Bračo Slovenci, pa što šta

Naš jezik se srbotizira!

Od našega dopisnika

Pozdrav zmagi, goriški panterji!

Prebral sem vaš članek o neprimernem čiščenju slovenščine. Opozoril pa bi, in to še posebej, na njeno srbo-hrvatiziranje. Vse to se še vedno dogaja, zlasti na akademski ravni, pa tudi v šolstvu, tisku ipd. Dogaja vse od začetkov Jugoslavije. Res je, veliko število starih slovenskih besed, ki so zaradi vendskega izvora sorodne tudi gotskim in seveda nemškim, so jugoslovenarski akademiki, po beograjskih oz. srbskih navodilih, brisali iz našega jezika, češ da gre za germanizme.

Toda ti so bili očitni že na prvi pogled, npr. glih, žleht, fejst... Oni pa so čistili dejansko pravi slovenski jezikovni sklad in sicer od vsega, kar ni imelo vzporedij v drugih slovanskih jezikih. Samostojnosti slovenskega jezika v njegovem jezkoslovnem in zgodovinskem pomenu se sploh niso zavedali. Šele z odkritjem naših prednikov Vendov – Venetov, je bila ta samostojnost tudi dejansko utemeljena. Vendar je zaradi političnega pritiska, češ da Slovenci pripadamo Južnim Slovanom (Jugoslovanom), vse do danes niso smeli upoštevati. Morali so ostati – če naj za ponazoritev uporabimo ta primer – pri srbskem da (s katerim otrokom še vedno lomijo jezik), češ da je naš ja »nemški«. Vendar pa je ja skupen bodisi Slovencem kot Nemcem, verjetno še od starih Vendov, ki sta jim pripadali vsaj dve tretjini današnjega nemškega ozemlja.

Ala je lijep ovaj svijet - Da, daaaa

O tem, da je moral inštitut za slovenski jezik (ali mogoče samo za slovanske jezike) pri SAZU slediti beograjskim jugoslovanskim smernicam, ni bilo mogoče vse do danes nikjer zaslediti kakega članka. Toda posledice tega so slej ko prej vidne. Poglejmo le na začetne strani Slovenske slovnice (Lublana 1956), ki so jo sestavili ugledni slavisti oziroma slovenisti A. Bajec, R. Kolarič in M. Rupel. V poglavju o »izposojenkah« (str. 77) naletimo najprej na laž, v katero so omenjeni slovničarji očitno tudi sami verjeli: Prve izposojenke imajo Slovenci že iz časa, ko smo živeli za Karpati v praslovanski skupnosti, največ od Germanov, Grkov in Rimljanov: breskev, bukev, češnja, deska, hiša, holm, izba, kmet knez...

Si lahko kaj takega predstavljate? Dejansko nikoli nismo živeli »za Karpati«, in tudi če bi, ali so tam imeli stike z Germani, Grki in celo Rimljani? Omenjeni slovničarji so gotovo imeli cvek v zemljepisu. Potem nadaljujejo: Ob naselitvi v sedanji domovini so si Slovenci izposojali nove besede, največ iz stare in srednje visoke nemščine:... skuta, štrukelj, trata, trop, tvegati, ubogati, voščiti...Od Romanov imamo:.. brenta, bron, buča, cokla, čelada, fant hlače, kopun... Iz stare cerkvene slovanščine:.. mitnica... 

Število besed, ki jih navajajo kot izposojenke, je ogromno. Odkod so jih le vzeli? Prepisali so jih iz predvojnih spisov, ki jih je narekoval še režim stare Jugoslavije. O nobeni besedi niso naredli ustrezne etimološke raziskave, njihova »metoda« je bila edinole ta, da so besede primerjali z onimi v drugih slovanskih jezikih, in če niso našli vzporednic, so jih razglasili kar za »izposojenke« ali za »tujke«. Zares znanstveno, mar ne? Z najmanjšo porabo časa in največjim »učinkom«!? (In hitrim zaslužkom!)

Lontovž (nem. Landhaus), današnji sedež SAZU

Beograjski režim je bodisi pod prvo kot pod drugo Jugoslavijo naše slovničarje in tudi vse akademike skrbno nadzoroval. Ti so se nekako vdali v svojo usodo, vendar so v danem okviru tudi kar precej naredili za naš »boljši jezik«. Poglavitnega seveda ne, in sicer, da bi ga obravnavali izven nekega jugoslovanskega okvira, ali kot smo že rekli, samostojno. Niso odpravili posledic, ki so jih zapustili predhodniki, npr. framason Fran Levec, ki je že pred prvo vojno deloval za srbo-hrvaške namene. Ob izdaji nemško – slovenskega slovarja se je pobahal, da je vse neslovanske domače izraze nadomestil s hrvaškimi. To je bilo leta 1912.

Nek drugi jugoslovenar, pisatelj Josip Stritar, je ob neki priložnosti v lublanski čitalnici izustil: »Staroslovenci naj kar berejo bukve, mi mladoslovenci bomo čitali knjige.«Dogodek omenja Josip Mal v njegovi »Zgodovini slovenskega naroda«.

