Univ. Prof. Dr. Lamber Ehrlich

 

Njegov sen je bila samostojna Slovenija

Njegov klic po njej je v letih pred drugo vojno ostajal osamljen. Kljub temu je bila že misel na slovensko samostojnost prostozidarskemu Belgradu tako nevarna, da je naročil njegov umor.

 

Letos mineva 67 let, odkar je pod streli atentatorja VOS padel zaslužni duhovnik, univ. profesor, teolog, organizator mladinskih gibanj. Bilo je 26. maja 1942 v Lublani, po jutranji maši v Cirilovem domu v Streliški ulici. PP se spomnimo njegove nasilne smrti, četudi ne gre za okroglo obletnico, saj ta dejansko ni bistvo. Spomnimo se je predvsem zato, ker najbrž ne bo omenjena niti v “katoliškem” tedniku Družina. Kdo je bil prof. Ehrlich?

 

Lambert Ehrlich, slovenski teolog, etnolog in organizator * 18. septembra v Žabnicah, Kanalska dolina, † 26. maja 1942 umorjen, Lublana. Po gimnaziji v Celovcu je študiral teologijo v Innsbrucku (1897–1902) in v Rimu (1903), bil 1903 posvečen in isto leto tudi doktoriral v Innsbrucku. Leta 1922 je postal redni profesor primerjalnega veroslovja na teološki fakulteti lublanske univerze, kar je ostal do smrti.

 

Napisal je več knjig in razprav, posvečenih etnološkim in in teološkim vprašanjem. Deloval je v raznih cerkvenih organizacijah. Bil je cerkveni zastopnik pri Slovenski dijaški zvezi, pri Akademski zvezi, pri akademskem klubu Straža ter pri marijanski kongregaciji za akademike. Bil je tudi odposlanec na mirovni konferenci v Parizu. Režimska jugoslovanska biografija v Lublani navaja:

 

Postal je ideolog akademskega kluba Straža. Kot protikomunist je v času okupacije odločno nasprotoval narodnoosvobodilnemu gibanju, zato je aprila 1942 izročil italijanskim vojaškim oblastem spomenico z analizo položaja ter s predlogi za uničenje partizanstva. VOS OF ga je zaradi delovanja v okviru t. i. bele garde usmrtila.

 

Ni bil nikakršen »ideolog«, temveč dejaven katoliški duhovnik in vzgojitelj mladih. Glede navedene spomenice gre za odurno ponaredbo postsrbske strukture v »samostojni« Lublani. Prof. Ciril Žebot († 1989), ki je bil kot akademik Ehrlichov učenec in je po vojni poučeval na Georgetown University v Washingtonu, je omenjeno spomenico pretipkal. Poroča nam po spominu v svoji knjigi Neminljiva Slovenija (1988), da prof. Ehrlich ni imel z »belo gardo« (domobranci) ničesar. Skoraj vsa sponenica je dejansko prava obtožba italijanske zasedbene in vojaške oblasti v takratni Lublanski pokrajini. Na str. 276 svoje knjige navaja prof. Žebot: »Le izredno moder in pogumen človek, ki je bil nesebično predan ohranitvi svojega preganjanega naroda, je mogel izraziti sovražnim zasedbenim oblastem tako silen J'accuse (obtožujem)

 

Človek se vprašuje, odkod takšne ponaredbe v zvezi s prof. Ehrlichom in negovo predvojno vlogo? In zakaj opuščanje njegovega spomina še v samostojni Sloveniji? Do odgovora pridemo le posredno: Prof. Ehrlich je bil neutruden znanilec samostojne Slovenije. Prav zaradi tega je padel pod streli VOSa. Povelje je izdala Zdenka Armić Kidrič, vodja VOS za Lublano, s partizanskim imenom Marjeta († 2008), soproga proslulega Borisa Kidriča. Izdala v svojem imenu, vendar očitno po naredbi prostozidarske srbske lože v Belgradu. Le-tej je pripadal, kot vemo, tudi Tito.

 

Toda s tem še ni pojasnjeno vse. Da po osamosvojitvi Slovenije »leva opcija« prof. Ehrlichu ni izkazala nikakega posthumnega spoštovanja, je razumljivo. Srbska okupacijska oblast v Sloveniji oziroma Ozna je namreč po vojni ukazala odkopati Ehrlichov grob in raztresti njegove kosti neznano kje. To svoje necivilizirano dejanje skrbno prikrivajo. Niti paradni »protikomunisti« tipa Ive Stanič (Kočevska Reka) ga v svojih številnih posegih ne omenijo. (In se s tem izdajo.)

 

Prostozidarski in velesrbski Belgrad je umor prof. Ehrlicha naročil iz dveh razlogov: zaradi njegovega slovenstva in zaradi njegovega katolištva. Isto smer zastopa v današnji Sloveniji njegov podtalni aparat še danes. Nenehno sramotenje vere in Cerkve, njeno infiltriranje po svojih zaupnikih, divjanje proti škofu Rožmanu, sramotenje njegovih plačancev ob praznikih, kot sta Božič in Velika noč itd.

 

Prof. Ehrlicha ni nikoli počastila niti tkm. »Janševa« stran, kar pomeni, da je tudi ta pod nadzorstvom srbskih zaupnikov. Namesto prof. Ehrlicha, ki je oznanjal slovensko državo in bil zaradi tega žrtev atentata, so janševci, očitno po naredbi srbske KOS, razglasili za »očeta samostojne Slovenije« Jožeta Pučnika. Na cerkveni strani pa so Ehrlichu postavili spominski napis, ne na pročelje teološke fakultete, temveč hinavsko v njeno vežo, zato da ostaja javnosti prikrit. Tako je srbski volk sit in slovenska koza cela! Zares odurno?