Simboli (ne)zgodovinske Karantanije. Prikrivali so nam jih pod staro Avstrijo in pod staro Jugoslavijo in nam jih še danes. Vendar z vedno manjšim uspehom. Danes že najstniki ločijo med zgodovinsko resnico in ideološko akademsko lažjo. To pa pomeni, podobno kot v primeru jugoslovanskega unitarizma pa marksizma – leninizma, začetek konca protislovenske ideologije, s katero še vedno tlačijo duha Slovencev.

Slovenci kot

Narod »brez zgodovine«

in akademske ponaredbe

2. del

Prejeli smo

Ideološka zarota proti Slovencem, ki jo je pod staro Avstrijo skovalo velenemštvo, je jasno težila za tem, da raztegne nemški prostor do Jadrana. Temu cilju smo bili napoti prav Slovenci. Zato so nas razglasili za “nezgodovinske” in proti nam odprli gonjo poniževanja in sramotenja, ki nima primere v Evropi. Velikonemški ideologiji je sledil militarizem, ki ga je sicer zaustavila prva svetovna vojna, zlomila pa šele druga.

Z zlomom velikonemške ideologije in militarizma pa Slovenci še nismo bili osvobojeni ponarejanja svoje zgodovine in zanikanja lastne identitete. S prihodom Kraljevine SHS in Jugoslavije po prvi vojni ter njenim nadaljevanjem po drugi, v Titovi komunistični, sprva prosovjetski in potem “samoupravni” Jugoslaviji, je naše mišljenje, ki mu je dajalo poprej pečat velenemštvo, začelo krojiti jugoslovansko prostozidarstvo z ideologijo velesrbstva. Na čelu mu je bila Velika loža Jugoslavija v Belgradu, ki je imela tudi nekaj vplivnih slovenskih članov.

Njen najbolj viden član je bil gotovo ban Drago Marušič. Loža je povsem nadzorovala tudi univerzo v Lublani in njene profesorje. Bili so sicer dostojni ljudje, toda ni jim bilo dovoljeno odkrivati resnične zgodovinske identitete Slovencev. Samo tako jim je bila omogočena univerzitetna kariera (kot danes!). Zgodovinsko podobo Slovencev je krojil še zlasti zgodovinar Milko Kos, vejetno prav tako član lože.

Najbolj usodno za Slovence je bilo delovanje prostozidarja Joža Vilfana, ki je bil med vojno voditelj partizanstva na Primorskem. Nastavljal je v partizanske enote srbske poveljnike, ki so izvajali številne likvidacije zavednih partizanov in z nesmiselnimi napadi izzivali nemškega okupatorja k povračilnim akcijam nad civilnim prebivalstvom.

Kdor brata mi ščuje na brata,

ta bodi – ta bodi preklet!

A. Aškerc

Kako Slovencem ubiti duha

Izničevanje zgodovine z namenom ubijanja duha celotnemu narodu, kot se dogaja še danes v Sloveniji, ni osamljen primer. Izvajali so ga npr. že Angleži nad Irci, ko so še pripadali njihovemu kraljestvu. Danes govori velika večina Ircev angleško. Izvajala ga je, kot omenjeno, nemškonacionalna klika v stari Avstriji. Slovenca so poniževali v njegovem jeziku, kulturi in zgodovini z namenom, da bi se sramoval samega sebe in se pred sramoto reševal v ponemčenje. Takšna težnja je še vedno prisotna na Koroškem, izvaja pa jo podtalni avstrijski prostozidarski aparat (prosluli Haider je bil samo njegov vrh). Proizvod tega so “vindišarji”, ki so za svoje odpadništvo primerno nagrajeni.

Tudi jugoslovanski oz. srbski gospodar je po prvi vojni takoj začel nagrajevati slovenske odpadnike, jugoslavenarje, kot smo videli v primeru unitarista Ludomila Hauptmanna. Nemškutarske ponaredbe z graške univerze, še zlasti spisi Jana Peiskerja, so bili priročno gradivo, iz katerega so jugoslavenarji pridno in brez potrebnega truda povzemali vse mogoče sramotilne krilatice in z njim pitali slovensko izobraženstvo in polizobraženstvo. Njihove “usluge” jim je srbski Belgrad primerno povrnil. Največkrat s kariero v službi.

(od 1919 naprej)

Hlapci, za hlapce rojeni…(po Cankarju). Na obzorju se je odražal socializem, za njim komunizem, vse je prihajalo od matere Rusije, pa njenega Lenina in za njim Stalina. V ozadju pa je bilo prostozidarstvo.

Pri tem so se opirali še zlasti na Cankarja, ki je dejansko pisal o slovenskih hlapcih s povsem drugega, to je, socialističnega in revolucinarnega vidika. Oni pa so, naslanjaje se na njegovo avtoriteto kot pisatelja, vtepali učencem v glavo:… Hlapci! Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, rojeni za hlapčevanje!… - Tudi po drugi vojni, po revoluciji, so si velesrbski krogi pomagali s Cankarjem obvladati Slovence in njihovo mišlenje češ: sprijaznite se že, da vam nekdo mora vladati; vi ste hlapci, ničevi, sami nič ne znate, ste otroci; dobro, da imate nas, Belgrad, da vas vodi,... Tisti, ki so to počenjali, so bili temu ustrezno nagrajeni. In so še vedno, skupaj z zgodovinarji, ki nam takšno reklo tudi “znanstveno utemeljujejo”.

