02.julij 2009 :

 

Dan Državnosti - Slovenija je polnoletna!

25.6.2009

 

Dragi Slovenci in Slovenke, Spoštovani!

18 let je minilo odkar imate svojo državo. Morda ni idealna, morda ni takšna kakršno vi hoteli leta 1991, vendar samo ta je neodvisna in samastojna Republika Slovenija - najzahodnejša Slovanska Država. Danes so dovoljene sanje, praznujete dan ponosno in veselo, jutri je nov dan, dan, ko bomo skupaj kovati nove zmage za lepšo in boljšo prihodnost v samostojni in suvereni državi slovenskega naroda-Sloveniji.

Vsem Vam želim lep dan državnosti.

 

SREČNEGO BOŽJEGO POTOVANJA! Glejmo se tudi na našo Slovansko bodočnost!

 

Zato mi Sloveniji sini,

Zvesti svoj Domovini, 

ENO SRCE BODIMO,

Če nam je ljubezen mati,

Eno slogo nas pobrati,

Večna bo Slovencev

bo Slovencev Čast! 

 

OSTI JAREJ!

 

Lepo pozdravljeni,

Anton Gluško,

Nacionalne Univerze "Kijowo-Mohyljanskaja Akademija", Kijow, Ukrajina.

 

 

ШАНОВНІ СЛОВЕНЦІ Й СЛОВЕНКИ - У СЛОВЕНІЇ Й ДАЛЕКО ЗА ЇЇ МЕЖАМИ!!

 

РАДО ВІТАЮ ВАС ВІД СЕБЕ Й КОЛЕКТИВУ НАЦІОНАЛЬНОГО УНІВЕРСИТЕТУ

"КИЄВО - МОГИЛЯНСЬКА АКАДЕМІЯ" З ДНЕМ ДЕРЖАВНОЇ НЕЗАЛЕЖНОСТІ  ТА

18 - РІЧЧЯМ РЕСПУБЛІКИ СЛОВЕНІЯ!

НЕХАЙ БОЖА ЛАСКА ТА ГЕРОЙСЬКИЙ ДУХ ВАШОГО НАРОДУ ОПОВИНУТЬ ВАШУ СЛАВНУ ІСТОРІЮ Й НАДАДУТЬ НАСНАГИ НА МАЙБУТТЯ!!

УКРАЇНСТВО ПАМ' ЯТАЕ СВОЇХ СЛОВЯНСЬКИХ РОДИЧІВ ТА ПИШАЄТЬСЯ ВАМИ,

БРАТИ - СЛОВЕНЦІ!!

ЩАСЛИВОГО СВЯТА Й БОЖОГО БЛАГОСЛОВІННЯ!!!

З ПОВАГОЮ,

АНТОН ГЛУШКО ВІД УНІВЕРСИТЕТУ "КИЄВО - МОГИЛЯНСЬКА АКАДЕМІЯ" ТА УКРАЇНСЬКОЇ ДЕРЖАВИ.

 

PP: Ne Andrej, Slovenija letos ni postala »polnoletna«, kot navajajo lutke sedanjega srbskega okupatorja. Slovenci imamo svojo državo od davna. Omenili smo že, da jo zgodovina omenja že leta 595 po Kr. z imenom »prouinica Sclaborum«, kasneje Sclauinia (Slovenija) in Carantania (Karantanija). Potem je zaradi Habsburžanov dobila ime Austria, ki je ostalo do prve svetovne vojne. Ker je bila ponemčena, se je preostali slovenski del od nje odcepil. Šele tedaj je prišla Jugoslavija, v katero so Slovenci vstopili. Poudarjanje 18. let obstoja Slovenije, češ da je sedaj »polnoletna«, je goljufija. Je nekaj takega, kot če bi pri vas zanikali, da je sploh kdaj obstajala Kijevskaja Rus in bi kot čas obstoja Ukrajine oziroma njeno »polnoletnost« šteli odcepitev od Sovjetske zveze, dne 24. avgusta 1991. - Naša slovanska bodočnost bi res lahko bila taka, kot jo gledaš, in sicer prijateljstvo in sožitje. Toda tega ni bilo nikoli. Slovanstvo je bilo le prikrita ideologija imperializma »velikega brata« in tako hočejo zakulisni krogi še danes.

 

 

02.julij 2009 :

 

Našel sem

25.6.2009

 

na spletu:  http://www.vukova-zaduzbina.si/

 

lp,

AL

 

02.julij 2009 :

 

Ukrajina - Lepi pozdravljeni!

23.6.2009

 

Dober večer in lahko noč, spoštovani! Najlepša hvala vam! Slovanski duh živi, vendar treba za njio boriti. Srečno pot in mir in dobro! Lepo pozdravljeni, Anton Gluško.

 

23.junij 2009 :

 

Primorska Lahom ?

17.6.2009

 

Pozdravljeni.
Danes sem na Dnevniku (vem, da ni kaj prida vir, ampak vseeno) zasledil novico predsednika društva TIGR, Bevka (vem, da so vpeti k ZZBNOB, kar ni dobro), da želijo prepustili Primorsko Lahom. Glede na vodenje Slovenije se tudi meni kdaj zazdi, da gre dejansko za rušenje države. Lahko prosim poveste svojo? http://www.dnevnik.si/novice/slovenija/1042274911

Lep pozdrav,

PNP

 

PP: Jasno je, da je naš tigrovski Marjan zadel v živo, čeprav je moral naprtiti krivdo za nastalo stanje »lastni državi«. V resnici je Primorska z Istro postala po drugi vojni srbska krajina, četudi  s slovenskim jezikom, kjer je iz podtalja ukazovala JLA. Tako je še danes, ukaze pa izvaja Kos, stara/nova obveščevalna služba jugo armade. Ko preberete odzive na Bevkovo izjavo, je jasno, da so prišle iz kos/ovske propagandne kuhinje. Skovane so »ad hoc« za naše polizobražence, v smislu balkanske demagogije.

 

Prostozidarska Italija teži ne le po Primorski, temveč tudi po Istri. Oboje ji je prav tako prostozidarski Belgrad, kot kažejo dogodki, obljubil po razpadu nekdanje Juge. Zadnje kos/ovske akcije naj bi zmedle Slovence in še posebej Primorce. V okolici Trsta so kos/ovci nedolgo tega onesnažili dvojezične napise. Pravkar je njihova »akcija« zajela tudi občino Doberdob. Vse naj bi storili italijanski skrajneži oziroma »fašisti«. Temu pa verjamejo le še naivni. Toda velesrbske oziroma framasonske strukture v ozadju se s tem, četudi  postopoma, vendarle razkrinkavajo. V Trstu jim morajo verjeti pač tisti, ki prejemajo financiranje iz sedanje srbske krajine Slovenije (prej iz Jugoslavije), in se v ta namen pretvarjajo.

 

Potem, ko se poteza z mega igralnico Harrah's ni posrečila, je za primer, da bi se za prodajo Primorske in Istre pokazala nova priložnost, že spet vse pripravljeno. Pohodi k Golobivnicam se bodo, za preusmeritev pozornosti drugam, nedvomno nadaljevali. Srbsko italijanska prostozidarska naveza namreč nenehno deluje.

 

 

23.junij 2009 :

 

Ukrajina - Lepi pozdravljeni!

19.6.2009

 

Spoštovani!

 

Dober dan!

 

Jaz sem Anton Gluško, študent Fakultete humanističnih študiji Univerze "Kijowo-Mohylanskaja Akademija", Kijev, Ukrajina. Razumem slovensko, ampak govorim malo. Moj znanstveni interes - politična zgodovina Slovenije in gibanje za državno neodvisnost. Na internetu je veliko knjig in časopisov, vendar so nepoznani v naši državi. Potrebujemo še več informacij o vaši poti k neodvisnosti, o vaši političnem in ideološkem gibanju. Kam gremo, naši slovanski bralke in bralce na početku 21. stoletja? Ali vemo, kaj je še naša bodočnost? Pričakujem Vaš komentar... Hvala Vam za informacije in sodelovanje! Lep dan Vam želim in srečnega božjega potovanja!

 

Z lepimi pozdravi, Anton Gluško

 

PP: Cenjeni Anton, Tvoje pismo nas je resnično razveselilo. Bistvo vprašanja, ki ga zastavljaš, zadeva tisto, za kar se tudi mi borimo: priznanje narodne, kulturne in zgodovinske identitete, tukaj Slovencev in pri vas Ukrajincev. Pri nas je bil v modernem času Prešeren tisti, ki je ljudsko izročilo povzdignil v kulturno identiteteo, pri vas je bil Ševčenko. Vse to pa za današnji čas po osamosvojitvi ni dovolj. Nasprotne sile, predvsem prostozidarstvo, nam hočejo zadušiti zavest naroda in izničiti dostojanstvo s tem, da nam sramotijo in uničujejo zgodovino. To se dogaja kar v »znanstvenem« imenu, po starih metodah unitaristične ideologije panslovanstva, jugoslovanstva. Pri vas najbrž v imenu velikoruske ideologije, ki jo prikrivajo s »slovanstvom«.

 

Kaj več gradiva o zgodovini, kulturi ter identiteti Slovencev bi se našlo verjetno le na spletni strani Carantha(www.carantha.net), večinoma v angleščini. Na naši strani se soočamo predvsem s tekočimi problemi Slovenije, od politike in kulture naprej. Odgovor na vprašanje o poti Slovencev v samostojnost je kratek in obenem dolg. Osamosvojili smo se politično, v spopadu z jugoslovansko (srbsko) armado, v spopadu, ki je sicer trajal nekaj dni. Svojo slovensko identiteto pa smo imeli in ohranjali nad tioč let, vse od časov naše prve države Karantanije, ki je v virih omenjena že leta 595 po Kr.

 

Kaj je naša bodočnost z gotovostjo ne vemo! Kar pa bi morali vedeti, je to, da si jo v veliki meri krojimo sami. Predvsem z našo zavestjo in s političnim ter ustvarjalnim delom. Slovenski pregovor pravi: Vsak je svoje sreče kovač! To pa ni le posameznik, temveč cel narod. Tisto, kar si v demokraciji izvoli, tisto ima. Naš nasprotnik in skušnjavec pa se na vse načine trudi, da si izvolimo tisto, kar nas vodi v nesrečo. Slovencem se je zgodilo sedaj prav to! Vendar pa nas ne bodo zlomili, pa naj je njihova korupcija, ropanje in divjanje še takšno. Ker sila duha je tista, ki je močnejša od degradiranja morale in izničevanja po kapitalu. Slovenci smo zmagali v boju za samostojnost in bomo tudi v boju za našo identiteto in svobodo. Naš sedanji okupator je že začel izgubljati živce!

 

 

17.junij 2009 :

 

JJ

14.6.2009

 

K članku Je Janez Janša, domnevni “rešitelj” naroda samo ikona?, v katerem je poleg drugih tudi tale stavek: Kritičen pogled na delovanje Janeza Janše nam torej marsikaj odkrije. bi dodal, da ne more ostati spregledano, kdo - in zakaj - je umestil v politično elito osebo, ki s svojimi lažmi legitimira vsako drugo laž. Ki postavi laž kot politični standard (ga celo nagradi!). Niti slučajno se GG ne bi mogel izgovarjati, če bi ne mogel pokazati/namigovati na laži drugega enako visoko v politiki. Seveda vemo, da kazati na grehe drugih ne more biti odveza. Toda...

 

Ne bilo bi odveč, in bi slovensko politično sceno prezračilo, če bi postavili na pravo mesto tudi znameniti udba.net z ustvarjalci (ki so znani) vred. Posebej, ker se je diverzija posrečila in ga danes ni, ki bi ne živel v prepričanju, da je bilo to dejanje dobro, saj "so razkrinkali agente" - kar je seveda popolna (smešna, abotna, podla) neresnica. Predvsem so bili udbaši in vohljači v veliki večini znani (takim, ki nismo bili režimski, vsekakor!). Zdrav razum pa pove, da vsi polnoletni državljani pač ne morejo biti agenti udbe! Velikanska večina v MILIJONSKEM (!!!) seznamu so opazovani in nadzorovani, nekaj je vohljačev, zelo malo pa je višjih udbovskih "činov". Logično! So pa tisti, ki so lansirali to svinjarijo, ki so storili to nezaslišano kriminalno dejanje (javna objava zbirke popolnih osebnih podatkov polnoletnih državljank in državljanov se v vesolju doslej še ni zgodila!) in so še vedno v vrhu slovenske politike, nedvomno v službi tistih, ki hočejo destabilizirati/zrušiti slovensko državo.

 

Lp,

AL

 

PP: Z vsem  navedenim se strinjamo, razen... Naša kritika nasproti JJ se nanaša predvsem na primer, ko je omejeni preprosto brcnil posl. Janeza Drobniča (NSi) iz vlade z »izgovorom«, da je izpolnil le 58 % načrtovanega dela. Resnica pa je bila v tem, da je posl. Drobnič pripravil predlog zakona za omejitev pošastnega števila splavov. In zato je JJ udaril. Sodimo, da na ukaz iz ozadja, ki ne more biti kaj drugega kot stara Kos, prej vojaška in sedaj srbska tajna služba, ki nadzoruje Slovenijo in deluje nenehno na njenem etnocidu. Ali ne gre pri moriji nerojenih življenj za genocid in etnocid nad Slovenci? Ne recite, da JJ tega »ne ve«?! Drugo je še njegova osebna postavitev temeljnega kamna za srbski center v Tivoliju, namenjen nadaljni srbizaciji Lublane. Ne recite, da je to naredil kar sam od sebe. Dobil je očitno prav tako ukaz, in to lahko le od Kos/a. Ali je mogoče, da od koga drugega?. Prav zaradi tega sodimo kljub njegovi dobri vladi, da je JJ konec koncev vendarle samo ikona nekega »rešitelja«. Kadar srbski Balkan že ne zmore več, nam ga zabije on.

 

Povsem mogoče je tudi, da JJ v gonji proti njemu načrtno igra grešnega kozla. Prav lahko se bo nekoč izbubil kot prevarant slovenskih ovc. Naj pomislimo samo na zadnji članek v Družini o njegovem očetu, ki naj bi se kot domobranec čudežno rešil iz brezna in spet prišel k svojim tovarišem v Št. Vid.

 

Spletno stran udba.net je iznesel srbski zaupnik Dušan Lajovic, ki sedaj financira tednik Demokracija. Tisoči ljudi, ki so v seznamu navedeni kot zaupniki Udbe oziroma Kosa, so si kot člani partije, pa tudi Udbe, morali na ta način ohranjati delovno mesto. Vprašanje je samo, koliko je vsak posameznik na svojem mestu skušal preprečiti slabo in koliko ga je dejansko naredil. Bilo je tudi to, in je še danes, saj sta prav ob podpori aparata teh ljudi zmagovali na volitvah LDS pa SD, ki sta samo domač izraz srbske okupacije. Njen aparat neneno ropa: banke, podjetja, med temi tudi Istra Benz itd., gre za milijarde. Pri Petrolu npr. je čez noč »izginilo« kar 90.000 litro bencina, in »nihče« ne ve kam... Kmalu bo na cesti 100.000 ljudi. Toda., vse to ste si Slovenci izvolili. Prejšnja vlada je bila kljub ikoni JJ doslej še najboljša.

 

 

01.junij 2009 :

 

Masaker

20.5.2009

 

Gledam VROČI STOL - po dvajsetih letih se mi iz TV zliva titovska gnojnica v dnevno sobo... Ob tem pa berem še bolj srhljivo resnico, ki kroži po netu in jo dodajam v nadaljevanju. Preden pritisnem "paste" še kratko opozorilo: Nihče niti ne kihne ob pošastnem dejstvu, da na SLOVENSKIH visokih šolah/univerzah slušatelj, ki napiše diplomsko delo SAMO (!!!!) v SLOVENSKEM (!!!!) jeziku, dobi SAMO POLOVICO TOČK. Te točke pa so bistvene za njegovo nadaljnjo kariero. In to ni le načrtno uničevanje vsega slovenskega, je tudi flagrantno kršenje slovenske USTAVE!!!!

