zgovorni, za kaj v resnici gre.

Sv. Višarje (1766 m) danes, na cerkvi je vzidana tabla z napisom v spomin prof. Ehrlichu.

Velik del slovenske akademske mladine je sledil pogledom prof. Ehricha in njegovi misli na samostojno slovensko državo. Profesor je poleti redno hodil na Sv. Višarje – doma je bil v Žabnicah pod njimi (* 1878). Po prvi vojni je bila ta božja pot že na italijanski strani. Tu je svojo vizijo samostojne Slovenije posredoval bodisi študentom kot tudi številnim slovenskim romarjem, zlasti s Primorske. Pripeljali so jih na Sv. Višarje zavedni slovenski duhovniki, on pa jih je v nagovorih po maši navduševal, naj vztrajajo v veri in v slovenstvu. Njegov govori, misli, pa navduševanje slovenskih ljudi na tej božji poti, so prešli v zgodovino pod imenom Višarsko slovenstvo. Z vrha Sv. Višarji je slikal Slovencem njihov položaj med germanskim, romanskim in slovanskim svetom, in jih opozarjal, da bo Slovenija zmogla izpolnjevati svoje poslanstvo samo tedaj, če bo prosta vsakega tujega gospostva in samo kot svobodna država. Njegove besede so bile, med drugim:

…Slovenija mora biti mejnik, ki druži in veže jug s severom in vzhod z zahodom. Sama ne sme biti ne eno ne drugo ne tretje. Ostati mora mejnik, ki druži kakor Sv. Višarje. To je božja volja! To nalogo bo mogla Slovenija izpolnjevati samo v svobodi, ne pod gopodarjem, ki bi sedel bodisi na jugu ali na severu na vzhodu ali na zahodu! Božja volja je, da mi vsi za to svobodo delamo in božji volji se ne sme nihče izmikati…

Ko danes beremo njegove besede, smo pretreseni. Kako daleč je že takrat segel njegov pogled. Govoril je iz prepričanja, iz svojega notranjega doživetja. Ni vedel, vendar pa je preroško slutil, da se bodo njegove besede nekoč uresničile. Izrekel jih je poleti, leta 1933, ko o slovenski državi še nihče ni niti sanjal. V takratnem vzdušju se je Samostojna Slovenija zdela samo utopija, in pri „trezno" mislečih kot nekakšna norost.

Danes, ko je Samostojna Slovenija že nekaj samoumevnega, si težko predstavljamo, kako nasprotni so bili takrat Ehrlichovi viziji vsi vodilni slovenski politični in gospodarski krogi. Slovenija naj bi bila za samostojnost premajhna! Preživela naj bi lahko le v skupnosti Južnih Slovanov – Jugoslaviji (v kateri bi bila izpostavljena večnemu izropavanju Belgrada).

Tudi komunistična slovenska skupina, ki je bila nepomirljivo nasprotna takratni buržoazni Jugoslaviji, Samostojne Slovenije ni imela v svojem programu. Njen obstoj v komunističnem svetu ni bil predviden. Navodila Stalina in njegovega zaupnika Tita, ki so prihajala iz Moskve, so bila nedvoumna. Cilj partizanskega boja in revolucije je komunistična Jugoslavija, pridružena Rusiji, ki se je predstavljala kot “mati vseh Slovanov”. Vsakršno misel na samostojno Slovenijo je bilo treba zatreti. To je pomenilo obsodbo prof. Lamberta Ehrlicha, kljub temu, da je bil v svoji viziji osamljen. Atentat na njega je izvedla lublanska VOS.

Ob tem atentatu ni mogoče mimo izjave, ki jo je takrat podal komunistično usmerjeni kristjan Edvard Kocbek, vodja skupine t.i. krščanskih socialistov: …»Vidim pred sabo mrtvega Ehrlicha, s katerim sem se svoj čas veliko razgovarjal. Kljub temu, da je vedno bolj drsel v slovenski fašizem, bi lahko ta zanimivi mož še živel, če bi nas fašizem ne postavljal pred neizprosno izbiro: življenje ali smrt… Likvidacija ni samo pravična kazen za kolaboracijo z izdajalci, temveč tudi uveljavljenje nove pravice in prava« (iz Tovarišije).  Gledanje nekoga, ki se je imel za „kristjana".

