Navodila iz Beograda

Kot je bilo pričakovati, nova slovenska vlada pod vodstvom Janeza Janše ni prinesla nobenih želenih sadov. Sicer se je res odprla polemika o polpretekli slovenski zgodovini, še vedno zamolčani in nerazčiščeni, ki jo je na slovenskih tleh pogubno zaznamovala tragika slovenskega naroda v obdobju pred, med in po drugi svetovni vojni, vse do danes hudo inkriminirana. Marsikatera nevedna ovca je naivno pričakovala, da bo tako prikrivano zgodovinsko poglavje končno dobilo svoj epilog v luči resnice. Vendar pa to v političnem in medijskem svetu današnje, podtalno še vedno okupirane slovenske države, ni izvedljivo.Uradni predstavniki »rdečih«, kot tudi uradni predstavniki »belih«, so namreč nastavljeni in dirigirani pod strogim nadzorom srbske klike. Ta ima pri nas že stoletno tradicijo s prikritim zatiranjem Slovencev in slovenstva nasploh. Ker ima srbska klika pod nadzorom slovenski politični aparat, državno blagajno, nadalje zgodovinopisje in tudi ves medijski svet, zaradi tega od njenih hlapcev ne moremo pričakovati nič odločilno slovenskega.

Tako tudi omenjena polemika o polpretekli zgodovini po že vnaprej dogovorjenem scenariju ne razkriva resnicoljubnih dejstev, ki bi lahko prinesla na dan strokovne analitične rezultate in pripeljala do sprave med Slovenci. Javnosti bi tako razkrila zločince, ki so krivi  za vso protislovensko zaroto, katero pri nas že desetletja in desetletja izvaja srbska klika. Le-ta nosi tudi glavno odgovornost za medvojni in povojni genocid nad Slovenci.

Najbolj pa me jezi dejstvo, da ljudje, ki se sicer izdajajo za predstavnike »belih«, že skorajda kriminalno skoparijo s ciframi pobitih slovencev, žrtev jugo-komunizma, tako civilnih kot uniformiranih, bodisi medvojnih kot povojnih. Kar naprej tolčejo v prazno ponavljajoč že stokrat premleta in že davno razčiščena dejstva, ki so bila o krutosti komunizma iznesena na mednarodni ravni. Vsa ta dejstva za slovenske razmere niso bistvenega pomena.Tako se strahopetno izmikajo razčiščenju predstav v zvezi s protislovensko zaroto, ki jo je komunistični Beograd, v prijateljski podtalni navezi z Mussolinijem in Hitlerjem izvajal na slovenskih tleh. Tako kot že pred tem Karađorđevići. Omenjeni predstavniki »belih« udrihajo samo proti slovenski NOB in partizanstvu nasploh.

Do velikih čistk je po navodilih iz Beograda prišlo na Slovenskem tudi znotraj same partije. V prvi vrsti so bili likvidirani slovenski komunisti, katerih ideali so bili »preveč« slovenske narave.Ukaz za likvidacije je slovenskim titovcem izdala srbska klika. Namen tega  so bili hegemonistični interesi velesrbstva. Moskva za večino takratnih dogodkov na Slovenskem še vedela ni, vendar pa se tudi nikoli ni vmešavala ali pa izdajala neposredne ukaze za kakršnekoli čistke. Pa tudi kolektivna krivda slovenskega partizanstva za kakršnekoli čistke in represalije, kot bi jo hoteli  prikazati »uradni« predstavniki belih, se lahko razume samo kot protislovenska poteza in pomeni namerno prikrivanje pravih dejstev.

S tem se tisti, ki so pristojni za seznanjanje javnosti o takratnih razmerah načrtno, po želji bogvekoga (?), odrekajo obelodanjanju resnice. Tako je s pobitimi domobranci, partizani ter morjem slovenskih civilistov šla v grob tudi resnica. Morje dokumentov in dokazov o zločinih, ki jih je pri nas s tihim soglasjem najvišjih slovenskih titovcev izvajala srbska klika, je po vojni romalo v beograjske arhive. Srbska kontraobveščevalna je večino teh že takoj po prevzemu uničila (celo s sežigom), ostali pa so strogo varovani. Varovani, vendar ne toliko, da ne bi bili posredovani beograjskim zaupnikom, ne samo pri »rdečih«, temveč tudi pri »belih«. Te podatke, primerno prirejene za članke, lansirajo potem udbovci v slovenske časopise. Namen tega je, nadaljevanje in poglabljanje idejnega spora med Slovenci. Vloga Beograda pa ostaja pri tem zakrita. 

Verjetno je, da udrihanje »belih« po partizanskem komandantu Francu Rozmanu Stanetu še najbolj razkriva ozadje tega početja. Komandant Stane je bil namreč srbskim hegemonistom trn v peti. Z edinim slovenskim zaveznikom, ameriškim predsednikom Roosveltom, se je namreč uspešno dogovarjal o samostojni državi Sloveniji, to je, o združitvi vseh slovenskih dežel v enotno in samostojno Slovenijo.Glavno mesto naj bi bil Trst. Roosvelt je predvideni samostojni Sloveniji  kot ameriški zaveznici že pošiljal vojaško pomoč. Zagotovil je gospodarsko in materialno pomoč pri povojni obnovi Slovenije ter obnovo pomembnih slovenskih pristanišč Reke in Trsta. Leta 1944 se je na novih ameriških vojaških specialkah, prav po zaslugi slovenskega rodoljuba, komandanta NOV in PO Slovenije, Franca Rozmana Staneta, pojavila samostojna slovenska država, ki je imela za takratne razmere dokaj sprejemljivo zarisane etnično politične meje, ki so bile tudi zgodovinske: celotna Istra in severni Kvarner, Reka, Trst, Gorica, Tržič, Gradež, vse do Tilmenta na zahodu, na severu pa Koroška s Celovško kotlino in Gosposvetskim poljem, pa Beljak, ter zahodno od tega Kanalska in Zilska dolina.

