Z zgodovinskega vidika je Karl Marx uvrstil Slovence pa Čehe, Hrvate in nekatere druge med umirajoče narodnosti. Slovenski uradni zgodovinar Božo Repe, Univerza v Lublani, česa takega dobesedno sicer ne izreče, vendar pa Slovence prav tako razglaša za “nezgodovinske”. In celo več, Slovenci kot takšni (razen njega) so “mit”.

 

Ideološka dresura slovenskega mišljenja

Odločilno potezo ima univ. prof. Božo Repe?!

Akademski »strokovnjak« za mite, čeprav izven mitgologije. Od njihovega vztrajnega podiranja je profesor že upehan.

 

Članek, ki smo ga prejeli, je odziv na uradno zanikanje zgodovinske in kulturne identitete Slovencev, ki nima nobene podlage ne v virih ne v izročilu. Gre v bistvu za ideologijo ubijanja slovenskega čuta, zavesti in mišljenja. Česa podobnega danes pri drugih narodih v svetu ne srečamo. Op. ur.

 

Tv Slo je očitno popolnoma v rokah podtalne srbske klike, ki danes komandira Slovenijo. Na področju zgodovine je njen paradni konj prav gotovo zgodovinar univ. prof. Božo Repe. Uredništvo Tv Slo ga poriva v vse mogoče oddaje, tudi v primerih, ki z zgodovino nimajo neposredne zveze. Prof. Repe je v ideološki Tv kuhinji nekakšna „dekla za vse“, ki naj bi (ponižanim in razžaljenim) iznašal svoje „odrešujoče“ nazore. In ti naj bi bili Slovencem, zaradi njegove visoke strokovnosti, moralno in politično obvezujoči.

 

Iz podtalja delujoča srbska klika na takšen, “strokovno” utemeljen, način vztrajno preusmerja pozornost slovenske javnosti od mnogoterih vprašanjih, ki so zanjo življenjskega pomena. Kakega ugovora zaradi takšne akademske razlage ne sme biti, ker je vsaj navidezno “znanstvena”, kot nekoč ideologija marksizma – leninizma. Danes so take razlage, kakršne so tudi Repetove, prirejene za namene tako stare kot nove jugoslovanske (velesrbske) ideologije. Zaradi tega je, odkrito povedano, nenehno porivanje njegove “face” v Tv oddaje že naravnost mučno.

 

Številni Slovenci smo njegove vsiljive akademske »stroke« že do kraja naveličani. Njegovo nenehno mitologiziranje meji namreč že na paranojo. Ne gre več za neko svobodno razlago o Slovencih in njihovi identiteti, zgodovini in kulturi, o kateri bi bilo mogoče svobodno razpravljati. Gre za vsiljevanje obvezujočega gledanja, ki naj v duhu povsem zastarele in nasilne jugoslovanske ideologije, če ne zlepa pa zgrda, še naprej pogojuje mišljenje Slovencev.

 

 

Simbol Jugoslavije - umetniška, vendar šemasta domišlija arh. Plečnika iz let pred drugo vojno: srbski,“slovenski” in hrvaški grb. V ozadju je kronani dvoglavi “srbski” orel, ki je dejansko bizantinski. Gre za nekakšen jugoslovanski spomenik, ki odseva tudi mišljenje slovensko – jugoslovanske protikomunistične emigracije po drugi vojni. O pravem slovenstvu niso imeli nobenega pojma in jih, ker so bili dresirani v jugoslovanstvu, tudi ni zanimalo.

 

Prof. Repe in krogi za njim svoje ideologije ne navedejo z njenim pravim imenom, kot so to delali med obema vojnama, ko so razglasili “jugoslovanski” narod s tremi plemeni. S tem bi se namreč razkrinkali. Njihova taktika je tokrat drugačna, in sicer, izničiti slovenstvo in njegove vrednote in v mišljenje slovenske javnosti vcepiti manjvrednost in sram zaradi pripadnosti takšnemu narodu, kakršni naj bi bili Slovenci. V takem stanju naj bi slovenski človek iskal rešitve v sklopu tega ali onega tujega političnega sistema oziroma režima, ki bi mu nudil - zato ker je bil „priden“ – boljše pogoje za preživetje.

.