Ukaz za umor prof. Ehrlicha naj bi podpisal Boris Kidrič. In to kljub temu, da je prof. Ehrlich posredoval zanj kako leto poprej, ko so v Avstriji Borisa Kidriča kot revolucionarja in morebitnega terorista zaprli. Prof. Ehrlich je pri policiji na Dunaju imel bratranca. Družina Kidrič se je obrnila nanj za pomoč, in Boris Kidrič je bil na njegovo posredovanje izpuščen. Upoštevati pa je treba pri tem, da je lublansko VOS dejansko vodila njegova žena, Zdenka Armić – Kidrič, s partizanskim imenom Marjeta, po rodu Srbkinja. Vsled tega je mnogo bolj verjetno, da je ukaz za Ehrlichov prišel od nje. Ob koncu vojne je “nova oblast” dala grob prof. Ehrlicha izkopati in njegove posmrtne ostanke raztresti neznano kam. Izkopavanje grobov je značilno srbsko in ne slovensko. Tako pridemo spet do srbske KOS, ki je bila vedno nad slovensko partijo.

Povojni komunistični režim je Ehrlichovo “izdajstvo” utemeljeval na Spomenici, ki jo je profesor naslovil na italijansko zasedbeno oblast. Toda, kaj je bilo napisano v njej, nikoli niso objavili. Zgodovinar Boris Mlakar, ki je o prof. Ehrlichu pripravil geslo za Enciklopedijo Slovenije (1989), mu je znova naprtil narodno „izdajstvo", češ da je italijanskim vojaškim oblastem izročil spomenico „z analizo položaja ter predlogi za uničenje partizanstva”. VOS OF da ga je zaradi delovanja v okviru bele garde usmrtila. Toda univ. prof. Ehrlich, duhovnik, ni bil nikakršen vojaški strokovnjak za „analizo položaja”, namenjeno „uničenju partizanstva”. Z belo gardo (domobranstvom) prav tako ni imel ničesar. Očitno je, da je zgodovinar s takšnim zapisom o njem samo izvajal „nadrejenje” srbske KOS. (To naj bi bil torej zgodovinar?! Sramuj se, Mlakar!).

Podobno kot spomin na škofa Rožmana, zaradi neke tihe pretnje iz jugoslovanskega oz. srbskega podzemlja, vzbuja tudi spomin na prof. Ehrlicha še vedno bojazen. Prav v tem pogledu se današnja demokracija v Sloveniji razkriva zgolj kot nekakšna karikatura resničnega stanja. Poleti 2000 so na mestu Ehrlichovega groba na Žalah vendarle odkrili spominsko obeležje. Toda pobuda za to je morala priti iz zdomstva. Ni se porodila v Lublani, četudi smo imeli - in še vedno imamo - kar dve stranki, ki naj bi bili krščanski. Lublanskega metropolita pri odkritju Ehrlichovega spominskega groba ni bilo. - Po njihovih delih jih boste spoznali!

P.S. – Spomin na prof. Ehrlicha in njegovo idejo slovenske države je srbska KOS blokirala tudi po odcepitvi Slovenije. Verski list Družina, ki mu je na čelu kosovec Janez Gril, se ga je sicer od časa do časa spomnil. Ni pa nikoli počastil, tudi tokrat ne, obletnice njegove smrti. Tudi tednik Demokracija v tem primeru ni imel toliko demoracije, da bi objavil članek v njegov spomin. Novinarska sodrga v rokah KOSa, pa je, zato da bi Ehrlichu še po smrti ukradla njegovo državno idejo, začela razglašati za “očeta” slovenske države Jožeta Pučnika. Zares nizkotno, in to naj bi bila v Sloveniji “svoboda” tiska!