Primorska (Julijska krajina) in Istra ob koncu druge vojne 1945 in poster tov. Tita, »rešitelja« Primorske. – Prihaja ponovno češčenje morilca malika!?
Plačanček, ujet v lastno zanko
Primorska znova pod udarom velesrbske ekspanzije
Od našega dopisnika
V prosrbskem (in framasonskem) dnevniku Primorske novice št. 118, od 25. maja 2009, je bil v pismih bralcev objavljen prispevek pod naslovom Razmišljanja ob 25. maju. Podpisani Frane Goljevšček je že znani pisunček, plačanček okupatorskih, nam sovražnih srbskih lobijev. Ni mi v interesu, da bi se spuščal na tako nizko raven, da bi odgovarjal njihovim agitpropovskim člankom in prispevkom, ki jih njihovi plačančki objavljajo v prosrbskem medijskem svetu današnje okupirane Slovenije, saj ne zaslužijo resne kritike. Vendar pa gre tu za tipa, ki se je v slovenskem medijskem tisku in raznih kvazirodoljubnih društvih še do nedavnega pojavljal pod z masko nekega kvazirodoljuba. Zmazek, ki ga je, ali so mu ga, tokrat napisali za objavo v PN, pa je že prehudo hudo protislovenski in zavajajoč. Z njim se je očitno ulovil v lastno zanko. Pojdimo kar po vrsti:
1. Najprej se zlaže, da napis NAŠ TITO na Sabotinu priča o srečni usodi Primorske in tudi Slovenije. - 2. Titota poveličuje v izjemnega in obdarjenega človeka, češ, ker je predmet tolikih razprav in pisanj. - 3. Se zlaže, da je prihod Tita pomenil tudi za Slovenijo pozitiven preobrat v njeni zgodovini in navaja: » Poudariti želim tri temeljne neprecenljive kvalitete, ki so se sprožile in se uresničile v njegovi dobi. Razpustila se je tradicionalno ukoreninjena vklenjenost slovenskega človeka v primežu klerikalizma, uveljavil se je prepotrebni socialni čut v delovanju sistema, in najpomembnejše od vsega, najbolj daljnosežna nacjonalna vrednota, je bil dosežek priključitve Primorske Sloveniji.« - 4. Se zlaže, nadalje, ko navaja, da je napis NAŠ TITO na Sabotinu nujnega zgodovinskega spomina, še kako na mestu, tudi zaradi kljubovanja tistim Slovencem, ki bi radi iz ideoloških razlogov predali Italiji v » upravljanje« tako napis na Sabotinu, kot Primorsko. - Pa pojdimo z repliko skozi vse štiri točke:
Za dan “mladosti” ponovno osvetljeni napis na Sabotinu, prikazan na srbskem “domoljubnem” forumu, ki kaže pravo ozadje Titovih napisov.
Ad 1. Napis NAŠ TITO na Sabotinu ne priča o srečni, ampak o nesrečni usodi Primorske in Slovenije nasplošno. Postavljen je nad mestom Gorica, katerega je po drugi vojni prav Titova srbska klika prodala italijanskemu agresorju. Na goriškem(od nekdaj slovenskem) gradu je Titova OZNA, ki je po koncu druge vojne prikorakala v osvobojeno Gorico, po tajnem dogovoru z Rimom ustanovila svoj genocidni lager, kamor je internirala preko 4000 slovenskih rodoljubov iz Gorice in njene širše zahodne okolice ter jih po mučeniških zaslišanjih zverinsko polikvidirala in pometala po številnih breznih v Trnovskem gozdu, nad Grgarjem in na Krasu. Gorico so srbski titovići prodali Italiji. Slovenci so v svoji lastni Gorici iz večine postali manjšina, strogo nadzorovana in obsojena na propad, tako s strani srbskih titovićev kot Italije. Titova velesrbska oblast je po dogovoru z Rimom naselila v Gorico po drugi vojni tudi številne srbske udbovce, ki so vohunili in zatirali slovensko manjšino in jo do danes že praktično zadušili. Gorico bi Slovenci obdržali po mednarodnih sporazumih brezpogojno, v najslabšem izhodišču pa bi jo obdržali v zameno za STO (Svobodno tržaško ozemlje). Neglede na izdajalski sporazum Tito - Togliatti glede Gorice je Titova srbska klika Gorico tudi v drugih medsebojnih »sporazumih« vselej prodajala Italiji. To je Beograd počel iz strateških razlogov, da bi v velesrbske namene lažje utopil ustrezno zmanjšano in destabilizirano Slovenijo v primitivno jugoslovanizacijo. Napis NAŠ TITO nad Gorico je samo okupatorska in agresorska provokacija do ubogih Slovencev. Plačančkom omenjene protislovenske strukture, kakršen je očitno tudi Frane Goljevšček, pa je očitno življenskega pomena.
