Ob nizkotnem izpadu pritlehnega pisuna - Poskus, s katerim bi hoteli osramotili slovenske partizane in njihov osvobodilni boj

V mesečniku Ampak (februar 2005) je Pavel Ferluga objavil daljši članek pod naslovom »Zavajalsko rodoljubje na zahodni meji«. V članku se spopade z vsebino revije Primorski rodoljub (12/2004), ki je glasilo Društva za negovanje rodoljubnih tradicij Tigr Primorske. Po njegovem je to društvo lažnega imena in nima legitimnosti, da nosi ime Tigr, ker je izrazito kotišče druščine ZZB – tiste organizacije, ki je bila vedno proti in je tudi podpirala poniževanja in uničevanja tigrovcev med in v povojnem času in to do osamosvojitve, ko so začeli kameleonsko vrednotiti novonastalo stanje. Pošteni privrženci tigrovskega gibanja bi nikoli ne smeli vstopiti v to društvo...

In dalje! Da je vrh te organizacije zadolžen, da vtihotapi pod imenom Rodoljubja in Tigra zločinsko komunistično internacionalistično ideologijo kot sestavi del narodne obrambe, kar nikoli ni bila, je danes bolj kot razvidno. Toliko laži, podtikanja in cinizma se skriva v objavljenih prispevkih, da se človek vpraša, kaj se dogaja v tej heterogeni druščini, ki bi ne smela biti pod isto skrajno zavajalsko ideološko streho rdečega zločinstva.

In še! Ni mogoče objavljati slavospevov vojnim zločincem, kot je bil »legendarni« Franc Rozman – Stane (agent kominterne, kot vsi drugi takratni voditelji revolucije), ki se je boril za sovjetsko republiko, skupaj s počastitvijo spomina Bazoviških žrtev, ki so, v razliko z njim, padli za slovenstvo, ne pa za Stalinov razredni boj... In tako naprej.

Napad na društvo Tigr je vsaj deloma upravičen. Na čelu društva so več kot očitno stari udbovci in kosovci: predsednik Franjo Batagelj, pa odgovorni urednik društvenega glasila Lucijan Pelicon... Glasilo prinaša tudi prispevke ljudi, ki nimajo ničesar s tigrovskim izročilom, npr. Peter Kovačič – Peršin, ali Živa Vidmar, pa proslula Spomenka Hribar... Taki prispevki so bili uredniku očitno porinjeni, zato da se imena njihovih avtorjev ohranjajo v javnosti. Prisiljen jih je bil objaviti, ker so očitno pogojeni s financiranjem revije.

Nekaj podobnega bi sumili tudi o članku, v katerem je predstavljen nov slovenski metropolit Alojz Uran. Njegov avtor, duhovnik Božo Rustja, je zelo verjetno udbovec. Tudi vsebina njegovega prispevka nima namreč nikake zveze s tigrovskim izročilom. Rustjev članek ima očiten namen, povzdigniti v javnosti ime nadškofa Urana, ki se prav zato tudi on v dokaj sumljivi luči. In ne brez razloga, zakaj nekaj kasneje, julija 2006, je (po direktivi srbske Kos!?) že moral sprejeti srbskega princa Aleksandra Karadjordjevića, ko je bil ta na obisku pri predsedniku Drnovšku...

Kljub vsem udbovskim in kosovskim ter ZZB-jevskim pomislekom proti društvu Tigr, ki jih iznaša Pavel Ferluga, se nikakor ni mogoče strinjati z njegovo »kritiko«. Društvo Tigr je namreč v letih svojega obstoja opravilo veliko delo, ki ga je treba, ob vsej kritičnosti, priznati in pohvaliti. V glasilu najdemo gradivo, čigar objavo so pod Jugoslavijo prisiljeno zatirali celih 50 let.