 

lp,

AL

 

 

From: "Samo Krušič" <Samo.Krusic@gimb.org>

To: <slovlit@ijs.si>

Sent: Wednesday, May 20, 2009 2:26 PM

Subject: [SlovLit] Odprto pismo v zvezi z letošnjim Cankarjevim tekmovanjem

 

 

Zavodu republike Slovenije za šolstvo (ZRSŠ)

Komisiji za Cankarjevo tekmovanje pri ZRSŠ

Slavističnemu društvu Slovenije

 

 

ODPRTO PISMO OB ODPOVEDI SLAVNOSTNE PODELITVE ZLATIH CANKARJEVIH PRIZNANJ IN NAGRAD

 

Spoštovani!

 

Verjetno nisva bila samo midva kot mentorja tekmovalcev za Cankarjevo priznanje nemalo presenečena, ko se je 4. 5. 2009 na spletni strani ZRSS, namenjeni obvestilom v zvezi s Cankarjevim tekmovanjem, pojavilo skopo obvestilo ge. Milene Kerndel, koordinatorke omenjenega tekmovanja, da letošnja slavnostna podelitev zlatih priznanj in nagrad tekmovalcem za prva tri mesta odpade, menda - kot se je pozneje neuradno slišalo – zaradi  >recesije<. ZRSS kot organizator tekmovanja je zlata priznanja skupaj s srebrnimi in bronastimi poslal kar na šole, kjer naj bi jih po njegovem priporočilu slavnostno podelili tekmovalkam in tekmovalcem. - Zanimivo pa je, da bodo, recimo, tekmovalcem, ki so se udeležili državnih tekmovanj iz matematike in fizike, priznanja slavnostno podelili na prireditvi v ljubljanskem Koloseju.

 

Meniva, da to kaže na podcenjevalen odnos do vseh tistih učencev in dijakov iz Slovenije in iz zamejstva, ki so se letos odločili del svojega prostega časa nameniti poglobljenemu prebiranju del iz sodobne slovenske književnosti in izpopolnjevanju svojih jezikovnih zmožnosti. Vsi ti tekmovalci se – v primerjavi z vrstniki, ki so, denimo, tekmovali iz matematike in fizike - upravičeno počutijo zapostavljene in diskriminirane. Človek se ne more znebiti občutka, da to izraža tudi vse bolj indiferenten odnos celotne družbe, predvsem pa ljudi, ki so v njej nosilci različnih javnih funkcij, do maternega jezika in kompetenc, ki naj bi jih njegovi govorci razvijali. Verjetno je zgolj >naključje<, da ta neljubi dogodek časovno sovpada z debato na slavističnem elektronskem forumu Slovlit o diskriminatornih pogojih, ki so jih pri izvolitvi v visokošolske nazive deležni vsi tisti, ki so svoja strokovna dela - zaradi same narave raziskovalnega predmeta – pač primorani pisati v slovenskem jeziku.

 

Prepričana sva, da ta neljubi dogodek tako ali drugače zadeva odgovorne na ZRSŠ, pa tudi (vsaj) vso slovenistično srenjo in njeno stanovsko društvo,zato sva sklenila na oba naslova nasloviti nekaj vprašanj oz. pomislekov:

 

1.                  Zadnji dve leti je celotno organizacijo tekmovanja za Cankarjevopriznanje prevzel ZRSŠ. Ker ZRSŠ, kolikor sva pravilno informirana, sodelujetudi pri organizaciji drugih tekmovanj (npr. pri tekmovanju iz matematike infizike, skupaj z Društvom matematikov, fizikov in astronomov Slovenije(DMFA) - za vnos podatkov uporabljamo vsaj isti strežnik), se nama zdi nenavadno, da letos ni poskrbel tudi za ustrezno slavnostno podelitev nagrad na tekmovanju za Cankarjevo priznanje, tako kot to se je to zgodilo v lanskem šolskem letu.

2.                  Kot je navedeno v Pravilniku tekmovanja za Cankarjevo priznanje, to tekmovanje vodi in usmerja posebna Komisija za tekmovanje iz slovenščine. Zdi se nama nenavadno, da je Komisija omenjeno odločitev odgovornih na ZRSŠ zgolj >vzela na znanje< (verjetno je ni sprejela sama?!), ne da bi javno terjala kakršno koli pojasnilo ali pa izrazila ustrezen protest. Prav tako ni poslala nikakršnega uradnega pojasnila mentorjem na šole. Prejeli smo samo skopo obvestilo.

3.                  . Tekmovanje za Cankarjevo priznanje je eno izmed tekmovanj z najdaljšo tradicijo (nenazadnje pa tudi ni samo >državno<, je >vseslovensko< tekmovanje!), nastalo je na pobudo Slavističnega društva. Zato meniva, da bi se moralo SD zopet bolj dejavno vključiti v samo izvedbo tega tekmovanja. Na spletnih straneh SD lahko preberemo Izjavo za javnost izpred dveh let, da se SD odreka organizaciji tega tekmovanja, ker mu je Ministrstvo za šolstvo zanj namenilo kar 80% manj denarja kot leto pred tem. Ne bi se spuščala v podrobnosti, recimo v to, kako je mogoče, da je omenjeno ministrstvo nenadoma tako zmanjšalo dotacijo. Dejstvo pa je, da tekmovanja v drugih strokah, ki so po številu tekmovalcev enako obsežna (npr. iz matematike in fizike), potekajo nemoteno, recimo, v sodelovanju med DMFA in ZRSŠ. Želiva si, da bi bilo >kratkega stika<, ki je nastal pred dvema letoma, konec in da bi Cankarjevo tekmovanje zopet steklo v sodelovanju med SD in ZRSŠ, priznanja za najboljše pa bi zopet začelo podeljevati SD, tako kot bo to letos za svojo stroko v Koloseju slavnostno izpeljalo DMFA.

 

4.  SD je pred dvema letoma začelo organizirati Cankarjev literarni festival, nekakšno alternativno različico tekmovanja za Cankarjevo priznanje, kjer imajo udeleženci več prostora za svojo ustvarjalnost. Meniva, da je bila ta pobuda - vsaj kar zadeva najino šolo - zelo uspešna, k pisanju scenarijev je pritegnila precejšnje število dijakov. - A tako je bilo samo dve leti. Letos o tem festivalu ni ne duha ne sluha. Vsaj na našo šolo nismo prejeli nobenega obvestila, ali letos Cankarjev festival poteka ali ne. Prav tako nisva nobenega obvestila o tem zasledila na spletnih straneh SD. – Vsekakor pristojne na SD pozivava, da društvo še naprej organizira omenjeni festival

in da se dejavno vključi tudi v >klasično< tekmovanje za Cankarjevo priznanje, saj je oboje nekako njegova >zaveza<.

 

Zavedava se, da izvedba takšnega tekmovanja - ki je po vseh  letih pristalo pri tako nenavadni organizacijski >dvotirnosti<, namesto da bi se organizatorja nekako dogovorila in poenotila svoje moči, ohranila pa njegovo dobrodošlo vsebinsko dvotirnost - predstavlja hud organizacijski zalogaj, za katerega so izvajalci (če sploh) poplačani le s skromnim honorarjem, a docela volontersko se ga udeležujemo tudi mi, mentorji, še bolj volontersko pa tudi vsi tekmovalci, ki bi si za to na koncu zaslužili vsaj javno priznanje v obliki podelitvene slovesnosti. Če že tega letos ne bo, pa si oboji zaslužimo vsaj kako pojasnilo oz. odgovor na zgoraj izražena (v celoti dobronamerna!) vprašanja oz. pomisleke. Zato se vsem pristojnim za kakršen koli odziv že vnaprej najlepše zahvaljujeva!

 

Lep pozdrav,

 

Samo Krušič, Alenka Konc Ambrožič, mentorja tekmovalcev za Cankarjevo priznanje na Gimnaziji Bežigrad Ljubljana

 

01.junij 2009 :

 

Foni III

13.5.2009

 

Dobro jutro.

 

Še nekaj podatkov bi dodal k včerajšnem članku.

Vprašanje na temo Bitka na Fonih je bilo pred leti sproženo tudi na portalu "Uporabniški pogovor: Klemen Kocjančič". Na katerega sem delno odgovoril, ker takrat še nisem imel vse preverjeno. Zanimalo jih je, kako je mogoče, da je trideset partizanov zdržalo pritisk približno tri tisoč Italijanov. Podatke o tej bitki so dobili v eni od knjig. To knjigo še iščem. Ker je večji del očetovih spominov interne družinske narave, je bil del, ki omenja prihod Spodnjevipavske čete, ki jo je vodil moj oče v Benečijo in nato na Fone, vseeno objavljen v Svobodni misli 10. oktobra 2008. V tem obdobju je bila četa prerazporejena v Severnoprimorski odred in to: Druga četa III. Briškega bataljona SPO. Bo pa objavljeno še obdobje borb Spodnjevipavske čete in obdobje, ko je vodil Gregorčičevo brigado. Vse do obdobja, ko je bil ranjen. Delno je bitka na Fonih omenjena tudi v reviji Primorski rodoljub št.16 Letnik IX/2007 st.41 pod naslovom "SPOMIN NA...". Če boste preverjali lanske članke, boste opazili, da sem se že oglasil na temo " gverila na Primorskem", kjer menim, da ste malo pomešali imena, ker je takrat oče imel še partizansko ime Istok. Če bo potrebno še kaj dodati pa se slišimo.

 

LP Stanko Jež

 

Bitka na fonih II

12.5.2009

 

Pozdravljeni.

 

Najprej se opravičujem za retoriko na koncu. Bil sem malo slabe volje glede na opis bitke iz Vaše strani in se opravičujem.

 

Tisto bitko je vodil moj oče Pavle Jež - Stanko. Obstajajo njegovi spomini, ki sem jih v sedanjem obdobju tudi uredil v knjigi. Zato sem tudi bil na Fonih, da sem vse preveril na terenu in se pozanimal pri ljudeh, ki še kaj vejo o tej bitki. Očeta je zaradi izgub zaznamovala za celo življenje. Če ste za korekten kontakt, sem pripravljen z Vami te spomine tudi pokomentirati. Mislim, da jih je oče korektno spisal. Spomini zajemajo odhod v partizane in vse do spopada, v katerem je kot komandant Gregorčičeve brigade bil hudo ranjen in je  po čudežu preživel. V tej bitki ga je na cedilu pustil načelnik štaba brigade NIKOLA (Srb), ker ni izvršil ukaza, da udari Nemcem v hrbet. Operacijski poseg je opisan v knjigi zdravnika dr.Gale „Partizanski zdravnik“ st.606 in dr.Derganc v knjigi „Okrvavljena roža“ st. 277.

 

Da se vrnemo na Fone. Mitraljezov niso imeli zato, ker so pred tem vse oddali za obrambo prostovoljcev iz Benečije, ki so jih odpremili na Dolenjsko. Zato so bile čete zdesetkane. Podatke o lokaciji bitke sem dobil na Fonih in sovpadajo z očetovimi spomini. Če se gre pogledati položaje na Fonih, se vidi, da je preboj mogoč samo prečno po hudi stremini mimo utrdbe iz prve sv. vojne. Zato so se prebijali v koloni. Vse ostalo je takrat bil en sam goli travnik. Ker ne razpolagam z podatki, kako je preboj v detajlih potekal in, če je Vaš podatek o Peršolji točen, se Vam za to zahvaljujem.

 

Spomini, ki sem jih uredil za rodbinske potrebe, niso v javnosti, so pa pri meni na razpolago.

Upam, da smo nekaj dorekli. Sem pa tudi na razpolago na kakšno razjasnitev. Nikoli nisem bil v partiji. To pa zato, da sem lahko mislil z svojo glavo. In tudi na določen način to plačal. Na razpolago.

 

LP Stanko Jež

 

PP: Vaše pismo smo poslali sodelavcu, ki je o tem pisal v članku, ki smo ga  pred časom objavili. Zaradi tega zamuda pri objavi Vašega pisma. Vendar nam sodelavec zaradi preobremenjenosti do sedaj še ni utegnil odgovoriti. Prosimo za razumevanje.

 

 

18.maj 2009 :

 

Manipulacije

14.5.2009

 

Spoštovani! Pismo, poslano na Delo, razkriva sicer drobec, a silno pomemben, ker javno razkriva do kakšnih podrobnosti se spuščajo manipulatorji, ko skušajo v javno zavest podtakniti napačne, nam sovražnim interesom prirejene podatke!

 

Spoštovani!

 

Domnevno nas še čakajo zanimiva odkritja iz doslej neraziskanih arhivov je naslov članka Jasne Kontler - Salamon na 17. strani današnjega Dela. Srh spreleti bralca, ko prebere prvi odstavek: Kakšne manipulacije skrivajo šele zapisi, v katerih sprevračanja dejstev ni mogoče razkrinkati na prvi pogled, kot je primer v tem prvem odstavku. Manipulativno sprevračanje razkrinka že bežen pogled na ilustracijo - reprodukcijo Napoleonovega razglasa, ki ga je 14. oktobra 1809 podpisal na Vrzdencu pri Dunaju. Avtorica namreč našteva dežele in pokrajine, ki sestavljajo Ilirske dežele (province), in mirno predrugači, kar je zapisano v reproduciranem dokumentu. Namesto "Belaška kresija, Krajnska dežela, esterajhska Istria, francoska Reka in Trst, Primorje, en del Hrovaškega inu vsa zemlja nam prepuščena na desnem bregu Save, Dalmacija in otoki..." ali na hitro po naše prevedeno iz nemškega dela originala: Beljaški okraj, Krajnska, dosedanja avstrijska Istra, provinci Reka in Trst z deželami, znanimi pod imenom Litorale, del Hrvaške in sploh vse dežele na desnem bregu Save, Dalmacija z otoki..." mirno zapiše, da so Habsburžani tedaj Franciji prepustili "del hrvaške Istre..." četudi vsi zemljevidi, dokumenti in ljudski spomin pove, da je med Istro in "hrovaško deželo" vedno bilo še kaj več, kot le mesto Reka in reka Rečina!

 

Da bomo vedeli odkod zagrebškim politikom taka korajža pri laganju o "hrvaški zemlji"! Očitno jih zalagajo kar naše vrhunske inštitucije, debelo plačane iz žepov slovenskih davkoplačevalcev. Žalostno! Brezupno!

 

AL

 

 

18.maj 2009 :

 

Nič kaj obrobno

12.5.2009

Spoštovani!

 

Ko je država Slovaška odprla v Ljubljani (!) svoje veleposlaništvo, je slovenske oči presenetil napis na fasadi: Veleposlanstvo Slovenske Republike u LUBLAN (!!!). Kot ničkolikokrat, nam je moral znova TUJEC odpirati oči...A glej ga vraga. Po dolgih letih sem te dni znova šal mimo zgradbe - DEL NAPISA "U LUBLAN" JE IZGINIL !!!!!!

 

Neverjetno, kako v podrobnosti gre zmaj uničevanja vsega slovenskega. Le kdo je "namignil" osebju, da odstrani "izdajalski" del napisa?! (Spominja me na na Podreccovo "obnovno" Korotana na Dunaju, ki je "odnesla" mozaik ustoličevanja na fasadi!)

 

lp

AL

 

17.maj 2009 :

 

Velikohrvati

 

10.5.2009

 

Spoštovani!

 

Današnji pogovor na HTV v oddaji Nedeljom uz znanim Josipom Boljkovcem je razkril (pre)številne povezave in jugoagenture na Slovenskem - seveda pa tudi in predvsem velikohrvaške ambicije Zagreba. Za nas je precej intrigantno, da je odločno poudaril, da je »visok opozicijski politik agent KOS-a«.