Publicistika in šola sta med obema vojnama na “znanstvenih” smernicah, ki so prihajale z univerze, naredili svoje. Porajali sta tip jugoslovanskega Slovenca (ali slovenskega Jugoslovana), ki se ni zavedal, da so mu ukrojili zavest in mišljenje. Po 1920, ko je bila izgubljena Koroška, so mu kot zgodovinsko korenino začeli prikazovati Kranjsko, češ da je bila edina dežela, ki je v stoletjih ostala povsem slovenska. Nastala je slovensko – kranjska ideologija, ki je temeljila na naslednjih prvinah: Bled in Bohinj in nad njima očak Triglav (po Prešernu, “podoba raja” ali “nebesa” pod Triglavom), pa “slovenska” (gorenjska) narodna noša, pa grb dežele Kranjske z orlom… Vse to to je kranjske ljudi navdajalo z velikim ponosom, tako da so “svojo” ideologijo krčevito branili. Z emigracijo so jo odnesli tudi v svet.

Tudi katoliška telovadno športna organizacija je dobila naziv Orli - po kranjskem grbu, s katerim je stala nasproti Sokolom, ki so bili zavzeti za panslovansko in potem še posebej za jugoslovansko ideologijo in bili, z vso moralno in finančno podporo belgrajskega režima, vneti oznjanjevalci jugoslovanstva. Med drugo vojno si je orlov znak privzelo kot slovenski simbol tudi domobranstvo.

Sokoli (Hinko Smrekar). – Na čepici so imeli sokolje pero. Širili so unitaristično jugoslovansko (velesrbsko) ideologijo. Bili so “Slovenci”, še bolj pa dobro plačani Jugoslovani.

Kranjski orel in Marija Pomagaj z Brezij sta postala ideološko nadomestilo za izgubljeno Koroško (Karantanijo) in Gospo Sveto. Jugoslovansko slovenska oligarhija je na gorenjskih simbolih vnašala med narod “južno od Karavank” novo, kranjsko - slovensko (jugoslovansko) zavest bodisi na političnem kot na verskem polju.

Jugoslovansko usmerjeni lublanski škof Anton Bonaventura Jeglič, gorenjskega porekla, je v takšno idilo vnesel še podobo Marije Pomagaj na Brezjah, ki jo je bil dal že leta 1910 kronati za”kraljico Slovencev”. Podobo je pod Francozi izdelal slikar Layer kot zaobljubo, da se je rešil ječe. Toda bila je zgolj posnetek nemške podobe “Mariahilf” (naslikal Lucas Cranach 1515), sedaj v Innsbrucku. Škof Jeglič je bil pri jugoslovanskemu režimu v časteh, saj je bil on tisti, ki je med prvo svetovno vojno organiziral podpisovanje Majniške deklaracije, ki je pomenila prvi korak v bodočo južnoslovansko državo.

S tem, in mogoče še s čim, je nastal zgodovinsko skrčen prototip Slovenije, omejen na Lublano in njen gorenjski kot. V njem se je izživljal vrh slovenskega izobraženstva in polizobraženstva vse do konca druge vojne. Emigracija ga je, kot omenjeno, odnesla po letu 1945 tudi v svet in ga gojila še zlasti v Argentini, vse do njenega zatona. Šlo je za enostaven in priročen folkloren prototip, ki so mu pridali slovenske (slovanske) barve in nageljne. Lep in hitro dojemljiv idejni lik, ki pa je bil, kljub svoji prisrčnosti, samo karikatura resničnega zgodovinskega slovenstva.

Čudovita folklora je vzbujala slovenski čut in tako doma kot v svetu nadomeščala spomin na slovensko zgodovinsko državo. Ob sliki židana marela kot narodni “simbol”.

Nad vse to so razgrnili še rjuho jugoslovanstva, ki naj bi edino lahko varovalo Slovence pred pohlepnimi Nemci in Italijani. Na cerkveni strani sta jugoslovanski in slovanski zgodovinski svet predstavljala sv. Ciril in Metod. Na ta način so bile z zavetnikoma Slovanov potešene v jugoslovanstvu tudi slovenske duše. Ker Slovenci, kot narod “brez zgodovine”, pač nismo imeli svetnikov. Takšno iznakaženo dramo so nam igrali še dolga desetletja po drugi vojni. Idejna prevara je bila popolna. Kolikor nismo bili hlapci, so nas za takšne naredili in nas delajo še sedaj.

Naš sveti dom bil strt je v prah,

vsi kamni razdejani.

S. Gregorčič

Zvodeniti spomin na slovensko državo

Mnogi se spomninjajo, da so v emigraciji nekateri kranjski rojaki v pogovorih vztrajno zagovarjali kranjski profil slovenstva in njegove zgodovine in dosledno odklanjali karantansko državno izročilo. V tem pogledu je imela nedvomno odločilno vlogo tudi pesnitev “Krst pri Savici” (1834) Franceta Prešerna. Z avtoriteto pesnika, podobno kot pri Cankarju in njegovih hlapcih, so podirali v zavesti slovenskih ljudi spomin in misel na slovensko zgodovinsko državo.

Vse je dajalo slutiti, da pri tem nikakor ni šlo samo za neko “gorenjsko trmo”, temveč da je bilo našim narodnim aktivistom tako naročeno. Zakaj, bolj ali manj očitno je bilo vse usmerjeno v sistematično zanikanje državnega izročila Slovencev. Nadomeščala naj bi ga slovenska folklora. Danes vemo, da je srbska tajna služba imela svoje zaupnike tudi v emigraciji. Mnogi od njih so bili tudi izredno “pobožni” in so zavedne Slovence radi razglašali za “komuniste” ali kar za “komisarje”, širili načrtno krive in slabe govorice ipd.

