Ideološki igri ob breznu pomorjenih v Rogu ni videti konca

Nadškof Franc Perko napadel OF

Toda pomora ni izvajala OF temveč JNA

Dr. Franc Perko, na čigavi strani je pravzaprav? Da bi od njega odvrnili vsakršen sum, so navajali, kako je bil pod jugoslovanskim režimom obsojen na tri leta ječe

Kot znano je upokojeni beograjski nadškof Franc Perko imel dne 11. junija 2006, ob zadnji obletnici pomora domobranskih fantov in mož na robu brezna v kočevskem Rogu, v katerega so pomorjene vrgli, spominsko mašo in govor. V svojem govoru je napadel stalinistično OF (v resnici je bil to samo njen vrh), ni pa se dotaknil pravega krivca za grozovit pomor, ki ga je, tokrat brez OF, izvajala v Rogu jugoslovanska armada (JNA). S tem je nadškof očitno prikril pravega krivca za pomor, jugoslovansko armado. Samo slučajno namerno, ali pa naročilu?

Ob te vrste nadškofovem govoru mi prihaja na misel podobna slovesnost za pomorjenimi leta 2000. Takrat je ob breznu pod Krenom govoril prof. Justin Stanovnik, član društva Nova Slovenska zaveza, ki v glavnem povezuje potomce domobranskih borcev in njihovo sorodstvo ter somišljenike. Od borcev samih jih je namreč le še malo pri življenju. Kar me je že takrat zmotilo v nastopu govornika, je bil bolj ali manj očiten napad na partizane. Kak stavek ali beseda, sicer brez prave vsebinske teže, toda dovolj za zaostrovanje vzdušja. Nasprotna levičarska stran je stavek takoj izkoristila za širjenje sovraštva. Tako smo lahko že naslednji dan prebrali v Delu in drugih režimskih listih prave tirade na prof. Stanovnika, ki da je »žalil partizane, pa borce« ipd. (navajam po spominu).

Človek se pri tem vprašuje, kdaj so lahko pri levičarskem režimskem tisku napisali omenjene tirade? Slovesnost v Rogu je bila v nedeljo, pozno popoldne (ob 18.). Listi pa so natisnjeni že okoli polnoči, zato da jih lahko do jutra raznesejo. Ali so pisci tirad pisali na vse pretege zvečer in še v noč? Dvomim, po mojem so govor prof. Stanovnika imeli že poprej, napisali so ustrezne komentarje in imeli prijetno nedeljo. Ali pa so vsaj vedeli, da bo v govoru stavek, ki se nanaša na partizane in kakšen je, tako da so lahko pripravili ustrezne »odgovore«. 

Toda, kdo bi jim lahko govor izročil? Ob tem vprašanju se pojavijo nejasnosti in dvomi. Govor jim je lahko prišel v roke le od njegovega avtorja ali od njihovega zaupnika v sami Novi Slovenski zavezi. Tudi ta je namreč društvo, ki kot vsa druga prejema financiranje od kulturnega in lahko še od kakega drugega ministrstva. Organ, ki financira kako društvo, navadno poskrbi za to, da ima v njem tudi svojega zaupnika. Takrat pa so bila ministrstva še trdno v rokah LDS, ki je bila, in je še vedno, jugoslovansko in postkomunistično usmerjena. Torej, kako je Stanovnikov govor že pred njegovim nastopom prišel v roke postkomunističnih glasil, da so lahko trakoj pripravila ustrezne »odgovore«? Vprašanje ostaja odprto.

Kolikor se spominjam, tudi prof. Stanovnik v svojem spominskem govoru ni omenil vloge JNA in njenega generalštaba pri pomoru tisočev domobranskih borcev. Udaril pa je po slovenskih partizanih?! Kdor zna šteti do dva, takoj opazi, da gre za dogovorjeno igro, za nekakšen pink-ponk na račun pomorjenih, zato da se s  tem prikrije vloga takratnega generalštaba JNA, ki je bil povsem v srbskih rokah.

Na zadnji spominski slovesnosti v Rogu (2006) je takšna taktika prišla do izraza celo z avtoriteto »nadškofa«. Vse to naj bi preproste verne ljudi še bolj utrdilo v njihovem protikomunističnem prepričanju, ki ga navadno istovetijo s protipartizanskim. Toda velikanska večina partizanov in pripadnikov OF, čeprav so se znašli pod komunistično komando, je bila verna.

V vrhovih postkomunistične klike se seveda pred obtožbo pomora v Rogu upravičeno branijo. Obenem pa ne povejo, da je pomor  zakrivila JNA in ne oni. Tega jim namreč srbski gospodar, ki jim še vedno gospoduje, ne dovoli. Tako vsi,  bodisi od ene kot od druge strani, iznašajo obtožbe, eni o izdajstvu in drugi o pomoru. Potem v »diskusiji« na Tv Ljubljana (pod srbsko kontrolo) s takšnim makabrskim pink-ponkom zavajajo še široko slovensko javnost in na ta način, prav po diabolično, poglabljajo ideološki konflikt med Slovenci.

Po njihovih delih jih boste spoznali, pravi evangelij, ki pri tem ne navaja kakih izjem, tudi na cerkveni strani ne. Žal pa evangelij ne upošteva tudi sancta simplicitas (po domače: ubogi zlodej), to je vsakdanjih ljudi, katerih pravari je takšen pink-ponk v resnici namenjen. Očitno bi se morala »simplicitas« sama zavedati, za kaj v resnici gre ter se temu primerno upreti. Vsem tistim, ki našo javnost zavajajo od katerekoli strani, pa nepreklicno velja tisto, kar prav tako navaja evangelij: Kdor pa katerega teh malih, ki vame verujejo, pohujša,... (Matej 18, 6 – 7).

Uredništvo: Prispevek, ki smo ga prejeli, razgalja zakulisno dejavnost stare jugoslovanske tajne službe, ki si je že vsa desetletja po drugi vojni, in gotovo že tudi pred njo, prizadevala potegniti slovensko javnost v ideološki spor in jo razdvajati: pred vojno na klerikalce in liberalce, po vojni na komuniste (oznovce, kosovce) in protikomuniste. To se dogaja še vedno v samostojni Sloveniji, pol stoletja po koncu druge vojne,potem  ko je odraslo že kar nekaj generacij, ki nimajo ničesar opraviti z nekdanjim idejnim konfliktom. Očitno je, da omenjena služba v novih razmerah ni našla nič boljšega za razdvajanje Slovencev, zato njeni plačanci še kar naprej gonijo že povsem obrabljeno krilatico »partizani – domobranci« in obratno, v vseh mogočih odtenkih. Da bo lahko tajna služba vpregla v to igro tudi upokojenega nadškofa in na ta način ščuvala še posebej verne slovenske ljudi, si je komaj kdo predstavljal.