 

Povedal je tudi, da je na Mavrlenu (znana javka/sedež "organov" iz časov NOB v Beli krajini) izročil Kučanu vse sezname o prejemnikih milijonov za orožje... Zelo zanimiv pogovor! In žalosten, ker kaže, kako trdno smo v rokah tujih plačancev (Že več kot sto let!!!).

 

Lp AL

 

PP: No, tako »trdno« v rokah tujih plačancev le nismo bili, saj smo končno, kljub nasprotovanju svetovnih velesil, vendarle oklicali lastno državo. Sprijazniti so se morale s fait accomli. Sedaj so te sile na Slovenijo besne. Ja, kaj pa, če jutri okliče samostojnost še kaka Katalonija, Flamska, Škotska, celo Tirolska, Dalmacija...? Zaradi tega bi nas velesile hotele s pomočjo srbske KOS utopiti v žlici vode. Velikohrvaške težnje Zagreba, ki danes nima dejanske moči, nam niso toliko nevarne. Bolj so nam njegove zvijače. Toda »planinskih Hrvatov« si vendarle ni izmislil Zagreb, temveč degenerirani Janez E. Krek, slovenski politik, ki je vedno komu kam lezel. Posledice se kažejo še danes.

 

17.maj 2009 :

Borba proti fašizmu po slovensko

 

9.5.2009

 

Zelo zanimivo ozadje si je izbral predsednika naše države... (Delo, danes, str. 4).

Lp,  AL

 

 

PP: Verjetno je Delo namerno objavilo sliko čudaškega predsednika Türka z napiso Italija v ozadju. Upajmo, da tokrat za svoj nastop na estradi v Murski Soboti ni zapravil sorazmerno polovico od 90.000 €, kot jih je za nekdanji »obisk« za dva dni  v Bosni. Na cesti so že tisoči Slovencev, ki s svojimi družinami stradajo, on pa zapravlja javni denar in deli lakajem »odlikovanja«.

 

 

17.maj 2009 :

 

JLA - TITO – ČETNIKI

9.5.2009

 

Spoštovani!

 

K članku "Da bi zakril krivdo Tita in JLA", posebej v zvezi z navedbami o vlogi JLA in Tita, naj povem, da sem leta 1996 v NY dobil v roke knjigo avtorjev Philipa J. Cohena in Davida Riesmana z naslovom Serbia's Secret War, Propaganda and the Deceit of History, Texas A&M University Press 1996. V knjigi je navedenih presenetljivo veliko dejstev, ki razkrivajo (tudi) sistematično sodelovanje Srbije pri holokavstu. A kar zadeva slovensko usodo, so pomemebne navedbe o tem, kako Tito nikakor ni mogel zagotoviti "naročnikom", da bo izpolnil zavezo - obnovo trdne, unitarne Jugoslavije - ker na noben način ni uspel sprožiti množičnega partizanskega gibanja v osrednji Srbiji. Zato mu je Churchill "namignil", kako naj ukrepa: Naj se dogovori s četniki, da "obrnejo šajkače" - torej, da nataknejo nanje "zvezdo". To "operacijo" - vključno izolacijo Draže - so izvršili proti koncu vojne, četnike z "obrnjenimi šajkačami" pa so uporabili za masaker nad "nezanesljivimi" Slovenci in Hrvati. Množični pomor, ki so ga vodili, je te "kadre" za vedno zavezal z maršalom v iz Hitlerjevih časov znano "krvavo zavezo". - In res so ljudje iz teh vrst (celo Milka Planinc!!!) prevzeli večino odgovornosti v JLA in tam, kjer so se kreirale odločilne poteze. Posebej "četniško" jedro JLA je zagotovilo svojemu maršalu absolutno varnost in mu omogočilo uresničevanje nalog. Tako je bilo vse do maršalove smrti.

 

Prav razpad "sistema", ko je umanjkal eden od "pogodbenikov", dokazuje, da imata avtorja - ki tudi sicer navajata dovolj zajeten dokumetarni fond - prav.

 

Že skoraj zavoženo situacijo je torej Tito po zavezniških napotkih zadnji hip (raz)rešil z "obrnjenimi šajkačami" četnikov, z njimi izvršil pokol potencialnih nasprotnikov Jugoslavije in za dolga desetletja prežel s smrtnim strahom ljudi zlasti v Sloveniji. Pobit je bil večji del mlajše moške populacije, in ženske so pomožili s prišleki z juga. Tako so zahodnjaki očitno nameravali z genocidom utrditi svoj jugoslovanski projekt, ki je od samega začetka usodno škripal in povzročal strahovite žrtve - seveda v veliko zadovoljstvo "projektantov".

 

Lp AL

 

PS: pripenjam graffit iz maja 1945 na Miklošičevi cesti v Ljubljani, zraven stavbe Zavarovalnice Triglav. Ker je napisan z fosforescenčno barvo (za označevanje zaklonišč med vojno - v temi!), ga čas ni izbrisal!

 

 

11.maj 2009 :

 

Bitka na Fonih

 

Pozdravljeni.

Bitka na Fonih se je odvijala nekako tako:

5. IV. 43. leta je ob osmih zvečer iz delov dveh čet šla kolona enaintridesetih partizanov (brez mitraljezov) izpod planine Ježe proti Fonom z namenom, da pod njimi ob mostu naredijo zasedo Italijanom, ker so tukaj pred nekaj dnevi ubili enega od kurirjev. Na Fone so prišli ob petih zjutraj in se namestili pod travnikom v gozdičku /DRUGA SLIKA/ 200m od zaselka in 50m višinsko pod njem. Ob osmih jih je nekaj bilo pri zajtrku, drugi so še ležali, ko je izvidnik signaliziral, da gredo Italijani. Tako, da iz Fonov sploh niso odšli v dolino. V danem trenutku je bil umik nemogoč. Potrebno je bilo zdržati do noči. K sreči so imeli za hrbtom hudo strmino v dolino Soče in s tem varovan hrbet. Položaje so zasedli polkrožno. Točen položaj se vidi na prvi sliki levo zgoraj. In v tisti grapi so na glavo dobivali Italijani bombe. Problem so bile minometne granate, dvema je odtrgalo noge. Z zadnjimi metki in še par bombam so se ob petih popldan po hudi strmini v desno ( gledano od zgoraj) mimo ostankov starih ital. utrdb prebili. Preboj je bil mogoč samo v koloni (zaradi strmine). Za ta prehod je vedel edino vodnik iz Fonov, Vinko. Drugače se ne bi prebili, ne tako ne drugače. V preboju je padel še eden, eden pa je bil ranjen v kolk, a se je uspel kljub temu prebiti tudi on. Res, padlo je sedem borcev med njimi komisar čete Mario Pregel - Darko iz Renč. V preboju pa je možno, da je bil na čelu ta Darko, ki ga omenjte. Ko so se že prebili iz obroča, pa so imeli še en skalni skok, ki ga vsi ne bi zmogli. Tam je obnemogla ena od dveh bork, ki sta bili zraven. Ona je še edina še živa priča te usodne bitke in živi svoja pozna leta na Koperskem. Ker je že v letih, jo ne obremenjujmo z temi težkimi časi. Predvsem ne mi, po vojni rojeni heroji, ki takrat še v planicah nismo bili in vsak po svoje ne razumemo tistih časov.

 

Lepo se imejmo in bodimo spravljivi

 

Stanko Jež

 

 

 

PP: Hvaležni smo Vam za poslani opis bitke pri Fonih spomladi 1943, vendar zanj niste navedli vira. V zvezi z njo navajate ime komisarja, Mario Pregelj – Darko, iz Renč. Pri tem pa je več kot nenavadno, da je komandant Karel Peršolja – Darko naveden le kot Darko, za katerega naj bi bilo možno, da je bil na čelu preboja. Edine preživele borke pa naj kot priče ne obremenjujemo s težkimi časi. Na koga mislite z navedbo »mi, po vojni rojeni heroji«? Razumemo jo kot očitek. Načeli smo namreč tematiko »tistih težkih« časov, katerih podoba je ostajala vse do danes precej izkrivljena. In naj bi takšna ostala še naprej. Z njo pa tudi ubiti spomin (damnatio memoriae) na umorjenega junaka po imenu Karel Peršolja – Darko, kot še na mnoge pomorjene partizanske in tigrovske junake. Omenjena »spravljivost« nasproti njihovi tragični usodi ne bi bila na mestu.

 

 

01.maj 2009 :

 

Program se uresničuje

24. april 2009

 

Niti 24 ur ni minilo, kar sem v nekem pisanju zapisal, da je cilj meja Juga pri Trstu in na Karavankah skoraj že uresničen, že lahko gledam na beograjski B92 video o obisku Markovića v Bgd.. Jasno, v vladni dvorani visi SLOVENSKA zastava in za mizo sedi Ivan Svetlik.......... Srhljivo! (v naši javnosti nobene novice!!!)

 

http://www.b92.net/video/video.php?nav_category=905&nav_id=357247

 

AL

 

PP: Namen stare in starejše Juge, postaviti mejo na Karavankah in pri Trstu, nam je poznan. Velesrbstvo v navezi z evropskim prostozidarstvom še vedno deluje na tem, da Slovenijo razcepi. Tako bi Sp. Štajerska pripadla Avstrijcem, Primorska in mogoče tudi Istra Italijanom, Kranjska pa novi srbski tvorbi, ki bi nosila ime Zahodni Balkan.

 

Ivan Svetlik (iz Kanomle) je nekakšen »jugoslovanski« (srbski) človek, kot jih poznamo še iz časov med obema vojnama. Njegova navzočnost na srečanju v Beogradu, o katerem občila v Sloveniji niso poročala, to potrjuje. Nekoč so temu rekli menda veleizdaja. Sedaj je v Pahorjevi vladi minister za delo, družino in socialne zadeve. Taki ljudje so bili po vojni kot tajni zaupniki Beograda vrinjeni v slovensko komunistično partijo in so po beograjskih smernicah delovali na razbitju Slovenije.

 

In ne samo v partiji, tudi v slovenski Cerkvi. Pred kakim letom npr. je škofijski arhivar, France Dolinar, v pismu v Družini navajal: Zakaj v Novi Gorici ustanavljati škofijo, ko pa se v prihodnji združeni Evropi naškofija v (italijanski) Gorici lahko spet razširi na svoje nekdanje ozemlje na slovenski strani. In res, ko so ustanavljali nove slovenske škofije (Celje, Novo mesto in Murska Sobota), sedanji koprski škof Pirih ni predlagal tudi Nove Gorice. Njeno ozemlje očitno še čaka na ponovno priključitev k nadškofiji v Gorici. Kadar pride primeren čas! Omenjeno srečanje v Beogradu, v Sloveniji zamolčano, kaže, da se zakulisnim silam pri tem zelo mudi.

 

23.april 2009 :

 

Aktualije

19.4.2009

 

Spoštovani!

 

Tragična, pretežno namerno zamegljevana zgodba našega naroda zadnjih sto let, vznika vsak dan znova pred našimi očmi s svojimi strašljivimi posledicami. Ponavljajoče se zlorabe nesrečnih zgodb v osebne in zasebne dnevnopolitične namene so še najmanj od hudega, kar se ne neha zgrinjati na nas. In se ne bo nehalo, dokler ne bo vsa resnica razgrnjena in dokler je ne bodo vsi ne le videli, marveč tudi opazili.

 

Precej pove o današnjih hudojamskih zgodah tudi moje pisanje uredniku Dnevnika po objavi obširnega članka heroja Zorana Poliča v Dnevnikovi Sobotni prilogi (25. februarja 1995) ob pripravah na praznovanje petdesete obletnice zmage zaveznikov nad Osjo.

Po petnajstih letih, seveda...

 

Lepo pozdravljam

AL

 

Spoštovani gospod urednik!

 

V Vašem časopisu, v sobotni prilogi 25. februarja letos, je Zoran Polič razpravam ob bližajoči se petdesetletnici zmage zaveznikov nad silami Osi dodal svoje videnje dejstev iz tistih, za Slovence tako kruto usodnih časov.

 

Gospod Polič je gotovo človek, ki o dogajanju v Sloveniji med drugo vojno veliko ve. Še dobro se spominjam, da je bilo njegovo ime večkrat omenjeno v takratnem časopisju, kadar so naštevali "nevarne revolucionarje" in komuniste. Tako sem videl tudi njegovo sliko v Slovenskem domu med drugimi revolucionarji z opisom "Voditelj rdečega sodstva, odgovoren za kočevski proces ter umore po njem". Vsekakor drži, da je od njega upravičeno pričakovati nujno potrebna pojasnila.

 

Teh pojasnil seveda v prispevku gospoda Poliča ni. So pa zato nekatere teze, mimo katerih ni mogoče z zamahom roke.

 

Če pustimo ob strani nekoliko zapleteno modrovanje v uvodu in tezo, da naj bi današnje generacije ne bile sposobne objektivno oceniti takratnega dogajanja, je tu že ena velika zabloda: da nas zahodni zavezniki vidijo v družini narodov, ki so uspešno dobojevali vojno s fašizmom. Malo morgen, bi rekel celo Miloševič. Na kraj pameti jim ni padlo, da bi nas povabili na proslavo v Normandijo, kamor so seveda ponosno prikorakali Poljaki in Čehi. Pa ni bilo Slovencev v zavezniških enotah na frontah od Perzije do zahodnoevropskih obal proporcionalno nič manj. Seveda se Čehi in Poljaki niso borili s komunistično zvezdo na kapah in zastavi. Kaj so si zahodni zavezniki mislili o komunističnih revolucionarjih, šolanih v Moskvi, ni težko uganiti. Dobro so vedeli tudi za take "podrobnosti", kot so poboji njihovih radiotelegrafistov med partizani, pa "Antiimperialistična fronta" v trenutku, ko je Hitler te iste "imperialiste" kruto bombardiral, ali pa revolucionarno obračunavanje s "kulaki", duhovniki in intelektualci, z zelo priročnim izgovorom, da so izdajalci. To, da so Angloameričani v danih okoliščinah ravnali taktično, v ničemer ne spreminja dejstev. Navsezadnje, zaradi revolucionarnega divjanja po naši deželi njih glava ni bolela. Žalostno, pa resnično!

 

Da NOB ni bila komunistična stvar? Dajte no, gospod Polič. Kaj ste bili zadnjih petdeset let na luni? Očitno je ogromen spomenik Revoluciji sredi Ljubljane še premajhen za nekatere, ki sicer niso slepi, nočejo pa ničesar videti, kadar jim tako kaže. Tam lepo piše z velikimi bronastimi črkami: "V USTAVO SMO ZAPISALI, DA SO LJUDJE SLOVENIJE (hecno, kajne, "ljudje Slovenije" namesto Slovenci!!) ZDRUŽENI V VSELJUDSKO ORGANIZACIJO OSVOBODILNE FRONTE S KOMUNISTIČNO PARTIJO NA ČELU (poudaril jaz) S SVOJIM BOJEM V NOB IN SOCIALISTIČNI REVOLUCIJI ZRUŠILI STARI DRUŽBENI RED itd. Kje je tu boj proti fašizmu in okupatorju? Očitno so tisti, ki so to pisali, imeli en sam namen: zrušiti nek družbeni red. Je treba še kaj dodati? Ali naj se nam smilijo, če so zato morali hliniti boj na strani zaveznikov? Sočustvujemo lahko le s tistimi borci, ki so nosili glavo v torbi, ne da bi vedeli, da pomagajo vzpostavljati sovjetsko republiko.