Kaj vse so ti ljudje počenjali po slovenskih društvih, od Zahodne Evrope do Amerike in Avstralije, je le deloma znano, ali pa tudi nič. Prepoznati jih je bilo še zlasti po tem, da so vztrajno vsiljevali lažni “protikomunizem”. Z njim so povsem zapolnili mišljenje ljudi, tako da v njem ni bilo več prostora za predstavo o slovenski državi. Le-tej pa so pridajali še nekaj ustrahovanja, češ da je misliti nanjo “nevarno”.

Kljub temu pa je Koroška (Karantanija) v podzavesti še vedno ostajala prisotna. Slovenski ljudje so vedeli, da je bil Korotan od nekdaj slovenska država; vedeli so za Gospo Sveto, za Knežji kamen in Vojvodski stol... Vse to nikakor ni padlo v pozabo. Jugoslovanski aparat z njegovimi plačanci ljudem ni mogel izničiti zgodovinskega spomina. Zato ga je v javnosti potiskal na rob in ga, kot omenjeno, nadomeščal z gorenjskimi simboli, ki so predstavljali neko slovensko idilo, nikakor pa ne slovenske zgodovinske države.

Triglav, Bled in Bohinj, so lahko (po Prešernu) res podoba raja in lepot slovenske zemlje, vendar pa ne morejo predstavljati zgodovinske slovenske države in biti njeno nadomestilo.

Takšen je bil, kot omenjeno, skrčen prototip slovenstva, ki so ga slovenski begunci po vojni odnesli v svet. Slovenska emigracija v svobodnem svetu je krščansko izročilo Slovencev povsem prenesla na podobo Marije na Brezjah. Po prvi vojni so namreč Brezje res postale najbolj obiskovana slovenska božja pot, vendar samo z vztrajno propagando lublanske škofije. Dejansko pa nimajo značaja zgodovinskega narodnega svetišča Slovencev, kot jim ga danes prisiljeno nadevajo lokal-patriotični krogi.

Leta 1959 so v Washingtonu odprli ameriško narodno svetišče Marijinega Brezmadežnega spočetja, ki so ga gradili že od 1920. V svetišču je bila, med drugimi, urejena tudi slovenska kapela. V njej so zavedni, vendar nepoučeni slovenski emigrantski krogi namestili oltar s podobo brezjanske Marije Pomagaj. Odrasli so namreč med obema vojnama in so bili vzgojeni v duhu omenjene gorenjsko – slovenske narodne ideje. Pravega slovensko karantanskega izročila niso ali tudi niso hoteli poznati. Mnogi pa so ga v njihovi zagnanosti tudi zavračali ter vztrajali naprej v omenjeni (jugoslovansko krščanski) folkori.

Veličastna bazilika Marijinega Brezmadežnega spočetja v Washingtonu, ameriško narodno svetišče, v katerem je tudi slovenska kapela z Our Lady of Brezje. Na pročelju oltarne mize je kot “slovenska” vsenarodna insignija vklesan celjski grb. Toda brezjanska Marija nima s slovenskim krščanskim izročilom nobene zveze. Gre za podobo, ki je nastala po osebni zaobljubi slikarja Layerja (19. stol ).

Starodavno Gospo Sveto, ki je simbol krščanske slovenske države, so v predstavi vernih slovenskih ljudi uspešno zabrisali z brezjansko podobo. Vse je potekalo na videz spontano, brez kakega vidnejšega pretresa. V resnici je velesrbsko podzemlje z Ozno in Udbo (pozneje Kos) že imelo v slovenski Cerkvi svoje zaupnike, ki so vernike usmerjali stran od karantanskega izročila, na Brezje in v naročje sv. Cirila in Metoda, ki naj bi bila nosilca ideje slovanstva in jugoslovanstva.

Šlo je v bistvu za rezanje izročila krščanske Karantanije, česar se menda slovenski “vladike” sploh niso zavedele. Toda, ko gre za najbolj obiskovano oziroma največjo božjo pot, to še ne pomeni, da le-ta postane s tem tudi zgodovinska in vsenarodna. Tega naš cerkveni vrh ni bil sposoben, pa tudi ni hotel dojeti.

Tito naš, Stalin naš,

za teboj vsi stopamo.

Partizanska

Tudi najslabša Jugoslavija je…

Po drugi svetovni vojni velesrbski komunistični režim v sami Sloveniji (Jugoslaviji) vsaj kaki dve desetletij ni mogel prodreti z njegovim jugoslovanskim modelom mišljenja. Ker tudi članstvo in vrh slovenske partije, ki je nadzorovala vse javno življenje, sta bila še preveč prežeta s slovensko vzgojo, jezikom in zavestjo.

Tako je leta 1952 zgodovinar B. Grafenauer še lahko izdal svoje veliko delo Ustoličevanje koroških vojvod in država karantanskih Slovencev (SAZU 1952). Toda v njem se je moral izogniti utemeljitvi pojma o slovenske državi. V naslovu za nemški povzetek iste knjige pa že stoji navedba, da gre za državo “karantanskih Slovanov” (Karantanerslawen). Belgrajski ideološki aparat, na čelu s tamkajšnjo srbsko akademijo SANU, je namreč bedel nad vsemi objavami o zgodovini Slovencev. Tako so tudi karantanski Slovenci v nadaljnem postali “Slovani”, v posmeh zavednim slovenskim ljudem. Vse do danes.

