> ?

Slovenec kot hlapec Jernej in znamenja režimov, ki so nam v preteklosti za svoje ideološke koristi ponarejali zgodovino in nam na ta način krojili mišljenje. Hlapec Jernej je prototip Slovenca, ki nam ga je njihov aparat vtepal prav do danes. Nam ga bo tudi v prihodnje, ko naj bi nas preusmerili na Zahodni Balkan (v tretjo Jugoslavijo)? To bo odvisno od nas samih!

Slovenci kot

Narod »brez zgodovine«

in akademske ponaredbe

1. del

Prejeli smo

V nekdanji avstrijski monarhiji je velenemštvo razglasilo Slovence za narod »brez zgodovine«. Zaradi tega so jim dodeljevali manj pravic kot drugim, ki naj bi bili zgodovinski, npr. Italijanom, ki jih je bilo v monarhiji manj kot Slovencev. Naziv nezgodovinski narod je pomenil tisti narod, ki v svoji zgodovini nikoli ni imel lastne države in, ker je bil na tako nizki kulturni ravni, si zanjo tudi ni prizadeval. Skratka, ni bil sposoben državotvornosti. Takšni naj bi bili Slovenci, za razliko od Nemcev, ki so vso svojo zgodovino obeležili kot »gospodujoči narod«.

Takšno prikazovanje Slovencev široki javnosti in našim ljudem samim je bilo ponarejeno. Avstrijski zgodovinarji slovenske Karantanije, ki je bila predhdnica Avstrije, pred prvo vojno niso navajali, in je še danes ne. Slovensko izobraženstvo, ki si je pod avstrijsko monarhijo prizadevalo za priznanje naših narodnih pravic, ni vedelo za Knežji kamen, za Vojvodski stol, za ustoličevanje, za slovensko pravo itn. Zaradi tega so na tihem videli rešitev nekje v Rusiji, ki naj bi bila »mati Slovanov«. In ker je bila ta predaleč, jim je bila postala bližja skupnost Južnih Slovanov, zato da bi se lahko rešili iz ječe narodov, iz stare Avstrije,.

To se je ob koncu prve svetovne vojne tudi zgodilo. Nastala je Jugoslavija, in prvo, kar je naredila, je Slovence izropala. Že leta 1920 jim je zamenjala njihove prihranke v razmerju: 1 srbski dinar za njihove 4 avstrijske krone. Predstavljajte si, kakšno je bilo izropanje njihovih prihrankov, bili so nenadoma vredni štirikrat manj.

Za 1 srbski dinar

kar 4 naše krone

Takšno je bilo prvo plačilo Srbiji kot cena za »osvoboditev« Slovencev izpod avstrijskga oziroma kar tisočletnega nemškega jarma. Plačevanje vse do danes ni prenehalo. Tudi samostojna Slovenija je še nalagala v Srbijo, kjer je sedaj, po ponovnem osiromašenju slovenskih ljudi, nad 3 milijarde (uropanih) slovenskih »naložb«.

Vendar izhoda ni bilo več. Korumpirana slovenska politika je kar naprej tekala v Belgrad in je od njega, v zameno za izdajo slovenskih interesov, dobivala drobtine z bogatinove mize. Ostali Slovenci pa so morali Belgradu plačevati visoke davke. V Srbiji se je namreč delalo in plačevalo, kakor je pač prišlo.

Slovenski človek, že tvarno osiromašen, je bil podobno kot pod staro monarhijo še naprej izpostavljen pranju možgan, češ da je »nezgodovinski«. To so mu trobili prav z njegove slovenske univerze (od 1919 naprej), ki jo je financiral Belgrad, kasneje še z akademije (1938). Na obeh ustanovah so vedrili ljudje, ki so bili lahko na njihovem znanstvenem polju tudi zaslužni in ali pa tudi ne. Toda tako eni kot drugi so se morali ukloniti navodilom Belgrada in v njihovih spisih odkrito ali vsaj posredno širiti geslo: Slovenci nimajo zgodovine. Drugače bi bili ob svojo kariero. Tako je še danes.