 

V nadaljevanju vašega pisanja beremo o veličini, ki jo predstavlja množična udeležba slovenskih ljudi (diši po "ljudje Slovenije", glej zgoraj!) v narodnoosvobodilni vojni. Jasno je, da so bili Slovencem tako italijanski kot nemški okupatorji mrzki. Navdušeno so se vključili v odpor. Kakšna groza pa jih je prevzela, ko so tisti, ki so se postavili na čelo odpora, začeli s tem, kar vi, gospod Polič, nesramno (oprostite, še premalo ostra beseda!) imenujete "nekaj napak in spodrsljajev", si je zelo lahko predstavljati! Kar se je dogajalo v partizanskih taboriščih na robu Bele krajine, v Krimskem pogorju, ali pa poboji celih družin, požigi vasi, divjanje "partizanskih vojvod", Kardeljevi ukazi, to so "napakice", kajne? Da ne bo pomote! Niti za trenutek mi ne pride na misel, da bi hotel opravičevati katerikoli zločin druge strani! Povejte pa mi, prosim, koliko okupatorjevih oficirjev je obležalo na ljubljanskih ulicah! V času najhujšega divjanja VOS-a so se mirno sprehajali, pod streli likvidatorjev pa so padali Slovenci. In zaradi teh Slovencev je poblazneli italijanski okupator streljal nove trume Slovencev. Kot po naročilu.

 

Povsem logično je, da logika "napak in spodrsljajev" krepko spodrsne ob kakršnikoli misli na spravo in pomiritev, da dobi kurjo polt ob sami pomisli na to, da bi začeli uresničevati našo Ustavo, ki zagotavlja enakost vseh državljanov.

 

Trditev, da "le desetdnevno vojaško prizadevanje", kakor Vam, gospod Polič, uspe poimenovati boje za samostojnost Slovenije, ni nič v primeri s štiriletnimi strahotami krvavega terorja okupatorja, je neizprosno soočena z resnico, da med NOB ni bilo samo okupatorjevega terorja, in da je zmaga po štirih letih tega terorja prinesla desetletja še hujšega terorja. "Desetdnevno vojaško prizadevanje" pa je prineslo svobodo in samostojnost, čeprav so duhovni in generacijski dediči revolucionarjev kričali nekaj o "samomoru"!

 

Poboj domobrancev - pri čemer dobro veste, da so pobili še veliko več drugih, tudi civilistov, žensk in otrok - je gnusen zločin, ki ga ni mogoče z ničemer opravičiti. (Če želite vedeti, kaj si je o tej sramoti mislil človek, ki je imel vso pravico o teh stvareh razsojati, slavni francoski protifašistični borec za svobodo in Francijo, De Gaulle, berite njegove spomine. Veliki državnik tudi zaradi vnebovpijočih zločinov nikoli ni hotel obiskati Titove države!) Sprenevedanje, da se ne ve, koliko so jih pobili, kdo vse je med njimi itd., pove samo zase dovolj o spraševalcu in o storilcih. Tudi če slovenski partizani niso imeli nič s tem, zločin je v očeh svobodoljubnega človeštva razvrednotil njihov boj proti okupatorju. In dokler se sami ne bodo odločno ogradili od vsega zločinskega početja v imenu proletarskega internacionalizma in revolucije, bo tako ostalo!

 

Pravite, da so bili ti poboji "strategija rednih vojska". Zanimivi pojmi o "rednih vojskah", res!

Popolnoma prav imate, gospod Polič, ko opozarjate, da proslavljanja ne smemo zamenjati s temi vprašanji. Popolnoma nemogoče je namreč oboje ločiti! Nad odprtimi grobovi plesati je odvratno, primitivno in nečloveško. Dokler pa boste kritizirali "namerno iskanje nepravilnosti" (Oh, God!), teh strani knjige naše zgodovine ne bo mogoče zapreti, grobov ne zasuti. Tudi nobenega spomenika ni mogoče postaviti, pa čeprav širokogrudno dovoljujete Parlamentu!!!, da ga postavi.

 

Vaše zaključne misli izražajo bojazen, da bi nam bilo odvzeto mesto v družbi borcev zoper fašizem. Ta strah je povsem neupravičen. To mesto si moramo šele zaslužiti!

Pričeli smo z osamosvojitvijo!

 

V Ljubljani, 25.02.1995

 

PP: Pravnik, partizan, prvoborec etc., rezervni major JLA, nosilec mnogih odlikovanj, Zoran Polič (1912 – 1998), je že 12. junija 1945 kot notranji minister izdal odlok o uničenju medvojnih domobranskih grobov. To je storil, kot lahko sodimo, na tajni ukaz Belgrada. Skrunjenje grobov je za Balkan značilno in je še vedno. Njegovo sprenevedanje o NOB, ki da ni bila komunistična, je stalen pripev tudi v nastopih Janeza Stanovnika, predsednika ZZB NOB. Res, partizanski borci so imeli v srcu boj za svobodo, za slovensko državo, toda njihov boj je bil zlorabljen za komunistično revolucijo. Številne med njimi, kar nekaj tisoč, je VOS tudi pomorila, ali kot rečejo »likvidirala«, ker so bili slovensko preveč zavedni in s tem napoti izvajanju revolucije. Danes so ti pomorjeni možje in fantje povsem zamolčani.

 

Omenjena revolucija pa ni bila samo to. Njen tihi namen je bila tudi izničenje identitete Slovencev in njihova utopitev v velesrbsko Jugoslavijo. Slovenska država, ki so jo imeli v mislih bodisi partizanski kot domobranski borci, je bila prav zato najbolj moteča za prostozidarsko srbsko ložo v Belgradu, odkoder so prihajala navodila partizanski komandi. Zaradi tega je tudi naročila umor prof. Ehrlicha († 1942), ki je bil njen neutruden oznanjevalec samostojne Slovenije. Ob koncu vojne niso podrli in oskrunili samo domobranskih grobov. Izkopali so tudi grob prof. Ehrlicha in njegove posmrtne ostanke raztresli neznano kje. Danes pa nam plačanci jugoslovansko idejo znova porivajo pod imenom Zahodni Balkan.

 

 

23.april 2009 :

 

Politično pravljičarstvo

 

in modo Velikoupljensis

 

Spoštovani! V komentirani objavi konstrukta za politične dnevne potrebe je med drugim zapisano:

Presenetljivo je drugo, in sicer, da je bilo treba vprašati župnika iz Polhovega gradca, ki je čisto na drugi strani Lublane, kot pa je Grosuple, kjer je Janez Janša doma in je bil, kot lahko sklepamo, tudi njegov oče.

"Begunec" je v resnici doma iz bližnje okolice Polhovega gradca. Kdaj se je naselil v Grosupljem, pa mi ni znano. O tem in še marsikaj je povedala pisateljeva teta.

Za verodostojnost kritike je natančnost več kot nujna. Mene, ki sem spoštljivo in pogosto - vsaj enkrat na leto - obiskoval sam ali z vso družino kraje pobojev že v desetletjih pred sesutjem jugospake, seveda ni treba prepričevati o perfidnosti spisa. Bi pa povedal, da nikoli na tistih zapuščenih krajih nisem srečal nikogar, ki danes tako vihti bandero "pravičnosti in sprave". Nasprotno, še ko je bilo že očitno, da je rdeče more konec, si danes najbolj glasni dolgo niso upali z menoj, da bi jim pokazal kraje. Potem, ko so si le upali, so se mi pa "zahvalili" s sumničenji: "Kaj če ni "njihov", ko ve zanje!"

 

lp AL

 _______

Pod črto:

Naj v ilustracijo, kako so se tisti hudi časi dotaknili malega otroka, dodam Povest v štirih slikah - reminiscenco, ki je (začuda!!!) prejela nagrado za kratko zgodbo RTVSlovenija:

 

 

AL

 

POVEST V ŠTIRIH SLIKAH

(Nagrada RTV Slovenija leta 1998 za kratko zgodbo)

 

Urbs decora, Urbs silvestra, Sanguineque purpurata;

Vitae nostrae sis magistra, Verae pacis administra!

 

SLIKA PRVA

 

Visoko poletje.

Blag vetrc veje skozi temnozelen gaj na strmem grajskem pobočju vrh prostranega vrta izza velike meščanske hiše, stoječe ob ljubki cerkvici svetega Florijana.

Na razgledišču, odkoder nese pogled daleč tja čez Morost, kjer se temnijo pobočja Krima in Mokrca, pa Marijinega Kureščka in slavnega turjaškega Ahaca, sedi na klopci deček. Pogled mu ne beži v sinjo dalj. V rokah drži Slovenca in strmi v drobne črke.

Še vedno je pražnje razpoložen: Pravkar je odkril, kaj vse ponujajo drobne črne risarije na časopisnem papirju. Sijoč od sreče, je mami pokazal, da zna brati! Sedaj sedi tu zgoraj, samcat v hladni senci. Zrak zveni poletno popoldne, sinica ščebeta prav blizu, pesem škrjanca plava nekje visoko. Iz belega časopisnega papirja pa skozi črnjavo črk bruha še bolj črna, grozna in mračna resnica dolenjskega Šentruperta, graščine na Dobu, družine lastnika Logothettija in Mavsarjeve družine.

Deček ni pretresen. Že dolgo tega, ko so pred hišo na pločniku kolesa vojaškega tovornjaka zmlela kolesarko in se mu je prizor za vedno vtisnil v spomin, preden ga je mati potegnila z okna, mu je zavest preplavil neznan skeleč občutek, ki ga ne zapusti.

Ne prisluškuje zvonkim glasovom poletja, ne riše cvetic in živali. Negov svet je poln bobnenja topov in eksplozij, na papir riše letala, ki hrumijo podnevi in ponoči prek širnega neba, njegove igrače so tanki in topovi. Ne teka prek travnikov in se ne lovi z bratom in sestro. Največkrat teče poskakujoč čez dve stopnici hkrati in potem prek vrta globoko v zaklonišče pod Gradom, kjer se drenja v temi, dokler zvoku siren ne sledi sproščujoč direndaj.

 

SLIKA DRUGA

 

Ves teden so grmeli topovi na Gradu. Brez prestanka so bruhali granate čez trepetajoče strehe nekam v morostarske daljave.

Potem je nenadoma zavladala gluha tišina in za ovinkom je izginil zadnji lojtrnik, poln begunske mizerije, kakršna se je pod priprtimi polkni ves čas, dan za dnevom, počasi premikala proti severu.

Gluhoto je sredi noči pretresla eksplozija. Šipe so se zdrobile in po strehah je škropotalo. Potem so odeje pokrile skrb, ki je brez spanja prisluškovala še bolj gluhi noči.

Jutranje sonce je našlo prazne in tihe ulice.

Tudi njega je zamudni spanec ponesel v svetel dan. Potem je planil na okno.

Po ulici so prihajale vse večje skupine oboroženih ljudi. Med naraščajočo, neurejeno množico so se prerivali konjeniki, kolesarji, pa tu in tam kamion, poln razcapanih oborožencev. Vmes so bili tudi prav taki lojtrniki, kakršni so ropotali mimo hiše prejšnje dni, le da so tokrat med vrečami in ropotijo sedeli vojaki v opankah.

Eno za drugim so se odpirala okna. Nenadoma so v soncu zaplapolale zastave s čudno zvezdo. Skozi vežna vrata so vreli ljudje in mahali z majhnimi papirnatimi zastavicami. Ploskali so in vzklikali, ponujali cigarete in pijačo vojakom. Kmalu je bila ulica polna ljudi in hrupa, vihrale so zastave, na oknih so se pojavile rože.

Hrum je naraščal in zastajal. Vsake toliko se je dvignil vrišč in vzkliki so se mešali z zvoki harmonike. Kolonam pešcev so sledili tovornjaki, tem spet skupine z zastavo in harmoniko na čelu.

Proti večeru je vse potihnilo in ulica se je pogreznila v utrujen molk.

 

SLIKA TRETJA

 

Kot skoraj vsak dan, so tudi tokrat šli na sprehod čez Golovec.

Toda na križišču pred Karlovškim mostom jih je ustavil partizan: Nazaj! Oče je pokazal, da hočejo levo, po vozni poti na Grad. Partizan očitno ni vedel, kod in kam vodi ta cesta, pa je pomignil, naj gredo.

Počasi so se vzpenjali po ozki vozni cesti, ki je skozi Regalijev gaj peljala na grajsko planoto. Tam na ovinku nad novim mostom za pešce čez Gruberjev prekop jim je korak zastal.

Spodaj, na koncu slepega železniškega tira ob domobranski kasarni, je stal vlak živinskih vagonov. Onkraj Gruberjevega prekopa je na progi, ki je peljala na Dolenjsko in v Kočevje, stal prav tak vlak.

Bilo je pozno popoldne in v nizkem soncu so postave, ki so tekle prek mostu od enega vlaka do drugega, metale dolge majave in klecave sence. Uniformirani ljudje so kričali in jih naganjali na oni drugi vlak, ki je bil očitno namenjen proti Dolenjski.

Molčali so. Brez besed so izza grmovja strmeli v neverjeten prizor pod seboj. Potem se je oče zdrznil, kot bi se prebudil iz morečega sna, in počasi so - ne da bi spregovorili kako besedo - odšli naprej.

Potem je slišal pogovor med očetom in materjo v kuhinji: Tam za Kočevjem jih pobijajo...

Ko se je skoraj deset let kasneje prvikrat vozil z vlakom proti Kočevju - bila je šolska ekskurzija - ga je vso pot prežemala tista znana tesnoba iz davnih dni. Vso vožnjo tja in nazaj so se mu zelena gozdnata razkošja kazala mračna in mrzka. Pogled mu je uhajal proti nedostopnim roškim skrivnostim. Pred očmi so vstajale mlahave postave, ki so med vpitjem valovale prek brvi na čakajoči vlak...

 

SLIKA ČETRTA

 

Hinjski župnik mu je obljubil, da mu bo pokazal pot do strašnih Roških brezen. Njemu so zanje povedale ženske, ki so že leta 1947 našle pot tja s pomočjo prijaznega logarja.

Z domačim župnikom so se odpravili na posvečeno romanje. Skrbno si je zapisal kilometre na števcu, zabeležil si je podrobnosti ob cesti in kmalu so obstali na ravnem v blagem ovinku. Avto je parkiral na levi strani, nekoliko v breg, med grmovje.

Potem so tiho in spoštljivo stopili čez cesto po komaj zaznavni stezi v redek gozd. Še ko so stopali proti gostejšemu zelenju, je po cesti pribrzel volkswagen, v njem pa uniformiranci v lovskih uniformah. Izginili so za ovinkom.

Počasi so stopali naprej in se spustili v majhno vrtačo. Kakih petdeset let stare smreke so kot v špalirju kazale pot na drugo stran. Njihova debla so nosila zanimive sledove, ki so olajšali predstavo, kako so tod križana visela telesa mučencev. Tu in tam je lubje kazalo sveže urezano znamenje križa...

Potem so se onkraj vrtače povzpeli par korakov navzgor in pred njimi je zazijalo brezno tik pod strmo, razdrapano steno.Obstali so in molitev je kar sama hotela v tišino gozda.

Potem so se razgledali. Po polomljenem vejevju so zlahka razbrali, kolikokrat in kdaj približno so z eksplozijami poskušali zasuti vedno bolj globoko, izdajalsko jamo. Razdrapana stena na južni strani brezna je kazala, da so tam postavljali eksploziv.

Bilo je očitno, kje in kako so morilci pehali navzdol polmrtve mučenike. In res, kamor si zagrebel v mehko gozdno prst, povsod so vreli na dan prazni tulci. Nenavaden je bil občutek, da držiš v rokah nekaj, odkoder je bruhnila smrt v nedolžnega človeka.

Vsako leto, tudi večkrat, je potem z vso družino obiskoval ta kraj. In bolj, ko si je postajal domač s samotno zeleno katedralo, slovensko Kalvarijo, manj so skeleli spomini iz zgodnjega otroštva...

Norost križa je stopala v ospredje.

