Knjiga je izšla v drugi dopolnjeni izdaji leta 1995 pri Mohorjevi v Celju. Gradivo so zbrali Anton Pust, Zdravko Reven in Božidar Slapšak. V njej so prikazani pomorjeni duhovniki, redovniki in redovnice med drugo svetovno vojno (vsaj 240) kot tudi nekaj znanih vernikov, npr. pisatelj Narte Velikonja, dijak mučenec Lojze Grozde, študent Jaroslav Kikelj (z Opčin), Vinko Mravlje (Brezovica pri Lublani), učiteljica Vera Lestan (iz Mirna pri Gorici)… Knjiga je v svojem sporočilu pretresljiva in bralec se bo ob njej vprašal, zakaj takšno divjanje, mučenja in pomori duhovnikov in vernih ljudi? Odgovor je vedno isti, tudi v tej knjigi: revolucija, komunizem. Na zunaj se oboje res kaže kot takšno, toda danes vemo, da je bila v ozadju srbska prostozidarska loža v Beogradu, ki ji je pripadal bodisi Tito kot tudi vrh v slovenske NOB (Kardelj, Kidrič, Vilfan…). Pod pretvezo revolucije so izvajali genocid nad Slovenci, s tem da so jim morili zavedne ljudi, ki bi lahko in tudi so z njihovim zgledom vplivali na široko slovensko javnost. Najbolj napoti tej “revoluciji” je bila nedvomno Cerkev. Toda likvidirali so tudi zavedne partizane, o katerih ne govori danes nobena stran. Za umor pesnika Karla Destovnika so poslali nemško patruljo iz Pliberka, umorjeni so bili vidni primorski tigrovci in partizani: Janko Premrl, Ferdo Kravanja, Jože Srebrnič, primorski prosvetitelj Filip Terčelj (ta še po koncu vojne 1946)… Knjiga Palme mučeništva je dejansko tudi pričevanje o načrtovanem genocidu nad Slovenci, ki sta ga po dogovoru izvajali srbska in italijanska masonerija, ki se je skrivala za fašizmom. Njun dogovor velja še danes, četudi se (zaenkrat) ne izvaja na krvav način.