Preprost kmet ali delavec naj bi bil lik kulturno in socialno zaostalega Slovenca. Ideologijam, zlasti nemško nacionalni in velesrbski, služi še danes kot zgled pripadnika »nezgodovinskega« in vojaško nesposobnega slovenskega naroda. Izpod »tisočletnega« nemškaga jarma naj bi ga šele ob koncu prve svetovne vojne osvobodili bratski Srbi (ob njem njihova predstavnika).

To se je dogajalo še naprej po drugi vojni, v socialistični Jugoslaviji pod Titom, ki je bila totalitarna. Celo šiptarski slaščičar, ki je v Sloveniji prodajal sladoled (in vohunil za Belgrad), je »vedel«, da so Slovenci narod, ki nima zgodovine. Slovenski udbovci, ki so prevzemali direktorska mesta in druge visoke položaje, pa so bili zdresirani v paranoičnem sovraštvu nasproti Habsburžanom (Srbi jih ne prenesejo), ki naj bi bili nekakšno vtelešenje »tisočletnega« nemškega jama nad Slovenci.

Kje ste knezi slovenski?

Kje ste rešitelj Matjaž?

Kje ste mogočni Celjani?

Vsa govorica je laž?

Odon Peterka

Izničiti Slovencem zgodovino...

Naj ponovimo, da zgodovinski vir že za leto 595 po. Kr. omenja državo Slovenijo, ki jo imenuje prouincia Sclaborum (Pavel Diakon, cap. 7). Kot takšna se kasneje omenja še večkrat, npr. in finibus Sclavinie leta 824, (Kos II, 78), ... in partibus Sclaviniae (Kos II, 102),... in Slougenzin marcham...leta 860 (Kos II, 165), ... Sclavinia, ... in Sclaviniam oboje leta 870 (Conversio, cap VII) itd. Obenem s tem nazivom se pojavlja tudi ime Carantania... Leta 877 navaja vir vojsko Slovencev, ki je kralja Karlmana spremljala v Italijo:... cum manu valida Noricorum diversorunque Sclavorum Italiam ingreditur... (Kos II, 247)...

V latinskem nazivu »Sclavinia« se odraža lahko le Slovinija ali Slovenija, nikakor pa ne Slavia, ki bi se nanašala na nedoločene »Slovane«, iz katerih naj bi – za časa Primoža Trubarja ali pa kar v 19. stol. – nastali Slovenci.

Toliko tem, kot odgovor na ponarejanje plačanih, češ da nas je kot Slovence prvi imenoval šele Primož Trubar. Potemtakem si je ime Slovenci, ki ga poprej ni bilo, Primož Trubar gladko izmislil in s tem ustanovil slovenski narod? - Tako danes uradni zgodovinarji na univerzi v Lublani in vsi tisti, ki jim prav tako uradno verjamejo.

Kdo je prvi imenoval Slovence? Pavel Diakon, zgodovinar Langobardov, navaja v svojem delu državo »prouincia Sclaborum« (za 595 po Kr.), kasneje Sclauinia in Carantania. To pomeni državo, ker tudi Langobardi so svoje kraljestvo v Italiji nazivali »provincia«. Ob njem Primož Trubar v 16. stol., ki naj bi »prvi« imenoval Slovence? Kaj je resnica in kaj ideološka laž?

Toda še včeraj je B. Grafenauer, prav tako uradni ali režimski zgodovinar, navajal, da je cesar Ludvik Pobožni leta 824 daroval oglejskemu patriarhu posest v Zilski dolini »na ozemlju Slovenije« in rekel – kar sicer ni točno – da je to prvi primer, ko srečamo označbo pokrajina Slovenija za deželo, kjer se je doslej uporabljala označba po plemenu Karantancev... (glej njegovo Zgodovina II 1965, 6). Kdo laže, ali B. Grafenauer ali Primož Trubar?

