Papež Pij XI., velik vprašaj?

Primorci ga poznamo bistveno drugače

V poduk vernim: Ločiti je treba, kaj je božje in kaj človeško

V tedniku Družina naletimo, kot smo že omenili, na vse mogoče udbovske ponaredbe, ki naj bi usmerjale mišljenje vernih ljudi, ne da bi se oni tega zavedali. Opozorili smo na odgovornost urednika lista, Janeza Grila, ki vse to omogoča. Omogoča lahko le kot zaupnik Udbe oz. srbske Kos, ki hoče tudi preko tega lista rušiti vero in zavest slovenskih ljudi. V sklop zavajanja vernih po tej poti spadajo tudi pobožne laži in polresnice, kakršna je bila tudi tista o papežu Piju XI. (glej Družina (25. marca 2007). Avtor članka je v svoji nerodnosti objavil tudi sliko, na kateri pa je v resnici papež Pij XII.(!) Za kaj dejansko gre?

Gre za okroglo obletnico, odkar je Pij XI. izdal dve okrožnici. Prva je imela naslov Mit brennender Sorge (Z žgočo skrbjo), in je bila objavljena 14. marca 1937. V njej je papež kritiziral nacizem v Nemčiji, ki je udaril po tamkajšnji katoliški Cerkvi. V drugi okrožnici z naslovom Divini redemptoris, objavljeni 19. marca istega leta, je obsodil brezverski in nasilni marksizem in leninizem.

Šlo je nedvomno za pogumno dejanje, saj je zaradi te okrožnice grozilo nemški katoličanom še večje zatiranje s strani nacističnega režima. Podobno tudi od komunistične strani, česar smo bili po drugi vojni deležni tudi verni Slovenci. Toda to je samo ena plat medalje v ravnanju tega papeža.

Njena druga plat pa ni prav nič lepa. Za časa njegovega papeževanja je namreč v Italiji in v samem Rimu trdno vladal Mussolini in njegov fašistični režim. Z njim je Pij XI. nekako moral sobivati, toda v njegovih odnosih z režimom je papež neredko prešel dopustno mejo, tako da je njegovo sobivanje postalo tudi sodelovanje. Žrtev takšnega sodelovanja so bili prav Slovenci na Primorskem, ki je pred drugo vojno pripadala Italiji. Poglejmo najbolj hude primere!

Nadškofijska palača v Gorici leta 1921, na katero so fašisti napisali svoje gesla. Najbolj značilno je tisto “W l’Italia, A morte Sedej” (Živela Italija, smrt Sedeju).

Pij XI. proti in po Slovencih

Leta 1930 je papežev odposlanec prišel v Gorico, kjer so krajevni fašisti in njihov tisk nadškofa Sedeja nenehno napadali, zato da bi stanje “umiril”. Papežev odoslanec je nadškofu sporočil, da papež “želi”, naj odstopi. Res se je Frančišek B. Sedej s težkim srcem uklonil papeževi “želji”, se umaknil in po enem mesecu zlomljen umrl. Papežev odposlanec se je nedvomno zlagal, ker takšnega naročila dejansko ni imel. Toda Pij XI. je odstop nadškofa Sedeja kljub temu “sprejel”. Za upravitelja nadškofije je bil imenovan vodja koperskega semenišča Giovanni Sirotti (Sirotich), član fašistične stranke in eden najbolj zagrizenih fašistov. Ta je takoj divje udaril po slovenskih vernikih.

V takšnih razmerah je Vatikan šele leta 1934 privlekel odnekod nekega dobrodušnega človeka po imenu Carlo Margotti in ga nastavil za nadškofa v Gorici. Toda dobrodušnež ni zmogel izstopiti iz svoje povsem italijanske pameti in dojeti bistva goriške nadškofije, ki imela 80 % slovenskih vernikov. Ko je hodil birmovat, jih je nagovarjal seveda v italijanščini, ne da bi se sploh zavedal, da izvaja nad njimi nasilje. Tako je nadškofijo pod podtalnim nadzorstvom fašistov postopoma vodil v propad.

Frančišek Borgia Sedej, nadškof v Gorici, ki ga je papež Pij XI. odstavil na ljubo fašističnemu režimu leta 1930

Dalje, leta 1933 je fašistična policija, za katero je stal Giuseppe Nogara, nadškof v Vidmu, po vsej Beneški Sloveniji prepovedala slovenske cerkvene obrede, pridige in zaplenila ter uničila slovenske katekizme. O tem je Ivan Trinko, voditelj beneških Slovencev posebej obvestil Pija XI., zakaj od državne strani so bili kršeni tudi Lateranski sporazumi, v smislu katerih fašistični režim ni imel vstopa v cerkev. Toda papež je molčal.

Leta 1936 je msgr. Trinko pisal Piju XI. dolgo pismo, v katerm ga je seznanil s posledicami menjene prepovedi za beneške ljudi. (glej Od duoma, Čedad 1907, 36). Govori se tudi, da je msgr. Ivan Trinko osebno obiskal Pija XI. in da se je ta v pogovoru z njim tako razburil, da je prevrnil črnilnik na mizi.