Ad 2. Tito ni bil izjemen in obdarjen človek. Sploh pa ne zaradi zdajšnjih pisanj in razprav o njem. Ime si je naredil že kot srbski prostozidar in prišel do najvišje, 33. stopnje, kamor je skoraj nemogoče priti. To razkrije marsikaj o njegovi zločinski preteklosti, zlasti v genocidu do slovenstva in slovenskega ozemlja. Njegovo ime neguje in nenehno spravlja na dan nam sovražna okupatorska srbska klika v smislu jugonostalgije. Potom svojih zaupnikov nenehno pompozira, kako lepo je bilo v tistih časih in bi se bilo dobro vrniti nazaj, kar naj bi rešilo vse tegobe Slovencev. Tako kot se je Velika Srbija med in po drugi vojni taktično prikrivala pod masko diktatorja Titota, ki mu je s tem tudi naredila ime, si tudi danes pri svojem primitivnem posrbljanju Slovencev dodatno pomaga s Titovim likom. Njihove ustrahovane in plačane ovce prikazujejo pri tem Tita kot odrešitelja Slovencev, ga mečejo med drugim v isti koš s slovenskimi rodoljubnimi partizani, ter stremijo k neki »bratski« Jugoslaviji. Ta naj bi se obnovila pod imenom Zahodni Balkan, ki je praktično tvorba tretje Jugoslavije, kar srbski prostozidarji zaenkrat še skrivajo. (Omenjala pa sta ga – kar tako »mimogrede« - Janša in Barroso ob srečanju leta 2006; pisal je o tem npr. še nedavno škotski list Scotsman in še prej drugi prostozidarski tisk, op.ur).
Štafeta mladosti iz jugoslovanskih let in prikrita resnica o etnocidu nad Slovenci.
Ad 3. Prihod Tita v areno politike je bil za Slovenijo najbolj negativen preobrat v naši zgodovini. Na silo se je zatiralo in uničevalo pozitivne elemente slovenskega duhovnega verovanja in odnosa do sočloveka, ki se je ohranilo skozi slovensko katoliško vero. Našo obrt in trgovino, sploh pa bogato vaško, podeželsko dejavnost so zatrli, gospodarstvo pa zasužnjili in primitivizirali do te meje, da so vsi družbeni sloji na slovenskem prisilno bankrotirali in se izenačili na primitivno socialno raven.
Primorska pa nam sploh ni bila priključena. Velik del nje so prodali Italijanom, velik del tudi Hrvatom (v resnici Veliki Srbiji.). Trst, vse obalne kraške vasi od Trsta do Tržiča, Tržič, Gradež, Gorica, Brda (občini Števerjan in Dolenje) in vse naše furlansko, beneško(Čedad), rezijansko in spodnjekraško ozemlje je bilo s strani Titota in Beograda prodano Italiji. Tito je začasa razdelitve Primorske na cono A in cono B še sam izjavil, da cona A ne sme biti priključena Jugoslaviji kot del slovenskega ozemlja, saj bi Slovenci s posedovanjem tega kosa svojega strateškega ozemlja takoj razdrli bratstvo in enotnost revne Jugoslavije in se skušali odcepiti.
