Trst in njegov šovinizem, bolezen naših dni

Osvajanja iz Trsta

najprej Koper, sedaj še Reka

Dne 12. okrtobra letos sta se srečala predsednka pristniških uprav Trsta in Reke, Claudio Boniciolli in Boris Hlača in uradno podpisala “sporazum”. Nekaj podobnega je nadebudni Boniciolli že prej naredil na srečanju z Robertom Časarjem, direktorjem pristanišča Koper. Besedovanje na teh srečanjih je bilo isto, kot se ponavlja že več let: sodelovanje med pristanišči severnega Jadrana, zato da bi bili skupaj kos konkurenci pristnišč v severni Evropi.

Takšno, že tolikokrat prežvečeno navajanje, naj bi še vedno učinkovalo na bolj ali manj naivne Slovence in sedaj še Hrvate, zato da se ne bi zavedeli, da pri takšnem “sodelovanju” ne gre za nič drugega kot za osvajanja zaledja Trsta. Tako ga dejansko vidijo tržaški krogi v okviru skupne skupni EU. Da Boniccioli zakrije pravi namen takšne strategije, pritegne vanjo navadno še Benetke pa Ravenno in postreže s številkami, zlasti s tistimi, ki se nanašajo na promet v Rotterdamu in ob katerih se v navadni glavi kar nekaj zavrti, tako zelo so “prepričljive”. Toda Rotterdam in sosednja pristanišča imajo velikansko industrijsko zaledje, ki ga severna jadranska nimajo. Pristanišči za severno italijansko industrijo pa sta Genova in Livorno. Boniciollijevo navajanje je očitno navadna montaža, s katero hoče zakriti resnične namene tržaških krogov, ki se jim znova cedijo sline po slovenski zemlji.

Claudio Boniciolli, predsednik tržaške pristniške uprave, načrtuje nova osvajanja v slovensko zaledje. Na udaru sta Koper in Sežana.

Danes naj bi za to končno prišla prava ura. Zato je tudi italijanski PV Romano Prodi, ki je nedolgo tega obiskal Slovenijo, med drugim izjavil, da sta Trst in Koper eno pristanišče, četudi „na dveh bregovih“. To so mu prav očitno naročili tržaški krogi, zato da bi na ta način vplivali na vlado Janeza Janše, ki najbi pristala na zlitje obeh pristanišč, dejansko na pripojitev Kopra Trstu. Toda to je bilo uresničeno že pred nekaj leti, ko se je pristaniška družba Koper udeležila z 49 % v tržaškem pristanišču. Leta 2004 pa se je morala umakniti, ker ji v Trstu niso dali dihati. Zakaj, nam pove naslednji dogodek: Bila je tedaj ravno 50-letnica ponovnega prihoda Italije v Trst (1954) in tržaški krogi so tedaj izjavili, da je bil umik Kopra “največje darilo”, ki ga je Trst prejel ob tej obletnici. To pomeni, da so poprej Kopru na vse načine nagajali. Tega pa danes boniciolli “ne ve” več.

Po kakem letu on in njegovi krogi spet navijajo za “sodelovanje”. Toda s svojim šovinizmom, predvsem do Slovencev, nikakor niso prenehali. Ko je na primer deželni svet Furlanije – Julijske krajine, s sedežem v Trstu, sprejemal člene deželnega zakona o Slovencih, so pred deželno palačo demonistrirali plačanci z napisi “Dol s Slovenci!” Tega javna občila, iz obzirnosti, niso pokazala. Odnos tržaških krogov do Slovencev in njihovega jezika ostaja slej ko prej žaljiv. Ob potrditvi državnega zakona za zaščito Slovencev je, kot smo poročali, sedanji tržaški župan Dipiazza prav nesramno izjavil, da bi priznanje slovenščine v samem Trstu pomenilo “Babilon”. Kakega slovenskega napisa v Trstu ne boste videli, četudi prihajajo v mesto številni Slovenci in so bili v njem od vedno tudi doma. Slovenski napis jim pomeni sramoto. Tudi v turističnem Miramaru ga ne boste našli in nikjer drugje. Slovencev, ki so jim pred vrati, tržaška šovinistična oligarhija preprosto ne prenaša. Ob vsem tem pa se razni Boniciolliji, Dipiazze, Illyji in drugi, ki v svoji duši ostajajo navadni šovinisti, kar naprej zavzemajo za “sodelovanje”s slovenskimi sosedi?

Star šovinizem v novih mehovih - Trst kot Made-in-Italy izhod v Sredozemlje za Srednjo Evropo.

Sodelovanje predpostavlja spoštovanje, ki je podlaga medsebojnemu zaupanju. Tega pa tržaška klika nikakor ni sposobna. Za italijanske ljudi, ki so zaradi ignorance obremenjeni s šovinizmom do Slovencev, niso doslej pripravili še nikakega gradiva o slovenskih ljudeh in kulturi. Tako je italijanska tržaška javnost še vedno prepričana, da so Slovenci v kulturnem pogledu nekaj najnižjega, pri čemer se oni sami sklicujejo na “svojo dvatisočletno latinsko” kulturo. Že tam v 50-etih letih je npr. takratni šovinistični tržaški župan Bartoli izjavil, da mu je slovenščina kot nekakšen mau-mau (kot v Keniji). Takšno vzdušje so v Trstu skrbno ohranjali do danes in razni Boniciolliji etc. ga v ničemer niso izboljšali.

Če se prav spomnimo, niso ti ljudje nič ugovarjali, ko so leta 2005 predvajali film “Cuore nel pozzo”, naprejeno proti Slovencem, ki so jih v filmu dolžili genocida nad Istrani. Režiral ga je judovski režiser, s srbskim igralcem v glavni vlogi. Financiranje pa je omogočil Maurizio Gasparri, framasonski minister v rimski vladi. Resnica ji bila pomembna, bistveno je bilo to, da Slovenijo in Slovence, te osovražene S’ciave, pred svetom obdolži “genocida”. Po vsem tem pa jim Boniciolliji danes zvijačno ponujajo “sodelovanje”.

Učenje slovenskega jazika, na primer, je za vse te ljudi nepomembno ali kar naravnost poniževalno. Ob raznih srečanjih triumfirajo s svojo “večvredno” italijanščino in drugi se jim morajo ukloniti. Niti toliko dostojanstva nimajo, da bi v slovenščini izrekli navaden pozdrav. No, mogoče ga je sedaj Bonicciolli, ob srečanju s Hlačom, izrekel v hrvaščini (?). Čisto preprosto, Trst je s svojim šovinizmom zamudil evropski vlak in za resno sodelovanje z zaledjem nima pravih pogojev. Naj ždi naprej v svojem šovinizmu. Njegova “elita” zaradi tega pač ni v stiski, ker si je zagotovila dobro plačana mesta v vseh mogočih javnih službah in ustanovah. Toda za vsakdanje tržaške ljudi ni delovnih mest, nudijo pa jim veliko zadoščenja, s tem da jim dopovejo, kako so vzvišeni nad slovenskimi sosedi. Števila delovnih mest s take vrste “sodelovanjem” nikakor ne bodo povečali. Mogoče pa je, da jih bodo tržaški ljudje na položaje spet in spet izvolili. Če ne zaradi drugega, pa zato, ker so tako nasprotni S’ciavom.