S ponaredbami zgodovine na akademski ravni so proti koncu 19. stol. začeli najprej na univerzi v štajerskem Gradcu. Zakaj? Takšna je bila namreč ideološka smer, ki jo je narekovala takratna nemško nacionalno usmerjena vlada na Dunaju, ki je financirala univerze. Šlo je za šovinizem proti Slovanom na splošno. Še posebej pa proti Slovencem, nasproti katerim je bilo treba pripraviti utemeljene »znanstvene« razloge za ponemčenje, v cilju velikonemškega prodora do Jadrana. Samo slovenski »narodič« je bil namreč na tej poti še ovira veliki Nemčiji.

Na graški univerzi se je v v tem pogledu še posebej uveljavi profesor Ludwig Gumplowicz († 1909), sin rabina v Krakovu. Dve izmed njegovih del (1883, 1885) sta imeli precejšen odmev in bili tudi prevajani. Toda temu profesorju zgodovinopisje ni bila veda, temveč umetnost (Kunst). Bil je zastopnik naturalistične socialne teorije in je postal nekakšen oče teorije nasilja v nastanku države...

Varljiva idila: Univerza v Gradcu, leta 1585 je za Notranjo Avstrijo (Karantanijo) ustanovinjen vladar, nadvojvoda Karel. Postala pa je v 19. stol. v vsej Avstriji največje leglo avstronemškega šovinizma proti Slovencem. Zastrupljala je vzdušje in je v veliki meri kriva, da se je na Štajerskem razširila nacistična ideologija, ki je med drugo vojno prinesla na tisoče žrtev.

Njegov kolega, profesor Richard Hildebrand je v Gradec iz Wroclawa (Breslau) prišel še pred njim. Leta 1893 je bil tudi rektor graške univerze. Bavil se je še posebej z zgodovino kot odraz gospodarstva itd. Najbolj nasilen v vseh teorijah pa je bil najbrž Jan Peiser (†1933), češkega porekla, ki je razvil neko posebno teorijo o hlapčevstvu... takšnih profesorjev je bilo še nekaj.

Iz vsega, kar so napisali in objavili, ni mogoče povzeti na kratko neke slike, razen tega, da je bilo vse delo teh ljudi uperjeno proti slovanstvu in še posebej proti slovencem. Značilno, ko gre za Slovence, je to, da vsi ti profesorji v svojih spisih nikoli ne navedejo letnice 595 po Kr., ko se v virih omenja »prounicia Slaborum«. Ker že ta omembna sama podere njihove teorije o nasilnem nastanku države (Gumplowicz), ali o hlapčevstvu in gospodarjih (Peisker) itn. Pri čemer nastopajo vedno Nemci kot gospodarji nad drugimi.

Režimski maestro, ki nam dirigira zgodovino kot znanost (ideologijo). Dalje, prototip Germana: to je “pravi” bojevnik, ki nenehno osvaja pripadnike nižje rase, kar naj bi bili Slovani in še zlasti Slovenci. Takšen stereotip so vnesli v mišljenje Korošcev, kjer je ostal do danes. Pri nas ga je po prvi vojni vnašal v široko javnost Ludomil Hauptmann, unitarist in zaupnik Belgrada. Ob Germanu je še Avar, ki naj bi do prihoda “nemcev” gospodoval nad Karantanijo. (Kako smo pretreseni!)

Na Koroškem so omenjenemu toku v zgodovinopisju sledili jezikoslovec Primus Lessiak iz Kotmare vasi († 1937), germanist Eberhard Kranzmayer († 1975), zgodovinar Martin Wutte († 1948) in še kdo. Slednji je razvil teorijo o domovini zvestih vindišarjih in o domovini nezvestih Slovencih (1927). Zdi se, da so bili koroški nemško nacionalni pisci, za razliko od špekulantov v Gradcu, v svoja stališča tudi prepričani. Med njimi tudi je bil tudi zaslužni etnolog Georg Graber, ki je bil zapisal številne koroške legende in pravljice.