Histerija, s katero se Pavel Ferluga spravi na društvo, je takšna, kot bi izhajala iz propagandne kuhinje sedanje srbske tajne službe Kos. Njen avtor namreč skrbno pazi, da ne bi iznesel imena tistega gazde, ki je v resnici cela desetletja tlačil »domoljubje ob zahodni meji«. To je bil velesrbski vrh v Beogradu v njegovih povezavah z Italijo. Gre za povezave v zakulisju, za dogovore med italjansko in srbsko masonerijo, ki jim lahko sledimo že od prve svetovne vojne dalje, vedno na škodo Slovencev in deloma Hrvatov (Reka, Trst, Istra, Primorska...).

Tako, četudi marsikateri članek sploh ne spada v tigrovsko glasilo Rodoljub, je Ferlugova trditev o »lažeh, podtikanju in cinizmu«, ki naj bi bili v objavljenih prispevkih, povsem zgrešena. Takšna trditev velja v resnici za njega samega in za tistega, ki mu je njegov izpad naročil (srbska Kos). V njem se namreč na dokaj prozoren način odraža prav balkanska taktika in zvijačnost, pa tudi vsa nebogljenost, s katero hoče velesrbska klika ukaniti (po njenem gledanju) lahkoverne Slovence in njihov domoljubni čut.

Zakaj jih komandant Stane tako moti?

Partizanski komandant Franc Rozman – Stane je bil velesrbski kliki zaradi njegovega slovenskega domoljubja (!) od nekdaj moteč. In je še vedno. To nam potrjuje tudi pritlehni pisun Pavel Ferluga, očitno velesrbski agent, s svojim divjaškim izpadom na Stanetov spomin – vojni zločinec, ki se je boril za sovjetsko republiko. Njegova taktika je dokaj perfidna. Ker je partizanski osvobodilni boj vodila komunistična partija, zvesta Stalinu in Titu, lahko vse, ki so bili na partizanski strani in v osvobodilni fronti, opečatimo za komuniste, staliniste, titovce... in o tem prepričamo široko slovensko javnost.

Izpadi take vrste kažejo na značilno hajko, ki naj partizane kot takšne oplazi z mržnjo, kakršna velja do stalinizma in komunizma, ter povsem prekrije njihovo domoljubje. Vemo, da je bil komunistični vrh, ki se je polastil vodstva osvobodilnega boja, stalinističen in titoističen in da je partizanstvo zlorabil za komunistično revolucijo. Vendar ni mogoče zanikati, da so tisoči slovenski partizanov imeli v svoji predstavi boj za svobodo in za slovensko državo. Vsem tem nikakor ni mogoče pripisati zločinov v imenu revolucije, zločinov, ki jih je odrejal partizanski štab oziroma njegova varnostna služba Vos. Tudi sami partizani so bili pod njenim nenehnim terorjem. Tisoči med njimi so bili žrtve likvidacij, ker so jih imeli, v cilju končne zmage komunistične revolucije, zaradi njihovega slovenskega čutenja za »nezanesljive«. Ne nazadnje, tudi komandanta Staneta.

Središče Ljubljane, spomenik Borisu Kidriču (1912 – 1953), komunistu, stalinovcu in titovcu. Lik Kidriča, kiga spomenik tako verno ponazarja, odraža cenenega demagoga in agitatorja. Na take spomenike se »protikomunistični« in »domoljubni« Ferluga doslej še ni spravil.

Lahko samo spoštujemo vaške straže in slovenske domobrance, ker so se zoperstavili terorju, ki ga je odrejal komunistični štab partizanske vojske v imenu revolucije nad nemočnim slovenskim prebivalstvom. To pa nikakor ne pomeni, da v naši obsodbi revolucije in njenih pošastnih zločinov ne bi bili sposobni razlikovati med sàmo revolucijo in bojem za svobodo slovenskega naroda, ki je preveval partizanske borce. Simbol njihovega poštenega boja za svobodo je prav Franc Rozman – Stane. Prav to pa je tudi povod, da se srbska podtalna služba še danes spravlja prav nanj in ne na koga drugega, recimo na Edvarda Kardelja ali Borisa Kidriča ali kake druge revolucionarje in revolucionarke, na katere spominjajo razna spominska obeležja.