Kot nadškof je Giuseppe Nogara ostal na svojem mestu tudi med drugo vojno, torej po padcu fašističnega režima, in še leta po njej, ko je bil v Rimu že za papeža Pij XII. Toda prepoved slovenščine v cerkvah Beneške Slovenije je ostala. Ostala je tudi potem, ko ga je nasledil nadškof Giuseppe Zaffonato, ki je ostal nekako do sedemdesetega leta. V Rimu pa je bil takrat za papeža „dobri“ (beri nesposobni) Janez XXIII. Oba videmska nadškofa, ki sta delovala protislovensko in proti evangeliju, je Vatikanu podtaknila italijanska tajna služba. Ta pa njunega nekrščanskega početja “ni videl”.

Tragične posledice kriminala, ki ga je Pij XI. zagrešil nad Slovenci, so ostale prav do danes. Govori se (treba bi bilo preveriti), da je škof Gregorij Rožman ob svojem rednem obisku v Rimu opozoril papeža Pija XII. na krivično stanje nasproti slovenskim vernikom na Primorskem. Toda Pij XII. ga je nesramno zavrnil: “To ni Vaša škofija!”

Luigi Fogar, škof v Trstu, ki ga je papež Pij XI. odstavil na ljubo fašističnemu režimu leta 1936.

Kot da dve kriminalki ne bi bili dovolj, je Pij XI. zagrešil še tretje. Leta 1936 je bil odstavljen Luigi Fogar, škof v Trstu. Papež Pij XI. ga je odstavil na ljubo fašističnemu režimu. Škof se je namreč zoperstavil zahtevi tržaških fašistov, ki so hoteli od njega blagoslovitev kipa nekega Oberdanka, katerega so še pod Avstrijo obsodili zaradi veleizdaje, ker je pripravljal atentat na cesarja. Luigi Fogar je bil idealen škof, izredno razgledan, globok, s tekočim znanjem slovenščine, zaradi česar so ga Slovenci imeli zelo radi. Ko je po imenovanju za škofa potoval v Trst, so mu na Proseku navdušeno vzklikali: “Pozdravljeni gospod škof!”

Ni opravičila

V omenjenih primerih je šlo dejansko za kriminal pred Bogom, ki ga je bil zakrivil Pij XI. Koliko je zanj neposredno odgovoren, ne bomo razsojali. Naj pa opozorimo, da nosita on in Vatikan polno odgovornost, če so primorski ljudje začeli izgubljati svoje zaupanje do Cerkve in zatem še do vere. Vrh Cerkve, ki bi moral pod fašizmom dajati zgled pravičnosti, jih je zahrbtno izdal. Primorski ljudje so se začeli ozirati v “slovansko” Rusijo in, nehote, tudi v njen komunizem, ki je oznanjal “pravičnost”. (Zgrešili pa so še bolj!). Želeti bi bilo, da bi vrh “božje” Cerkve vse to nekoč priznal in se vsaj opravičil za kriminal, ki ga je s Pijem XI. na čelu zagrešil nad Primorci. Katastrofalnih posledic pa ne more namreč več popraviti.

Na katoliški strani poskušajo Pija XI. opravičevati, češ, ko gre za izbiro med večjim in manjšim zlom, se “Cerkev” odloči za manjše zlo. Kriminal Pija XI. nad Slovenci naj bi bil torej “manjše” zlo, zato ker bi zoperstaviti se fašizmu prineslo še “večje” zlo? Kje pa to v evangeliju piše? - Kolikor je znano, je papež Pij XI. pripravljal novo poslanico, v kateri naj bi obsodil tudi fašizem. Toda leta 1939 je nenadoma umrl. Skoraj gotovo je bil zastrupljen. Njegov osebni zdravnik je bil namreč oče Clare Petacci, ljubice Benita Mussolinija. Papeževa nova poslanica pa je za vedno ostala v blagajni.

Zaradi takšnega zahrbtnega početja Pija XI. so bili še posebej primorski duhovniki postavljeni v precep. Na eni strani fašistoidna italijanska Cerkev, na drugi pa brezverski komunizem. Kako naj med ljudmi v takšnih razmerah ohranijo vero? Naredili so vse, da bi svojemu občestvu ohranili tako vero kot slovenstvo. Uspeli so, a samo začasno (!). Po drugi vojni je prišla Jugoslavija s komunizmom, ki je nadaljevala s tistim, kar je bil začel fašizem. Primorski ljudje, ki jim je bil po tolikih letih vendarle priznan vsaj njihov slovenski jezik, se tega dolga leta niso zavedeli. Udba je mednje vrgla še govorico “Vsak novi red ima na začetku svoje težave!” V dobri veri so to govorico naivno ponavljali.

Tragična usoda nadškofa Sedeja, dasi v tisku ni bila povsem prezrta, v klerikalni Lublani oz. Sloveniji že pred vojno in vse do danes ni našla primernega odmeva. Ker je bil vanjo vpleten sam papež, glava Cerkve, so jo primerno prikrojevali in prikrivali. Vedno v skrbi, da bi se verni ljudje zaradi tega ne oddaljili od Cerkve in od vere. Značilno pa je, da so z usodo primorski ljudi pod fašizmom čutili bratski Dalmatinci, in v spomin tega, kar se je dogajalo, poimenovali po odstavljenem goriškem nadškofu ulico v Splitu: Sedejeva ulica. V Sloveniji je še danes ni!