Že pod nekdanjo monarhijo se je ob takšni razlagi in dresuri mišljenja velik del slovenskih izobražencev in polizobražencev zatekal v ponemčenje (na Koroškem se še danes!). Po prvi vojni pa v pojugoslovanjenje (posrbljenje), ki je bilo takrat, vsaj na prvi stopnji, zgolj ideološko in še ne jezikovno, kot je bilo prej pod monarhijo. Govoriti lepo slovensko in biti Jugoslovan je pri njenih pripadnikih vsaj nazunaj zakrilo bistvo ideologije jugoslovanstva (velesrbstva). Slovenstvo jim je bil samo „kulturni“ pojem. Vso njihovo zgodovino naj Slovenci ne bili kaj drugega kot kulturna identiteta, ali pa še to ne.

 

O takih nazorih nam pričajo še sedaj nekateri vidni rojaki v slovenski emigraciji, na primer Andrej Bajuk, Ljubo Sirc, Dušan Lajovic in še kateri, ki so svoje slovenstvo ohranili samo kot osebni pogovorni jezik. Slovenstva kot vrednote ne poznajo in jih tudi ne zanima. Povezani so s staro/novo belgrajsko velesrbsko in prostozidarsko kliko in ta jih za njihovo neslovenstvo ali protislovenstvo primerno nagrajuje.

 

V Sloveniji, tudi samostojni, ideološki zaupniki starega Beograda povsem nadzorujejo občila in s tem vsaj formalno usmerjajo javno mišljenje. Da bi njihovo početje izgledalo normalno in ne kot zarota proti Slovencem, jih stari/novi jugoslovanski režim naganja iz podtalja v izničevanje slovenske identitete na vseh ravneh. Tudi v imenu znanosti, ki prihaja seveda “z univerze”. Vsakdanji slovenski človek, napumpan že iz osnovne šole z manjvrednostjo, jim zaradi tega pač mora verjeti. Slovensko javno mišljenje in vzdušje pa je v ta namen tudi ustrahovano. Kot smo videli pri mladih, naganja srbsko podzemlje svojo mladež v pravo fizično nasilje nad tistimi slovenskimi mladinci, ki si, kljub “znanosti”, nadenejo majico s karantanskim panterjem.

 

Do te mere naj bi bila izmaličena zgodovinska podoba Slovenca in njegove identitete. Takšna slovenska groteska se še danes nahaja v akademskem in šolskem dresiranju našega mišljenja. Takšno predstavo naj bi imel slovenski človek o lastni identiteti, ki mu jo z nasiljem vtepajo zaupniki starega/novega jugorežima.

 

Akademska “znanost” in ustrahovanje slovenske javnosti hodita torej z roko v roki. Idejna podlaga te vrste ustrahovanja in nasilja prihaja z univerze in njenih krogov, predvsem z njenih humanističnih oddelkov: filozofske fakultete pa fakultete za družbene vede in še katere. Ne gre samo za protislovensko ideologijo, temveč tudi za teror nad svobodnim mišljenjem, kot v času fašizma, nacizma, komunizma in še kakega – izma, kljub tako razvpiti “demokraciji” v Sloveniji.

 

Obvezno mišljenje, ki mu je v ozadju ustrahovanje, izhaja še iz nekdanje Juge, ko je imelo tudi svoje žrtve. Tako npr. je bil v Lublani, tam v sedemdesetih letih, profesor Oton Vilčnik, ker je kritiziral marksizem – leninizem, celo uradno razglašen za neprištevnega. Ni bil edini, poglavje o zlorabi psihiatrije v tistih časih ostaja še odprto. Danes, zato da ni očitno, uradno tega ne počenjajo, imajo pa v ta namen plačance, od članov ZZB NOV do sindikatov, pa navzdol do športnih in kulturnih društev, gasilcev itd., ki za osebno korist izvajajo isto nalogo, to je, ustrahovanje okolice in izničevanje slovenskega čuta in mišljenja. Poznate jih vsi!

 

Ali nismo bili še nedolgo tega priča, da so vsi ti po srbskem navodilu ustrahovalno razglašali karantanskega panterja za “ustaški” znak? V takšnem vzdušju manjkajo torej samo še tipi, kot je prof. Božo Repe, zato da ideološkemu ustrahovanju, ki ga srbsko podzemlje izvaja nad mišljenjem Slovencev, podelijo še “strokovni” blagoslov.

