Naslovnica Demokracije (št. 12) in na njej Tomaž Ertl

 

Špioniral naj bi tudi pokojne umrle!

Na udaru “protikomunistov” je sedaj Tomaž Ertl

Laž ima kratke noge, tudi če je “demokratična”

Na našem spletu smo še predkratkim zavzeli kritično stališče do objave seznama povabljencev na proslavitev 70.letnice (1978) zloglasnega Ivana Mačka, vodje Udbe za Slovenijo. Seznam je objavil tednik Demokracija (št. 10). Ničesar nimamo proti takšnim objavam, smo pa proti manipulacijam, s katerimi hočejo njihovi pobudniki vnašati zmedo v slovensko javnost, predvsem med nekomuniste, protikomuniste in katoličane.

Proti takim objavam smo še posebej, kadar gre za pobalinsko ščuvanje, ki je daleč od pravil civilizirane družbe. Taktika ščuvanja na prvi pogled ni vidna, zakaj inkriminirani članek se pomeša med druge članke in dobi skupaj z njimi splošen vtis o verodostojnosti in resnosti. Takšen primer so, recimo, „pisma bralcev“ v tedniku Družina, ki kot verski list „ne sme“ lagati. Vsled tega udbovci in kosovci v njem marsikaj podtaknejo vernim katoliškim bralcem, ki jih imajo za naivne ovce.

Seznam Mačkovih povabljencev, brez navedbe vira, je vseboval tudi imena ljudi, ki nikakor niso bili sodelavci zloglasnega Mačka in tudi ne komunističnega režima. Sopranistka Vilma Bukovec je v dopisu, ki je bil objavljen v naslednji številki Demokracije, pojasnila, kako se je znašla na seznamu. V naslednji številki se je oglasil tudi Lojze Lebič, nikoli komunist ali udbovec, ki se prav tako nahaja na njem. Gotovo pa nista edina, ki sta se pojavila med mačkovci.  .

Spet seznam, tokrat z očitno ponaredbo

 

Objava Mačkovih povabljencev je bila očitno šarlatanska in seveda naročena, saj člankar V. M. v komentarju k njej predhodno sploh pojasnil, da so na seznamu tudi ljudje, ki so morali na Mačkovo proslavitev pod prisilo, nekako po službeni dolžnosti. Kdo bi si takrat le upal spregledati takšno „povabilo” in se ne odzvati? In bi to ostalo brez posledic za njegovo delovno mesto? Da ne rečemo za preživetje?

Toda šarlatanstvo člankarja v Demokraciji očitno ni bilo naključno. V istem tedniku (št. 12) je bil objavljen nov “članek”, še bolj šarlatanski. Naslov je pompozen “Komunistični Orwell”. V njem jemlje člankar M. v precep udbovca Tomaža Ertla, nekdanjega notranjega oziroma policijskega ministra Slovenije. Ta je bil izdal odlok, ki se nanaša na vohunjenje zavednih in uglednih Slovencev v zamejstvu in zdomstvu.

Tomaž Ertl, kot inkriminirani mačkovec (nasliki v njegovi družbi), naj bi odlok izdal leta 1990, poudarja člankar V. M., to je, še po zmagi Demosa na volitvah istega leta. Toda gre za ponaredbo, ki je v tem primeru še posebej očitna. Pod naslovom odloka sta računalniško izbrisana datum in arhivska številka. V odloku pa so navedene tudi osebe, ki naj bi jih udbovski špiclji opazovali, vendar pa leta 1990 niso bile več med živimi. Naštejmo jih nekaj: pisatelj Ruda Jurčec v Argentini († 1975), Franc Jeza v Trstu († 1984), Hrvoj Maister v Parizu († 1982), Ignacij Kunstelj v Londonu († 1981) in verjetno še kdo drugi.

Pisatelj Ruda Jurčec na naslovnici knjige svojih spominov. Bil je izdajatelj znamenitega protikomunisitčnega lista “Sij slovenske svobode” v Buenos Airesu († 1975). Tomaž Ertl naj bi ga dal špionirati še leta 1990 (Demokracija št. 12)!?