Tolažilno spoznanje smisla “norosti” je vzniknilo in se potrdilo v njegovi zavesti leta po prvem srečanju z breznom pod Krenom:

Ob umirajoči ženi je prisluškoval odmevom prešernega slavja. Njuna davna sanja se je uresničevala. Zastava brez krvave zvezde, zastava svobodne, suverene države, je ponosno zavihrala nad vzneseno množico tam zunaj.

 

Gaudent in coelis animae sanctorum, qui Christi vestigia sunt secuti, et quia pro eius amore sanguinem suum fuderunt...

 

Ljubljana, 1998

 

 

07.april 2009 :

 

Spoštovani!

 

Cela gora (novih) prispevkov, ki se tekoče berejo...K genocidnim ukrepom jugoslovanske politike proti Slovencem, bi dodal:

Morebiti bi se našel kdo, ki bi uspel dokumentirati in strokovno opredeliti, kako so Američani v šestdesetih letih, ko se je začelo z množično uporabo kontracepcijskih metod (najprej sloviti vaginalni vložki, pa diafragme in zraven biocidne kreme...) najprej preizkušali novote na Portoričankah, hkrati pa so jim šli na roko v Jugoslaviji, ki je tja poslala znano slovensko ginekologinjo, ki je potem postala gonilna sila uvajanja teh sredstev. Zakaj Portoričanke, se da ugotoviti, če se upošteva, da je takrat bila pred vrati odločitev, da se Portoriko priključi USA - čim manj jih bo, toliko bolje... Za Jugoslavijo pa, ker so pooblastili Slovenko, in so tudi potem Slovenke množično uporabljale ta sredstva (in tudi množično pri štiridesetih - petdesetih letih umirale za abdominalnim rakom), bi se tudi dalo slutiti namen...

K prizadevanjem za osamosvojitev pa:

Največje presenečenje je bilo odlikovanje, ki ga je za svoj prispevek k osamosvojitvi dobil nadškof Šuštar od Drnovška. Vse do zadnjega je namreč nadškof v svojih javnih nastopih in intervjujih opozarjal pred osamosvojitvijo. Poudarjal je znano Mahničevo in Ušeničnikovo maksimo: »Najprej vera, potem narod«. Ker je tudi Šuštarjev predhodnik, nadškof Pogačnik v svojem intervjuju za Delovo Sobotno prilogo odločno pribil, da izven Jugoslavije ni prihodnosti za Slovence, seveda zadržanje nadškofa Šuštarja ni bilo nobeno presenečenje. Na novinarjevo vprašanje (novinar Dnevnika) po srečanju v Novem mestu (objavljeno 25. januarja 1991) je nadškof takole odgovoril:

Torej je ravnal prav nasprotno interesom Slovencev - namesto, da bi izkoristil svoj vpliv za »pravo stvar«! V zvezi z njegovim nastopom v celovški Nedelji sem interveniral pri uredništvu 4. marca 1990 :

 

 

lp AL

PS: glede »gesla Habsburžanov« - imate popolnoma prav, VIRIBUS UNITIS je bilo geslo cesarja Franca Jožefa.

 

PP: O nadškofu Šuštarju ponavljajo, ko ga omenijo v kakem članku, že več kot deset let isti pripev: S svojimi visokimi zvezami je prispeval k mednarodnemu priznanju Slovenije. Gre seveda za premišljeno laž, ker je bil v resnici proti slovenski samostojnosti. Kot vidimo iz gornjih vrstic, mu je bila samostojna Slovenija samo »iluzija«. Deloval pa je tudi v cilju njenega razkristjanjenja pod pretvezo »strogosti« nasproti krstom. »Krst nima pomena,« so po njegovem navodilu iznašali duhovniki, »če ni zagotovljena tudi krščanska vzgoja.« Zato so morali in morajo starši - pod grožnjo, da jim otroka ne krstijo - po petkrat k »nauku«. In to oba skupaj, ob vsej njuni obremenitvi. Mnogi preprosto tega niso zmogli ali pa tudi niso bili pripravljeni. In posledica: otrok ni bil krščen, zato ni hodil k nauku za sveto obhajilo in birmo. Ostal je prav zaradi tega brez verske vzgoje. Danes sta že vsaj dve generaciji mladih brez krsta in povsem neupoučeni v veri. Omenjena »strogost« je bila očitno samo zvijača in vnesel jo je lahko le nekdo, ki je bil prostozidar. Prostozidarji nasprotujejo zakramentom in s preprečenjem krsta so preprečeni tudi vsi drugi. Kako preprosto, mar ne?

Da je bil nadškof Šuštar prostozidar, potrjuje tudi njegova politična dejavnost, ko je tik pred volitvami sprejemal na obisk komunistične korifeje, kot sta bila Kučan in Drnovšek, zato da bi jima dovajal glasove vernih. Slike teh obiskov sta prinašala tisk in tv. Verniki so zaradi tega res volili Kučana. Celo stara mama je bila prepričana, kako »dober človek« da je. Na ta način je nadškof Šuštar odločilno pripomogel k vladanju brezverske (prostozidarske) klike v Sloveniji za več kot desetletje. Milanu Kučanu, predsedniku partije, pa je priskrbel celo papeževo odlikovanje. Sedaj, v razkristjanjenem okolju, pa cerkvena stran naroča vernim, naj »molijo za nove poklice« (?!).

Kar zadeva nadškofa Pogačnika, se mnogi še dobro spomnijo, kako je Družina konec 70. let prinesla njegovo izjavo na prvi strani: Tudi najslabša Jugoslavije je še vedno najboljša rešitev za Slovence. O tem je bil tudi sam prepričan, saj je med obema vojnama odraščal v jugoslovanskem vzdušju, ki ga je na cerkveni strani uvajač jugoslovansko usmerjeni škof Jeglič. Ta je bil nekoliko zvijačen, a še vedno resen škof. Nadškof Pogačnik sam od sebe takšne izjave za tisk verjetno ne bi dal, ker je s tem posegel izven cerkvenega okvira. Upoštevati pa je treba, da je bil pod velikim pritiskom Udbe in srbske Kos. Državni oz. republiški prispevek je npr. pogojeval obstoj ali padec teološke fakultete... In potem so mu prišepnili in je nasedel. Da bi nadškofijo rešil neznosnega pritiska, je iz Švice poklical Alojzija Šuštarja, ki je bil tam menda pomožni škof v Churu, sicer pa tajnik škofovskih konferenc Evrope. Na tega, ki ima mednarodno ime, pa že ne bodo mogli pritiskati, so mu sugerirali. In se je, žal, uštel. Pa ne le zase, tudi za vse verne.

Tako se je pod nadškofom Šuštarjem pridružil fizičnemu še duhovni in verski genocid nad Slovenci, to je, pospeševanje brezverstva pod pretvezo »strogosti« in še toliko drugega. Poprej pod komunističim in jugo režimom pod pretvezo »znanosti«. Posledice so znane. Nekdo pa bi se vendarle moral vprašati, koliko časa še bodo na cerkveni strani prenašali okrog verne slovenske ljudi v »strogem« imenu božjem.

 

30.marec 2009 :

 

K Hudi jami

 

V obremenjujočo resničnost po vnovični ofenzivi zakletih sovražnikov vsega slovenskega, si dovoljujem poslati del članka, objavljenega v župnijskem glasilu po "Maši v Rogu" 8.7.1990, ko smo bili še trdno v Jugi:

 

Človeku zastane dih ob neizmernih grozovitostih, ki so jih počeli obsedenci. Vendar načrtnost, doslednost in množičnost zločina ne dovoljuje poceni razlage. Mrcvarjenje povsem onemogle množice otrok (kar je bil velik del pravkar rekrutiranih domobrancev, mnogi še ne sedemnajst let stari), žensk in starcev, zasledovanje pomiloščenih in izpuščenih ter njih pobijanje v bližini domov, dosledno čiščenje vsega, kar je ostalo doma, se ne more pojasniti niti s strahom pred kontrarevolucijo, niti z maščevalnostjo in sovraštvom.

 

Da se razoroženih, sestradanih in mučenih domobrancev ni bilo bati, je jasno. Iz strahu pač tudi ni bilo potrebno pobiti tolike množice žensk in otrok. Maščevanje in sovraštvo sta znana po tem, da sta slepa in kakor burno izbruhneta, se tudi kmalu uneseta. Predvsem pa ne zmoreta sistematičnega delovanja. Še posebej pa, ker so ukazi v zvezi s tem nezaslišanim zločinom prihajali iz Beograda, in ker so povelja padala v srbskem jeziku, se kar sama vsiljuje misel, da je šlo za sistematično čiščenje, ki je imelo prav določen pomen.

 

Da so komunisti nadvse spretno izkoristili narodnoobrambno navdušenje Slovencev, ki so se po propadu zatiralske in fašistoidne beograjske Jugoslavije znašli v smrtni nevarnosti, je danes splošno znano in dokazano. Da je bil interes Partije kljub geslom, prilagojenim dnevni politiki in taktičnim potrebam, usmerjen v rdečo Moskvo in Internacionalo, k proletarskemu internacionalizmu, pa je bilo jasno že takrat. To so dokazali slovenski fantje, ki so množično odhajali v gozdove, da bi se uprli okupatorjevim naklepom, pa kaj hitro prav tako trumoma bežali iz partizanskih vrst, ko so uvideli, za kaj v resnici gre rdečim komisarjem. V pobijanju domačih ljudi in izmikanju borbi z okupatorjem - razen, kadar je bilo mogoče pričakovati njegovo maščevalno divjanje - in v pridiganju njim tujih rdečih naukov pač niso mogli videti prizadevanja za osvoboditev in osamosvojitev Slovencev. Po razočaranju v troedini Jugoslaviji je bil pogled uprt v povojno, suvereno, združeno Slovenijo. In ti ljudje, ki so bili pripravljeni z oboroženim bojem pregnati nasilnike vseh vrst in barv, da bi ta cilj dosegli, so bili načrtno vrnjeni in sistematično pomorjeni skupaj s svojci, sorodniki in somišljeniki.

 

To pomeni, da smo tisto nepozabno nedeljo v Rogu molili in jokali nad žrtvami tistih sil, ki hočejo za vsako ceno in proti volji večine narodov tega dela Evrope uresničiti že tolikokrat zlorabljeno in kompromitirano jugoslovanarsko idejo.

 

Nesporno dejstvo je, da je do prve združitve "troedinih plemen" v SHS prišlo z zlorabo in intrigo. Jugoslavijo je ustanovil in razglasil diktatorski srbski monarh v najčistejši fašistoidni maniri, in z njo uveljavil mračno unitaristično spako. In tudi po strahotah druge vojne bičan in ustrahovan narod ni imel na svežih grobovih svojih najdražjih niti minimalne možnosti izraziti svojo voljo. Tudi če bi bile izpeljane demokratične in svobodne volitve, bi v takih izrednih okoliščinah ne imele veljave. Pa saj nadutim realizatorjem kdove čigave ideje tega niti ni bilo treba. Ljudje so bili znova postavljeni pred izvršeno dejstvo in tako ponovno, že drugič v enem stoletju, žive narodi v tvorbi, ki ni nobenemu od njih po meri.

 

Vprašati se je treba, kdo so tisti, katere so tiste sile, zaradi katerih je naša prelepa Slovenija, raj pod Triglavom, pokopališče, in njena brezna in čudoviti jamski svet grobnica desettisočev.

 

Toda če tudi tega nikoli ne bomo zvedeli, eno je in ostane: ne le zaradi nas samih, naših otrok in bodočnosti slovenskega naroda, tudi zaradi vseh teh naših mučencev smo dolžni delati in si prizadevati vedno in povsod za temeljno pravico - za svojo lastno, suvereno državo, svobodno med svobodnimi v veliki družini narodov sveta. Tako bodo naše molitve in prošnje za pokoj njih duš šele res iskrene in Bogu všeč.

 

AL

 

PP: Z navedenim se strinjamo in smo zaradi tragičnih dogodkov pretreseni. Vendar pa moramo, zato da bo slika bolj jasna, še kaj dodati. Jasna tudi za tiste, ki si sicer ne zatiskajo ravno očes in ušes, zatiskajo pa si vstop resnice v njihove duše.

 

Res je, zaradi terorja so iz partizanskih vrst bežali številni. Večina pa tega ni mogla in je ostala vklenjena v partizanstvo pod komunistično komando. In številni med njimi, ki niso bili dovolj »zanesljivi«, to je slovensko zavedni, so bili pobiti. In teh je kar nekaj tisoč. Drugi so preživeli, doživeli »osvoboditev« in povojni jugoslovansko srbski teror.

 

Tisto, na kar od naše strani tako vztrajno opozarjamo, so prav tisoči likvidiranih partizanov, ki jih v svojih »spominih« prezreta tako levica kot desnica. Mi jih ne in jih tudi ne bomo, bodisi zaradi človečnosti kot zaradi slovenske zavesti. Že v nekaj člankih smo opozorili na srbske poveljnike, ki jih je poslal (prostozidarski) Titov štab, zato da so prevzeli najbolj odgovorne položaje v partizanskem gibanju. Opozorili smo na nekatere njihove izdaje sovražniku. Na primer, aprila 1943 na planini Golobar nad Bovcem, kjer so Italijani zajeli Gradnikovo brigado, ali pa avgusta 1944 pod pod Krnom, kjer so Nemci obkolili Gregorčičevo brigado. Itd. Še danes si razni zgodovinarji teh in drugih izdajstev ne upajo obelodaniti.

 

Po osamosvojitvi Slovenije je KOS, tajna služba jugo armade, nagnala več svojih privržencev, da so začeli »v imenu pravice« sistematično trpati zločin nad pomorjenimi domobranskimi borci in civilisti za vrat slovenskim partizanom (!). Oglašajo se najbolj pogosto v »pismih« bralcev. Pri tem jim je bilo ukazano, da v njihovih posegih izpustijo omembo Tita in generalštaba jugo armade, odkoder so dejansko prihajali ukazi za pravi etnocid nad Slovenci. Nanj opozarjamo tudi v sedanjem naslovnem članku. Opozorili smo, nadalje, tudi na beli etnocid, ki se je nad Slovenci nadaljeval v desetletjih po drugi vojni in se nadaljuje še vedno: izropavanje kapitala in s tem podlage za delovna mesta, propaganda za splav, naseljevanje ljudi z juga....

 

Naj opozorimo še na etnocid nad mišljenjem Slovencev, ko nam na akademski in univerzitetni ravni v slabem smislu ponarejajo kulturo in zgodovino. Že po prvi vojni so zaupniki Beograda v slovenskih šolah ponavljali (menda) Cankarjevo parafrazo: Hlapci ste, za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni... Po drugi vojni je srbska KOS najela plačance, ki so spet ponavljali: Sram me je, da sem Slovenec... Temu smo še vedno priča. Priča pa smo tudi zadnji gonji, ki jo iznaša akademski svet, češ da smo Slovenci kot narod pa Karantanija itd. samo »mit«... V tem pogledu se je javno izpostavil še zlasti uradni zgodovinar Božo Repe.

 

V ta etnocid sodi tudi igra zaupnikov KOSa, tako na levi kot na desni, v brk naivnim Slovencem igrajo dogovorjeno igro mačke in miši s krilatico: kdo je »moril« in kdo je »izdajal«. Pravega gospodarja, ki je vse pomore naročal, to je Tita in JLA, pa morajo izpustiti. Za tako početje so namreč tako ali drugače nagrajeni in obenem ustrahovani, da izgubijo svoj lukrativni položaj. Tako z igro, ali mogoče s »šifro«, nadaljujejo etnocid nad njihovim mišljenjem.

 

Lahko prevarajo številne, ne samo v rdečem, temveč tudi v »božjem« imenu. Toda nas ne bodo. Ne bodo, čeprav nimamo ne kapitalov ne poročevalskih struktur za usmerjanje javnega mišljenja, kot so Delo, Dnevnik in seveda Družina... Prostozidarstvo in velesrbstvo oziroma KOS nas nimajo v rokah. Odgovorni smo samo Resnici in to besedo zapišemo , z veliko, v premišljevanje našim bralcem.