 

Protesta v slovenski javnosti nasproti takšni zlorabi znanosti ter akademske kot javne svobode ne more biti. Študentje se bojijo, da jim drugačno gledanje, če bi ga izrazili, lahko samo škoduje. Že pri izpitih kot tudi potem, ko lahko pridejo na črno listo, so zaznamovani kot oporečniki uradni znanosti in njeni ideologiji (in potem ne dobijo službe). Tako lahko prof. Repe & Co. brez kakega ugovora triumfalno jahajo ustrahovalnega konja in s svojimi “miti” do mozga prepričajo oz. ustrahujejo študente in široko javnost. In imajo univerzitetno plačo! Kaj hočete več?

 

“Tito je naš”, tudi Repetov?

 

Kot omenjeno, se prof. Repe predstavlja v Tv kuhinji kot nekakšna “deklica za vse”. Ne nazadnje tudi za ideološka vprašanja o nekdanjem tov. Titu. Tako je dne 20. maja 2008 imel na povabilo ZZB NOV v Novi Gorici nekakšno predavanje, na katerem je spregovoril nič manj kot o odnosu med Titom in Slovenci. Izrekel je, med drugim, tudi naslednje: Josip Broz Tito je bil velika zgodovinska osebnost, v nekem smislu oče naroda (spet smo tam, sic!), s pozitivnimi in negativnimi elementi, saj je sprejemal velike zgodovinske odločitve, kdaj pa tudi "umazane poteze". Seveda je prof. Repe v svojem gledanju na Tita izpustil na tisoče pomorov po drugi vojni, pa Goli otok ipd.

 

Dnevnik (Lublana) je o tem poročal še naslednje: Repe je na željo preko 100 udeležencev komentiral tudi dogajanje v zvezi z napisom Naš Tito, ki je bil na Sabotinu, v zadnjih letih pa so ga večkrat spremenili. "Meni se zdi prav, da napis je. To je del naše tradicije, del zgodovinskega obdobja, ki ga ni več. Ne vem, zakaj bi stvari prekrivali in jih spreminjali. To ni več neka idiolatrija," je poudaril. (Na italijanski strani bi lahko z istim opravičilom postavili spominski napis Mussolliniju). - Beseda »idiolatrija« pomeni oboževanje samega sebe oziroma malikovanje, in dejansko je šlo prav za to tudi pri Titu.

 

"Zares čuden par” - Idiolatrija (oboževanje osebnosti) ni bila in ni sponatana, temveč financirana. Odkod? Iz nenadzorovanih odlivov javnih sredstev, ki gredo kot dajatve in davki tudi od vaših plač. Na desni: eden izmed znakov prostozidarjev, ki jim je pripadal tudi tov. Tito.

 

Borčevska zveza je zbobnala skupaj precejšnje, vendar za Novo Gorico, ki je že večje mesto, ne ravno veliko število poslušalcev. Da prisotni, že bolj ostareli borci oziroma že postborci, od izvajanj prof. Repeta niso odnesli kaj prida, si lahko predstavljamo. To pa niti ni bilo bistveno! Kar je bilo pomembno, je bilo samo to, da je zgodovinar na tako visoki ravni »strokovno« utemeljil upravičenost napisa Naš Tito na Sabotinu. Saj so ga v resnici prav zato povabili, in ga za njegovo akademsko predavanje tudi primerno nagradili (Pecunia non olet). Se mogoče motimo?

 

Da bi nekako utemeljil svoje gledanje in pri tem še vedno ostal (znanstveno) kritičen, je prof. Repe, kot raziskovalec Inštituta za novejšo zgodovino, izpustil med občinstvo še naslednje, povsem “stvarno” gledanje: Tito si je v medvojnem obdobju zelo prizadeval za združitev delov Jugoslavije; med drugo svetovno vojno pa je bilo do leta 1943 partizansko gibanje edino pravo odporniško gibanje v Evropi. Tito ni bil tako genialen strateg, kot so ga prikazovali, da pa je njegova karizma po vojni prerasla v kult osebnosti, ni toliko rezultat propagande kot spontanosti ljudi, je bil prepričan Repe. Po njegovih besedah bo pravo oceno o Titu mogoče podati šele v prihodnosti. – Resnica je obratna: ne spontanost ljudi, temveč rezultat propagande in seveda ustrahovalne gonje! Kako strokovnjaški Božo preobrača dejstva!