Temu je seveda najbolj nasprotoval Beograd, saj si je velik del slovenskega ozemlja želel prilastiti za velesrbske hegemonistične interese, ostalo, strateško slovensko ozemlje pa prodati srbskim zaveznikom Italijanom in Avstrijcem. Enako je storil ob koncu prve svetovne vojne. Tokrat pa je bil Beogradu največja in najbolj neupogljiva ovira, komandant slovenske NOV in PO, Franc Rozman Stane. Stane je, med drugim, ostro nasprotoval prihodu enot jugoslovanske armade v Slovenijo. Dobro je vedel, da bodo Srbi taktično počakali, da se Slovenci sami krvavo osvobodimo s krvavim bojem. Nato pa bi Srbi zahrbtno poslali enote JA v Slovenijo, da ukinejo zaslužno slovensko vojsko, tako da bodo lažje izvajali genocid in lopovščine nad zavednim slovenskim prebivalstvom.

Slovenskega rodoljuba Franca Rozmana Staneta so jeseni 1944 na izrednem zasedanju KPJ v glavnem štabu NOV in PO za Slovenijo na Lokvah pri Črnomlju likvidirali pripadniki srbske KOS, s tiho privolitvijo najvišjih slovenskih titovcev. Ti so si s tem zagotovili bogate in privilegirane osebne in družinske kariere v bodoči Jugoslaviji (Srboslaviji). Umor komandanta Staneta je bil javnosti dolgo prikrit. Med borci je bilo prepovedano kakršnokoli javno žalovanje, pa tudi samo omenjanje komandanta Staneta. Kdor je izkazoval kakršnokoli naklonjenost pokojnemu komandantu Stanetu, ali ga že samo omenjal, je s tem izpostavljal lastno življenje. Laž o nesreči pri preizkušanju angleškega minometalca pa so si Srbi izmislili šele po koncu vojne. Tipično prekvalificiranje atentata v nesrečo pa je dokaz hudodelskega umora.  

Komandant Stane je bil med slovenskimi borci zelo priljubljen in cenjen. Svojim vojakom je vselej vlival slovenski ponos, zaupanje in borbenost. Zato je vest o njegovi smrti slovenske partizane hudo prizadela.

Enaka usoda kot Staneta, je doletela tudi mnoge druge najbolj vplivne slovenske partizanske voditelje, ki so se na slovenskih tleh vidno borili za pravično slovensko stvar, ter bili s tem v napoto Beogradu:

- komandant Saša Lemut (umorjen 1941 v Kromberku pri Gorici; spremljevalec ga je zahrbtno ustrelil od blizu. V javnost so čez nekaj časa podtaknili laž, da naj bi Lemut padel v spopadu z Italjani.)

- komandant Janko Premrl Vojko (umorjen 1943 pri Črnem vrhu  s strelom od blizu izza hrbta; ubil ga je dobro poznani vosovec, ki mu je bil takrat dodeljen za spremljevalca; v javnost so kasneje lansirali laž, da naj bi Premrl padel v spopadu z Italijani.)

- komandant Jože Srebrnič in njegovi tesni sodelavci (umorjen je bil skupaj z ostalimi komandanti zahodnoprimorskega okrožja spomladi 1944 v Rodežu pri Anhovem; takoj po tem, ko je zahodnim zaveznikom na zasedanju v Kožbani(Goriška brda) predstavil svoj program o veliki slovensko-furlanski državi ter javnost seznanil z zgodovinskimi študijami in viri o avtohtonosti Slovencev v severni Italiji in s pravico do slovenske države. Umorili so ga pripadniki jugoslovanske VDV v organizirani zasedi v Rodežu, po naročilu iz Beograda, ter v javnost podtaknili laž o nesreči s čolnom pri prečkanju Soče.)

- komandant Maks Rejc, brat TIGR-ovskega vodje Alberta Rejca (umorjen 1943 v Kneških Prodih. Umorili so ga pripadniki VOS, ker so ga označili za slovenskega nacionalista.)

- komandant Ferdo Kravanja, eden izmed vodji TIGR-a, organizator partizanstva v gornjem Posočju (umorjen 1944 v vasi Paljevo nad Plavami pri Soči. Ubil ga je s strelom od blizu pripadnik VDV, ki je bil Kravanji dodeljen kot novi spremljevalec.).

To je nekaj zgovornih primerov, ki naj bodo v poduk vsem, ki jim je nekaj do resnice, zato da ne bi nasedali indoktrinaciji v cilju slovenskega ideološkega razdora, s katerim prikrivajo pravo vlogo našega glavnega nasprotnika, velesrbskega Beograda.