V zameno za velike izgube zahodnega slovenskega nacionalnega ozemlja in ljudi smo Slovenci v okviru mednarodnih sporazumov ponovno dobili nazaj svojo zgodovinsko Istro, severne kvarnerske otoke in Reko, a jih nismo obdržali niti za kratek čas. Srbski titovići so omenjeno ozemlje takoj priključili Hrvaški in tam skupaj s svojimi hrvaško-bosanskimi in črnogorskimi pajdaši izvedli obsežen genocid nad slovenskim avtohtonim prebivalstvom.
S tem so širili srbohrvaštvo na sever in zahod (seveda za cilje velesrbstva), ter nam s silo odvzeli zelo strateško slovensko ozemlje, ki je danes popolnoma pod srbskimi lobiji in stagnira. Še danes se ne sme noben zgodovinar ali raziskovalec dotakniti tega področja, kaj šele, da bi razkril, koliko tisočev in tisočev Slovencev v Istri in na Reki je Titova JLA pomorila in pometala v istrska brezna (fojbe). V Istri so ukinili tudi slovensko šolstvo in uporabo slovenskega jezika v javnosti. Slovencem so titovići namerno krčili nacionalno ozemlje, da bi jih lažje podredili Beogradu in jih imeli pod kontrolo svoje strahovlade. Vsak naš upor k temu početju so zatrli na nečloveški način.
In temu pravi neki Goljevšček »priključitev Primorske«?! Komu?!
In temu pravi neki Goljevšček daljnosežna »nacionalna vrednota«?! Za koga?!
Tito ritorna ad occhieggiare dal Sabotino (Tito se vrača in nas kuka s Sabotina)
To je argument, ki ga srbska stran ponuja nacionalistični italijanski desnici za ščuvanje proti »titovskim« Slovencem. Njena zadnja poteza je bila »molitev« pri breznu Golobivnica pri Lokvah.
Ad 4. Napis na Sabotinu je protislovenski in na slovenskem nacionalnem ozemlju nima kaj iskati. Goljevšček laže, ko govori, da je napis nujen zaradi kljubovanja tistim Slovencem, ki bi radi predali iz ideoloških razlogov Italiji v »upravljanje« tako napis kot Primorsko. Dejansko napis NAŠ TITO Italiji zelo ustreza. To Italijani v navezi z našimi srbskimi plačančki in udbovčki tipa Goljevšček, izrabljajo kot argument, češ da smo Slovenci največji privrženci Titovega genocidnega režima in posledično s tem zaslužimo kaznovanje na mednarodni ravni. S Titovimi fojbami, v katerih ležijo skoraj izključno slovenske kosti, pa Slovence po dogovoru uporabijo za dvojno žrtveno jagnje. Tako Italijani v fojbah lažno prikazujejo svoje žrtve (seveda brez navedb imen in priimkov), srbska klika pa v slovenski javnosti blefira z nemškimi vojaki (v resnici gre za Slovence). To ustreza tudi mednarodni, tako zahodni kot balkanski masoneriji, ki Slovence sovraži že zaradi tega, ker smo nosilci najstarejše in napredne kulture na stari celini in smo se kljub vsem zgodovinskim izgubam ohranili prav na njenem strateškem križišču.
Goljevšček verjetno niti ne ve, da je pred par leti skupina iskrenih slovenskih rodoljubov spremenila napis na Sabotinu iz NAŠ TITO v NAŠ TIGR in na drog ob napisu izobesila star slovenski prapor s karantanskim panterjem. To je vašo srbsko kliko, gospod Goljevšček tako zmotilo, da so že naslednji dan skupaj s svojimi italijanskimi pajdaši odšli »popravit« napis iz NAŠ TIGR ponovno v NAŠ TITO. Naš zgodovinski, karantanski prapor pa sneli z droga in ga uničili. Tako slovenski (Razen Primorske novice, op.ur) kot tudi italijanski mediji so o dogodku skrbno molčali.
Niso pa molčali o spremembi napisa, ko ga je udbovska stran sama spremenila iz NAŠ TITO v NAŠ FIDO in izobesila Hitlerjevo svastiko z nekim butastim, brezpredmetnim dopisom. Verjetno so s tem naivno mislili, da bodo naspotnike Titota uspeli prikazati kot privržence Hitlerja na neki brezsmiselni in primitivni ravni.