 

Goli otok, kjer je bilo v času Titove vlade koncentracijsko taborišče za prisilno delo. Odprto je bilo  od leta 1949 dalje, prenehalo pa šele po Titu, leta 1988.

 

Za medvojno obdobje in za čas po koncu vojne, ko naj bi si Tito “prizadeval za združitev Jugoslavije”, so uradno našteli nad 100.000 žrtev, ki jih je večinoma zakrivila komunistična revolucija in ne okupator. Po vojni je isti Tito prepustil leta 1954 Trst Italiji, v zameno za 400.000 ton ameriške pšenice, ki mu jo je dobavila Amerika. Jugoslaviji je namreč zaradi degeneriranega komunističnega gospodarstva grozila lakota. V šestdesetih je moralo na tuje za delom okoli 200.000 Slovencev, itn., itn.

 

Ob takšni „strokovnosti“ našega profesorja, ki zagovarja Tita, se lahko samo nasmehnemo. Nasmehnemo nad tem, kakšna lahko postane neka akademska „avtoriteta“ in taktika. Naj nam prof. Repe ne zameri, vendar ne moremo mimo vtisa, da mu takšno ravnanje pogojuje podtalna velesrbska klika, ali danes mogoče že režim (?), v formalno samostojni Sloveniji.

 

Slovenci kot „mit“ - režija Božo Repe

 

Prigoda v Novi Gorici je bila le tako, za mimogrede. Poslastica, ki jo prof. Repe poklicno ponuja slovenski javnosti, pa so “miti”. Takole nam mdr. “strokovno” naklada: Miti se proizvajajo sproti in izhajajo iz vsakokratne zgodovinske situacije. Pri Slovencih so najprej pomagali ustvariti (potem pa tudi ukiniti) srednje evropsko avstro-ogrsko identiteto in obe južnoslovanski, kraljevo in socialistično…. (predavanje na FF, dne 13. julija 2007). V tem stavku je napačno uporabljen izraz “identiteta”, ki je lahko v tem primeru le narodna in se ne more nanašati na državne tvorbe in njihove režime.

 

Zatem nam nadebudni demitologizator Slovencev pove še tole: Na novo so v zapoznelem valu nastajanja nacionalnih držav podprli nastanek slovenske nacionalne države, ki je bila dvanajst let samozadostna, potem pa se ji je uspelo vključiti v EU… Spet napačno uporabljen izraz “samozadostna”, zato da ni rekel “samostojna”, kar srbskega gospodarja nadvse bode. Zatem se prof. Repe posveti še nadaljnim “mitom” in navaja:

 

Mit o izvoru Slovencev sodi med t. i. avtohtonistične teorije. Izhaja iz prepričanja, da so Slovenci prvotni naseljenci prostora, na katerem živijo danes, in da iz tistega časa izvira tudi slovenski jezik (tudi pismenost). Med različnimi tezami o etruščanskem, ilirskem ali venetskem izvoru se je v javnosti najbolj prijela t. i. venetska teorija. Teorija se je pojavila sredi osemdesetih let 20. stoletja, njeni glavni avtorji so bili »venetologi« Matej Bor, Joško Šavli in Ivan Tomažič, ki so v knjigi Veneti, naši davni predniki Slovence proglasili za potomce Venetov, le-ti pa naj bi bili »prvi narod, ki je iz indoevropskega ljudstva nastal v Srednji Evropi« in nato prestal vse kasnejše zasedbe, z rimsko vred. Avtorji skušajo teorijo dokazovati z jezikovno interpretacijo, zlasti z razlago izvora imen in z arheološkimi najdbami…

 

Na tem mestu vsega tega ne bi komentirali, saj za to strokovno nismo najbolj poklicani. Sodimo pa, da bi moral prof. Repe, vsaj za zgled, navesti kakšen konkreten primer.