Tudi koroški avtorji v svojih sistematični izpuščajo Karantanijo in njen slovenski značaj. Zanje Slovenci kot narod in država ne obstajajo, gre kvečjemu za Alpske Slovane (Alpenslawen), ki da so vdrli v Alpe, menda med Kelte in poromanjence. Potem pa se je vse zlilo v Germane, ki naj bi ostali do danes.- Takšen prikaz so po oklicu samostojne Slovenije morali, očitno po nareku iz Belgrada, prevzeti tudi zgodovinarji na lublanski univerzi. Vtepajo ga študentom kot »znanstvenega«. Kdor ne soglaša, pade na izpitu. In ta metoda je najbolj »prepričljiva«. Torej, ideološki teror.

A če ljudi ne bi bilo pri nas,

ljudi, ki ne ubogajpo na vsak ukaz,

bi nas že kdaj odnesel plaz.

Karel Destovnik Kajuh

Pojugoslovanjenje naše zgodovine

Ob koncu prve svetovne vojne je bila v Lublani ponovno ustanovljena univerza. Imela je tudi Oddelek za občo zgodovino srednjega veka in starejšo slovensko zgodovino. Za predstojnika je bil leta 1920 imenovan nemškutarski prof. Ludomil Hauptmann prišedši iz Gradca. Že kak mesec za njim je stolico za jugoslovansko zgodovino prevzel prof. Nikola Radojčić iz Belgrada. Slednji je leta 1926, ko je Hauptmann odšel na univerzo v Zagreb, prevzel tudi predstojništvo oddelka, kjer je ostal do leta 1941. Predaval je – na slovenski univerzi – kar v srbščini. Kakšna so bila v teh letih predavanja o slovenski zgodovini, si lahko mislimo.

Financiranje režimov na oblasti ni pogojevalo samo imen te univerze, ki so si sledila skozi čas, temveč tudi ideologijo, ki jo je morala zastopati. Poimenovanja, ki so sama po sebi dovolj zgovorna, so bila naslednja:

- Univerza Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani - Univeritas Labacensis (1919 – ?)

- Univerza Kralja Aleksandra I. v Ljubljani – Alma Mater Alexandrina (? –1941)

- Regia università di Lubiana - Kraljeva univerza v Ljubljani (1941 – 1943)

- Universität Laibach - Univerza v Ljubljani (1943 – 1945)

- Univerza v Ljubljani (1945 – 1979)

- Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani (1979 – 1990)

- Univerza v Ljubljani (1990 – danes)

Njeno današnje skromno ime je varljivo. Jugoslovanska smer na univerzi je namreč ostala in je v samostojni Sloveniji svojo protislovensko ideologijo samo še zaostrila. Ponarejanje preteklosti Slovencev je doseglo stopnjo, na kateri nas razglašajo, da smo postali narod šele v 19. stol. Tako jim ukazuje gospodar, ki pa jih ne financira. Vzdržuje jih slovenski davkoplačevalec, zato da mu izkrivljajo zgodovino in ga sramotijo!?

Naslednja idila: Univerza v Lublani, ustanovljena 1597, ukinjena 1793, ponovno ustanovljena 1919. Postala je pomembno orodje v rokah srbskega Belgrada v cilju pojugoslovanjenja (posrbljenja) Slovencev. Bila je na akademski ravni pravo “znanstveno” središče za sramotenje in poniževanje zgodovine Slovencev, kar je ostala do danes.

Profesor Hauptmann se je takoj hotel prikupiti vrhuški v Belgradu in se je šel vnetega jugoslovanskega unitarista. V drugem letniku lublanskega zbornika Njiva je že 1922 objavil dolgo razpravo z naslovom »Priroda in zgodovina v razvoju Jugoslavije«. V njej je poniževal zlasti Slovence in Hrvate, in v ta namen povzemal prikaze graškega profesorja Jana Peiskerja.