Po drugi vojni od partije preizkušeni akademiki na SAZU kot je bil Josip Vidmar in seveda slovničar Jože Toporišič, niso bili kaj drugega kot zaupniki velesrbsko zamišljene Jugoslavije... in so v tem cilju bolj ali manj prikrito tudi delovali.

Izposojenke, izposojenke…Žive naj vsi narodi…

Nekaj primerov

Za vsiljeno balkansko juho namesto slovenske župa niso podali nikake strokovne utemeljitve. Vse naj bi bilo v smislu omenjene »metode« jasno že na prvi pogled, pa ni. Ko so namesto starega ognjišča prinesli k nam nemški Sparherd, ki je varčeval oziroma šparal z drvmi, se je z njim razširil tudi prilagojen nemški naziv šparget (tudi špargert). Ostal je do danes, toda motil je slovensko, ali mogoče še bolj srbsko uho. Slovničarji so mu našli ustrezen slovanski oz. jugoslovanski štedilnik (od hrvaškega in srbskega štediti). Tako so se reševali »nemške« nevarnosti. V resinici niti »sparen« ni nemški, temveč je izposojen iz latinskega »sparcus«.

Naše bukve, ki so jih spet po šemasto povezovali z nem. Buch, so postale pod Jugo postale knjiga. Slednja naj bi bila izposojena iz stare cerkvene slovanščine, ki pa ima tudi buky, na kar so jugoslovenarji »pozabili«. Tako so »nemške« bukvarne morale postati »pravilne slovenske« knjigarne. Tukaj nam gre ob »strokovnosti« slovničarjev že nekoliko na smeh.

Vprašujemo se, zakaj prostori za branje in prireditve niso ostali bralnice, temveč so jih poimenovali čitalnice. Ne vemo zagotovo, ali je čitati (gotovo od latinskega citare) tudi slovensko. Vkolikor je, pa vsaj danes pomeni samo učenje branja v osnovni šoli, kjer otroci res čitajo in prečitajo besede in stavke. Srbska stran ne bere, samo čita. Mogoče ima to opraviti z vprašanjem opismenovanja (?).

Slovenske šege in navade so postale običaji. Srbski običaj izvira iz obično, to je navadno. – Naš prapor je postal srbske zastava... kar še po tolikih letih »samostojne« Slovenije ni bilo odpravljeno. Takšnih besed je še ogromno. Srbska jakost je odpravila slovensko silovitost, moč in še kaj. Vendar le ni prevladala. Sedaj že naš učinek (tudi učinkovati), če izvirno ni bil, izhaja od čin, rusko in srbsko: dejanje.

Čitaonice, čitaonice…

Nekatere hrvaške in srbske besede so res tudi skupne s slovenskimi. Toda treba je razumeti njihovo vsebino. Takšna beseda je npr. selo, ki pa so jo naši »akademiki« prepovedali, češ da je hrvaška in srbska. Namesto nje so vsilili le vas. Njihov primitivizem pride na tem mestu še posebej do izraza. Slovenska vas je namreč večje naselje, stara občina, ki obsega tudi manjša naselja, to je sela. Pametnim Slovencem pa so še bolj pametni pametnjakoviči namesto sela vsilili »zaselek«. Kako domoljubno šarlatanstvo, mar ne?

V nekaterih primerih ni mogoče jasno predeliti, za kaj dejansko gre, ker manjka ustrezna znanstvena raziskava. Tako npr. v primeru vršiti, boljše slovensko opravljati. Vendar je izvedenka izvršiti in izvrševati pomensko tako slovenska, da je ni mogoče nadomestiti z opravljati. Nekaj drugega pa je bilo, ko je pod komunistično Jugo srbski izvršni svet vsiljeno zamenjal slovensko vlado, in srbska skupščina pa slovenski parlament oz. starodavno karantansko večo.

V Beogradu so na zvijačen način »pojasnjevali«, da gre za nove socialistične razmere, ki niso enake kot v kapitalizmu. Ker imajo Hrvati mestno viječnico, je bilo slovenskim ovcam toliko lažje dopovedati, da je veča balkanska. Toda »viječnica« je najbolj pogosta v Dalmaciji in to deželo je (po navedbi Mateja Bora) dosegel naselitveni tok Venetov.... Pri Slovencih te besede nimamo več, nadomestili so jo z »mestno hišo«, v Lublani pa kar z nazivom rotovž (od nemškega Rathaus) in na isti način lontovž (nem. Landhaus).

 Veneti skozi čas

Na nekaj podobnega, kot je zgoraj navedeno, naletimo tudi v primeru besed slika in podoba. Fotografija  npr. je lahko samo slika, podobe v galeriji so slike, slike v cerkvah so bolj podobe kot slike itd. - Našo apoteko, zdravilarno, je povsem zamenjala »pravilna« srbska lekarna. Vendar zdravilo na srečo le ni postalo srbski »lek« in zdravniki tudi ne »lekari«. – Treba bi bilo raziskati ali sta vic in hec resnično »nemška«. Pa tudi če sta, sta vendar že tako vpeljana, da imata domovinsko pravico. Zato ni bilo nikake potrebe po brezkompromisnem uvajanju srbske šale.