Frana Goljevščka sem se odločil razkrinkati tudi zaradi njegovega prispevka v tedniku Večer (Maribor), objavljenega v četrtek, 21. julija 2005, pod nalovom Štrigova, slovenska Srebrenica. Tukaj pa je odigral vlogo velikega nasprotnika Titove juge. Vendar tudi takrat kar se da zavajajoče. Za pomor in tragedijo naše, od nekdaj slovenske Štrigove, ki jo je leta 1946 Beograd nasilno priključil Hrvaški, je zvalil krivdo na hrvaški CK ZKJ, hrvaški KNOJ in milico, pri čemer naj bi Hrvatom pomagala slovenska milica. Pri tem ne ve, da je stvar organizirala in izpeljala srbska KOS s svojimi zaupniki. Ve pa podrobno, kar je res, kako so slovenskim upornikom, rodoljubom, izrezovali spolovila, rezali ušesa, iztikali oči, parali trebuhe, lomili čeljusti..., ter nekatere pustili še napol žive umirati v strahovitih mukah, da so se še drugo noč po pokolu komaj še živi plazili po travi in grmovju. Z njegovim prispevkom si je Goljevšček pridobil precej zaupanja med naivnimi slovenskimi ovcami, tudi nekaterimi rodoljubi, ki ne poznajo ozadja omenjene tragike na Slovenskem in špekuliranja srbskih lobijev s pomočjo svojih pisunčkov. Namen njegovega pisanja o Štrigovi je bil, da bi skušal naivnim, a zavednim slovenskim ljudem prikazati hrvaške in slovenske komuniste kot največje protislovenske tirane v Titovi jugovini. S tem pa prikriti glavnega akterja za nas hudo tragične protislovenske zarote.
Plačanka, ki se pred kamero pretvarja, kako hrepeni po Titu. - Tako “počnije igranka” in narode naj pohiti ter se znova zaziba v ritmu “Od Triglava do Vardara, Jugoslavija, Jugoslavija”. Mišljena je bila Velika Srbija, ki naj bi se znova vrnila pod imenom “Zahodni Balkan”. Navali narode!
PP: Prispevek našega sodelavca, ki je, ne samo zaradi njegovega domoljubja, temveč tudi zaradi stvari same, upravičeno oster, nam je dobrodošel. Razkriva namreč okupacijske sile v ozadju, ki so si po tajnem medsebojnem dogovoru delile Primorsko in Istro. In to počenjajo še vedno. Naj pri tem spomnimo samo na nameravano razprodajo dežele, ki sta jo pod prejšnjo vlado načrtovala Andrej Bajuk in Janez Janša: V Novi Gorici naj bi ameriško judovska Harrah's postavila mega igralnico s srbskim osebjem. Priselilo naj bi se 12.000 srbskih ljudi, ki bi jim morala Slovenija iz svojega zagotovoti stanovanja in srbske šole. Do tega sicer ni prišlo, toda Janševa stran je, tudi za primorske glasove, izgubila zadnje volitve. Prostozidarskega Bajuka na čelu njegova stranke pa je odneslo.
Zadnje odkritje kosti žrtev ob koncu druge vojne, celo otrok, v Barbara rovu pri Laškem je silno prizadelo podobo Tita, dejansko morilca. Ukaz za pomore je izdal on. Toda srbska tajna služba Kos ga je vsa povojna desetletja, do danes, porivala kot poster za staro – novo Jugo (velesrbstvo) in njene »dobre čase«. Sedaj je nagnala v borbo za »izgubljeni boj« Josipa Broza Tita več sužnjev svojega aparata. Prepoznamo jih po njihovi neverjetni nerodnosti in šarlatanstvu pri nizanju »dejstev«. Poleg nekega Goljevščka se je pri tem verjetno najbolj izpostavil tržaški zgodovinar Jože Pirjevec: »Jugoslavija je bila za Slovence še kako pomembna,« je slovenskim ovcam grgral, hreščal in vreščal po tv in pisunil v tisku. Res odurno! Toda plačančki in plačanci naj se zavedajo, da je kljub (ne)odvisni Sloveniji zrasla mlada generacija in ta vam pravi: Sramujte se! Ne maramo vas!
