Klanjamo se njihovemu spominu!
Meseca maja 1945 je angleška zasedbena oblast na Koroškem začela vračati domobranske borce, ki so se tja zatekli pred partizansko in jugoslovansko vojsko, nazaj v Jugoslavijo. Vrnjene domobranske fante in može, okoli 12.000, so na ukaz iz glavnega štaba, ki ga je podpisal jugoslovanski maršal Tito, pomorili pripadniki jugo armade. S pomori naj bi nastal prostor za naseljence z Balkana. Šlo je za začetek etničnega čiščenja Slovencev, ki se je v povojnih letih nadaljevalo s politiko uničevanja življenjskega obstoja Slovencev in se nadaljuje še danes. Med vrnjenimi so bili tisoči nadarjenih mladeničev, zavednih in ustvarjalnih. Jugoslovanska oz. že takrat srbska armada je z njihovim pomorom nameravala ubiti duha slovenskemu narodu. Pri tem je v veliki meri uspela, vendar nikakor ni in tudi ne bo zmagala. Med pomorjenimi mladeniči je bil tudi presniško izredno nadarjen, komaj dvajsetletni Odon Peterka.
Odon Peterka
1925 - 1945
Domobranski fant, pesnik, padel za samostojno Slovenijo
Naj bom svetilnik, ki razžarja noč,
naj bom popotnikom, ki begajo, v pomoč,
da bodo videli do večnosti stopnic
Odon Peterka se je rodil 13.marca 1925 na Jesenicah. Bil je sin Maistrovega borca, Alojza Peterke (1883 - 1962). Alojz je ob koncu prve vojne služboval na Koroškem, pri Vrbskem jezeru, kjer se je pridružil tudi Maistrovim bojevnikom za osvoboditev Koroške. Tam je spoznal svojo življensko spremljevalko Aneško Štafa(1891 - 1975), v katero se je zaljubil in se z njo poročil. Po krivičnem plebiscitu za Koroško leta 1919, sta se preselila na Jesenice, kjer sta si ustvarila družino: hčerki Jarmila in Erna ter sin Odon. Po Alojzovi upokojitvi so se Peterkovi najprej preselili k sorodnikom v Domžale, nato pa zaradi lažjega šolanja otrok v Ljubljano.
Družina Peterka, od desne na levo: Odon, Jarmila in Erna, sedita oče Alojz in mati Aneška
Odon Peterka je najprej obiskoval osnovno šolo v Domžalah, nato v Ljubljani, nakar se je vpisal na klasično gimnazijo. Zelo so ga zanimale tudi izvenšolske dejavnosti. Pridružil se je skavtom in postal član Marijine kongregacije pri svetem Jožefu. Najbolj pa se je posvetil pesnikovanju. Po pripovedovanju njegove mlajše sestre Erne se je pesniški duh prebudil v njem že v osnovni šoli. Resno pa se je s pesništvom začel ukvarjati v gimnazijskem obdobju. Bil je tudi tesen osebni prijatelj mladega pesnika, rojaka Franceta Balantiča, ki je bil neverjetnega, čudovitega talenta, kar je bil tudi Odon sam.
Pod italijansko okupacijo se je Odon narodno močno osvestil in deloval v prijateljski trojki Ambrožič – Černe - Peterka. Takrat so se pojavila razna slovenska domoljubna odporniška gibanja, katerih akter je bil tudi mladi Odon in so se zoperstavila italjanskemu okupatorju. Vendar pa so vsa ta gibanja zaradi nepartijskega izvora, dobila od partijske nomenklature skupen naziv »bela garda«. Zaradi njihovega patriotskega značaja so ta gibanja postala nasprotnik partijske organizacije v NOB. Vrh NOB-ja je bil povsem komunističen, podrejen jugoslovanskemu oziroma srbskemu poveljstvu in povezan tudi z italjansko tajno službo. Tako so se domoljubni »belogardisti« oziroma naši domobranci znašli med dvema ognjema. Izginjali so v breznih ter italjanskih koncentracijskih taboriščih.
Italijanski fašisti so tako v splošni raciji 29. junija 1942 zajeli tudi Odona Peterko in ga odgnali, kljub temu da je bil takrat star komaj sedemnajst let, v koncentracijsko taborišče Gonars. Tam so skupaj z njim bili zaprti tudi številni njegovi rojaki in prijatelji, med njimi tudi France Černe in France Balantič. Odon Peterka je bil zaprt v Gonarsu vse do kapitulacije Italije, septenbra 1943.