Zapoznelo ščuvanje nekega Ferluge proti priljubljenemu komandantu, ki ga je partizanska pesem opevala pod imenom »tovariš Stane«, nas nikakor ne bo zavedlo v mržnjo do partizanski borcev in njihovega boja za svobodo in za slovensko državo, kot so jo imeli v mislih. Nasprotno, z njihovo težko usodo sočustvujemo. Partizanski borci so bili več lačni kot siti. Poganjali so jih pogosto v boje brez smisla, v boje, ki so izzvali represalije okupatorja nad nadolžnim prebivalstvom, požiganje domov in streljanje talcev... Vse to so borci videli in vedeli, a niso mogli narediti ničesar. Niti besede niso smeli izreči, ker bi jih takoj likvidirali...

V spominih, ki so bili objavljeni o komandantu Stanetu, takšnih početij ne srečamo. Vsaj kolikor nam je znano, tudi v objavah slovenske emigracije ne. Pač pa navajajo nekateri pisci, četudi brez preprečljivih nadrobnosti, njegove »likvidacije na Štajerskem«. Na takšne izpade smo svoj čas že opozorili opozorili v članku Žajdelizem, ki se nanaša na pisanje novinarja Iva Žajdele. Krilatico o likvidacijah ponavlja zatem še Albert Svetina (2004) in v omenjenem izpadu Pavel Ferluga (2005). Njegov očiten namen je očrniti Stanetov lik in s tem svetel spomin na tisto legendarno »Od zmag do zmag, vodil nas... « - Ste mogoče opazili? Že dolga leta je ne zapoje več noben zbor, niti kak (dobro financiran) »partizanski« pevski zbor.

Spomin na Staneta

Dejstvo, da so komandantu Stanetu postavili v Ljubljani spomenik šele sredi sedemdesetih let in šele takrat objavili o njem nekaj zbranega gradiva (nekakšno monografijo), jasno kaže, da je bil njegov spomin vsa dolga povojna leta nekomu napoti. Napoti lahko samo velesrbski kliki, ki je v nekdanji Jugoslaviji povsem nadvladala partijsko hierarhijo ne samo v Beogradu, temveč tudi po republikah. Spomin na Staneta je kliki tako ostal moteč še tudi potem, ko je bila oklicana samostojna Slovenija.

Vprašanje o pravem vzroku smrti komandata Staneta, ki naj bi se bil ponesrečil pri preiskušanju orožja, katerega so partizanom poslali Angleži, ostaja zaradi tega še vedno odprto. V omenjenem gradivu naletimo celo na trditev, da je bilo že več primerov, ko se je poslano orožje razpočilo. Kljub temu pa naj bi Stane še naprej osebno, z dvema spremljevalcema, preiskušal nepreverjeno orožje. Bil naj bi torej tako »pogumen«, da je na mestu preiskušanja tvegal lastno smrt in se niti ni umaknil na varno, odkoder bi z vrvico lahko povsem varno sprožil vžig!

Si lahko pri takem izrednem strategu, ki je imel tudi ustrezno vojaško znanje, predstavljate kaj takega? Pri nekom, ki je med boji v Španiji uspešno opravil vojaško šolo in je imel za vojaško taktiko nesporen talent? Kdor more, lahko verjame. Večina slovenske javnosti verjetno ne. Toda v vzdušju ustrahovanja, ki še vedno traja, se vsakdo boji odkrito izreči svoj dvom.

Spomenik komandantu Stanetu v Ljubljani, postavljen šele leta 1975. Z umetniškega vidika je spomenik (namerno?) ponesrečen, brezčuten, milo rečeno grd. Nekakšen bunker ali zapor, navduši ne nikogar. S tem »spomenikom« so svetel njegovega spomina gotovo še enkrat ubili.

Spomin na komandanta Staneta je bil povsem potlačen na začetku osemdesetih let. Takrat je srbska tajna služba Kos, ki jo tokrat lahko že navedemo kot dejstvo, v Sloveniji povsem nadkrilila domačo partijo. Slednja si je vsa povojna leta prisvajala partizanski osvobodilni boj kot razlog za svojo oblast. Toda v modelu, ki so ga pripadniki Kos preko javnih občil iznesli v slovensko mišljenje, za partizanstvo ni bilo več mesta. KPS je izgubila svoje idejne temelje.