V tem pogledu sta si tudi prostozidarski Belgrad in prostozidarski Dunaj podajala roko. Leta 1967 na primer, so na cerkveni strani, v spomin na smrt karantanskega apostola sv. Modesta († 767), proslavili 1400-letnico pokristjanjenja Slovencev. Slovenski ljudje so tedaj z avrobusi množično romali k Gospe Sveti. Toda romarje je, očitno po naročilu, začel napadati liberalni koroški dnevnik Kärntner Nachrichten. Zaradi tega je takratna vlada Staneta Kavčiča v Lublani prepovedala podjetjem za romarje oddajati avtobuse. Tako je množično romanje k Gospe Sveti prenehalo.

Šlo je, v prostozidarski navezi, za tihi dogovor med velesrbskim Belgradom in socialističnim Dunajem, uperjen proti Slovencem (kot je tudi v primeru zloglasnega Haiderja), kar je bila že stalna praksa in je to še vedno. Kavčičeva vlada v Lublani je za takšen ukrep prejela iz Belgrada ustrezen ukaz.

Slovenska partija je leta 1971 doživela svoj zlom. Tedaj je Tito oziroma njegova velesrbska klika odstavila priljubljenega partijskega vodjo Staneta Kavčiča, ki je bil slovensko usmerjen. Nasledil ga je belgrajski aparatček France Popit. Srbska klika pa je čistko v Sloveniji, kot tudi po vsej državi, poverila Stanetu Dolancu, četudi je bil šele od 1969 član predsedstva Jugoslavije. Stane Dolanc je bil v to prisiljen, ker je bil med vojno, v času šolanja v Gradcu, član organizacije Hitlerjugend. Zato ga je velesrbstvo imelo na vrvici in je moral zanj opravljati nizka priganjaška dela.

Druže Tito, ljubičice bela, mi ti se kunemo… Na desni Stane Dolanc. Njegov aparat je po navodilu velesrbskega gospodarja povsem zadušil vsakršno misel o slovenski zgodovinski državi. Belgrad je bil namreč prepričan, da bi ideja slovenske Karantanije okrepila prizadevanje za samostojno Slovenijo.

V zvezi z odstavitijo Staneta Kavčiča je bilo značilno tudi to, da mu je bilo navrženo, menda od Mitje Ribičiča, da je deloval za odcepitev Slovenije od Jugoslavije! Zrušenje slovenske smeri v slovenski partiji oziroma tedanji zvezi komunistiov (ZKS), je imelo za posledico, da so z juga začeli vdirati v Slovenijo številni, predvsem srbski ljudje in so zavzemali vodilna mesta v javnem življenju, celo brez znanja slovenskega jezika. Iz ozadja pa jih ni več krila Udba, kot se je mislilo takrat, temveč Kos - tajna služba jugo armade.

Ta je postopoma začela spodkopavati zavedne slovenske ljudi na vseh položajih, še zlasti v gospodarstvu. Na njihova mesta je nameščala svoje zaupnike, ki so po njenih smernicah delovali za širjenje velesrbstva in ropali podjetja v korist Belgrada. Niti slovensko gledališče ni bilo več varno pred njimi. Ugledni Stane Sever npr. je moral po zgagah v njem zapustiti SNG. Ustanovil je gledališče enega in umrl v Ribnici na Pohorju. Infiltrirana je bila tudi opera, njen balet itd. Slavni Avseniki so se morali potegniti v Nemčijo… Vse, kar je nekaj predstavljalo, se je zatekalo v tujino. Doma so ostajali netalenti, prodanci Udbi in Kosu, pokvarjenci. Poštenih ljudi na odgovorna mesta sploh niso več sprejemali. Takšno stanje je ostalo do danes.

Ko je srbska Kos začutila, da se je v zavesti Slovencev, četudi so bili proti vsemu temu nemočni, vendarle poraja nek odpor, se je spomnila množice vernih slovenskih ljudi. Zaradi tega je nagnala lublanskega škofa Pogačnika, da je za tednik Družino izjavil: Tudi najslabša Jugoslavija je še vedno najboljša rešitev za Slovence! (1978). Takšna nadškofova izjava ni bila edina. Nadškof pa z njo ni prepričal vernih ljudi, ki so se prav dobro zavedali, da je bila izsiljena.

Tisto, kar je od Slovenije, tudi partizanske, še ostalo, je naglo prehajalo v propad. Mlajše slovensko izobraženstvo, v veliki meri moralno degradirano in degenerirano, pa je kljub vsem še vedno odklanjalo balkanstvo in velesrbstvo. Vendar so tudi zanj kmalu našli “rešitev”.

A čuj!... Nek duh zakliče mi:

»Kar zreš jih pred seboj,

zapiši med mrliče mi

s pepelom tem nocoj!«

S. Gregorčič

Nova “revija” ali bolje: nova ideologija

Bilo je po smrti diktatorja Tita († 1980). Bolj ali manj očitno hotenje po samostojni državi je še vedno tlelo v zavesti slovenskih ljudi. Po Lublani je vztrajno krožila govorica: Če bi bili samostojni, bi bili lahko Švica! Seveda jo je srbska Kos prestregla in jo tudi blokirala – s “kulturo”. Leta 1982 je začela izhajati Nova revija, kot glasilo nekakšne kulturne “svobode”. Dve leti poprej je skupina podpisnikov: Tine Hribar, Svetlana Makarovič, Andrej Inkret, Boris A. Novak, Dimitrij Rupel in Niko Grafenauer, vložila prošnjo za njeno izdajanje na SZDL, ki ji je takrat predsedoval prosluli Mitja Ribičič. V časopisu Delo je idejo o njej “podprlo” še 60 podpisnikov.