 

30.marec 2009 :

 

Adriatischer Löwe

 

Spoštovani!

 

Na vaši strani berem v zvezi z izvajanji publicista Pirjevca: “... Mogoče pa ne ve, da so mu šovinistični avstrijski heraldiki še pred prvo vojno nadeli ime “Adriatischer Löwe“, zato da tudi oni, enako kot on, ne bi izgovorili imena Karantanija. Tako bi ga postavil v zvezo, če bi to vedel, lahko še z “Adriatisches Küstenland”…."

 

 

Naj dodam, da uradni Avstriji ni bilo tuje enačenje Kroške s slovensko Karantanijo. Katalog Jubilejne razstave na Dunaju 1898 je oblikovan tako, da si sledijo dežele po vrsti, vsaka stran ima dekorativen/ilustrativen okvir, zgoraj v sredini pa so grbi in ime dotične dežele. To uokvirja uradno državno geslo Habsburžanov Viribus unitis. - Lepo pozdravljam, Andrej

 

PP: Pozanimali smo se, kaj lahko gornja upodobitev pomeni. – Glava s koroškim grbom in napisom Carantania (1898) je očitno le nekaj občasnega. Izdelal jo je nek posameznik, kakega vpliva na javno mneje v takrat že povsem ponemškutarjeni vodilni kliki monarhije pa ni imela. Grb izhaja iz druge hiše karantanske dinastije in ga je imel najprej princ Ulrik III kot sovladar očetu, vojvodi Bernardu. Po nastopu vlade (1256) pa je tudi on prevzel panterja. Po njegovi smrti (1269) si je gornji grb znova nadel češki kralj Otokar II., ki je nasledil Karantanijo – Koroško. Potem je grb ostal Koroški do danes. Toda, odkod na njem trije črni leopardizirani levi? Gre za tri švabske leve, ki se nanašajo lahko le na Beatriko Švabsko, soprogo Adalberona, začetnika karantanske dinastije (1012). Geslo Viribus Unitis pa menda ni bilo geslo Habsburžanov, temveč le geslo cesarja Franca Jožefa. Splošno habsburško geslo je bilo AEIOU, čigar pomen pa ni pojasnjen.

 

 

21.marec 2009 :

 

Kaplar

 

V članku sem zasledil oznako "kaplar". K temu moram povedati, da v JLA ta beseda ni bila v navadi (vsaj v okolju, v katerem sem jaz služil rok in bil klican na orožne vaje). Vem pa, ker mi je povedala teta enega takih kaplarjev, da je bila v Beogradu kasarna, v kateri so dresirali vojne obveznike (ne poklicne vojake) za določena specialna opravila, in po končanem "kurzu" so dobili čin vodnika. Ker pa so si "navadni" vodniki JLA od vsega najmanj želeli, da bi jih kdo enačil z omenjenimi "strokovnjaki", so jih klicali "kaplari".

 

To drži, ker sem jaz za odlično obvladovanje vojaških znanj dobil - četudi se kljub povabilu nisem hotel včlaniti v partijo - čin vodnika, pa mi nikoli noben oficir ni rekel kaplar.

 

AL

 

 

21.marec 2009 :

 

Vprašanje o Janši

 

Najprej vsem Vam en lep pozdrav z vaših koncev. Z veseljem med ljudmi raznašam dober glas o vaši strani, saj naš od vseh mogočih vragov zatirani narod take strani resnično potrebuje ... Nekje sem pri vas zasledil dobre besede o Janši v smislu, da je edini on nekaj naredil za Slovenijo (pri čemer se seveda strinjam) nekje drugje pa sem prebral, da je mogoče tudi on zaupnik starega KOS-a. Bi mi lahko to razložili?

Najlepša hvala in lp!

 

PP: Pohvala naše spletne strani nas je razveselila in nam je v spodbudo. Tvoje kratko vprašanje pa terja precej daljši odgovor. Kot vidiš, se trudimo, da bi bili do vseh strani pravični in nepristranski, ne glede na to, ali gre za vernike ali za komuniste, udbovce, kosovce, domobrance, četnike itd. Med vsemi so bili tudi ljudje, ki so mnogo hudega preprečili, pa tudi kaj dobrega naredili. In tako je še danes. Držimo se zaradi tega načela: Po njihovih delih jih boste spoznali. In za nas pri tem tudi papež ni izjema.

 

Kar Janeza Janšo zadeva, priznavamo, da je njegova vlada naredila korak naprej v pogledu zakonitosti, reda in stabilnosti Slovenije, ki jo spodkopava balkansko podzemlje (sedaj znova na oblasti). Vse to pa ne pomeni, da nismo bili tudi v primeru Janeza budni. Da je ostal pripadnik srbske KOS, se je pokazalo v vsaj dveh primerih. Prvič, ko je vrgel iz vlade ministra Drobniča (NSi) samo zato oziroma prav zato, ker je ta pripravil predlog zakona za omejitev pošastnega števila splavov. Ti pomenijo smrt za Slovence kot narod in odpiranje prostora za naselitev ljudi z Balkana. Spomnimo se na leta Jugoslavije, kako so terorizirali nosečnice, da so potem splavljale. To počenjajo deloma še danes. Pomislimo na izjave poslanke Majde Širca, sedaj ministrice.

 

Drugo, vsi se spominjamo, kako je prejšnji finančni minister Andrej Bajuk (NSi) pripravil predlog za znižanje davka na igralništvo od 36 na 17 %, kot je zahtevala ameriško judovska mega igralnica Harrah's. Pod tem pogojem bi prišla v Novo Gorico v tamkajšnjo Perlo. Toda njena nova »mega« bi pomenila tudi naselitev 12.000 ljudi z Balkana, pa kriminal, drogo, prostitucijo in tudi možnost terorizma Al Quaede, ker gre za judovsko družbo.

 

In glej, Janez Janša in njegova SDS sta z načrtom o mega igralnici, ki bi pomenil pokop Primorske, dosledno soglašala. Šlo je, tako v primeru Drobniča, tudi v tem primeru za ukaz s strani srbske KOS, ki po vsej Sloveniji nadzoruje igralnice in njihov izkupiček odvaja v Srbijo. Si je to mogoče razlagati kako drugače?

 

Toda človek obrača, Bog obrne! Na zadnjih volitvah je Janezu Janši zmanjkalo do zmage le malo glasov. Nekaj gotovo tudi na račun razočaranih Primorcev, nekaj pa od mladih panterjev, katerih glasovi so se razpršili. Vladni aparat Janeza Janše, ki ga je po svojih zaupnikih nadzorovala KOS, je Janezu očitno nenehno odsvetoval, da bi že od začetka pritegnil tudi mlade z njihovim panterjem. Bili so pač še najstniki. Vendar so odraščali in postajali volivci. Tega se je Janez s svojo kliko prepozno zavedel in šele v polletnem predsedovanju Slovenije EU poskrbel, da so gostje iz Evrope dobili in nosili panterjevo značko. Bilo pa je že prepozno. In tako se je zgodilo: Danes grofje Janša in nikdar več! Janez se je pač dal, in karantanski panter ga je ugnal. Ubogi Janez!

 

 

21.marec 2009 :

 

Genocid na Slovenci

 

Prispevek (več njih) 11. marca

 

Je tako, da so brž pri roki očitki v smislu "teorija zarote" in podobni poskusi diskvalifikacije, ko kdo dogajanje poveže s kos ali katero od lož. Toda pri najboljši volji človek težko najde drugačno razlago dogajanja. Saj vse res ne more biti niti popolna slučajnost, povsem naključen splet dogodkov, niti delo ene same osebe. Zlasti naša slovenska zgodba - bolje jo poznamo zadnjih sto let - na vsakem koraku kliče po taki razlagi.

 

Da je že Napoleon intenzivno deloval z namenom vzpostaviti civilno italijansko kraljestvo in da je silil prek Jadrana, vemo. V svojih spominih, ki jih je narekoval na Sv. Heleni, se podrobno ukvarja s tem načrtom. Kako natančno in sistematično je nekdo (?) izvajal načrt, se kaže celo v tako nenavadnih "slučajnostih", kot je fenomen Verdija. A kdor zmajuje z glavo, naj pogleda vsebino njegovih oper in učinke izvedb. Uresničitev države na škornju je bila očitno le etapa. Jugoslavija pa verjetno del tega programa. Res z neverjetno trmo jo namreč neke (?) sile vztrajno vračajo na sceno.

 

Kako silno je bilo zavzemanje za obnovo leta 1941 izginule tvorbe, se je pokazalo, ko je imel Tito problem s Srbijo. V Srbiji namreč Tito s svojim partizanstvom ni uspel. Že na začetku revolucije se je moral umakniti, potem pa so se zadeve dogajale večinoma na robu centralne Srbije. Avtorja Philip J. Cohen in David Riesman pišeta o tem v knjigi: Serbia's Secret War, Propaganda and the Deceit of History, Texas A&M University Press 1996

 

Prvotno pričakovanje slovenskih komunistov, da bo Sovjetska zveza hitro premagala sile Osi in bo Slovenija ena od republik Sovjetske zveze, se ni uresničilo in proti koncu vojne so se zavezniki nasploh dogovorili za restavracijo Jugoslavije. Voditelj komunistične revolucije in partizanskih čet v nekdanji Jugoslaviji, Josip Broz-Tito, spočetka ni mogel zagotoviti sodelovanja Srbov v projektu obnove Jugoslavije. Iz različnih razlogov je bilo namreč na območju Srbije partizanstvo slabo razvito. Kljub Brozovemu pritisku in vojaškim akcijam je v Srbiji prevladovala Kraljeva vojska v domovini, t.i. četniki, pod vodstvom kraljevega obrambnega ministra, generala Draže Mihajloviča. Veliko Srbov je živelo tudi na območju Hrvaške in v Hercegovini, zato so tudi tam imeli Mihajlovičevi četniki močne enote.

 

 Ko je bilo že jasno, da je nacistični projekt propadel, se je Broz dogovoril z zahodnimi zavezniki, da sprejme večino srbskih četnikov v novo jugoslovansko armado pod svojim poveljstvom in jih vključi v končne operacije na ozemlju Jugoslavije. Zato so prevzeli nalogo likvidirati hrvaške in slovenske domobranske enote in kolaborante, kar je bila hkrati priložnost ustrahovati in za daljšo dobo onemogočiti težnje teh dveh narodov k samostojnosti. S tem množičnim pokolom na ozemlju Slovenije zajetih ali iz begunstva vrnjenih pripadnikov nekomunističnih vojaških enot Slovencev in Hrvatov in ubežnih civilistov so si nekdanji četniki kupili varnost in hkrati, ker so bili velika večina v novi JLA, zagotavljali svojemu maršalu zvestobo vojske. To je JLA tudi v resnici počela vse do maršalove smrti! Omogočala mu je neomejeno izvrševanje oblasti v na silo skrpani federaciji. Ves čas jugoslovanskega socialističnega režima po vojni je bil zaznamovan s tem zločinom. Le tako je mogoče razložiti splošno navdušenje ob kolapsu samoupravnega socialističnega sistema in razpadu federacije.

 

V resnici se ni zgodilo dosti drugače...

 

AL

 

 

PP: Zahvaljujemo se zvestemu bralcu za pojasnila k našim člankom. Njegovi odzivi nas, hočeš nočeš, vedno silijo k daljšim komentarjem. - Da je Napoleon, ki je bil v vrhu prostozidarstva, ustanovil italijansko kraljestvo, je znano. Manj znano pa nam je bilo, da so veleitalijanski krogi že od takrat načrtovali širjenje Italije na vzhod, kar je šlo lahko le na račun stare Avstrije in slovenskega ozemlja. Žrtev teh načrtov sta bili najprej Istra in Primorska, kasneje tudi Ljubljanska pokrajina. Na tem ozemlju se je še zlasti med drugo vojno izvajal v dogovoru s velikosrbskim prostozidarstvom velik del načrtovanega genocida nad Slovenci. Ne pozabimo, srbske poveljnike je med partizane, kjer so izvajali razne pogrome in pomore nad slovenskimi fanti, poslal fašistični režim, ki jih je nanovačil iz zajetih pripadnikov jugoslovanske vojske, interniranih v Italiji. V ozadju je bila očitno italijansko srbska prostozidarska naveza.

 

Ob koncu vojne leta 1945 se je začel drugi del genocida s pomori in metanjem v brezna po Istri in Primorski. To je počenjala t.i. JLA, tista, ki je izvajala pomore tudi nad domobranskimi fanti, ki jih je angleška zasedbena oblast po dogovoru s Titom vrnila s Koroške. Vse to je danes znano. Krivdo za pomore pa trpajo srbski zaupniki na t.i. »katoliški« oziroma »domobranski« strani (kar dejansko ni) vztrajno za vrat »partizanom« pa »komunizmu« in seveda »Kardelju« (Kje pa so Maček, Ribčič, Vilfan...?). Vse to je do neke mere res. Toda res je še bolj to, da pri tem zamolčijo vlogo Tita in srbskih poveljnikov med partizani, kar je v resnici pravi namen teh najetih »pravičnikov«. Med njimi se izpostavlja v svojih člankih še zlasti novinar Ivo Žajdela, in nekdanji vrhovni tožilec Anton Drobnič v svojih nastopih, še zlasti v dogovorjeni igri z Janezom Stanovnikom od ZZB NOB. Poleg tega pa kot domnevni antikomunisti še razni pisci naročenih »globokoumnih« pisem v verskem listu Družina in v »svobodnem« tedniku Demokracija, tako še zlasti Ive A. Stanič (Kočevska Reka), Ivan Glušič (Mozirje), Alojz Senekovič (Maribor), Pavel Ferluga (Komen)...

 

Njihova »pisma« so namenjena predvsem vernim ovcam, ki naj bi jim verjele, ker jih pač objavlja verski list, ki kot takšen »ne sme lagati«, saj bi sicer imel greh. Vsi ti pisuni dosledno izpuščajo vlogo Tita in srbske JLA pri pomorih, ki naj bi jih zagrešili zgolj Slovenci nad samimi seboj. Zelo perfidno! (V zadnji vojni v Bosni so menda tudi Bosanci sami streljali na svoje ljudi z namenom, da bi lahko za to pred svetom obdolžili Srbe. Vic ima torej že brado). Na ta način, ponavljamo, naj bi bila pri genocidu prikrita vloga JLA, Tita in seveda tajne armadne službe Kos. Dosledno ostajajo še naprej prikrite tudi likvidacije zavednih partizanov, ki grejo v tisoče. Na naši strani smo vse te »katoliške« tiče že pred časom prepoznali in njihovo početje poimenovali po najbolj vidnem med njimi žajdelizem. Njihova dela so namreč več kot zgovorna (Mt 7, 16, 20). Na cerkveni strani pa si z objavljanjem njihovih lažnih pisem in ponaredb sami žagajo vejo, na kateri sedijo, iziroma si kopljejo lastno jamo. Spomnimo se le na zadnjo orgijo proti škofu Rožmanu, ki jo je maja 2008 (nikakor ne na lastne stroške) izvajal v navezi s proslulo Spomenko Diklić lublanski škofijski arhivar France Dolinar na posebnem simpoziju v letoviškem Lovranu. Le koga bodo taki ljudje prenašali okrog in doklej še?! Zaradi tega med Slovenci nenehno pada tudi zaupanje v Cerkev. Kdor pa pohujša... (Lk 17, 2 – 3).

                

 

11.marec 2009 :

 

Dve pripombi

 

1) 23. 2. 2009 pišete o zgodovinarju Pirjevcu - zapisana je kvalifikacija "...(ne vedno) prosluli ...". Tako zapisano je mogoče razumeti le kot pozitivno oceno. Torej gospod ni vedno nekaj slabega... ? "Proslul" je namreč negativna, pejorativna oznaka. Je torej gospod kar v redu, oz. je dobro, kar počne?