Izraz novega mišljenja, ki naj bi slovenski javnosti pričaral nekakšen napredek, je bil nekakšen New Age, ki naj bi »osvobajal« ljudi od vsega. Njegovo glasilo je bila Nova Revija. Prošnjo za njeno izdajanje so predložili Mitju Ribičiču (!), beograjskemu zaupniku, ki je njeno izhajanje in financiranje (po dveh letih posvetovanja s srbsko centralo) odobril. Nova revija je oznajala seveda samo »kulturo«, ki pa je ni več usmerjala KP Slovenije, temveč podtaln srbska Kos.

Revija je izhajala od 1982 dalje. Novorevijaši so iz miselnega obzorja Slovencev izrinili še zadnje »spomine na partizanska leta«. Spomine, na katerih je KPS do takrat utemeljevala svojo ideologijo in oblast. Novorevijaši kot nekakšna moderna elita so bili »liberalni« in partijsko »neobremenjeni«. Torej, res pravo »upanje« za prihodnost Slovencev, ki jih je Beograd svoj čas udaril z odstavitvijo njih partijskega vodje, perspektivnega Staneta Kavčiča.

Srbska Kos, ki je stala v ozadju, je preko Nove revije iznašala nekakšno perspektivno jugoslovanstvo, ki da spoštuje človekove pravice, se bori proti socialnim krivicam in je idejno že povsem preraslo okostenelo partijsko vzdušje, pa večno partizanstvo ipd. Bilo naj bi odprto modernemu svetu in seveda laično, kar je v resnici pomenilo ateistično. Od tukaj do povezave s prostozidarskimi krogi v svetu, prav tako »liberalnimi« in »laičnimi«, ni bilo več daleč.

Slovenci smo se proti koncu Jugoslavije in potem v novi Sloveniji znašli pod udarom nove ideologije, materialistične in brezverske, s katero je srbska Kos preko mreže svojih zaupnikov ubijala ne samo njihovo krščansko izročilo, temveč tudi partizanske spomine in njihovo slovensko dušo. Dejansko vse, kar poživlja njihov narodnega duha in zavest.

Šele potem, ko vse opazujemo s tega vidika, se nam odkrije prava vloga raznih Ferlugov, pa v neslovenskem in v protislovenskem duhu financiranih »kulturnikov«, od pesnikov in pisateljev do urednikov listov, tv in radia, pa mladinskih glasbenih skupin... Torej, protislovensko delo nekdanje novorevijaške »elite«, ki se v javnosti še vedno predstavlja z imeni kot Svetlana Makarovič, ali Spomenka Hribar, pa Dimitrij Rupel... – brezverstvo, razbijanje družine, mržnja do matere in otroka, mržnja do vsakršne morale in vrednot, ... Tudi v samostojni Sloveniji jih drži na površju še vedno srbska Kos. Da bi se slovenska javnost tega ne zavedela, naganja Kos svoje plačance še naprej v boj »proti komunizmu«, ki je že več kot pol stoletja mrtev.

O smrti in pogrebu

Nov tok mišljenja, ki ga je Kos preko novorevijašev sprožila v Sloveniji, je partizanske spomine resnično odmaknil na rob ali tudi pod rob. Nova slovenska »kulturna« oligarhija se je razglašala za svetu odprto, za liberalno. Kakršna koli narodna zavest, bodisi na katoliški kot na partizanski strani, naj bi bila nekaj preživelega. Toda na nekatere like, ki so bili za časa osvobodilnega boja v ospredju, očitno niso pozabili in so nanje vedno znova udrihali. Takšen lik je bil na katoliški strani škof Rožman, na partizanski strani pa komandant Stane.

