Janez Janša in njegovi Okopi (1994). - Staro vino v novih mehovih: zgodba o očetu, ki se je rešil iz jame, se pred evropskimi volitvami ponavlja.

Totalitarna kultura smrti in zgodba družine Janša

OSEBNI DOLG DO RESNICE

 

»Politični kapital«?!

 

Več je razlogov; zakaj se je Janša v obsežnem razmisleku dotaknil bolečih in še vedno odprtih vprašanj slovenske preteklosti. Med njimi je njegov »osebni dolg do resnice«, kot piše, ta pa izvira iz dejstva, da je bila tudi njegova družina zaznamovana s tragičnim časom iz sredine prejšnjega stoletja, o čemer priča zgodba njegovega očeta, rešenca iz roškega brezna, ki jo je Janez Janša ml. izvedel šele leta 1988, ko je bil star 30 let! Po svoje pomenljivo - tudi to dejstvo bi veljalo razumeti v duhu prevladujoče »kulture smrti« - je, da se v javnosti pojavlja nekakšen dvom o pristnosti te zgodbe, ki jo je Janša leta 1994 popisal v knjigi Okopi. Zaslediti je mogoče celo namigovanja, da naj bi Janša to zgodbo sredi 90. let prejšnjega stoletja uporabil (le?) zato, da bi na njej »gradil politični kapital«, zdaj, ob Hudi Jami, »pa jo je postavil celo v središče svojega političnega kreda«, kot je zapisal novinar enega izmed slovenskih tabloidov.

 

Mogoče ima tabloidar celo prav. Ker zgodba o Janševem očetu je bila končno porinjena tudi v verski list Družina, zato da bi ganila verne ovce, ki predstavljajo še vedno precejšen del volilnih glasov.

 

Pri tem pa je očitno spregledal, da je bil del zgodbe Janševega očeta javnosti znan že od leta 1993, ko jo je v Družini predstavil dr. Janez Gril. Takrat iz nje nihče ni želel »graditi« kakršnega koli »političnega kapitala«, zato je bila prava identiteta pripovedovalca zakrita. Pomembna je bila vsebina, ne to, komu se je zlo pripetilo.

 

Kopanje lastnega groba

 

Poglejmo torej nekaj drobcev med in povojne pripovedi Janše starejšega. Prvič je smrti zrl v obraz že leta 1942. »V vas so prihrumeli Italijani in se podili od hiše do hiše. Začeli so razbijati tudi na naša vrata. Z očetom sva šla ven. Vzeti sva morala kramp in lopato in oditi z njimi. Odgnali so naju na hrib nad vasjo in ukazali, naj skopljeva jamo. Italijan je z uperjeno puško stal poleg naju. Vprašal sem očeta, zakaj morava kopati. Odvrnil mi je, da vojaki verjetno hočejo imeti strelski jarek. Oglasil se je italijanski stražar in po slovensko povedal, da si kopljeva grob. Zakaj, se je razburil oče. Ker ste partizani in imate nad hišnimi vrati znak OF, je odvrnil vojak. Oče je vse odločno zanikal in prosil vojaka, primorskega Slovenca, naj naju pelje k poveljniku. Temu je oče zagotavljal, da ni narisal omenjenega znaka in da naj, če njemu ne verjame, vpraša polhograjskega župnika, ki bo potrdil njegove besede. Tako se je tudi zgodilo in bila sva rešena.«

 

Ganljivo je to, da je bil med italijanskimi vojaki kot naročeno primorski Slovenec. Presenetljivo je drugo, in sicer, da je bilo treba vprašati župnika iz Polhovega gradca, ki je čisto na drugi strani Lublane, kot pa je Grosuple, kjer je Janez Janša doma in je bil, kot lahko sklepamo, tudi njegov oče.

 

Januarja 1943 so ga mobilizirali domobranci. Dezertiral je in se skrival doma, vendar so ga ujeli in obsodili na dve leti zapora. Pobegnil je, a so ga spet ujeli in poslali v koncentracijsko taborišče Dachau. Domači so znova ob župnikovi pomoči dosegli pomilostitev. Iz Dachaua je prišel tik pred koncem vojne ter se zaradi nasveta staršev v splošni zmedi umaknil na Koroško.

 

Vrnimo se na tej točki k njegovi pripovedi v Družini iz leta 1993. »Nikoli ne bom pozabil, kaj sem doživel na poti proti Vetrinju, že na avstrijski strani. V dolgi koloni nas je mučila žeja. S prijateljem sva zavila nekoliko stran, da bi se v potoku odžejala. V grmovju sva zagledala slovenske partizane, ki so s strani opazovali kolono. Pozdravili so naju z naslednjimi besedami: `K... bele, kar pojdite, kamor hočete, vendar nam ne boste ušli. Za vas so jame že skopane.’«

 

