Pauvre diable (Notre Dame, Paris)

Nedostojno zavajanje

Samozvani »domobranci« nad partizane

 

Aparat zaupnikov srbske Kos nadaljuje z ustvarjanjem tkm. partizanskega pola in domobranskega protipola. Oboje naj bi se vsedlo v mišljenje široke slovenske javnosti. Kot smo nekoč že navedli, delujejo nasproti postkomunističnemu taboru, tkm. levici, patentirani »protikomunisti«, kakor Ive A. Stanič (Kočevska Reka), Ivan Glušič (Mozirje), Alojz Senekovič (Maribor), Pavel Ferluga (Komen) in še kdo. Da jih naganja Kos, je mogoče jasno prepoznati po njihovem slogu, ki, čisto preprosto, ni pošten do partizanske strani in niti do domobranske.

 

Kot omenjeno, je namen tega razdvajati slovensko javnost na partizanski pol in domobranski protipol, med katerima naj bi obstajala in se še naprej poglabljala nepremostljiva mržnja. V ozadju pa se nam smeje kos/ovski Beograd, češ kako smo Slovenci »ludi« in kako lahkotno mu nasedemo. Naši »protikomunisti« posegajo največkrat v pisma bralcev, zlasti v verski tednik Družino.

 

Neredko pa tudi v »Janševo« Demokracijo. V slednji je v štev. 19/2009 objavil svoje pismo z naslovom »Polemika o laži in resnici« tudi nek Stanko Zupančič (Višnja gora). V njegovem pismu gre za bolj ali manj prikrito ščuvanje proti partizanom. In kot že v toliko primerih, na zelo nizki ravni. Bistvo Zupančičevega »pisma« je navedba, da so vaški stražarji (predhodniki domobrancev) dobili nekaj zastarelega orožja od Italijanov in da so Italijani med vojno sodelovali s partizani. Ob zlomu Italije pa so italijanski topničarji pomagali partizanom zavzeti Turjak, v katerega so se bili zatekli domobranci. (Odkril nam je Ameriko!)

 

Srbska KOS naganja svoje zaupnike k pisanju dopisov v »pisma bralcev«, predvsem v demokratičen tednik Demokracija in katoliško Družino.

 

Njegovo navajanje, čeprav gre za ponavljanje že večkrat ponovljenega, je pač verodostojno. Da pa je njegovo »pismo« dejansko spodbudila ideološka kuhinja srbske Kos, kot že toliko drugih, je razvidno iz prilepljenih kolažev. Naj tukaj navedemo samo enega:

 

Nekdanji predsednik Kučan na raznih, posebno partizanskih proslavah večkrat govori o kolaboraciji in kolaborantih, seveda v negativnem smislu. Nikoli pa noče povedati, čeprav dobro ve, zakaj je do tega prišlo. Nikoli ne pove žalostne resnice, da so partizani več kot leto dni nemoteno pobijali lastne ljudi samo zato, ker se niso strinjali s komunizmom. To seveda ni noben razlog, da se množično pobijajo ljudje, ki s tem ne soglašajo...

 

Iz tega kolaža, ki ima že brado, je jasno razvidna »podmukla« poteza srbske Kos. In sicer, natrpati medvojne zločine v breme slovenskim partizanom kot takšnim. Isto je vsa leta po drugi vojni počenjal tudi vrh slovenske politične emigracije v Argentini. V ozadju je bilo očitno jugoslovansko (srbsko) prostozidarstvo. Hoteli so in še hočejo prikriti vlogo prostozidarstva med vojno, pa pravo vlogo Tita in srbskih poveljnikov, vrinjenih med partizane, ki so dejansko odrejali pomore. Pri tem ni bil na prvem mestu Edvard Kardelj. Četudi je nastopal v prvi osebi, je vendarle samo prenašal predvsem srbske ukaze...

 

Pri potezi te vrste je šlo in še gre predvsem za to, da se v navajanju povojnih zločinov izloči prava vloga Tita in JLA. V času med vojno pa vloga srbskih »krajišnikov«, ki jih je on poslal v Slovenijo, zato da so prevzeli nadzor nad slovenskim partizanskim gibanjem. Zaupniki srbske Kos v njihovih »pismih« vsega tega ne navajajo oziroma ne smejo navesti. Tako se v v njihovem hlinjenem poštenju spravljajo le nad partizane in nad komunizem, ki je - očitno - imel tudi noge oziroma roke.

 

Na ta način namerno in seveda premeteno prikrijejo resnično vlogo Tita, njegovih generalov in srbske prostozidarske lože, ki je preko njega med vojno in po njej izvajala nad Slovenci ne le genocid, temveč pravi etnocid. In po vsem tem ostanejo na krožniku, ki nam ga ponujajo kos/ovci, samo »Slovenci proti Slovencem«. Vsega pa so krivi samo »komunisti«, ne da bi pri tem, z izjemo Kardelja, navedli ime še kakega krivca. Res, dokaj posrečeno varanje (ali pa niti ne) slovenskih ovc, v imenu pravice, ako ne že kar v imenu »božjem« (zaradi tega »pisma« tudi v verskem tedniku Družina!).

 

Vsaj tam na Dolenjskem, kjer je prišlo do največje tragedije med zadnjo vojno, bi moral vsak, ki je pošten, navesti tudi srbske komandante, poslane med slovenske partizane, kot sta bila, denimo, Arso Jovanović ali Pero Popivoda in še kateri. Vsi ti so dejansko odrejali napade in morije po slovenskkih vaseh. Toda na »protikomunistični« oziroma »domobranski« ali celo »katoliški« strani v njihovih agitkah tega nikjer ne navajajo. S tem pa nehote tudi izdajo njih srbskega gospodarja in njegovo Kos. Vsak, ki se potrudi nekoliko misliti, se bo namreč vprašal, zakaj tako? Odgovor je lahko le ta, da jih ima Kos še vedno trdno pod komando. Naganja jih k pisanju »pisem« in jim, kar je razumljivo, ne dovoli, da bi v njih navedli tudi srbsko infiltracijo med partizane.

 

Pa smo spet tam, pri hinavščini in svetohlinstvu! Enkrat so črni »komunistični« partizani, drugič pa »kolaborantski« domobranci. V ozadju pa se nekdanje »vojno lice« zadovoljno smeje in na takšen ali drugačen način tudi nagradi lakaje in pisune, ki se grejo polemike o »laži in resnici«.