Na vsak način, iskanje pravih slovenskih besed ne more biti nekakšna protinemška in niti protisrbska paranoja. V nekaterih primerih so nemčizmi in srbizmi povsem jasni. Na primer pri besedi izpit (to je spraševanje, po srbsko ispitivanje), ki so ga vsilili namesto naše skušnje. Toda že iz pradavnine obstajajo tudi skupne besede. Neka študija o slovenskih »izposojenkah« iz ruščine, je zato bolj smešna kot resna. Njena »metoda« je ista, kot smo jo navedli zgoraj.

Primer, kako pametnjaški akademiki sploh niso dojeli vsebine besed, ki so jih razglašali za tujke in izposojenke, kažeta tudi slovenski besed izba in kamra, ki so ju nadomestili s sobo. Slednja je nekaj splošnega in so jo od nas prevzeli tudi Ogri (szoba). Toda staro izbo najdemo tudi pri Rusih (od ist'ba), pa pri Nemcih (Stube) in še je. Samo pametnjakoviči so jo lahko naredili za »dnevno sobo«, normalni Slovenci ne. Kakšna ganljiva skrb za »boljši jezik«, kaj ne?

Skupini lj in nj – ki nista slovenski

Veliko nasilje nad slovenskim jezikom je bilo uvajanje soglasniški skupin –lj- in –nj- ki sta tipični južnoslovanski. V izvirni slovenščini jih ni. Poglejmo tudi tukaj nekaj primerov.

Tako je prestolnica Lublana postala Ljubljana, Bregin je postal Breginj, Bohin je postal Bohinj, Kran je postal Kranj, Kranska gora je postala Kranjska gora , Bohinsko jezero pa Bohinjsko jezero, Lubel -Ljubelj, Banščice - Banjščice, Banška planota - Banjška planota prav tako Breginski kot - Breginjski kot. Knez Ludevit je postal Ljudevit...

Jugoslovenarji so posrbili tudi sklanjatve moških samostalnikov s končnico o, i in e. Če je nekomu ime Marko, bi se pravilno slovensko in tudi logično za prepoznavnost besede sklanjalo Marko, Marko-ta, Marko-tu, Marko-ta, pri Marko-tu, z Marko-tom, danes pa se to po zaslugi jugoslovenarjev sklanja po srbsko in sicer Marko, Mark-a, Mark-u, Mark-a, pri Mark-u, z Marko-m, tako da po normalni logiki pomisliš, da se človek kliče Mark, ne pa Marko. Če je Marko lastnik nečesa, bi lastnina morala biti Marko-tova. Danes pa se napiše kar po srbsko, da je Mark-ova. Po zdravem logičnem sklepanju lastnik torej sploh ni Marko, ampak očitno neki Mark. Višek šarlatanstva!

Inštitut SAZU za »boljši jezik«... Tranta, taranta (money, money, money…)

Posledice takšnih »znanstvenih« metod pri oblikovanju slovenskega knjižnega in pismenega jezika so v glavnem zapuščina šarlatanskega pisanja, ki ga je zapustil panslovanski in jugoslovanski »jezikoslovec« Karel Oštir (1888 – 1973). On da je tudi tisti, ki je »dokazal«, da cerkveni slovanski jezik izvira »iz okolice Soluna« (dokazal ni z ničemer). Tudi navedbe o »izposojenkah« na začetku tega članka so omenjeni avtorji slovenske slovnice očitno prevzeli iz njegovih spisov. Predniki »Slovanov« (za Karpati) naj bi jih prevzeli še od svojih indo- in predindo-evropskih prednikov med Baltikom in Črnim morjem.

Njegove trditve je mehanično in naivno prevzel tudi jugoslovenarski zgodovinar B. Grafenauer v svoji knjigi o slovenski zgodovini. Njegov kritik Franc Jeza se ob tem sprašuje, če tisti Slovani oziroma Praslovani niso poznali najbolj navadnih dreves (bor, bukev, gaber itd.), ne žita ne repe, ne lanu ne konople, ne kruha ne sadja niti golobov, koz, volov in telet, pa tudi ne soli... Vse naj bi prevzeli od drugih, kot tudi izraze za očeta, ženo in bližnje sorodstvo itd. itd. – Potem so morali biti komaj kaj več kot opice (glej Fr. Jeza: O ključnih vprašanjih rane karantansko – slovenske zgodovine, Buenos Aires 1977, 111).

Kaj naj k temu rečemo? Tisti, ki se res trudijo za boljši jezik, naj si prizadevajo, da v govoru in pisanju upoštevajo naše prave domače besede, naj ne nasedajo lažem akademikov, katerih namen je edino to, da bi slovenske ljudi prikazali kot primitivne in jih ponižali. V ta namen so si, z izpolnjevanjem navodil režimov, naredili tudi dobro plačano kariero, medtem so morali slovenski ljudje za svoje preživetje trdo garati. Zato naj trditve akademikov sprejemajo z velikim pridržkom. Pri tem namreč tudi lastna zdrava pamet nekaj velja. Začnimo s tem že danes!