Taborišče Gonars v Furlaniji, kjer je bilo interniranih med drugo svetovno vojno veliko Slovencev. Med interniranimi je bil tudi Odon Peterka.
Po vrnitvi v Ljubljano je Odon nadaljeval šolanje. Toda že sredi decembra istega leta je študij prekinil in se skupaj s prijateljema Černetom in Ambrožičem pridružil slovenskim domobrancem. Bil je namreč narodno močno osveščen, za slovensko očetnjavo je bil pripravljen dati tudi svoje življenje. Po opravljenem vojaškem urjenju na ljubljanskem gradu je bil dodeljen domobranski postojanki na Grosupljem. Tam se je spoprijeteljil s Pavletom Kogejem in Urošem Žitnikom, ki sta se oba zanimala za poezijo. Nekaj časa je bil v njihovi družbi tudi Stane Bračko, takrat že znan pesnik doma in v svetu. Ko je bil Odon premeščen iz Grosuplja v Velike Lašče, pa si je z njim dopisoval.
Peterka se je v poeziji zgledoval po slovenskih klasikih, Prešernu, Gregorčiču, Gradniku... Bil je izredno talentiran. Uporabljal je stalne pesniške oblike, ki so bile tudi sicer v splošni rabi: Se pravi, predvsem rimane štirivrstičnice in sonet. Ustvarjal je tudi večje pesniške kompozicije, različne sonetne vence in cikle, nekatere tudi z akrostihi. Zanimal se je tudi za svetovno poezijo in si v zvezke izpisoval posamezne avtorje, najbrž predvsem iz revijalnih objav, saj je bilo knjižnih izdaj pred vojno sorazmeroma malo.
Resne in bolj poglobljene pesmi je ustvaril v času, ki ga je preživel v domobranski uniformi, to je, v osemnajstem in devetnajstem letu starosti, torej v zadnjih dveh letih svojega življenja. Čas in napete vojne razmere, ko je bil tudi sam izpostavljen na mejo med življenjem in smrtjo, so v njem prebudile premišljevanje o usodnosti, ki si ji ni mogoče izogniti. Bil je osebno prizadet ob smrti prijateljev Černeta in Balantiča ter ob tragičnih dogodkih, ki so se dan za dnem odigravali na bljižnjem območju Dolenske. Padlemu rojaku, prijatelju Francetu Balantiču, je posvetil sonet O BRAT.
O BRAT
Francetu Balantiču
Povej, o brat, kako je zdaj s teboj,
ko si trohneče vence strgal z glave
in si obležal v ognju sred planjave
in te prekrilo je zvezda nebroj!
Zdaj te omamlja tihi glas piščali
nič več razpadanja se ne bojiš,
v objemu slavljene noči goriš,
nesmrtne vence so plameni vžgali.
Povej, o brat, kako je zdaj s teboj!
Ti je gospod podaril odpuščanje
In vlil v ožgano grlo večne sanje?
Povej, o brat, kako je zdaj s teboj,
ko si poljubil svojo zrelo smrt
in si s prstjo vso žametno zastrt!
Odon Peterka
Odon je enako, kot Balantič, imel razvit šesti čut ter dar jasnovidnosti. Pretresljivo in osupljivo natančno je v svojih pesnitvah napovedoval svojo bližajočo se tragično smrt. Tudi same okoliščine o njegovi smrti so se v njegovi samoprerokbi popolnoma ujemale. Najizraziteje jo opiše v pesmi MOJ GROB, vendar jo čutimo tudi v ostalih pesmih.
Planinski raj je bil simboličen poslednji dom mladega pesnika Odona Peterke, starega 20 let. Bila je vizija večnega miru, gori na višinah, v idiličnem planinskem svetu gora. Njegova slutnja “Nikdar ne boste našli moje jame”, se je uresničila.
MOJ GROB (Odon Peterka) DAJ MI (Odon Peterka)
In padel bom, kot pade klas pod koso, Morje neizmerno čaka name,
obležal bom nekje v planinskem raju. divje se valovje v vihri peni,
Opralo kri bo v svetlo roso, krijejo oblaki me strupeni,
ki mamila bo kot narcise v maju. padam v sanje, krute črne jame.
Dehtele murke bodo na gomili,
planike bele bodo zrle vame, Cvetje krije jih, trohnjivi venci,
mogočni orel me bo senčil s krili, a pod njimi žgoča noč in mraz.