 

Slovenci kot Marijin  narod? To je vendar “mit”, pravi zgodovinar Repe. In njegova “utemeljitev”? Ker so to tudi Hrvati, Madžari in Poljaki…

 

Zanimiva se nam zdi, nadalje, tudi dobra teološka podkovanost tega Repeta, ki se “razume” celo na mariologijo. Takole navaja namreč o naslednjem mitu: Ob tem tudi, da smo »Marijin narod«, torej narod, ki naj bi mu bila Marija še posebej naklonjena, s čimer se sicer kitijo tudi Poljaki, Hrvati in Madžari. – Marijo je v svoje “mite” pritegnil očitno zato, da bi prizadel verne Slovence (podobno kot Spomenka Diklić, ki ima naročilo, da naj v ta namen inkriminira škofa Gregorija Rožmana). Udrihanje po vernih še posebej ugaja prostozidarstvu in velesrbstvu.

 

Ali je prof. Repe veren ali brezverec, je njegova njegova osebna zadeva. Povsem nedostojno pa je – za univ. profesorja še toliko bolj – da se zaradi Marije vernim Slovencem prikrito roga in jih ima za “mitologe”. Če se imajo za Marijin narod tudi Hrvati, Poljaki, Madžari in še kateri, je to njihova stvar. Primerjava z njimi ni noben “dokaz”, da smo Slovenci v tem pogledu šemasti, in da častimo mit, kot nam hoče “strokovno” dopovedati. Na dostojnih univerzah si profesorji česa takega ne dovolijo.

 

Karantanija in Slovenija kot “mit” – režiser prav tako Božo Repe

 

Samostojna Slovenija mu je, enako kot velesrbski in prostozidarski kliki, še posebej napoti. Takole jo označi: Aktualni politični mit izhaja iz prepričanja, da sedanja generacija Slovencev doživlja vrhunec in najsrečnejši trenutek, da je tako rekoč prišla do »konca zgodovine«. K temu še njegovo “zgodovinsko” gledanje: Rdeča nit zgodbe je, da so se Slovani (v mitski različici kar Slovenci) kot avarski podložniki na današnje ozemlje naselili konec 6. stol., se uspeli osamosvojiti in si ustvariti lastno državo, potem pa so jih zasužnili Nemci in v nemškem suženjstvu so ostali do prve svetovne vojne (Koroška, »zibelka slovenstva«, pa sploh za vedno). Navedba izhaja iz ideološke kuhinje beograjske SANU. On sam ne razume, kot tudi njegovi kompanjoni ne, kaj pomeni beseda “aktualen”. Izraz “rdeča nit” pa je od nem. Rotfaden, slovensko: vodilna nit. On tega seveda ne ve.

 

Tudi samostojni Sloveniji se roga, češ da je sedanja (aktualna?) generacija Slovencev prišla do “konca zgodovine”. Identiteto Nemcev, ki se začenja šele z Luthrom in njegovim prevodom Biblije (15. stol.), postavlja kar v čas zgodnje Karantanije, ko so na nemškem prostoru obstajali še Bavarci, Švabi, Sasi… Medtem ko Slovence za tisti čas brez sramu navaja kot “mitsko različico” Slovanov. Tudi tega protislovja se v svoji mitomaniji ne zaveda.

 

Kljub temu, da je prof. Repe zgodovinar, ponavlja nemško ponaredbo, da so bili naši „predniki“ ob naselitvi podložni Avarom, brez vsakega dokaza, kot ga ni tudi o sami naselitvi v 6. stol. Kakorkoli že, prizadevni Božo se v njegovem podiranju “mitov“ ne da! Zgodovinar, ki mu je zgodovina tudi na univerzi očitno samo svobodno (ideološko) filozofiranje.

 

Slovenci kot hlapci, nekoč in danes? Pazite, to je „znanstveno“ dognano. Če pridno ponavljate, vam bo lahko še koristilo. (Udri narode!)

 

In dalje: Tovrstna mitologija je sicer značilna za vse srednje evropske in tudi druge narode, ki so ali naj bi imeli neko obliko državnosti v zgodnjem srednjem veku (čeprav nacionalnost v tistem času ni imela nobene vloge), potem pa so jo izgubili. Hlapčevska percepcija, ki je bila v precejšnji meri tudi sestavni del zgodnjega slovenskega znanstvenega zgodovinopisja, je ustvarila več stereotipov, ki sestavljajo celoto mita, funkcionirajo pa tudi vsak zase.

