Trst, 17. oktobra 2007

Nekaj pik na i

Boris Pahor

Kar precej je primerov, ki bi zahtevali komentar, dopolnilo ali celo odklon, vendar jih razvoj dogodkov nekako sproti prehiteva, tako da ostanejo v ozadju in večkrat tudi brez odziva. Vendar so nekatere resnice bolj zahtevne in se ne pustijo odriniti na stranki tir.

Ena izmed teh resnic je TIGR ali pravzaprav govor in pisanje o tem pomembnem gibanju, o katerem je že leta 1966 univerzitetni profesor Anton Slodnjak izjavil, da gre za prvi dejanski protifašizem v Evropi. No, nad tem herojskim uporom primorskih ljudi, ki je bil v resnici prva faza osvobodilnega boja, so se prvi znesli komunisti in ga očrnili z raznimi odklonilnimi izrazi, ki jih po navadi še uporabljajo nasprotniki naše identitete in ponarejevalci zgodovine. Žal se tak odklon kdaj še pojavlja tako rekoč tudi pri ljudeh, ki jih štejemo med svoje prijatelje. Tako je, na primer, o tigrovcih pisal v najbolj temnih tonih pesnik Giacomo Scotti, s katerim sem prijateljsko drugoval na številnih književnih srečanjih in je avtor marsikaterega dela o dogajanju na jugoslovanskih tleh, h katerim je prirasel, tako da le občasno obišče svoj neapeljski rojstni kraj. Ko sem mu očital, kako je mogel za italijanski ekstremno levičarski list prikazati tigrovce kot požigalce vrtcev in kot tuje agente, ne da bi položaj razložil, se je najpoprej nekako otepal, češ da je bolj poučen kot jaz, potem pa menjal pogovor. - Tako pri napačno indoktriniranem človeku, ki obenem doživlja napade gospoda Menie.

Boris Pahor, pisatelj, preveden v številne jezike, zgled vztrajnosti in dostojanstva

V zvezi z zvestobo izročilu tigrovstva že nekaj časa izhaja lepa revija Rodoljub, v kateri je najti nova pričevanja, dokumente, najave proslav in poročila o pomembnih nastopih. Vsekakor gre za publikacijo, ki bi morala priti v roke mladim ljudem tako pri nas kot, še poprej, v Sloveniji, če želimo, da bi prihodnost gradili na pravem zgodovinskem spominu.

No, dogaja se, da se o reviji malo piše, medtem ko se, na drugi strani, poskuša vnesti vanjo duh, ki ni bil duh tigrovcev. Nekje sem celo bral dopis, v katerem se avtorica spoprijema z delom Tatjane Rejec v čisto partijskem duhu, hkrati pa dodaja, da se bo knjige še drugače lotila v »našem tigrovskem glasilu Rodoljub«.

Značilni sta obe tendenci: ne govoriti o reviji ter hkrati v sami reviji zmanjšati pomen gibanja, ki mu zgodovina potrjuje prvenstveno vlogo v uporu fašizmu ter v kapilarnem reševanju slovenske identitete.

Vse torej kaže, da smo pred novo odgovornostjo in novo dolžnostjo, ker se nam, kot je že v naši zli tradiciji, pojavijo nevarnosti tam, kjer je kazalo, da bo modrost imela odločujočo besedo.

Pri tem lahko pozdravljamo nov pristop k zgodovini, vendar je spet treba poudariti, da je poleg poglavitnih tigrovskih načelstev, ki so se drzno udejstvovali, obstajalo tudi kapilarno delovanje, ki se neposredno niti ni sklicevalo na ugledno organizacijo. Tisti mladi, na primer, ki smo posečali ilegalne ure slovenščine ali se zbrali na študentskem tečaju ob Krnskem jezeru, se nismo šteli med tigrovce, smo pa to v resnici bili, ko pa smo bili prav tako izraz vodstva kot tisti, ki so prehajali mejo in bili oboroženi.

No, temu mestnemu, recimo mu tako, tigrovstvu je posvečen marsikateri Magajnov spis, prav tako moj roman Parnik trobi nji, ki je izšel 1964. leta pri Cankarjevi založbi in namreč v zbirki »Bela krizantema« pod uredništvom Ceneta Vipotnika. V glavnem gre torej za dogajanje v mestu in okolici, vendar Danilo, ki je nosilec moške vloge, Emi, ki je kot hčerka železničarjeve družine precej let živela v Milanu, tolmači ustroj tajne organizacije in njeno široko razpredenost. Knjiga je bogata s podatki, zato tudi z esejističnimi pasusi, ki povojnega človeka povezujejo z izjemnostjo nekdanjega odpora vse do prvih aretacij pred drugim makroprocesom 1941. leta.