Že od vsega začetka je bila Nova revija nedvomno samo taktična poteza belgrajske prostozidarske oligarhije, da bi dala v Sloveniji splošnemu nezadovoljstvu nad podtalnim prodiranjem velesrbstva nekakšen “demokratičen” ventil. Pritegnila je med svoje sodelavce kulturnike različnih nazorov, z izjemo katoliških, proti katerim je velesrbstvo in prostozidarstvo ostajalo slej ko prej sovražno nastrojeno.

V slovenski javnosti so “novorevijaši” res ustvarili vtis o postopni demokratizaciji v Sloveniji, nasproti togosti stare partije. Toda šlo je tudi pri tem za vtečeno balkansko prevaro. V reviji so objavljali svoje prispevke še zlasti Niko Grafenauer, Tine Hribar, Dimitrij Rupel, Ivo Urbančič, France Bučar, Jože Pučnik, Peter Jambrek, Rudi Šeligo, Drago Jančar, Viktor Blažič, Spomenka Diklić Hribar in še kateri. Revija naj bi bila znak neke demokratične odprtosti domu in svetu, liberalnega kova. To pa dejansko ni bila. Njen cilj je bil usmerjati mišljenje slovenske “elite” vstran od ideje slovenske države, in še posebej, vstran od katoliške tradicije (Srbi jo sovražijo) in vere. Sodelavci revije so bili, kot je mogoče sklepati, večinoma vezani na Kos ali pa kar njeni pripadniki.

Zapoznel odmev takšne španovije je podelitev Zlatega reda za zasluge, ki ga je PR Danilo Türk, iz iste naveze, podelil ob koncu leta 2008 zakonskemu paru Spomenki Diklić in Valentinu Hribar. Utemeljitev je bila povsem brez veze in bi lahko veljala za kogar koli. Vloga Spomenke Diklić kot inkvizitorke škofa Rožmana, kot tudi Dimitrija Rupla, nam je že dovolj znana. Aprila 2008 sta ona in teolog France A. Dolinar organizirala proti njemu († 1959) ponoven inkvizitorski »simpozij« v Lovranu (na čigave stroške?).

Nekateri novorevijaši so bili sicer slovensko zavedni, kot npr. Drago Jančar ali Viktor Blažič. Pravljičarka Svetlana Makarovič je kot otroška pesnica hodila za bogat honorar nastopat tudi v šole. – Kasneje, v samostojni Sloveniji, so ji naročili pisanje histeričnih člankov proti veri in Cerkvi, ki jih je (nedvomno spet za kariero in honorar) objavljala v dnevniku Delo.

Povračilo ni izostalo. Na Vilenici 2008 je bila v središču pozornosti s svojo zbirko Samost, v izvirniku ter angleškem in nemškem prevodu, in “kritika” je zapisala: “Če bi pisala v kakšnem jeziku z 'večjo difuzijo' bi gotovo veljala za eno pomembnih imen evropske književnosti zadnjih desetletij. Upajmo, da bo pričujoča izdaja prispevala k zasluženi mednarodni uveljavitvi pretresljivega glasu Svetlane Makarovič,” (Boris A. Novak). “Prva dama sodobne slovenske poezije” bo svoje pesmi brala na ljubljanskem gradu… Toda v svetu, tudi prostozidarskem, raznih Svetlan kar mrgoli, in “večja difuzija” je izostala.

Nova revija št. 57 (1987), ki je nakazovala tudi možnost, da bi bila Slovenija lahko samostojna. Tine Hribar objavlja naslovni članek “Slovenska državnost”, o kateri pa nima nobenega pojma. Vendar so bili avtorji prispevkov, za vsak primer, nasproti samostojnosti zadržani. Mnogi, če ne večina, so bili člani partije ali Udbe in pod srbskim nadzorstvom. Samostojna Slovenija naj bi bila samo krajina oziroma protektorat Srbije. V ozadju tega načrta je bilo in je še vedno prostozidarstvo.

Namesto ideje o slovenski zgodovinski državi so morali novorevijaši Slovencem ponujati kulturo ali zgolj “kulturo” in boj za “človekove pravice”. To dvoje jim je kot stereotip ostalo do danes. Slovenstvo in njegovo identiteto, ako je že ne zanikajo naravnost, povsem prezrejo in usmerjajo mišljenje slovenskega (pol)izobraženstva v liberalizem, to je na idejno področje nekdanje in tudi sedanje lože v Belgradu, ki ima še vedno v načrtu velesrbsko Jugoslavijo (danes pod nazivom Zahodni Balkan).

Toda leta 1985 je belgrajski režim “liberalne” novorevijaše vendarle prisili, da so šli v upor . Naročil je, naj v slovenskih šolah poučujejo skupna jedra, to je jugoslovansko književnost, v katero bi bilo zajetih le nekaj slovenskih pisateljev in pesnikov. Vse drugo pa bi šlo, skupaj z novorevijaši, med staro šaro. Njihov protest , vsaj na zunaj, ni uspel. Omenjena “jedra” so v šolskih programih ostala. Zgodilo pa se je nekaj drugega.

Novorevijaši so v slovenski javnosti sprožili splošen odpor ne le proti “jedrom”, temveč tudi proti centralizmu in unitarizmu. Iznašala ga je s prvimi objavami prav njihova Nova revija. Leta 1987 je izdala znamenito 57. številko, v kateri so bili objavljeni Prispevki za slovenski nacionalni program. Nikakor ne za samostojno Slovenijo, ker tega v danih razmerah ni bilo mogoče izreči.