 

2) Omenjen je Goli otok:

Goli otok, kjer je bilo v času Titove vlade koncentracijsko taborišče za prisilno delo. Odprto je bilo od leta 1949 dalje, prenehalo pa šele po Titu, leta 1988.

 

V tem zapisu o njem ni povedanega nič drugega. Bi pa rad opozoril na splošno uveljavljeno napačno predstavo o tem pojavu. Večina je prepričana, da gre za kraj, kjer so mučili in pobijali nasprotnike. A to ni res. Na Golem in v njegovih "podružnicah" ni bilo nasprotnikov komunizma. Tja so pošiljali samo člane Partije in Skoja. Resnični nasprotniki komunistov niso bili niti Golega vredni - preprosto so izginjali. Goli in njegove podružnice pa so bila po sovjetskem vzorcu organizirana vzgajališča za najhujše naloge usposobljenih "kadrov". Kdor ni pokazal zadovoljivih "kvalitet", je po nekaj "popravnih izpitih" poniknil tako ali drugače, ostali pa naj bi bili na razpolago za posebne naloge. Koliko od tega "programa" se je uresničilo, naj raziščejo tisti, ki so za take reči poklicani in imajo pri roki vire. Zanesljivo pa je res - in ni treba nobenih dodatnih raziskav - da je bil Goli (itd.) organiziran izključno za komuniste, simpatizerje in naraščajnike. Če se je morebiti tam znašel kdo, ki v te kategorije ne sodi, je bila to izjema (pomota?), ki vedno potrjuje pravilo.

 

Lepo pozdravljam

AL

 

PP: Zgodovinar Pirjevec res ne piše vedno negativno, recimo jugoslavenarsko. Naš sodelavec se spomni, kako je maja leta 2005, ko je bila obletnica vračanja domobranskih borcev s Koroške, objavil v Primorskem dnevniku (Trst), da je ukaz za njihov pomor prišel iz Titovega štaba. Edini, ki je to javno povedal, v Sloveniji si tega do danes ni upal še nihče. Pomor v Rogu, ki ga je izvajala JLA, pa zaupniki Belgrada tudi na tkm. katoliški strani vztrajno trpajo za vrat slovenski partiji, češ, če je odgovorna za medvojno revolucijo, pa naj bo še za Rog.

 

Besedo »prosluli« pa smo uporabili ne samo zaradi razkošnih knjig o nekdanji Jugi (vsaj dve, ki mu jih nedvomno financira srbska klika), temveč tudi zato, ker je vendarle človek režima, verjetno prostozidar - glej njegovo članstvo v italijanski socialistični stranki, ki jo je vodil prostozidarski Craxi, pa njegove nastope na Tv Slovenija. Če ne bi bil »njihov«, bi mu te možnosti gotovo ne dali. Giblje se, bi rekli, nekako med Scilo in Karibdo.

 

Glede Golega otoka se strinjamo. Vendar od naše strani nekdanjih komunistov ne obsojamo zato, ker so bili in so še komunisti. Številni od njih so verjeli v komunističen ideal in niso sodelovali pri pogromih. Toda bili so ujetniki svojega (komunističnega) idealizma in seveda partije. Huje je bilo s pripadniki Udbe, še huje s pripadniki Kosa. No, ti pa niso bili in niso samo komunisti, temveč tudi mnogi »verni« ljudje, celo nekateri duhovniki. Še danes povsem obvladajo lublansko škofijo, verski list in kdo ve, kaj in koga še. In to so »pobožni« ljudje, med njimi celo kak škof. Ob vsem tem je gonja zgolj proti komunistom kot takšnim navadno farbanje (vernih) Slovencev, namenjeno njihovemu nadaljnemu razdvajanju na »partizane« (komuniste) in »domobrance« (izdajalce). Pojav je v sociologiji znan kot efekt grešnega kozla, ki sta tukaj kar dva.

 

Od naše strani se trudimo biti do vseh pravični. Zato obsojamo tako gonjo profi škofu Rožmanu s strani neke srbske Spomenke kot na drugi strani gonjo proti komandantu Stanetu s strani nekega Žajdele. Oba imata od srbske in prostozidarske strani očitno naročilo, da razdvajata »lude« Slovence. Pritegniti jima morajo pri tem plačanci starega aparata, ki jim je v ta namen dodelil bogate pokojnine. – Kdor pa katerega teh malih, ki vame verujejo, pohujša, bi mu bilo bolje, da bi se mu obesil mlinski kamen... (Mt 18, 6 – 7).

 

 

03.marec 2009 :

Vtis - 23. februar 2009

 

Spoštovani!

 

Veliko zadovoljstvo je, doživeti odziv, kar je tod okoli postala že silno redka dragocenost. Da bi pa človek na pismo kakemu višjemu uradniku prejel odgovor, je pa že fantastika (prav nič znanstvena!). Zato se zahvaljujem tudi za komentar k pisanju pod "Vtis".

 

Z dokaj karikiranim (sarkazem?) poudarjanjem posameznosti sem hotel zbuditi še kakšen pogled na zunanji videz dogajanja, ki bi se dokopal do kar najbolj resnične podobe. A naj za dodatno ilustracijo resničnosti, ko nas hočejo pod krinko tega ali onega dokončno zbrisati tako ozemeljsko kot etnično, opozorim na navidezno podrobnost, ki pa je le še eno znamenje komplota.

 

Vsakdo lahko opazi, da so medijski prostor skoraj povsem zasedli ljudje, ki jim slovenščina ni materni jezik - to izpričuje težava pri izgovoru "slovenskih" glasov. Če k temu dodamo še opustošenje/balkanizacijo jezika, delo proračunskega jezikoslovja, je jezikovni atentat na slovenščino očiten. Kolikor je mogoče soditi po javnosti dostopnih podatkih, med etabliranimi diplomanti te stroke težko najdemo slovenski priimek. Tudi ministrstvo je ravnalo v tem stilu pri imenovanju novega odgovornega za jezik.

 

Načrtovalci destrukcije so skrbno kadrirali, vse ključne točke zasedli s "tapravimi", z rušenjem pa pričeli na najbolj kritični točki: pri otrocih in šolski mladini. Odtod jezikovne spake zlasti pri otroških oddajah. Falanga lektorjev dosledno uvaja novote, ki naj bi slovenščini odvzele njeno tipiko, njene posebnosti in bogastvo različnosti. Hkrati seveda vnaša zmedo, da stori jezik odbijajoč - nekako tako, kot so že pred leti z nasilnim spreminjanjem slovnice in metode učenja šolarjem priskutili materinščino.

 

O doslednosti, temeljitosti, priča tudi zvita likvidacija ljubljanskega Šentjakobskega gledališča. O njem in okoliščinah likvidacije dodajam pismo ljubljanskemu županu:

 

Cit.:

 

.

Mestni dom v Lublani, v katerem je Šentjakobsko gledališče. Župan Janković ga sedaj izganja, toda v ozadju je nedvomno (prostozidarska) srbska klika, ki se hoče Slovencem »maščevati«, ker kljub rodomoru med drugo vojno še obstajajo (n.op.).

 

Glede Šentjakobskega gledališča pa moram opozoriti, da gre pri tem pojavu za bistvo in vsebino slovenske identitete, tako po dejavnosti kot po - to še posebej - po lokaciji. V priloženem pisanju, ki sem ga poslal Delu, a ga ni hotelo objaviti, boste našli dejstva in poudarke. Prepričan sem, da iz družinskih razlogov dobro poznate okoliščine v Srbiji, pa zato vem, da boste primerjavo najbolj natančno razumeli. Pregnati Šentjakobsko gledališče je tako, kot bi prestavili Skadarlijo v Zrenjanin, ali če bi Gračanico pregnali s Kosova. Čeprav moderni časi skrbno zamegljujejo človekovo trdno povezanost z lastno preteklostjo, narodom in zgodovino, le-to še vedno ostaja bistveni element človekove eksistence, ki daleč prekaša njegove materialne potrebe. Surovi so in brezobzirni poizkusi močnih lobbyjev na Planetu, da bi zaradi svojih sebičnih interesov - ali pa morebiti kar iz primitivnega sovraštva do vsega drugačnega... kdo bi vedel - pohodili zgodovinski spomin narodov. Vsiljujejo jim drugo kulturo, pravilneje nekulturo brezosebnega potrošnika, s katerim pometajo po mili volji, mu po svoje nasilno prikrajajo domovino, njeno gospodarstvo, ozemlje in samoupravo. Tudi v Sloveniji, ne samo v nesrečni Srbiji, katere usodo vsi silno obžalujemo, se dogaja tu opisana demontaža.

 

Zato, prav zaradi tega, so tako silno pomembni nekateri sicer na prvi pogled drobni oporniki narodovega zgodovinskega spomina, ki mu pomagajo previhariti ujme. Pri tem sploh ni nujno, da se množice tega zavedajo. Te vrste katalizatorji delujejo v svojih lastnih orbitah, njih učinki prihajajo ob svojem času. Trenutno smo tudi Slovenke in Slovenci izpostavljeni hudim preizkušnjam, vse od ohranjanja državne suverenitete do čisto vsakdanjih problemov preživetja. Z demontažo fenomena Šentjakobsko gledališče bo storjen še en zelo usoden korak v napačno smer.

 

Kot rečeno pove več o podrobnostih priloženo pismo Delu.

 

Nobenega dvoma ni, gospod župan, da bi bil Vaš odločen nastop za ohranitev zgodovinskega jedra Ljubljane, srčike slovenske nacionalne identitete, h kateremu sodi v vsekakor tudi Šentjakobsko gledališče, najdragocenejši prispevek Vašega županovanja Ljubljani, središču slovenstva. Zaradi slovenstva so se namreč naši predniki upirali tujcem, zanj so umirali v vojnah, v taboriščih, zaradi slovenstva smo morali ustvariti suvereno državo, ki naj bi obvarovala slovensko nacionalno bit. Ta obstaja in živi (tudi) v Šentjakobskih gledališčih. Demontira se z njih demontažo.

 

-------------------

Pismo Delu:

 

"Zadeva" Šentjakobsko gledališče in njega izgon na mestno obrobje je "zunanji spolni znak" velike svinjarije.

 

Šentjakobsko gledališče je še zadnji ostanek velikega in učinkovitega vseslovenskega prizadevanja za ohranitev identitete v sovražnem "multikulturnem" (da je le nemško!) okolju, ki je konec 19. stoletja s svojim "globalizmom" (v resnici pa odurnim šovinističnim imperializmom) pometalo z vsem "slovenskim" v deželi, ki mu je pomenila oviro za "Drang nach Adria"!

 

V najstarejšem delu slovenske Ljubljane (nomen!), okoli Šentjakoba, so vzniknili vrhunci slovenske umetnosti in znanosti. Tu je bila prva visoka šola z inštituti v jezuitskem kolegiju in kulturno središče z Reduto. Slovenski potencial je rodil slovečo Šentjakobsko knjižnico, ki je bila kot prva žrtev "proletarskega internacionalizma" izgnana iz svojega okolja in je poniknila v brezzobo "Mestno knjižnico". Šentjakobsko gledališče, je dolgo delovalo v velikih prostorih prvega nadstropja stavbe v Svetega Florijana ulici  (danes Gornji trg) št. 27. Tam so odmevali govori Ivana Cankarja, tam je svoje pesniške stvaritve recitiral Kosovel. Tam se je razvnemal samoobrambni vzgib, ki je pometel z vsiljivci (Vsemi?).

 

Iz skromnega a domačega šentjakobskega okolja so gledališče potem premaknili v Mestni dom na Krekov trg, kar je konec koncev še vedno središče starega mesta.

 

Danes je žrtev shizofrenega procesa. Za knjižnico sedaj tudi gledališče. S shizofrenimi izgovori, da prostor namenjajo otrokom (kolikšen delež prebivalstva starega mestnega jedra so otroci? Kaj niso otroci značilnost "mlajših" mestnih predelov?), ga izganjanjo v prostore še bolj shizofrenega imena... Saj bi se človeku utrnila misel, da gre za dom "Špasnih norcev", a gre za prekleto resne reči.

 

AL

 

PP: Jasno je, da smo ob takih balkanskih »podvigih« v Lublani tudi mi prizadeti. In glejte, naši paradni »protikomunisti«, Ive A. Stanič (Kočevska Reka), Ivan Glušič (Mozirje), Alojz Senekovič (Maribor) pa Pavel  Ferluga (Komen), ki so poklicani, da v pismih bralcev vztrajno napadajo nekdanjo partijo, ob vsem tem skrbno molčijo. Molči tudi t.i. Nova zaveza (nima nič z Biblijo), ki je očitno financirana zato, da »ohranja« spomin na domobranstvo in preusmerja pozornost od današnjih na stare dni. Kje ste sedaj stari bardi – Anton Drobnič, Tine Velikonja in druga menažerija? In po drugi strani, tako vsiljiva in še izrecno od predsednika Türka odlikovana srbska Spomenka, ki si tako prizadeva za kulturni dobrobit Slovencem?  – Ob tem nam prihaja na misel biblijski rek: ... Se ne priklanjaj njihovim bogovom, ne služi jim in ne delaj po njihovih delih, temveč jih zagotovo razruši in razbij njihove spomenike! (2 Mz 23, 24)

 

 

03.marec 2009 :

 

Rabil bi pomoč

 

Najprej en lep pozdrav, vaša stran mi je znana že kar nekaj časa in hkrati zanimiva saj prikazuje samo ozadje dogajanja slovenske zgodovine. Imam pa en problem, za katerega mislim, da bi mi ga vi zagotovo pomagali rešiti. Obiskujem maturitetni tečaj in pri predmetu sociologija moramo napravit seminarsko nalogo. Za naslov sem si izbral "za hlapce rojeni za hlapce vzgojeni" in teorijo tega naslova bom ovrgel. Ker je to obsežna tema z veliko podatki ter podtemami, bi vključil vanjo tudi agresorje nad slovenskimi intelektualci ter narodno zavednimi Slovenci. Zato bi rabil podatek, iz katerega vira ste črpali pri članku

"Ivan Cankar: atenat". Za odgovor se vnaprej zahvaljujem.

I.I.

OSTI JAREJ

 

PP: Sodelavec nam ni dal dovoljenja, da bi objavili tudi vir, iz katerega je povzel vest o atentatu na Cankarja. Boji se namreč, da bi potem srbska tajna služba vir uničila. Spomnimo pa se članka o Cankarju izpred nekaj let, ki je imel naslov: Padec po stopnicah navzgor... Rek: Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni... s katerim je ali naj bi Cankar izzival, bo verjetno kje na internetu. Kot so nam povedali ljudje, ki so hodili pred vojno v Lublani v šolo, so jim ga ponavljali nekateri profesorji (očitno zaupniki in plačanci belgrajskega ražima) in se pri tem sklicevali na »velikega« Cankarja. Kaka posebna teorija o tem gotovo ne obstaja, kvečjemu ideologija, osnovana na  pamfletih. Sicer pa je bila vsa nekdanja Jugoslavija kot tudi njene strukture en sam pamflet. Še danes zanj krepko plačujemo, mar ne?

 

23.februar 2009 :

 

Takih Slovencev ne rabimo

Prejeli smo napadalen dopis, v katerem podpisnik s pridevkom Kladivo zmerja v »slovenskem« imenu nas, pa Cerkev, škofa Rodeta in Rožmana, pa še gen. Rupnika itn... Na začetku pa pravi:  Če ste vi Slovenci, potem me je sram, da sem Slovenec... S tem se seveda izda, saj je srbska Kos takšno krilatico spravljala v obtok, kot nam povejo naši stari, že vsaj od 60.ih let naprej. To ve vsa Ljubljana! Pisunček ali plačanček (?) nam na koncu še navrže: Pa brez zamere... - Ne, od naše strani z vso zamero! Nekulturno pisanje namreč zavračamo in zmerjalskih dopisov, ki so pod vsakim nivojem civiliziranega obnašanja, ne objavljamo.