Resničnost teh besed je kmalu doživel na lastni koži. Zadnje dni maja 1945 so ga vrnili v Jugoslavijo. Ker je bil mladoleten, so ga iz Radovljice z vlakom odpeljali v Kranj, kjer je ostal dvanajst dni. Sredi junija so šli peš v Šentvid v Škofove zavode, kjer »so nas natlačili po sobah. V sobi, kjer sem bil jaz, nas je bilo toliko, da se niti obrniti ni dalo. Nismo natančno vedeli, kaj se zunaj dogaja. Prihajali so partizani in klicali posamezna imena. Tisti, ki smo ostali, smo onim zavidali in govorili: `So že rešeni, domov gredo.' Nekega dne so poklicali tudi mene. Vesel sem stopil na hodnik in takoj videl, kaj me čaka. Med brcami in udarci so nas odvedli v spodnje prostore, kjer se je pravo pretepanje šele začelo. Udarci so padali povsod. Po dva in dva so nas zvezali z bodečo žico in s kamioni odpeljali na železniško postajo ter spravili na vlak.«

 

Ko so prišli v Kočevje, so zvezani peš nadaljevali pot proti Rogu. »Hodili smo okoli dvanajst kilometrov. Bilo nas je za veliko četo. Precej so jih pobili že med potjo. Tiste, ki niso mogli več hoditi, so potegnili iz vrste. Slišal se je top udarec s kolom ali puškinim kopitom, nobenega strela. Preostali smo do jame prišli proti večeru. Zvezane so nas postavili okrog jame in po nekaj trenutkih strašne tišine so zaropotale brzostrelke. Mrtvi in živi smo drug drugega vlekli za seboj in padali v jamo. Bilo je nekaj strašnega ... Zvezan sem skupaj z drugimi padel v jamo, ne da bi me zadela krogla. Še danes ne vem, kakšen čudež se je zgodil, da sem bil v jami razvezan. Morda je žico pretrgala krogla, morda se je zgodilo kaj drugega. Kobacal sem po mrtvih in živih ljudeh in nekako prilezel do skalnega roba. V jami je bilo še veliko živih. Bili so ena sama strašna stokajoča in jokajoča gomila. Zunaj je naenkrat nastala tišina. Do vrha jame je bilo le nekaj metrov. V zgornjem delu je v jamo visel na pol podrt gaber ali bukev. Začel sem plezati in uspelo mi je prilesti do roba. Vse je bilo tiho, le nekoliko stran je gorel ogenj. Bežal sem, kolikor sem mogel, in se držal smeri proti Ljubljani. Prišel sem do Ponikevv dobrepoljski dolini, potem pa mi je zmanjkalo moči. Približal sem se neki hiši in vstopil pri zadnjih vratih. Doma sta bili le dve ženski. Silno sta se me prestrašili. Bil sem umazan in ves krvav. Na vprašanje, od kod sem, sem odgovoril, da od tam, kjer ljudi ubijajo. Takoj sta mi dali jesti ter pripravili vodo in obleko, da sem se umil in preoblekel.«

 

Niti sledu sovraštva

 

Nadaljeval je pot proti Ljubljani, toda še isti dan ga je ujela partizanska straža. Odpeljali so ga v Škofove zavode. Tako se je znašel v isti sobi, ki jo je pred nekaj dnevi zapustil.  »V sobi so se čudili, kako to, da sem bil tako dolgo na zaslišanju. Izgovoril sem se, da so me zadržali v sosednji sobi. Nihče, niti partizanski oficirji niso vedeli, da so me enkrat že poslali v smrt,« je pripovedoval Janša starejši. V Šentvidu je vendarle dočakal amnestijo in se nato vrnil domov. O tem, kaj se mu je zgodilo, ni nikomur niti črhnil. »Šele čez leta je svojo skrivnost zaupal najbližnjim. Otrokom jo je povedal šele tedaj, ko so odrasli. Verjeli so mu samo napol. Kasneje, ko so tudi sami na svoji koži občutili krivice totalitarne oblasti, so postali bolj pozorni,« je leta 1993 zapisal dr. Janez Gril in v sklepu dodal še pomenljivo ugotovitev o svojem sogovorniku, »ki v vsej dolgi zgodbi ni izrekel niti ene besede, ki bi kakorkoli spominjala na sovraštvo in maščevalnost do tistih, ki so mu povzročili toliko gorja. Zgled lepe krščanske drže.« Zgled kulture življenja torej.

 

BOGOMIR ŠTEFANIČ ml.

 

Dodamo naj še, da se nekateri še spominjajo oddaje na TV Slo leta 2005, ko je izšla angleška knjiga: Slovenia, 1945: Memories of Death and Survival after World War II, napisala John Corsellis and Marcus Ferrar 2005. Eden od avtorjev knjige je v oddaji omenil prav očeta Janeza Janše, predsednika takratne vlade. Navedel pa je o njem le to, da je bil tudi on vrnjen s Koroške, vendar ga niso ustrelili, ker je bil mladoleten. Vprašanje pa je, ali bi ga takratna OZNA res pustila pri življenju kot pričo pošastnih pomorov v Rogu?! - Ves članek, ki nasproti “kulturi smrti” poudarja “kulturo življenja” je očitno samo predigra za evropske volitve junija letos. Če bi Janez Janša mislil resno, potem za časa svoje vlade, ponavljamo, ne bi brcnil s položaja ministra Drobniča s predlogom zakona o omejitvi plavov, ki so prav tako “kultura smrti”. Tukaj zasačimo nadebudnega Janeza na resničnem licemerstvu. Lahko pa se mu spet zgodi, da bodo za pričakovani triumf na evropskih volitvah odmanjkali njegovemu taboru prav glasovi mladih panterjev. (Ubogi Janez)