Srbska Kos komandanta Staneta ni mogla razglasiti za »izdajalca«. Da bi zasenčila njegov spomin se je morala poslužiti drugačnih metod. Najbolj prikladna od teh je bila ponovna razlaga o njegovi smrti, ki pa je bila še vedno prikazana kot nesreča. Ponovil jo je v svoji knjigi, že v novem tisočletju, nekdanji oznovec Albert Svetina (* 1915). Njegova knjiga »Od osvobodilnega boja do banditizma« (Ljubljana 2004) je seveda torzo.

Avtor, ki je bil med drugo vojno in po njej oznovec na visokem mestu, naj bi v svoji knjigi »iz prve roke« prikazal partizanski boj v njegovi resnični luči. V knjigi res razkriva mnogo, še več pa zamolči in tudi kaj ponaredi. To je npr. mogoče opaziti na tistih mestih, kjer omenja »krajišnike«, to je, srbske in črnogorske borce, ki so bili poslani z juga med slovenske partizane. Svetina jih poveličuje. V gradivu o partizanih, ki je bilo objavljeno v Sloveniji, so v glavnem zamolčani. Zakaj? Še zlasti v primerih, ko so jih postavili na odgovorna mesta v poveljevanju. Na teh mestih jih je bilo mogoče odkriti vsaj sedemdeset. Obstaja domneva, da so prav ti v imenu revolucije vodili likvidacije in vse mogoče pogrome proti civilnemu prebivalstvu. Vprašanje o njih in njihovi pravi vlogi med slovenskimi partizani ostaja še naprej nerazčiščeno.

Partizanski poveljniki, v sredini Franc Rozman – Stane, († 1944) na levi Dušan Kveder- Tomaž († 1966) in na desni Peter Stante – Skala († 1980), julija 1943. Slednja dva sta po vojni imela čin generalpolkovnikov. Kveder je bil tudi diplomat. Zaenkrat imata pred raznimi Ferlugami in Svetinami še mir.

O Francu Rozmanu – Stanetu piše Svetina na straneh 152 – 154 svoje knjige. Nekaj njegovih stavkov je prav zgovornih, poglejmo: To, kar se je zgodilo ob njegovi smrti, ni bilo normalno. O dogodku je bilo napisanih veliko laži... Katere in kje so bile objavljene, ne navaja. ... Ko sem naslednji dan prišel iz zidanice,... me je izpred svoje »rezidence opazil Maček in mi zaklical: »Poslušaj, ti, pridi sem!« Tako je pač govoril. »Veš, kaj je« »Ne vem, sem mu odgovoril. On pa: »Rozman je umrl, Rozmana so ubili.« Na tem mestu Svetina odseka in potem nekoliko opiše Franca Rozmana.

Posebno pozornost vzbudijo njegovi stavki : ... ni bil političen človek. V prvi vrsti je bil vojak. Pridobil si je ugled in zlasti partizanski borci so ga zelo spoštovali. Imel je veliko izkušenj.... Končal je osnovno šolo in se izučil za peka. Pri njem je bilo skoraj čutiti občutek manjvrednosti. Ni bil na ravni, kot so bili Kardelj, Kidrič in drugi. Brez prave izobrazbe je bil v partijskem vodstvu še Maček.... Komandant Stane jim ni bil dorasel ne politično ne intelektualno... Gre očitno za poniževanje Franca Rozmana. Vsakdo ve, kakšno »izobrazbo« so imeli falirani študentje tipa Boris Kidrič. Svetina, zato da bi njegove navedbe izpadle bolj prepričljivo, ne omeni vojaškega šolanja Rozmana v Španiji.

In potem pridemo spet do ključnega stavka: Komandant Stane je imel stike z anglo-amerško misijo, ki je prihajala v glavni štab. Ker so bile prav »zveze z zahodnimi (kapitalističnimi) silami« zelo pogost razlog za likvidacije, se Svetina takoj ustraši in nadaljuje: Težko je trditi, da je bila njegove smrti kriva sabotaža... Lado Ambrožič – Novljan, ki je bil tudi v glavnem štabu, ni bil pri nesreči, a je oznanjal razne laži. Med drugim to, da so rešili Kidriča, ker so mu skrili škornje in ni mogel k preiskušanju novega orožja, čeprav je to hotel... In naprej!