 

23.februar 2009 :

 

Zbor v Budimpešti

 

Pozdravljeni,

 

kot verjetno veste, je minuli konec tedna v madžarski Budimpešti potekal pohod po ulicah v spomin obletnici poskusa nemških in madžarskih vojakov ter civilistov, da med 24. decembrom 1944 in 13. februarjem 1945 prebijejo sovjetski obroč okoli prestolnice. Po naših podatkih se ga je udeležilo tudi nekaj članov Headhunters Domžale. Zanima pa me, če ste tudi v vaši organizaciji morebiti sodelovali na omenjem shodu in v kakšnem številu?

 

V kolikor je odgovor da, me zanima vaš komentar oziroma, kaj točno ste s shodom želeli sporočiti. Za odgovore hvala v naprej!

 

Robert Marin

novinar / InDirekt

 

PP: Ne, pohoda po Budimpešti se nobeden od naših ni udeležil. Imamo sicer vse razumevanje za takšne spominske dneve, vendar na njih ne moremo biti prisotni. Naš čas in moči so omejene: danes v Budimpešti, včeraj kje v Berlinu itn. Niti o tragediji, ki so jo Izraelci vprizorili v Gazi, nismo poročali. Povzemali bi namreč samo tisto, kar so tako ali tako poročali že drugi. Poskušamo iznašati, kolikor nam uspe, tisto, o čemer nihče ne poroča. Področje tega pa so Slovenci oziroma Slovenija in njena predhodnica Karantanija. - Hvala za pozornost in pri delu Ti želimo čim več uspeha!

 

23.februar 2009 :

 

 

Auerspergi

 

Spoštovani!

 

Naletel sem na pisanje o Auerspergih - glede njih "slovenstva" bi rad dodal: Najprej:

 

Malo je držav, ki bi zahtevale za priznanje državljanjstva dosti več kot pet do deset let bivanja v državi. Veliko "Slovencev" bi lahko našli, ki nimajo nobenega dokaza, da tod bivajo toliko časa. Auerspergi pa razpolagajo z brez števila dokazi, da so bivali tukaj že dolga stoletja. Torej vsaj domovinsko pravico ("državljanstvo") jim gre priznati. Kaj so Turjačani storili za tukajšnje rojake, je še kar znano. Navsezadnje niti Dalmatinove Biblije brez njih ne bi bilo, če je že iz spomina ušlo (moralo uiti?), da bi od slovenskega bore malo ostalo, če bi Turjačan ne potolkel Predojevića pri Sisku!

 

A naj raje povem nekaj osebnega, kar dosti pove o Turjačanih. - Rod moje mame ima po moški strani korenine tudi v deželi onkraj kninske vojne krajine. Turjačanu, generalu krajine, je namreč eden črnogorskih poveljnikov nadvse zvesto in učinkovito služil. To so Turjačani, ki so bili od domačih najetih vojakov deležni marsičesa, vse do umorov, če občasnih roparskih "vikend" pohodov na Slovensko pod firmo "turški vpadi" tokrat ne omenjam, znali ceniti. Zato je Turjačan temu mojemu predniku dodelil posest v turjaškem Škocjanu. Tako se je začel rod, ki je dal številne učitelje - šolske upravitelje v krajih, ki so pripadali Turjačanom, pomembne ljudi tudi v Lublani, znane glasbenike, tudi naslov dvorni svetnik jim ni bil neznan. Turjačani so vse do razlastitve skrbeli za take "svoje" ljudi. Še moja mama je bila rojena v "turjaški" hiši v Ljubljani, ki je ta čas že izginila in se namesto nje šopiri spaka "Kapitlja"...

 

Da so Turjaški vedno skrbeli za svojo domovino in njene ljudi, je pokazal tudi droben dogodek na nekem sprejemu na Dunaju pred leti: Približal se mi je starejši gospod in se predstavil kot soteški Turjačan: "Vi ste pa naš...!" mi je navrgel. Šele potem sem zvedel nekatere podrobnosti o zgodovini moje družine...

 

Lepo pozdravljam

Andrej L.

 

PP: Veseli smo takih sporočil, ki samo potrjujejo naše stališče, da je temelj domovine dežela in ne v prvi vrsti jezik, in potem zavest kulturne pripadnosti in notranje doživetje... Danes obstajata dve državi, ki izhajata iz prvotne Karantanije, Avstrija in Slovenija. Prvo so s ponarejeno zgodovino naredili »nemško« in drugo »(jugo)slovansko«. Dejansko pa nam je zgodovina skupna. Z avstrijsko stranjo smo si lahko zaradi tega v prijateljskem sožitju. To ne pomeni, da se morata obe državi spet zliti v eno tvorbo, čeprav bi nekateri to želeli in bi jo radi naredili »nemško«, v okviru Velike Nemčije, kot so od 19. stol. dalje sanjali nemški nacionalci. Ali pa na drugi strani Veliko Srbijo, s podobnimi nameni (danes Zahodni Balkan), ki naj bi obstajala v okviru velikega »carstva« Slovanov (Rusija). Takšne vrste naklepov zasledimo tudi v politiki na evropski ravni, ki jo usmerja prostozidarstvo in temu je prav »mala« Slovenija trn v peti. Iz njegovega tiska, zlasti  v Londonu, lahko posnamemo, da prostozidarska »elita« samostojne Slovenije še vedno nikakor ne more prebaviti.

 

23.februar 2009 :

Vtis

 

Spoštovani!

 

Že površen pogled na slovensko zgodbo zadnjih nekaj sto let jasno pokaže strašljiv stringendo značaj dogajanja. Na kratko je mogoče to opisati takole:

 

Tisoč in več let s(m)o Slovenci "pod nemškimi gospodarji in njihovim nasiljem"(?) napredovali, bili udeleženi v političnem, gospodarskem in kulturnem razvoju, sočasno (v kolikor nismo celo prednjačili) smo zgradili svojo narodno podobo v vseh njenih komponentah, vzpostavili svojo politično, vojaško, kulturno, umetniško, znanstveno in gospodarsko tradicijo. Tik pred dokončno "rešitvijo svojega nacionalnega vprašanja" (?) smo bili v sami špici naprednega sveta.

 

Potem smo na "prelomu stoletij" (fin de siècle) stopili na pot tega "reševanja" in ob koncu prve vojne bili prvič v vsej svoji zgodovini razčetverjeni na vse štiri strani neba. Vedno dotlej smo namreč živeli v skupni državi. Dobesedno čez noč smo izgubili vsaj polovico svojega  teritorija, najmanj polovico ljudi in seveda vsaj dve tretjini nacionalnega bogastva. Ta faza "reševanja", ki je trajala slabo stoletje, nas je z znamimi "pojavi" - dotlej nikoli zabeleženimi - potisnila skoraj na dno. Seveda smo se od svojega zgodovinskega okolja za vedno poslovili.

 

Potem smo se osamosvojili. Ta faza "reševanja" slovenskega vprašanja traja (še)le dve desetletji, pa že leži v blatu celo slovenski jezik ("v javni rabi"), če pustimo vnemar vsak dan bolj brezupno stanje na mnogih drugih poljih.

 

Bati se je - če upoštevamo očiten "stringendo" značaj dogajanja - da smo torej že pri koncu... da bomo zdaj zdaj dokončno (od)rešeni.

 

Andrej L.

(15.02.2009)

 

PP: V pismu nam ponavljaš samo tisto, kar nam je od 19. stol. dalje vtepala nemško nacionalna, panslovanska in jugoslovanska propaganda. V resnici gre le za to, da se je po karantanskih deželah razširil nemški (bavarski) jezik. Kakšen je bil temu vzrok, vse do danes namerno niso razkrivali, temveč samo s prostom kazali, kako »smo v stoletji izgubili večino svojega narodnega ozemlja«. Izgubili smo ga dejansko šele v 19. stol. in zatem, ko je jezik postal znak narodnosti. Tisti, ki so tedaj govorili nemško, so bili pač »Nemci«. Dejansko so to postali šele takrat, ko so jim takšno zavest vcepili v pamet.

 

Pa ni bilo povsod tako. Na Irskem npr. je angleški jezik prav tako napredoval in danes prevladuje. Irci so pač Irci, četudi govorijo angleško. Podobno tudi v primeru Američanov idr. Prav tako tudi špansko govoreči Mehikanci niso Španci itd. In nemško govoreči Alzačani so zavedni Francozi. V deželi s štirimi jeziki so kljub temu vsi Švicarji... Prebivalci avstrijskih dežel so v resnici nemško govoreči Karantanci. Da pa se tega ne zavejo, skrbi ideološko zgodovinopisje, univerze, inštituti, tisk... tako na avstrijski kot na jugoslovanski strani. Obe strani sta namreč dogovorjeni, da naj meja med nemškim in jugoslovansikim svetom poteka na Karavankah.

 

02.februar 2009 :

Publicazione mia fotografia

 

Mi riferisco al vostro servizio del 23 gennaio 2009 (Njegov sedež je bil in je še vedno v Milštatu (Millstatt) Viteški Red sv. Jurija na Koroške), in cui è stata pubblicata abusivamente una mia fotografia, scaricata dal mio sito (italozamprotta.net) senza la mia previa autorizzazione. Vi invito pertanto a richiedermi formalmente l'autorizzazione alla pubblicazione. In difetto, dovrete procedere a cancellare la mia fotografia dal vostro sito.

Resto in attesa di un chiarimento da parte vostra.

Cordiali saluti.

 

Dr. Italo Zamprotta

 

PP: Sliko dr. Zampette iz Rima, ki smo jo posneli z njegovega spleta, smo na njegovo željo umaknili.

 

02.februar 2009 :

 

OSMTH Slovenija

Dne 26. januarja 2009

 

Informacija

 

Pozdravljeni !

 

Vezano na Vaš slabo formulirani in nekontekstualni, toda zgodovinsko še kar spodobno podprti članek (http://www.goriski-panterji.com/Komenda_sd.html) bi bili veseli konkretnejše izmenjave mnenj in preklica nekaterih dezinformacij, ki ste jih objavili na svoji spletni strani. V tem kontekstu bom pooblastil kanclerja našega reda Komende Sv. Domicijana za finale pogovora in dogovora. - S prijaznimi pozdravi !

 

mag. Rajko Kreft,

komtur Komende Sv. Domicijana, templjarski red OSMTH, italijanski priorat.

 

P.S. Kučan ni nikoli bil član prostozidarske bratovščine.

P.S.1 Sedež Komende Sv. Domicijana je v Mariboru, sedež Društva Vitezov Jeruzalemskega Templja pa je res v KS Dob pri Domžalah.

P.S.2 O ostalem pa res naš kancler, brat Benedejčič.

------------------------------------------------------

Spoštovani

 

Po pooblastilu komturja komende sem na voljo za kakršnekoli sodelovanje z vami v smislu pogovora, dogovora in podajanje informacij v zvezi z OSMTH in komendo Sv. Domicijana. Kot je že kancler omenil, je vaš članek pomanjkljiv predvsem, ker podaja nepopolne ali celo neresnične informacije. Prav tako so razna namigovanja v članku plod domišljije (moram priznati da bujne)in niso v ponos resnemu novinarstvu kaj šele, da bi bile primerne za objavo na spletu. Ali je kdo izmed cenjenih poročevalcev kadarkoli pomislil, da lahko nekomu z nepopolnim, lažnim, spletkarskim in neprofesionalnim pristopom podajanja informacij širši javnosti, škodi, pa si tega ne zasluži? Kakor koli, na voljo sem vam, da pridobite informacije iz prve roke in se vam ne bo potrebno truditi, da bi naše delo zavijali v neke tančice skrivnosti. - Lahko noč,

 

Charles Benedejčič KTJ- VJT

kancler komende Sv. Domicijana

 

 

PP – Zahvaljujemo se za pozornost in Vaše ugovore sprejemamo na znanje. Nikakor nimamo namena omalovaževati Vašega društva. Prav nasprotno! V ozadju novodobnih templarjev pa je res prostozidarstvo z njegovimi »šiframi« (ponaredbami). Zato smo v našem članku izrazili sum, da bi bilo lahko tako tudi v primeru Vašega društva ali reda oziroma italijanskega priorata (saj z Italijani nimamo ravno dobrih izkušenj). Izrazili smo naše pomisleke predvsem zato, ker spada spomin na sv. Domicijana, karantanskega vojvodo, samo v slovensko krščansko izročilo. Drugače pa poimenovanje Vaše komende po njem pozdravljamo. Še toliko bolj, ker ga uradna cerkvena stran, predvsem v Lublani, še vedno ne priznava. Pač v svojo moralno škodo! Veselilo nas bo, če boste v prihodnje posvetili sv. Domicijanu, našemu zamolčanemu karantanskemu vojvodi, tudi od Vaše strani čim več pozornosti. Na primer s pismi bralcev v našem tisku in mogoče v prihodnje tudi s kakim simpozijem (?).

 

14.januar 2009 :

 

Spoštovani!

Včasih obiščem vašo stran. Ko sem jo bral prvič, se mi je zdela zelo ekstremna… pozneje vedno bolj realna…..dobro je, da vzgajate ljudi, pišete o domoljubih, o zgodovini, ki se je nismo učili in še in še. Imel bi le eno pripombo. Mogoče bi bilo dobro, med obiskovalce strani, -vse Slovence, vnašali več optimizma in –alternative -realne alternative, današnji oziroma bodoči politiki v Sloveniji. Upam, da bo prišel v politiko kakšen nov človek, ki bo spoštoval korenine, tradicijo, Slovenijo in ne bo zganjal nostalgije za staro Jugo.

 

Lep pozdrav,

Klemen

 

PP. Tvoje pismo nam je v spodbudo. Kot vidiš, se še posebej trudimo, da bi slovenski javnosti odkrivali pravo podobo slovenske kulture in zgodovine, ki je še vedno »znanstveno« zamolčevana. To so nam velenemški krogi počenjali že v stari monarhiji, zato da bi nam vcepili kompleks manjvrednosti. S tem so, z istim namenom, nadaljevali velesrbski krogi v stari Jugoslaviji, kar nadaljujejo jugo-slovenski še sedaj v samostojni Sloveniji. V takšnem vzdušju je odrasla sedanja politična »elita«, z domnevno svetovljanskim mišljenjem, ki pa je v resnici na precej nizki ravni. Od naše strani si prizadevamo, da bi o Slovencih povedali pravo resnico. Povejmo si na glas: Jugoslovanski »cesar«, čigar obleko nam  tisk in tv nenehno poveličujeta (kot Zahodni Balkan), je v resnici nag!

 

14.januar 2009 :

 

Lepo pozdravljeni,

 

Zanima me, kje bi lahko dobil podatke o pobitih ljudeh leta 1943 v Čezsoči na Primorskem. Razlog za to iskanje je, da moja babica že od 11 leta ne ve. kje so bili njeni starši ubiti in pokopani. Že vnaprej se vam lepo zahvaljujem za dane informacije,

 

Lp,

Denis

 

PP: Takih podatkov o Čezsoči žal nimamo na razpolago. Verjetno bi jih bilo mogoče dobiti na kraju samem. Med domačini bi se našel kdo, ki se spominja dogodkov v zvezi z družino tvoje babice. Ni pa s tem rečeno, da bo hotel govoriti. Kolikor vemo, so ljudje zastrašeni od srbske Kos, ki je na Čezsočo, nekdanjo vas tigrovcev še posebej pozorna. Od tem je namreč izhajal junaški Ferdo Kravanja, tigrovec in partizan. Njegovo hišo je Kos dala porušiti leta 2003, ko je bil na Bovškem potres, s pretvezo, da je ni bilo mogoče popraviti. Da ob tej priložnosti povemo še to!

 

ARHIV PISEM BRALCEV