Že ob njegovem izidu je bilo naglašeno, da bi delo moralo doživeti prevod, kar se zaradi nenaklonjenosti do avtorja in hkrati do TIGR-a, ni zgodilo. Vse kaže pa, da bo prihodnje leto roman izšel v francoščini.

A tudi vprašanje opustitve atentata na Mussolinija je že v knjižni obliki, ne sicer in extenso, vendar v zadostni meri, da pride do veljave izrednost načrta. V romanu Zibelka sveta je Kavsu namenjeno poglavje, in sicer povojnemu (avtobiografskemu) pogovoru z njim in poskusu, da bi ga sogovornik prepričal, naj vendar sam opiše ves psihološki potek svoje odpovedi atentatu. No, Primorski slovenski biografski leksikon navaja celo, da je »literarne dogodke s K.(avsom) in prijatelji opisal Janko Perat v romanu Golo upanje (Koper 1976)«.

Vse te navedbe so dokaz, da ni zmeraj prav govoriti ob neki knjižni novosti, ne da bi se jemalo v poštev predhodnikov. Zato bi glede TIGR-a v književnosti zadostovalo trditi, da doslej ni bilo dramskih upodobitev, prikazov torej na odru, medtem ko je v pripovedni obliki marsikak tekst na razpolago; to, česar res nimamo, je epskega dela o našem primorskem uporu med prvim in drugim svetovnim spopadom.

Naslednja glosa se tiče usode našega jezika in bi pravzaprav morala biti na prvem mestu, ko govorimo o TIGR-u. Kot ogrožena skupnost smo namreč glede jezika zmeraj zaskrbljeni, tako da se razni forumi lotevajo vprašanja, kako priti do izboljšav v rabi jezika, marsikdaj pa tudi o problemu njegovega obstoja, ko pa poleg večinske danosti preti globalizacijska angleščina, ki prerašča vpliv, ki naj bi ga imela kot lingua franca.

Vendar o skrbi za jezik bi tokrat rad spregovoril v zvezi s posebnim poudarkom, ki ga je zaznati v skrbi za jezik, odkar smo se po sprejetju tako imenovanega zaščitnega zakona znašli v čisto posebnem položaju. Zakon nam namreč ni bil dodeljen kot narodni skupnosti, to je posebni identiteti, ampak kot državljanom, ki živijo v »deželi z raznimi zgodovinskimi posebnostmi«. Smo torej slovensko govoreči ljudje, nekje bolj nekje manj številni v deželi Furlaniji Julijski krajini. Tako za državo, tako tudi za levico, ki je odločala o zakonu.

Seveda pa dobršen del narodne skupnosti na tako krčenje svoje identitete ne more pristati in zato vztraja pri poudarjanju narodnega principa kot bistvenemu elementu svoje enkratnosti. Na podlagi te občestvene zavesti se, kot Prešeren v Zdravljici, enakovredno odpiramo sosedu in sploh sočloveku z drugačno identiteto.

Iz doslej povedanega je na dlani, da se sicer naša narodna skupnost vsa zavzema za usodo jezika, vendar je pri tem razdvojena, ker je enemu delu jezik, kot sem ravnokar rekel, izraz narodnega bistva, drugi to bistvo zamolčujejo ali se mu celo odrekajo, če ne drugače, z ideološko-političnimi tezami. No, meni je pri tem zapisu za to, da temu drugemu delu naše skupnosti na podlagi svojih izkustev izrazim prepričanje, da bo jezik rešila samo zvestoba in poudarjanje zvestobe narodni identiteti. Če ta namreč odpade, je na razpolago marsikak razlog, da se zanemari ali celo opusti jezik tako številčno majhnega naroda, kot je naš. To drži tudi za samo Slovenijo, in pri diskusiji o jeziku je sam pesnik Tone Pavček izjavil: »Obstoj jezika je odvisen od zavesti.«

V tem smislu bi lahko vzeli v poštev predlog predsednika Sveta slovenskih organizacij dr. Draga Štoke o združitvi obeh poglavitnih organizacij. Vprašanje je namreč vsega upoštevanja vredno, bilo pa bi uresničljivo samo v primeru, ko bi novi enotni forum nastal za potrditev identitete slovenskega narodnega občestva v našem bivanjskem prostoru. S tem načelnim programom bi v prvi vrsti na najbolj naraven način zagotovili jeziku takó zaščiteno prihodnost kakor njegovo dostojno uporabo.