Nastal je splošen slovenski odpor tudi, vendar ne izključno, po zaslugi Nove revije. Vendar pa ne zaradi Slovenije same in še manj zaradi njenega zgodovinskega in državnega izročila, ki ga novorevijaši še danes tajijo in zanikajo. Odpor se je porodil zato, ker bi oni sami, če bi se jugoslovanski unitaristični tok nadaljeval, postali kot “elita” samo še kulturni škrat. Iz njihovih člankov v omenjeni številki je razvidno, da so si, ob morebitnem neuspehu s slovensko samostojnostjo, pustili priškrnjena vrata za ponovni vstop v Jugoslavijo.

Do razglasitve samostojne Slovenije je prišlo dejansko mimo novorevijašev, z voljo širokih plasti slovenskega naroda. Pa tudi same partije, čeprav je bil njen vrh z Milanom Kučanom na čelu proti samostojnosti in zgolj za “asimetrično” federacijo bodoče Jugoslavije. Toda sama partijska struktura je bila za samostojno Slovenijo, in to mimo partijskega vrha.

Razglasitev samostojne Slovenije 1991 naj bi bila sad 57. številke Nove revije. V resnici je šlo za odločitev slovenskih ljudskih množic.

V samostojni Sloveniji so novorevijaši obdržali položaj “elite”, češ da so s 57. številko revije prav oni odločilno prispevali k oklicu samostojne Slovenije. Toda, zakaj niso potem z isto idejo nadaljevali? Prav to jih postavlja na laž. Ostali so namreč še nadalje pod nadzorom velesrbskega in prostozidarskega gospodarja v Belgradu. Vključili so se v aparat njegovih zaupnikov, ki zanika slovensko zgodovinsko izročilo in usmerja mišljenje slovenske javnosti vstran od zgodovinske Slovenije (Karantanije), vstran od zgodovinske identitete Slovencev.

Skupaj z omenjenim aparatom vstopajo skozi zadnja vrata tudi oni v prihodnjo Jugoslavijo, ki nosi sedaj ime Zahodni Balkan. Njihova idejna smer ni demokratična, to je, nevtralna in neodvisna. Sovražna je, poleg zgodovinskega izročlila, še zlasti do verskega izročila Slovencev, ki je bistven del njihove identitete. Ob vsem njihovem pisunstvu se psihična revščina novorevijašev razodeva še posebej v tem, da se sploh niso zoperstavili zadnji floskuli velesrbskega gospodarja, ki je preko javnih občil razglašal, da je Slovenija, ker je minilo 18 let od razglasitve samostojnosti, postala sedaj “polnoletna”. S tem poskuša belgrajski podtalni aparat znova ponižati Slovence.

Zadržanje novorevijašev ob tej balkanski “viještini” kaže bodisi na njihovo plehkobo in nerazgledanost, ali pa kar naravnost na strah pred belgrajskim gospodarjem. Njihovo napihovanje s “57. številko” postane ob vsem tem navadna burka.

Le vstani, vborni narod moj,

do danes v prah teptan,

pepelni dan ni dan več tvoj,

tvoj je – vstajenja dan!

S. Gregorčič

Spomin na Karantanijo teroriziran

Leta 1991 je bila oklicana samostojna Slovenija. Prisvajanje zaslug novorevijašev zanjo je bolj kitenje s tujim perjem kot stvarnost. Zasluga za gre predvsem široki slovenski javnosti, ki je za samostojno Slovenijo tvegala tudi vojno z jugo armado. Komaj kaj pa prispevkom v Novi reviji. Le-ta tudi v samostojni Sloveniji ni bila sposobna predstaviti slovenski javnosti zgodovinskega izročila slovenske države. Še huje, pustila je zgodovinarjem, ki so bili in so še vedno podrejeni srbski Kos, da so začeli sistematično rušiti tudi sàmo zgodovinsko identiteto Slovencev.

Starejši zgodovinarji so v osemdesetih letih že odhajali v pokoj: bolj slovensko usmerjeni Fran Zwitter že 1975, Bogo Grafenauer 1982, Metod Mikuž 1981… jugoslovansko usmerjeni Janko Pleterski 1982, Fran Gestrin 1983 itd. Njihovo pisanje je moralo biti sicer jugoslovansko obarvano, vendar so v njem vendarle ohranjali pojem slovenske identitete.

Usoda Slovenca, ki je bil nasedel ponarejanju lastne zgodovine in doslej edino pošteno napisana zgodovinska knjiga o Slovencih, avtor Josip Gruden (* 1869, Lublana). Zvezki njegove zgodovine so izhajali pri Mohorjevi v Celovcu od 1910 do 1922 (†).

Nekaj povsem drugega pa so delali tisti, ki so jih nasledili, npr. Rajko Bratož 1985, ali Dušan Nećak 1989, ali Peter Štih 1987, pa Božo Repe 1992… Naravnani so bili izrazito protislovensko, kar je mogoče pripisati le starim smernicam belgrajske SANU in temu ustreznim navodilom srbske tajne službe Kos. V njihove razlage so spet vnesli ponarejene nemškutarske prikaze Slovencev – Karantancev in njihove zgodovine, zanikujoč jim lasten jezik, etnično poreklo in še zlasti njihovo zgodovinsko državo Karantanijo.

Jasno je, da gre pri tem za izdajo tistega ideala, za katerega so se borili bodisi slovenski partizani kot tudi domobranci, to je, za izdajo ideala in izročila slovenske države. Številni partizani so bili prav zaradi tega ideala s strani srbskih vrinjencev mednje pomorjeni. Samostojna Slovenija, kot je danes v rokah srbske Kos, nikakor ni pomenila uresničenja njihovih idealov.

Baseball kapa enotne velikosti, črne barve. T-majica črne barve z motivom (invertno) belega panterja. Dijake, ki so nosili znak panterja, so v šoli učitelji in profesorji, zaupniki srbske Kos, ustrahovali in preganjali.