Nikdar ne boste našli moje jame. Smrt strahotna kaže mi obraz
in ponuja mir mi v svoji senci.
Tu mir bo pel strahotno sveti spev,
viharji divji bodo tod hrumeli, PUSTI ME DO DNA (dva verza)
vžigal blisk nebo bo s streli
in od vrhov se vračal bo odmev. O, zdaj prišla si, moja bela smrt!
Mar nosiš mir, ki svet mi ga ne da?
Jaz pa bom spal in sanjal sladke sanje Mi bo odprt tvoj sveti, tihi vrt?
in rojstni kraj bo tudi
sprejel me v svoje grudi, Ne bodi kruta, pusti me do dna,
ko bom končal svoj pot, naj se nadiham te dišeče zemlje
izbrisal s smrtjo rod in tvojega blestečega neba!
in slušal večni spev in skal molčanje.
V svojih ljubezenskih pesnitvah prikazuje Odon svojo razbolelo notranjost. Ljubezen naj bi bila rešiteljica vseh njegovih tegob. V njej naj bi našel potešitev in pomiritev, vendar se mu želja po uslišanju v mladostni prenapetosti nikakor ni ugodno iztekla.
POLNOČNI NEMIR (Odon Peterka) TIHOŽITJE (Odon Peterka)
Na oknu frfota polnočna ptica Na mizi srčno tihožitje:
in v moji duši žalost, pritajeni jok, cvetoči nagelj, rožmarin,
nevidne strune mrtve že v ljubezni kot za slovo, kot za spomin.
mi sresa, da zveni temine lok. Z zlatnino sonca ves oblit je.
Na oknu frfota polnočna ptica In v nageljnu je srčna kri
in v moji duši drgeta nemir, in v rožmarinu misli nežne.
spomine bruha v moja bleda lica, V tišinah samovanja spi
a tebe, draga, ni nikjer, nikjer. in sanja mi srce. O nade bežne!
ČEMU TA DOLGA POT (Odon Peterka) Iz nageljna ljubezen sanja
in rožmarina vonj me mami.
Slepa je življenja pot, ne pojdi proč in ne osami
v noč in mraz pojo koraki, skrivnosti moje praznovanja!
nebes krijejo oblaki,
zvezde tavajo drugod. A jaz odhajam proč od tod,
bela smrt opeva grozo, v daljave tebi nedosežne.
sence črne-spremljevalke O misli bežne, nade bežne,
kljujejo srce s seboj ponesem vas na daljno pot!
Brez ljubezni-kaj življenje? Rdeči nagelj posuši se,
Brez ljubezni-kaj trpljenje? srce pa večnosti je cvet,
Le čemu brez nje kot sonce v nebesu iskri se,
ta naša dolga pot? nesmrtnosti v njem spava svet.
In rožmarina vonj ostane
in misli nežne bodo šle z menoj.
že suho listje sipajo platane
in jaz po njem odšel bom še nocoj.
Vsa boleča spoznanja in ugotovitve sredi krvave državljanske vojne ter jasnovidna vizija o narodni, kot tudi bližajoči se lastni tragediji, so ga polnile s temačnimi mislimi. Duševno je bil zelo razdvojen. V jasnovidnih odgovorih je videl potrditev vseh temačnih vprašanj glede lastne usode, ki je bila neizbežna. V pesnitvah se je soočal s smrtjo ter božjim odrešenjem: PUSTI ME DO DNA, SAMOTNA POMLAD, DAN USODE, OBLIJ ME Z VOSKOM VEČNIH PLAMENIC, V SAMOTI BELIH DNI , SVETLE SANJE, VRAZKOŠJU VEČNIH STRUG, PA SMRT ME DOHITELA JE V VIŠINAH, VI BOSTE PRAZNOVALI......
Peterkova poezija pretežno zajema motive iz narave in z njo povezana razpoloženjska občutja. Poleg ljubezni in čustvene navezanosti do narave je Peterka imel tudi izrazit narodni čut ter bil zgodovinsko in politično razgledan. Svoje pesnitve je objavljal tudi v raznih domobranskih glasilih.
KLIC »OSVOBOJENE« DOMOVINE DOMOVINA (Odon Peterka)
Srp žanje povsod razdejanje, V naravi tihi sam živim
Kladivo kuje okove, sam gledam silna čuda,
Rdeča zvezda zažiga domove. Kako krasna je naša gruda.
Strahotno je smrti igranje. Do nje v ljubezni ves gorim.