Medtem ko so nastajale te pripombe, se je »zgodilo«, da so v Nabrežini slovenski glasovi šli sredinsko-desni garnituri. Tamara Blažina je v intervjuju v Primorskemu dnevniku dogodek komentirala 7. 6. 07: »To dokazuje, da slovenski glas ni nujno ideološko ali narodnostno obarvan (kot ni bil nikoli v preteklosti)«. V redu, vendar tradicionalno je na splošno slovenski glas šel tja, kjer je upal, da bodo varovane pravice njegove specifične identitete. To so bile v glavnem stranke levice in Slovenska skupnost. Če sta bili zdaj v Nabrežini obe na zgubi, pomeni, da je del slovenskih volivcev zaradi nekega dosežka ali neke obljube nagradil koalicijo, ki glede spoštovanja slovenskih pravic ni neoporečna. To se pravi, da je šlo za volivce, ki so pozabili na koristi celotne narodne skupnosti, saj bo ta pod nenaklonjeno upravo v marsičem na slabšem, kot če bi zmagala levosredinska formacija.

Kar pomeni, da je v zadnji analizi tudi levičarskim strankam, kot braniteljicam pravic slovenskega prebivalstva, le v korist valorizacija slovenske zavesti, ki pa jo v imenu ideologije v glavnem odklanjajo. Ne samo, ta njihov odklon počasi načenja tudi del tistih pripadnikov mlajše generacije, ki so doslej volile slovensko. In, kot je videti v nabrežinskem primeru, ne v dobro levici!

Eden izmed zadnjih napadov na identitetno zavest, čeprav v prikriti obliki, je v članku Aceta Mermolje pod naslovom Strah pred modernizacijo 4. 7. 07 v Ogledalu. Spis bi zahteval daljšo obravnavo, ker Ace Mermolja nastopa v imenu Demokratične levice tako, da na eni strani odkriva zmote tam, kjer je bil nekoč sam udeležen, a ima zdaj tisto dobo nekako za sabo, na drugi strani pa je glede narodne identitete še zmeraj na starih tirnicah. O tem je pred leti napisal knjigo, v kateri obsoja etnocentrizem, ki naj bi bil evforičen izraz za nacionalizem. Tak etnocentrizem tokrat pobija v zvezi z mitom, kot pravi, o »naši zemlji«. Pri tem se mu zdi potrebno v našem primeru celo omeniti geslo o »zemlji in krvi«, ki je rodilo Auschwitz. To za uvod. Potem sledi glavnina in namreč nasvet, naj bi odpravili mit o »naši zemlji«, ki da je dobršen del že v tuji lasti. Morali bi se strezniti, češ »da je čas, da pri zahtevah upoštevamo dejstvo in nujen dialog z ljudmi, ki povsem legitimno živijo na 'naši zemlji', ki pravno ni več naša.«

Najbrž s tistimi »zahtevami« meni, da bi se morali omejevati glede zahtev o rabi slovenščine. Vsekakor vprašanje zahteva temeljito obravnavo, vendar je zanimivo, da avtor skuša brzdati nas, namesto da bi nas spodbujal v naši zavesti o avtohtonosti. Potem slovenskemu prebivalstvu svetuje, naj se zaveda, da je ob dobršen del svoje zemlje, namesto da bi mu svetoval, naj odslej varuje vsako ped, ki jo še obdeluje.

Vsekakor pa etnocentristi res ne vemo, zakaj bi ne bila več naša vsa zemlja naših izrednih kmetovalcev, vinogradnikov, tistih mladih, ki se vračajo k zemlji, oljkarjev, sirarjev na Krasu in na Goriškem, naših gospodarjev gozdov, tudi naših jusarjev itd. Kako naj se moderniziramo, da ne bo predstavnik Demokratične levice ne mene ne take, ki smo še zmeraj za povezanost z našo zemljo, ne imel za mitologe ne za etnocentriste? In nazadnje, najbrž Ace Mermolja, ki svetuje dialog, medtem ko normalen dialog med ljudmi že obstaja, pričakuje, da bo naša narodna skupnost sprejela udejanjanje tistega spravnega dialoga, ki sta ga pred leti sklenila Fini in Violante v našem mestu v našo škodo. Kar nam zdaj ponuja v italijanskem duhu interpretirana levica, je pa seveda za skupnost, ki se sklicuje na slovensko identiteto, nesprejemljivo, tudi če ima za glasnika pesnika, ki piše v slovenskem jeziku.

Goriški panterji: Strinjamo se z vsem, kar je v tem članku iznesel v javnost Boris Pahor, čigar delo na književnem in idejnem polju nadvse cenimo in ga bomo vedno cenili. Na našem spletu smo že opozorili na žalitve, ki jih je bila deležna gospa Tatjana Rejec za svojo knjigo o delovanju Alberta Rejca, njenega soproga. Napadla jo je Živa Vidmar v ljubljanskem Delu, in to na prav neciviliziran način. Njen nedostojen napad smo obsodili in gospe Rejec izrazili vso našo solidarnost in spoštovanje. Borisu Pahorju pa za sedanji članek v Primorskem, ki je spet nekaj prebojnega, lahko odkrito rečemo: Hvala Boris, tvoje besede si bomo zapomnili.