Mladih in njihovega panterja nič več ne ustavi. Panter je zakon!

Ne bi pa pričakovali, da bodo akademiki v javnosti, očitno po belgrajskih navodilih, še po tolikih letih izničevali slovenskim ljudem njihovo vero v svobodo, v njihovo kulturo in jezik, v njihovo krščansko prepričanje, v njihova domača izročila… In to z avtoriteto “znanosti”, ki je dejansko samo unitaristična jugoslovanska ideologija.

Toda izročilo slovenske zgodovinske države ni ostalo zablokirano samo v akademskih krogih. Po preverjenem “znanstvenem” modelu nekdanjega marksizma – leninizma je aparat srbske Kos, v “samostojni” in “demokratični” Sloveniji, teroriziral z njim tudi javnost in šolo. Nad slovenskimi dijaki, ki so nosili majice s panterjem, so izvajali bolj ali manj prikrt psihoteror.

V prvo polletju 2008, ko je Slovenija predsedovala EU, je bil znak njenega predsedovanja Črni panter. Nosili so ga vsi udeleženci sestankov in zborovanj, toda slovenski tisk in tv sta v svojih poročilih panterjev znak dosledno izrezovala. Očitno po navodilih srbske Kos, ki ju ima popolnoma v svojih rokah. Ob vsem tem ne ostane od kake „znanosti“ prav nič. Gre samo za nasilno balkansko ideologijo.

Razum naš bratje in pogum

sovrage vse premaga.

S. Gregorčič

Ideološke igre brez meja

Pisano polje znakov in praporov

Slovenska zgodovinska država Karantanija je imela tudi grb: Črni panter na belem polju, ki je dejanska podlaga za slovenski zgodovinski prapor. Po zatonu karantanske dinastije (1269) je naslednica Karantanije, vojvodina Koroška, prevzela drugi grb, ki ga je ohranila do danes: ščit na pol, spredaj trije črni švabski levi, zadaj bel prečnik na rdečem. Omenjeni švabski levi spominjajo na Beatriko Švabsko, ki je bila mati prve hiše karantanske dinastije.

Z nastopom Habsburžanov 1282 in 1335 se je prapor s panterjem, kot kažejo pečati, sicer ohranjal, sam ščit (grb) pa je bil avstrijski: bel prečnik na rdečem. Toda vse je kasneje prekrila simbolika kraljestva in cesarstva. Prekrila tudi podobo stare Karantanije, vendar pa ne ljudskega izročila Slovencev o njihovi stari zgodovinski državi.

Ob pomladi narodov leta 1848 so prišli nekateri slovenski študenti na Dunaju do tega, da morajo izdelati tudi slovenski prapor. Toda o zgodovini Slovencev niso vedeli ničesar. Zato so kot slovenskega razglasili prapor Rusije, češ da smo bili nekoč vsi skupaj »Slovani«. Barve slovenskega (ruskega) prapora sta določila Anton Globočnik, kasneje poslanec katoliško – narodne stranke, in Peter Kozler, risar zemljevida slovenskih dežel.

Določila sta jih formalno na temelju barv deželnega grba Kranjske. Pristojno ministrstvo na Dunaju jih je zaradi tega potrdilo. Toda barvi kranjskega grba sta bili le dve: plava in bela (prej zlata in bela), ker barve raznih pritiklin v grbu, kot npr. rdeči kremplji ali kljun orla, niso temeljne in ne štejejo kot barve grba. Šlo je v resnici za tkm. slovanske barve, ki jih je nemška politična stran kot takšne takoj prepoznala in napadala kot nezgodovinske, v čemer je imela celo prav.

Tkm. slovenske barve, dejansko ruske, ki jih je slovensko narodno gibanje uporavljalo od leta 1848 naprej. Prvič se prapor s temi barvami pojavi na sliki iz leta 1810, ki kaže Napoleona v predstavi: Ilirija vstan! (Scheyer).

Ker drugih ni bilo, so se omenjene »slovenske« barve postale znamenje oziroma prapor slovenskega narodnega gibanja, predvsem nasproti nemškim barvam, ki pa so bile prav tako izmišljene in niso predstavljale zgodovinskega nemštva, v katerega je bil prepričan nemški in nemškutarski svet. V teh, dejansko ruskih barvah, je obtičala slovenska narodna ideja do danes.

Grba kot takšnega si sploh niso znali zamisliti (kot še danes). Ob koncu prve vojne, že v Jugoslaviji, so iz Belgrada spraševali po njem v Lublano, ki pa ga ni poznala. Zato je na hitro prevzela tri celjske zvezde in jih poslala v Belgrad, da jih je vnesel poleg srbskega in hrvaškega znaka na skupen ščit, ki je potem postal grb SHS oz. Jugoslavije. To je trajalo do druge vojne.

Tedaj je vprašanje narodnega grba in prapora Slovencev spet postalo nuja. Partizanska stran s svojo revolucijo je nadaljevala s »slovanskimi« (ruskimi) barvami, na katere je vnesla še komunistično rdečo zvezdo. Kot narodni simbol pa je povsod risala po zidovih znak Triglava s črkama OF (Osvobodilna fronta). Ob njej se je pojavljala jugoslovanska komunistična zastava, in tudi nekakšna slovenska narodna in partijska zastava. Vse to je bilo odraz panslovanske, jugoslovanske in komunistične ideologije, nikakor pa ne državnega izročila Slovencev.

Medvojna “slovenska,” pa jugoslovanska in komunistična zastava. Vse posneto po vzoru ruskih barv in znakov. OF je namreč delovala v duhu Stalina in Tita.