 

Kaj hoče reči s tem, ni čisto jasno. Očitno ne loči najbolje med državnostjo in nacionalnostjo in hoče biti pri zgodovinskem razvoju, od srednjeveške do sodobne države, nekako nevtralen. Pri tem pa si ne moramo kaj, da ne bi pomislili na Karla Marxa, nemško judovskega teoretika komunizma. Njegov nauk je sprovajala tudi nekdanja Jugoslavija pod velesrbstvom in Titom in (čigar napis na Sabotinu prof. Repe tako “prepričljivo” zagovarja).

 

Marx je bil kriv prerok, in kaj sedaj?

 

Več kot poldrugo stoletje je že, odkar je Karl Marx objavil v časopisu Neue Rheinische Zeitung dolgo “znanstveno razpravo” (filozofiranje) o narodih, ki so leta 1848 zahtevali priznanje njihovega obstoja. Judovska klika je poskrbela, da je bila njegova „razprava” prevedena v angleščino in objavljena še v Združenih državah. Takole se je s tem v zvezi izrazil razvpiti Karl Marx:

 

... Te umirajoče narodnosti, kakor Čehi, Korošci (Slovenci), Dalmatinci (Hrvati) so skušale splošno zmedo leta 1848 izkoristiti za to, da bi svoj politični status quo iz leta Gospodovega 800 zopet obnovile. Zgodovina enega tisočletja pa bi jim morala pokazati, da je tak korak nazaj nemogoč… Dejstvo, da so na ozemlju vzhodno od Sale in Labe nekoč bivali slovanski rodovi, dokazuje samo zgodovinsko tendenco in hkrati telesno in umsko silo nemškega naroda, da si podvrže svoje stare vzhodne sosede, jih vskrka in asimilira…Ali pa lahko pričakujemo, da bo šla zgodovina tisoč let nazaj na ljubo nekaterim sušičnim narodnim telesom, ki vsepovsod na ozemlju, kjer prebivajo obdani od Nemcev, od pradavnih časov za civilizacijske smotre niso imeli drugega jezika kot nemškega in so brez najelementarnejših pogojev na nacionalno življenje, to je, večje številčnosti in strnjenega ozemlja? (iz New York Daily Tribune, od 24. apr. 1852), slovenska izdaja: Revolucija in kontrarevolucija v Nemčiji, Lublana 1955, str. 100.

 

Tako si Karl Marx je leta 1848 predstavljal Čehe, Slovence, Hrvate…Tako razlaga Slovencem »mit« o njih samih še danes univ. prof. Božo Repe (Joj, kakšna univerza!)

 

Napovedi judovskega teoretika Karla Marxa se niso uresničile. Nemčija je doživela svoj polom, prav tako tudi druge imperialistične tvorbe, Rusija (Sovjetska zveza) pa Jugoslavija (Srbija), in “sušični” narodi, med njimi tudi Slovenci (Karantanci, so danes slej ko prej živi. Kaj narediti? Naredimo jih za mit, po metodi “znanstvene” religije, ki ji je, vsaj v Sloveniji, na čelu nekakšen postjugoslovanski Richelieu. In to naj bi bila njegova univerza v Lublani? Toda to ni pomembno, saj njen uradni naslov “univerza” očitno povsem zadostuje. Uboga univerza!

 

Priredb in ponaredb, ki jih prof. Božo Repe iznaša, je toliko, da ni mogoče obdelati vseh. Pa saj to je vendar njegova (dobro plačana) služba univ. profesorja, medtem ko se morajo slovenski zaposleni prebiti skozi niti s 500 € na mesec in so nenehno v strahu, da izgubijo delo. On in njemu podobni takih skrbi nimajo. Vendar samo, če pridno podirajo “mite”!

 

Prerokba Karla Marxa iz srede 19. stol. v kateri je napovedoval, da naj bi narodi propadli, ker naj bi bili “sušični”, se torej ni uresničila. Tako je bilo treba vsaj Slovence uničiti “znanstveno”. Zaradi tega je beograjski gospodar že po drugi vojni nagnal svojega slovenskega lakaja Edvarda Kardelja, teoretika jugoslovanskega socializma, da je v uvodu k drugi izdaji “njegove” knjige Razvoj slovenskega narodnega vprašanja (1957) zatrjeval, da so narodi pač pojav kapitalizma in da bodo končno prešli s prevlado socializma. (Knjigo je v resnici napisal Dragotin Gustinčič). Obstajal da bo – seveda v Jugoslaviji in s srbskim jezikom – samo socialistični narod Ubogi Edvard!

