Neprepričljivi “TIGR”
Spoštovani! Rad bi vedel zakaj se tako zgražate na moje pisanje, čeprav v marsičem soglašamo. Take smešne pripombe meni namenjene, kot je npr. srbska agentura, so naravnost smešne. Da sem antikomunist je to splošno znano in da je zame Tito in vsi njegovi apologeti glasniki zločinstva je tudi znano. O meni veliko lažete. Odkod vam take neumne informacije, ne vem. Upam, da niso od titoista Jelinčiča ali njemu podobnim. Tudi neresnice pišete. Staneta (španskega borca) obravnavam kot komunista in agenta kominterne, ni pa res, da nisem nikoli omenjal druge zločince, posebno Kidriče, Kardelje in vse odstale boljševike z Walterjem na čelu. Ali premalo berete moje prispevke, ali ste namenoma zavajani. Nič zato! Resnica je resnica in na to se je treba vedno sklicevati. LP pf (Pavel Ferluga)
Pismo Pavla Ferluge je njegov odmev na naš članek z naslovom “Od zmag do zmag nas vodil je tovariš Stane” (glej rubriko Druga Svetovna vojna). V tem članku smo vzeli v obrambo partizanskega komandanta Staneta Rozmana, čigar spomin je Pavel Ferluga v svojem članku “Zavajalsko rodoljublje ob zahodni meji” (revija Ampak, februarja 2005) grdo napadel. Pisma, ki nam ga je sedaj poslal, ne mislimo posebej obravnavati. Naj pa povemo, da bomo, v kolikor nam bodo dopuščale razmere in čas, vedno branili spomin zavednih in poštenih Slovencev pred hujskanjem, ki ga preko aparata svojih zaupnikov prav očitno izvaja Udba oziroma danes le še srbska Kos. Branili bomo dostojanstvo vseh poštenih in požrtvovalnih slovenskih ljudi, pa naj gre za “komunista” Staneta Rozmana ali za “klerikalca” škofa Gregorija Rožmana, in dalje, za tigrovce in za partizane kot za domobrance. Nihče nas ne bo potegnil v dvojno igro “Slovenci proti Slovencem”, ki nam jo vsa povojna leta vsiljuje Udba (sedaj Kos), zato da bi nas razdvajala.
Glasilo društva TIGR, s čigar vsebino se je tako “kritično” spoprijel Pavel Ferluga, smo v našem članku branili samo načeloma. Povedali smo, da dajemo društvu in njegovim organizatorjem, zlasti pa objavam v njegovem glasilu Primorski Rodoljub, vse priznanje za veliko delo, ki so ga in ga bodo še opravili. To pa nikakor ne pomeni, da bi gradivo v tem glasilu, in njegovo sporočilo kar na slepo sprejemali in branili. Pavel Ferluga nas je s svojim napadom samo spodbudil, da smo vsebino številke 12/2004, nad katero se je zgražal, bolj nadrobno preučili. Resnično, njena vsebina je zares “zavajalsko rodoljubje”, kot navaja, četudi v povsem drugačnem smislu. Poglejmo!
Glasilo društva Tigr, Primorski Rodoljub, je v celoti infiltrirala srbska Kos, tako da ni več verodostojno. Škoda!
Če je v tej številki izšel tudi slavospev partizanskemu komandantu Stanetu, nas načeloma ne moti, zakaj tigrovci so po zlomu njihove organizacije leta 1940 po začetku druge svetovne vojne aprila 1941 prešli k partizanom. Komandant Stane pa je poosebljal enako idejo o slovenski svobodi, kot so jo tigrovci. Moti pa nas tukaj članek Borisa Pahorja z naslovom “Edvard Kocbek in usoda Primorske”. Z njim bi hotel ugledni pisatelj raztegniti idejni problem v zvezi s Kocbekom še na Primorsko - ker je bil Kocbek pač njegov osebni prijatelj! Ne, Edvard Kocbek, sicer zaveden Slovenec, četudi kot partizan nekakšen krščanski komunist, nima nič izrecnega s Primorsko in Tigrom. Članek je zaradi tega, kljub dobri volji pisca, lahko samo zavajanje.
Drugi, hujši primer je članek o novem ljubljanskem nadškofu Uranu, ki ga je v glasilo vsilil duhovnik Božo Rustja. Tudi ta članek po svoji vsebini ne sodi v tigrovsko glasilo. Še več, njegova objava razkriva vse kaj drugega. Gre očitno za propagando po tapetu, saj so morala o novem ljubljanskem nadškofu – zato da bi mu naredila ime – poročati vsa glasila. To pomeni, da je novi nadškof blizu Udbi oziroma Kosu. To je posredno potrdil mdr. tudi sam poleti 2006, ko je moral sprejeti na obisk srbskega princa Aleksandra Karadjordjevića, ki ga je predsednik Janez Drnovšek “povabil” v Slovenijo. Božo Rustja se je s tem člankom, ki ga je objavil na povsem napačnem mestu, razkril sam.