Odpor proti komunistični revoluciji, ki jo je izvajala OF s partizani, je vodil do nastanka Vaških straž, ki so dolenjske vasi varovale pred nočnimi partizanskimi vpadi in morijami, zlasti slovensko in katoliško zavedni ljudi. Iz straž je nastalo Slovensko domobranstvo, ki je bilo sprva pod zaščito okupacijskih Italijanov in zatem Nemcev.

Tudi ta stran je iznesla že utečene »slovenske« (ruske) barve kot svoj prapor, na katerega je postavila kranjskega orla. Drugega niti ni mogla, ker o karantanskem panterju nihče ni še ničesar vedel. In tudi če bi, bi nemško poveljstvo v nobenem primeru ne pustilo oživljanja ideje o slovenski državi Karantaniji. Podobno kot je ni Belgrad že pred vojno in potem po njej.

Prapor slovenskih domobrancev je imel “slovenske” barve in na sredi kranjskega plavega orla s šahirano prepono.

Slovensko domobranstvo je imelo za znak oziroma za grb prav tako kranjskega orla; primorski domobranci od SNVZ pa ilirsko galejo v »slovenskih« barvah; gorenjski domobranci v istih barvah spet kranjskega orla.

V samostojni Sloveniji se je šarlatanstvo z narodnimi in državnimi znamenji ponovilo. Predloge za nove državne insignije so izdelali vse mogoči »strokovnjaki«, od katerih niti eden ni imel pojma o tem, kaj je heraldika, sfragistika (veda o pečatih) in vexilologija (veda o praporih). Imenovana je bila »komisija« vseh mogočih izvendencev, ki o tem vprašanju prav tako niso imeli nobenega pojma.

Končno so za grb izbrali povsem neheraldičen predlog nekega Marka Pogačnika, udbovskega oziroma kosovskega zaupnika, na katerem so tri celjske zveze in triglavski simbol. Po nekaj letih se je vladajoča klika le zavedela, da se je v svetu s temi znaki samo osmešila. Prišlo je do novega »natečaja« za državne simbole (2003). Vendar pri tem ni bilo uspeha, razen tega, da je prvo nagrado pobral neki Dušan Jovanović, menda iz Kopra.

Heraldično povsem neustrezen grb in zastava samostojne Slovenije, ki ga je sestavil neki Marko Pogačnik. Avtor je sicer znan tudi po tem, da “zdravi zemljo”.

Toda pred oklicem samostojne Slovenije je bil odkrit tudi grb slovenske zgodovinske države Karantanije, in sicer heraldični Črni panter na belem ščitu. V slovenski javnosti ni ostal nezapažen in se je širil še zlasti med mladimi. Na ščit, ki predstavlja slovensko nacionalno stranko, ga je med druge znake uvrstil tudi njen predsednik, Zmago Jelinčič, in si z njim na volitvah zagotavljal vsaj del glasov mladih.

Opozorimo naj pri tem še na čustva, ki se porajajo iz romantike in nepoznavanja bistva zgodovinskih simbolov. Mnogi si zaradi tega postavijo vprašanje, ali je bel prapor s panterjem “lep” ali ni. Zdi se jim, da je belo-plavo-rdeči prapor zaradi svoje barvitosti veliko “lepši”. Toda, če izobesite belpapor s črnm panterjem, je v primeri s tribarvnico razviden na veliko večjo daljavo. Poleg tega s s svojo belo barvo – barvo miru in preprosto obliko čudovito odraža od naravnega okolja. Kar poskusite!

Črni panter na belem polju, karantanski prapor, za katerega v obdobju narodnega preporoda Slovencev po 1848 še nihče ni vedel.

Pohoda Črnega panterja ni mogoče več zadržati. V doglednem času bo spodnesel tudi sedanji “grb” Slovenije, čigar neheraldičnemu konstruktu se smeje ves svet in spravlja slovenske diplomate v zadrego.

Ob vsem tem se niti ne čudimo, da nam Črnega panterja na belem polju tako zavidajo naši sosedje in to prav vsi: Avstrijci, Hrvati, Italijani, Madžari, Srbi… in razni “bratski” slovanski narodi. Njihovi grbi in prapori so bodisi nezgodovinski bodisi poznega nastanka. V člankih, ki jih objavljajo še zlasti angleški listi, ki so glasila vrha prostozidarstva, naletimo, ko omenjajo Slovenijo, nenehno na oznako”bivša jugoslovanska republika”. Ne morejo prenesti samostojne države Slovenije, ki v zgodovini “nikoli ni obstajala” itd. itd.

Kot vidimo iz gornjih zmedenih praporov in simbolov, je sedaj po vseh zmedah z ideologijami, ki so jih vnašali v naše mišljenje preko vladajočega aparata in njegovih akademskih lakajev, pred nami zgodovinska Karantanija – Slovenija brez ideološkega naličja. Njeno izročilo bi hoteli bakanski nasprotniki in njihovi domači plačanci še vedno utopiti, tokrat v sklopu nove krajine, ki so ji nadeli ime Zahodni Balkan.

Lahko so prepričani, da jim ne bo uspelo! Črni panter je na pohodu! Starejši lahko v njihovi nevednosti še kaj bevskajo o starih in južnih Slovanih (kar pa ni nujno). Mladi pa nikakor ne več! – Zatrli niste spečih, ne boste nas bedečih! Tudi z »znanostjo« ne!

Tudi do tega je prej ali slej moralo priti, četudi ima ideološka laž navadno kar dolge noge. – Zatrli niso spečih, ne bodo nas bedečih!