Gotovo je, da Tomaž Ertl objavljenega odloka o vohunjenju Slovencev ni izdal leta 1990, pač pa pred letom 1980, ko so bile omenjene osebe še žive, in mogoče še pred 1975, ko je še živel pisatelj Ruda Jurčec. Ta je v Buenos Airesu izdajal bojeviti list “Sij slovenske svobode”, v katerem so njegovi sodelavci še posebej razkrivali srbizacijo Slovenije v takratni Jugoslaviji. Naj bi torej udbovci, v smislu Ertlovega odloka, opazovali pisatelja Jurčeca še 15 let po njegovi smrti?

Zakaj prav Tomaž Ertl?

 

Marsikateri bralec Demokracije, ki je uvidel takšno “antikomunistično” potezo, se bo vprašal, zakaj prav Tomaž Ertl? - Leta 1989 so se srbski mitingaši odpravili s Kosova na pohod po takratni Jugoslaviji. Najprej so na Kosovu zrušili tamkajšnjo samoupravo, zatem tudi v Vojvodini in v republiki Črni gori. Na čelo teh enot so postavili izpostave centralističnega velesrbskega režima, ki ga je posebljal Slobodan Milošević.

Odpravili so se tudi v Ljubljano, kjer naj bi se zgodilo isto. Srbski ljudje v Sloveniji so bili že pripravljeni in so se mrzlično pripravljali na skorajšnji zlom Slovenije, ki ji je tedaj, vsaj do neke mere, še vladala partija. Toda ta je očitno imela še vedno toliko moči, da je srbski “miting”blokirala. Srbski mitingaši so res prišli v Ljubljano, vendar jih je notranji mnister Tomaž Ertl s svojo policijo povsem osamil. Nagnali so jih skupaj na nek stadion, kjer so se lahko razkričali in si dali duška. Nato so se klavrno pobrali nazaj, odkoder so prišli.

Mitingaši 2007, za podporo Rusije. Za sedaj še ne v Sloveniji.

Verjeli bi, da se je Tomaž Ertl s tem do kraja zameril velerbski vrhuški, ki mu njegovega nastopa nikoli več ni pozabila. Posledica te zamere - tako lahko sklepamo – je tudi sedanji članek v Demokraciji, s priloženim “dokumentom”, ki mu je člankar izbrisal datum in potem navedel, da je bil izdan vsaj deset let kasneje. – Včasih tudi nekaj novega pod soncem!

Demokracija je “Janševa”

Tudi izvor tega dokumenta očitno kaže na arhive v Beogradu. Da gre dejansko za ponarebo oziroma priredbo, ne bo opazil samo tisti, ki je naiven. Toda tudi to je vračunano, ali pa celo namerno. Slovenska javnost bo ponaredbo nedvomno opazila! Demokracija kot “Janšev” tednik, in s tem tudi sam Janša, pa bosta izgubila na verodostojnosti.

Tukaj nam pride v spomin, kako so udbovke, še posebej one, ki hodijo na borčevske sestanke, dobile naročilo, naj okoli raznašajo vest o “Janševi” Demokraciji. Takšno krilatico so vneto širile in jo širijo še vedno. No, sedaj pa prav “Janšev” tednik objavi ponaredbo, ki postane lahko v javnosti, zaradi morebitne pritožbe Tomaža Ertla na sodišče, še posebej razvpita. Kar gotovo ne bo v prid Janezu Janši! Prav to je namen članka v Demokraciji.

Poseg srbske tajne službe, bodisi kosove ali še katere, je v tem primeru prav na dlani. Šarlatanstvo te vrste “podvale” je nerodno in mučno, tudi če je Kos s ponaredbo dokumenta mislila seči samo do Tomaža Ertla in ne tudi naprej, do Janeza Janše. Takšna poteza ne prispeva k umiritvi “razmer”, to je, k izboljšanju slovensko srbskih odnosov, zakaj izhodišče v tem pogledu ne more biti predpostavka, kdo bo koga “nadmudrijo”. Še najmanj z “Janševo” Demokracijo!