V svojih prikazih je Slovence vključil med južne Slovane, ki so se na Balkanu spopadali z Bizantinci: Pravega orožja naj ne bi imeli razen dveh, treh sulic. Živeli in skrivali so se po šumah in se izogibali bojev. Če pa so le naleteli na Bizantince, so kot žabe poskakali v vodo, dihali skozi dolge trstike in čakali, da je izginil sovražnik. –Med obema vojnama so nekateri profesorji na lublanskih šolah zahtevali, da jim učenci pri spraševanju to prispodobo izrecno navedejo.

Po avstrijski in jugoslovanski razlagi naj bi bili “Slovani” v Karantaniji vse do prihoda vojska Karla Velikega (791) podložni Obrom, vendar viri o tem ne poročajo. Obrski gospodarji, tako Peisker in Hauptmann, naj bi jih gonili pred sabo v boj kot živino. Uroaltajska oz. turkotatarska plemena, kot so bili Obri, so ustanavljala svoje velike države s sedel njihovih konj. Pri “Slovanih” pa čujemo kvečjemu o raztresenih tolpah: nič herojev, nič junakov, le o kakem pijanem županu. Turkotatarska izposojenka “kosez” naj bi še spominjala na nekdanje tlačitelje Slovencev – Karantancev. Šele prihod bojevitih Hrvatov (hervardi) naj bi bil Slovencem v pomoč, da so si lahko zgradili državo. (Torej vendarle – država, ki jo danes klika po naročilu Belgrada spet zanika). Gospostvo Hrvatov nad Karantanci naj bi nadaljevali Germani (Nemci). Tako o tem in še o drugem Ludomil Hauptmann, slovensko jugoslovanski unitaristični zgodovinar. Mar ni pretresljivo? Do solza!

V nagrmadenem gradivu Ludomila Hauptmana se vse prepleta in meša. V svojih zgodovinskih prikazih o Slovencih zapolni vrzeli z dogajanjem na Balkanu, ali pa tudi iz predelov nekje za Karpati (Turkotatari). Njegov zaključek. Po pasje so trpeli, po pasje tudi živeli, zato so tudi njihova srca in možgani morali biti suženjski. (Spet smo do dna pretreseni nad takšno “znanostjo”)

Obri ali Avari naj bi imeli pod sabo slovensko Karantanijo. Tako še vedno navajajo v Avstriji. V Sloveniji (Jugoslaviji) so po drugi vojni omejili njihovo gospostvo le še na Kranjsko. Zato da bi vse izgledalo bolj verodostojno. - Ob sliki donosen režimski fotelj za izkrivljanje zgodovine Slovencev.

Iz takšne zgodovinske podobe, v katero je tlačil Slovence in Hrvate, je Ludomil Hauptmann izvzemal Srbe, češ da so celo v letih pod Turki ohranili svojo živeljenjsko silo in osvojili strateško pomemben moravsko – vardarski jarek. Unitaristični Belgrad ga je nagradil s stolico v Zagrebu. Omogočil mu je slavo tudi še po drugi vojni. Ko je imel osemdeset let, mu je morala slovenska akademija izdati poseben slavnostni zbornik – Hauptmannov zbornik znanstvenih razprav (Razprave SAZU 1966).

V Ameriki je po drugi vojni prof. Bogdan C. Novak menda pripravljal disertacijo o Karantaniji. V pripravah se je soočil tudi s ponaredbami Ludomila Hauptmanna. Vendar svojega dela ni nadaljeval in je raje prešel na drugo temo. Tako je mu založba University Chicago Press izdala razpravo o tržaškem vprašanju: Trieste 1941 – 1953: the Ethnic, Political and Ideological Strugle (Chicago – London 1970). Zdomski tisk mu je pel potem veliko hvalo in celo v Jugoslaviji so ga omenjali. Zakaj je odstopil od Karantanije, pa ni prišlo na dan.