Kje ste knezi slovenski? Krog mene tiha žitna polja,
Kje ste rešitelj Matjaž? Gozdovi borovi šumijo,
Kje ste mogočni Celjani? Gore mogočne se blestijo,
Vsa govorica je laž? Iz njih odseva božja volja.
Sami smo smrti predani, Ta zemlja mi je domovina.
Zemlja s krvjo se poti, Krasota nje me je prevzela,
Kje si rešitelj? O, vstani! Lepota nje me je objela
Reši nas rdeče moči! Ko mati ljubljenega sina.
Daj našo bedo maščuj! Jaz ljubim našo zemljo sveto
Tisoč zaceli nam ran! Ki varoval jo naš je ded,
Kličemo bratje te sužnji! Boril se zanjo tisoč let
Pridi junak-domobran! In jo podaril nam oteto.
(Odon Peterka, objavljeno v reviji ker jaz te ljubim, tudi znaj,
Slovensko domobranstvo, leta 1944) da zate stavim vse trpljenje,
če ukažeš, tudi dam življenje,
da boš svobodna vekomaj.
Peterka, Kogej, Žitnik in Bračko so pripravljali tudi zbornik domobranskih pesnikov. Njihov mentor naj bi bil Tine Debeljak, kot je sporočal Žitnik. Da so priprave na zbornik res tekle, je mogoče sklepati iz pisma, ki ga je Stane Bračko dne 7.januarja pisal Odonu Peterki iz Velikih Lašč:
Dragi prijatelj! Deklici sem sporočil zaradi pesmi. Lahko greš ponje, toda v enem tednu morajo biti pesmi pri njej nazaj, nepoškodovane in vse. Potem uredite, kakor veste in znate. En izvod pa prihranite zame ali pa bo deklica prišla ponj.
Do natisa zbornika zaradi vojnih razmer žal ni prišlo.
Maja 1945 se je Peterka s svojo enoto pomaknil na Koroško, kjer so slovenski domobranci postali žrtev srbsko - angleškega dogovora. Bili so razoroženi z zvijačo in predani v roke jugoslovanski armadi. Odona Peterko so skupaj z njegovo enoto prepeljali z vlakom s Koroške preko Jesenic v Šentvid, in od tam pa v Kočevski Rog. Peterko so pripadniki Jugoslovanske armade po dolgem in nečloveškem mučenju likvidirali, ter vrgli v eno izmed jam, nekje v Kočevskem rogu. V katero brezno je bil vržen, ne vemo.
OBLIJ ME Z VOSKOM VEČNIH PLAMENIC
(Odon Peterka)
Kadeča bakla sem in moral bi svetiti.
Tema razjeda dušo in srce,
kot nori hodijo okrog ljudje.
Jaz moral bi temo in noč prevpiti.
Kadeča bakla sem in moral bi svetiti.
Oblij me z voskom večnih plamenic,
naj zažarim, predrem temo kot krila ptic,
da z lučjo koga mogel bi rešiti.
Oblij me z voskom večnih plamenic,
naj bom svetilnik, ki razžarja noč,
naj bom popotnikom, ki begajo, v pomoč,
da bodo videli do večnosti stopnic.
Kljub svoji kratki in tegobni življenski poti pa nam je pustil za seboj zajetno in zanimivo literarno zapuščino, katero so pred uničenjem in pozabo rešili njegova sestra Erna Peterka, Pavle Kogej in Uroš Žitnik.
Naslovnica pesniške zbirke izdala Mohorjeva založba leta 2005, ki pa žal ne vsebuje nekaterih njegovih pesmi
V zdomstvu je revija Meddobje natisnila sedem njegovih pesmi: Adventum, Pomlad, Tihožitje, Obeti, Smrti, Moj grob, Vzdih. Pesmi je v Argentino poslal Uroš Žitnik. Buenosaireška revija Duhovno življenje je leta 1977 ponatisnila pesmi Moj grob in Vzdih, leta 1990 pa še pesmi Tihožitje in Pomlad je tu. Prvo širšo predstavitev je Peterka dočakal leta 1991, ko je Mohorjeva družba iz Celja izdala antologijo Jutro pozabljenih. Vanjo je bilo uvrščenih šest Peterkovih pesmi, dodan pa je bil tudi kratek zapis o njegovem življenju in delu. Leta 2005 pa je celjska Mohorjeva družba izdala zbirko nekaterih Peterkovih pesmi z naslovom Samotna pomlad. V njej je tudi kratek zapis o njegovem življenju in delu.
