Knjiga Nevidna fronta (Buenos Aires, 1965) obsega spomine, ki jih je zapustil slovenski oficir Vladmir Vauhnik (1955), eden najvidnejših obveščevalcev v svetovnem merilu. Bil je tik pred vojno vojaški ataše na jugoslovanskem veleposlaništvu v Berlinu. Ob izbruhu vojne so ga Nemci zaprli, kmalu pa mu je uspelo priti v Zagreb in od tod v Ljubljano, ki je bila zasedena od Italijanov. Tu je organiziral obveščevalno službo BBZ, ki je preko Trsta in Milana pošiljala zaupna obvestila britanskemu veleposlaništvu v Švici.

Da se pripravlja izdaja Vauhnikovih spominu, je po svojem zaupniku med slovensko emigracijo v Argentini kmalu izvedela tudi jugoslovanska tajna služba. Nek srbski pisatelj je dobil naročilo in pripravil proti-knjigo, ki je izšla leto poprej. V njej je Vauhniku naprtil »sodelovanje« z Gestapom.

Leta 1972 je knjiga nevidna fronta izšla tudi v Ljubljani (v založbi lista Delo). Izdaja je bila bistveno okrnjena, izuščen je bil del, ki se nanaša na BBZ, od strani 170 – 420. Udba je nagnala prof. Maksa Šnuderla, ki je bil dober znanec Vauhnika, toda med vojno član Avnoja, in je imel več akademskih titul, da je knjigi napisal čustveno spremno besedo. Uvodnik pa je knjigi napisal dr. Dušan Biber in v njem, očitno na srbski ukaz, zatrjeval, da »obstajajo dokazi o tem, da je bil Vladimir Vauhnik med drugo vojno vohun Gestapa.«

Zakaj je bila srbska komunistična stran tako razjarjena nad Vauhnikom, ni jasno. Knjiga zadeva stanje pred in med drugo vojno. Odkriva pa, to je res, razmere v predvojni Jugoslaviji, kar lahko prizadene srbsko čast. Nek naš sodelavec je Vauhnikovo knjigo nekje staknil in ker jo je tako težko najti, objavljamo njeno vsebino tudi na našem spletu.