Povzeto s spletne strani TIGRa

Odmev na nedostojno pisanje kosovke Žive Vidmar

Osvetlitev in kritika revolucionarnih metod

Delo, Sobotna priloga, 3. marca 2007
 

Škofja Loka, 24. avguta 2007


Vesel sem, da nam laikom »isti« zgodovinarji ne branijo ukvarjanja z zgodovino. Človek mora svojo zgodovino namreč poznati. Napačno pa je, da nekateri »svojo« zgodovino želijo predstaviti kot zgodovino naroda ali v konkretnem primeru, zgodovino TIGRa. Vesel sem tudi, da nas je kar precej, ki sledimo smeri in ideji, ki so nam jo začrtali (ali vsaj skicirali) naši starši. Besede »oča so tako d'jal in je t'ko prou« imajo vendarle vrednost, saj so bile v praksi vsaj enkrat preverjene. Lahko pa se motimo tudi še naprej.

Glede na zgoraj omenjeno bi moral biti vesel nad kritiko kritike kritike »Partija in tigrovci« izpod peresa gospe Žive Vidmar, a nisem. Toliko grdih in podlih očitkov avtorici knjige Tatjani Rejec-Srebot samo zato, da bi pomembna politična funkcionarka naslednice komunistične partije lahko opravičila po mojem mnenju največji greh Komunistične partije Slovenije “ to je neupravičeno prilastitev narodno osvobodilne borbe, vse od nastanka Tigra naprej.

Metode pisanja gospe Žive Vidmar me pravzaprav spominjajo na velikokrat opisane partijske metode:

* skrivanje za besedico mi (upam, da boste vi, kljub sodelovanju v vašem glasilu vsaj prelistali 11. poglavje knjige Tigr vaše sourednice dr. Mire Cencič)

*ločevanje in predalčkanje (Zelen naj bi tako »spadal« pod jugoslovansko vojsko, Rejec k Angležem, Tomažič k komunistom: tigrovci so bili pa po službi in med malico)

*preusmerjanje pozornosti na obrobne zadeve (ali so se tigrovci borili za priključitev k Sloveniji ali Jugoslaviji, je enako neumno vprašanje kot ali je teta, rojena v Kranju 1911, Avstroogrka)

*strašenje z zunanjim sovražnikom (ne vem, ali se je v času fašizma in komunizma komu splačalo biti »angleški plačanec?«, razen iz želje po osvoboditvi)

* iskanje podpisanih dokumentov o likvidacijah kot dokazov (edina, ki sta prejela pismeni dokaz, sta bila tigrovca Božič in Križmanič, ki sta tik pred koncem vojne odprla zapečateno pismo, namenjeno v glavni štab in se s tem rešila. V pismu je namreč pisalo: »Pošiljamo dva angleška vohuna. Zaslišite ju, likvidirajte, vse to opravite v najstrožji tajnosti?«.)

* Širjenje neresnic in podtikanj (»Kaj pa, če je Maks Rejec naredil samomor zaradi družinskih razmer, kot se je šušljalo?« )

* grožnje (v pisanju gospe Vidmar k sreči samo s tožbo)

* diskreditacija (od koga pa naj bi Tigr dobil pomoč v orožju, če ne od kraljeve vojske in angleške obveščevalne službe?)

* in na koncu "v pisanju moralna" likvidacija: »[P]ri Tigru je bil najbolj problematičen pokojni soprog Tatjane Rejčeve.«

V kakšnem smislu!? Kateri tigrovec pa ni bil problematičen? S stališča Slovencev nihče, s stališča fašistov prav vsi, s stališča partije preživeli tigrovci. Niti enemu partija ni dala miru, kaj šele zadoščenja. Zdi se mi, da se je v partijskem vrhu razmišljalo takole: »Dober tigrov'c mrtev tigrov'c.«

In še moj odgovor na edino vprašanje, ki sem ga zaznal v pisanju gospe Vidmarjeve. Zakaj se mora ukvarjati s Tigrom mlada generacija slovenskih zgodovinarjev? Morda tudi zato, ker je bila prva spominska plošča tigrovcu, na kateri je partija dovolila uporabo imena TIGR postavljena šele 40 let po drugi svetovni vojni, leta 1985!

Zaradi tolikega števila »zgodovin« in premočnih »očkov naroda« je obdobje Tigra zadnja snov v devetletki, ki si jo nekateri učitelji zgodovine upajo poučevati. Danes žal stoji narodni ponos zgolj na tigrovcih.

Ambrož Demšar, Škofja Loka

Goriški panterji

 S pismom Ambroža Demšarja se v celoti strinjamo. Kot vemo, in kar njen poseg tako očitno kaže, je Živa Gruden lahko samo kosovka, in to na prav nizki ravni. Njen gospodar jo naganja, da moti spomin na primorske rodoljube. Jasno da ne brez neke koristi. (Mogoče se na ta način celo dobro preživlja?). Zato ji Delo, ki je v rokah srbske KOS, v njegovi Sobotni prilogi tudi objavi takšne nečedne pamflete. Toda, celo v eni izmed številk tigrovskega glasila Rodoljub smo med člani uredniškega odbora zasledili njeno ime. Lahko si predstavljamo le, da njeno članstvo v odboru pogojuje tisti, ki daje glasilu finančni prispevek, in tisti je spet pod nadzorom srbske KOS. Prav nekulturno in nedostojno! Če mora društvo TIGR tolerirati v svojem odboru takšne ljudi, kot je Živa Vidmar, potem se v njegovem vrhu vrti kar precej denarja. Zato se tudi uklonijo finančniku, ki jim s članstvom Grudnove očitno pogojuje financiranje. Po drugi strani pa moledujejo javnost (!), naj prispeva za dograditev spomenika na Cerju! Res lepa druščina! – Toliko v vednost, zato da ne bodo mislili, da jih nihče ne spregleda!