Za komandantom Stanetom so ljudje množično žalovali. Pri organizaciji pogreba je imela glavno vlogo Ozna. Da bi ne prišli Nemci in domobranci in ga izkopali, je bilo sklenjeno, da ga pokopljejo v Rogu. Vse Rozmana in oba spremljevalca so najprej prepeljali na pokopališče v Črnomlju. Toda Rozmana so pokopali le navidezno...

In nato... Pogreb je v celoti potekal pod mojim nadzorom... S tremi spremljevalci in šoferjem smo ga odpeljali proti Semiču v Rog... Ob cesti globoko v Rogu smo poiskali z grmovjem poraslo dolino.... Tam smo izkopali meter globok grob in ga položili vanj... Nemogoče je, da bi ga pozneje kdo našel. Niti jaz, ki sem ga pokopal, ga ne bi več našel. Leta 1952 pa naj bi ga bili vseeno našli. A to zagotovo ne drži. Po osmih letih v Rogu... gozd se vendar tako hitro spremeni. Kako naj bi ga našli po tolikem času? Nihče ga ni mogel najti. Komandant Stane nikdar več ni mogel priti od tam.

Vsakdo, ki se potrudi nekoliko kritično misliti, bo takoj opazil, kako zelo si Albert Svetina v svoji knjigi prizadeva izvotliti in izničiti spomin na legendarnega komandanta Staneta.... Najprej navede, da je tudi Maček rekel, da so Staneta ubili. Takoj nato to možnost zavrne in Staneta še omalovažuje. Nazadnje hoče izbrisati še njegov grob, češ da se gozd v osmih letih tako spremeni, da ga gotovo ni bilo mogoče nikoli več najti. Pokop njegovih posmrtnih ostankov v grobnici herojev v Ljubljani naj bi bila torej zgolj farsa!?

V primerih z divjim izpadom nekega Pavla Ferluge gre v tem primeru za nekoliko bolj sprejemljivo zgodbo, vendar samo na prvi pogled. Res je, gozd na Stanetovem grobu bi se v osmih letih lahko zarasel, ali tudi ne. Na vsak način, tega ni mogoče trditi na daljavo. Zaraščanje traja lahko tudi desetletja. Treba bi bilo videti, kakšno je stanje na kraju samem. V Svetinovem pisanju, čigar očiten namen je posmrtno izničenje priljubljenega partizanskega komandanta, je takšno navajanje nedvomno najbolj drzna potvorba...

Naj ob koncu tega članka ponovimo še enkrat: Prav dobro znamo ločiti med osvobodilnim bojem partizanov in komunistično revolucijo pa velesrbsko infiltracijo in še tolikim drugim. Imeli smo ljudi, ki so med slovenskim ljudstvom zapustili svetal spomin, na kateri koli strani so že bili, pa naj bo na partizanski ali domobranski, na katoliški kot tudi na komunistični. Nekateri komunisti, kot npr. pisatelj Voranc pa pisatelj Ingolič, pa pesnik Kajuh in še mnogi... so si komunizem predstavljali v idealni luči. Kljub takšnemu prepričanju so Slovencem zapustili pomembno človeško in kulturno sporočilo.

V svesti si tega nas pisanje malih inkvizitorjev vseh vrst, ki jih danes srbska Kos naganja v degradiranje spomina zaslužnih slovenskih ljudi, nikakor ne bo zavedlo v anarhizem in zgražanje nad lastnim narodom, ki si ga ta služba nadeja. Slovenska javnost bo pravi namen njene taktike prej ali slej spregledala.

Izredno lep spomenik Francu Rozmanu - Stanetu v Novem mestu

Vsebinsko sorodni članki: Žajdelizem, Protikomunizem kot nazor »pravičnih«?, Srbska okupacija Slovenije, IX. Korpus. – Članek Franc Rozman Stane - slovenski in angleški, je tudi na Wikipedia, the free encyclopedia.