Toda, pojdimo dalje! Članek “Zdravko Likar, vitez med tigrovci” je pravo izzivanje. Sodimo, da je nekdo, kot Zdravko Likar, ki se nahaja na takšnem mestu, lahko le udbovec oz. kosovec. Če mu potem Italija podeli še priznanje, celo naslov “viteza republike”, je to njegova osebna stvar. Vest o njegovi italijanski nagradi pa prav tako ne sodi v tigrovsko glasilo. Toliko manj, ker je Italija, četudi takrat še fašistična, Slovence tigrovce preganjala. Povojna demokratična Italija pa starih krivic ne samo da ni popravila, temveč Slovencem, ki so po drugi vojni ostali v okviru njenih meja, vse do danes ni priznala ustreznih narodnih pravic.
Članek o nagradi Likarju je podpisal Marjan Bevk, bolj ali manj znan rešiser. Spominjamo se še izpred nekaj let njegovih iger v trdnjavi Kluže (skupina Dreizehn Dreizehn). V teh igrah, ki jih hodijo igrat tudi na tuje, je med predstavniki narodov avstrijske vojske, zato da bi Slovence čimbolj ponižal, odmeril slovenskemu vojaku samo vlogo sluge, purša, ki tujim oficirjem puca škornje itd. Gledalci pa se ob tem triku bedasto hahljajo!!! Nasproti temu pa je Bosanca predstavil kot silnega junaka!? Sodimo, da je v ta namen imel prav jasna navodila s strani Slovencem sovražne srbske Kos, kar je s pričujočim člankom sedaj tudi potrdil.
Članek o italijanskem odlikovanju Likarja, objavljen nalašč v tigrovskem glasilu, je namreč ne samo izzivanje, marveč pravi udarec v obraz tigrovskemu boju za svobodo! Taktika je značilno balkanska. Odgovorni urednik tigrovskega glasila, Lucijan Pelicon, bi se moral objave takega članka sramovati.
Marjan Bevk, Spomenka Diklić – Hribar, Živa Vidmar, nekaj avtorjev člankov, ki jim je tigrovsko izročilo tuje. Njihova naloga je, pa naj se tega zavedajo ali ne, zvodeniti društvo Tigr in njegovo glasilo.
Ob vsem tem lahko zaključimo, da so, z izjemo Borisa Pahorja, čigar boj za slovenske pravice je znan že cela desetletja, zgoraj naveden avtorji tako ali drugače navezani na srbsko Kos, na tajno službo, ki že od časov pred prvo vojno sodeluje – tudi proti Slovencem! - z italijansko politično strukturo, ki ji obujanje spomina na tigrovstvo, nikakor ne odgovarja.
O tem priča, čeprav samo posredno, tudi navedena številka Primorskega Rodoljuba, s katero hoče Kos očitno iztiriti prav njegovo izvirno tigrovsko vsebino. Samo tako lahko predstavljamo naravnost banalno objavljanje brezveznih člankov, ki se je pojavilo v tej številki. Z njimi bi bralce hoteli preusmerili na druga področja. Takšen vtis nam vzbuja tudi naslednja številka 13/2005, kateri je uvodnik napisala nič manj kot Spomenka Diklić - Hribar, proslula pobudnica nekakšne narodne “sprave” in danes odkrita agitatorka Lds opcije. S Tigrom in Primorsko tudi Spomenka Diklić – Hribar nima ničesar.
Podoben primer izkrivljanja s tigrovske poti je tudi članek o nagradi, ki jo je prejel Alojz Rebula (seveda kosovcu), pa članki, katerih avtorji so Jože Dežman (ponatis), Tino Mamić, pa Ciril Zlobec in še kateri. Urednik Lucijan Pelicon, zato da dobi financiranje, ki ga očitno nadzoruje Kos, je bil njihove članke očitno prisiljen objaviti. Pri vseh navedenih primerih gre, prvič, za širjenje imen (image) kosovskih zaupnikov, češ da predstavljajo nekaj višjega. Poleg tega gre, drugič, tudi za primerne honorarje (samo izbrancem). In tretjič, kar je najbolj pomembno, gre za to, da tigrovsko idejo, ki je preko tega glasila nepričakovano zaživela,, čimbolj zvodenijo.
Za naslednjo številko 14/2005 je uvodnik napisal Peter Kovač Peršin, sicer zmeren krščanski človek, vendar udbovec, ki se na tigrovsko tematiko spet ne spozna. Zato v svojem “uvodniku” filozofira in deli poceni nauke (podobno kot “doktor” Spomenka). Prispevek Jožeta Dežmana (pobran iz MAGa) pa pomeni zgolj krpanje vsebine te številke. V uredniškem odboru izstopa, poleg imena Marjan Bevk, prav tako neprimerna članica Živa Vidmar, ki sicer ni sposobna sestaviti enega samega smiselnega članka. No, kar lepa druščina!
Za katastrofalno iztirjenje društvenega glasila nosi poglavitno krivdo njegov odgovorni urednik Lucijan Pelicon. Lahko si predstavljamo, da ga pri tem izsiljuje srbska Kos, ki nadzoruje financiranje vseh revij in ne le Primorskega Rodoljuba. Toda, bilo bi bolje, da bi bilo glasilo idejno prepričljivo in na ravni dostojanstva tigrovskih borcev, pa četudi bi izhajalo v manjšem obsegu. Sedaj se namreč, ob prebiranju vse te krame, ne moremo ubraniti misli, da bi se tigrovci takega “glasila” gotovo sramovali.