 

Karl Marx, na katerega je prisegal tudi komunistični jugo režim. O njem preprosto ne govorijo več, toda njegova ideologija je ostala in tlači še naprej Slovence. Vteleša jo tov. Tito, ki ga danes, seveda plačanci, vneto hvalijo. Njegova Jugoslavija naj bi se prej ali slej vrnila, zato skušajo Slovencem ubiti njihovo  zavest.

 

Jugoslavija je propadla, narodi so ostali. Slovenija je po nekaj letih samostojnosti celo predsedovala EU. Prav to pa je silno vznemirilo svetovno prostozidarstvo in judovstvo, ki je v navezi z velesrbstvom: Kaj bi bilo, če se v Evropi osamosvojijo še drugi manjši narodi kot Škoti, Katalonci, Benečani, Flamci…? Prostozidarski in judovski krogi, niti s pomočjo ZDA, ne bodo mogli več obvladati evropske in svetovne scene. Zaradi tega Slovenci ne smejo biti stvarnost, temveč le “mit”. In tako je aparat pod nadzorstvom velesrbskega in prostozidarskega Beograda prevzel nalogo, da ubije ta moteči “mit”, bodisi za nazaj kot zanaprej. Prof. Božo Repe, ki je skupaj z nekaterimi takšno ideološko nalogo prevzel, je v svojih izvajanjih, kljub vsej njegovi sistematičnosti, dokaj smešen. Kot nekakšen Don Quijote, ki se bojuje z (narodnimi) mlini na veter.

 

Svoje predavanje o “mitih” je podal mdr. na seminarju slovenskega knjižnega jezika. Po vsebini pa tako ideološko predavanje niti ne sodi v takšen seminar. Zaradi tega je v podnaslov uvrstil še naziv Stereotipi v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi. Gre torej za stereotipe in ne za mite, med katerimi on, namerno ali ne, sploh ne loči in vse skupaj premeša, prav do Matere božje (!).

 

 

Postjugoslovanski boj z narodnimi mlini na veter. Don Quijote (Božo Repe) je tukaj sicer brez Sancha Panse. V resnici pa je v Sloveniji (dobro plačanih) Sanchev kar nekaj.

 

Očitno je, da gre pri vsem skupaj za ceneno ideološko agitko ter za protislovensko indokrinacijo nemočnih študentov. To ni več svobodna znanost, temveč protislovenska priganjaška ideologija. Prosto filozofiranje, brez vsakršne podlage v virih, kot stari marksizem – leninizem.

 

Vsemu temu je v podporo še organizirana gonja. Nekateri se še spomnijo, kako so lakaji srbske službe Kos še pred nekaj leti ponavljali v javnosti krilatico: “Sram me je, da sem Slovenec!” Tega sedaj izrecno ne delajo več, ponavljajo pa še vedno njeno vsebino. Kar sprožite kje to vprašanje, pa boste videli, kaj vse imajo naročeno, zato da udrihnejo po vas!

 

K svojemu razpravljanju navede prof. Repe kot “literaturo” nekaj avtorjev, ki so njegovi kolegi. Oni pa bodo v svojih spisih za povračilo navajali njega. Tako si drug drugemu dajejo “podržku”. Gre čisto preprosto za samoizživljanje, saj manjka v navajanju vsaj kakšen avtor na evropski ravni. Metoda je nadvse cenena. In ob tem spet ne moremo mimo spoznanja: To naj bi bila danes “slovenska” univerza!?

 

Univerza, ki je, med drugim, celo nostrificirala ponarejeno diplomo pravne fakultete iz Beograda! (Verjetno še več drugih!). Univerza, katere predavatelj je študentom naročil, naj špionirajo pridige duhovnikov po cerkvah! Ipd. S tem je v svetu izgubila še zadnjo stopnjo svoje verodostojnosti! Se potem čudite, če je izpadla iz svetovnega seznama resnih univerz! (Da bi si spet pridobila ime, si je naročila hvalisav članek v londonskem listu Times). Uboga univerza!