MIKULIN IVAN

Pred nami je zgodba domačina iz Dobrovega, ki je bil po nalogu TIGR vrinjen v italijansko policijo, in tam deloval, po svojih najboljših močeh, proti fašizmu. Rešil je mnogo naših življenj. Mikulinovo delovanje je danes v celoti pozabljeno, zato je prav, da mu tukaj namenimo nekaj vrstic. Po njegovem pripovedovanju je preuredil in zapisal Mile Pavlin v TV 15 l. 1967, 1968.

Rojen je bil leta 1901 na Dobrovem v Goriških Brdih. Starša sta mu bila Slovenca, ne samo po rodu, ampak tudi po prepričanju. Kar so pomnili je bil njihov rod v tlačanstvu in kolonatu pod grofi Baguer-Colloredo.

Dokler so bili koloni, so si smeli zadržati za preživetje samo sedmino pridelka. Krivice, ki jih je njihov rod dobro pomnil, so v njemu, kakor tudi v mnogih njegovih vrstnikih, zanetile sovraštvo do izdajalcev.

Za vse življenje si je zapomnil grajskega oskrbnika, ki je s puško na ramenih hodil oblastno po vaseh in ukazoval, kaj morajo delati, kje in kdaj. Najlepši purani, piščanci in petelini, kakor tudi najlepše sadje in drugo je romalo v grad. Pri vsem tem pa so se vedno bali, kdaj grof ali njegovi uradniki ne bodo več zadovoljni z njimi, in jih bodo zato brez obotavljanja pregnali iz hiše in iz zemlje.

Če sta toča ali zmrzal uničila pridelek, to grofa ni zanimalo. Obveznosti, ki so jih dolgovali za tisto leto, je prenesel na naslednje leto, nakar so morali spraviti skupaj dvakrat več dajatev kot navadno. Poleg tega, da je oče moral oddati grofovemu oskrbniku šest sedmin vsega pridelka, je moral za graščino opraviti tudi določeno število delovnih dni. Zaradi takega izkoriščanja, so stradali in hodili oblečeni v cunje, ter bosi vse leto. Ko je grof prihajal na svoje posestvo, je na graščini vihrala španska zastava, ker je bil španski državljan. Kadar se je peljal mimo, so se mu morali vsi globoko klanjati, v nasprotnem primeru bi jih ob prvi priložnosti izgnali s posestva.

Tako je Ivan dočakal začetek prve sv. vojne. V naše kraje so začeli hoditi Italijani. Stari ljudje so imeli veliko povedati o Kalabrežih, kako so nasilni in kako radi ropajo.

Niso se zavedali, da so na pragu dogodkov, ki jim bodo povzročili neizmerno gorje.

Pokalo je vedno bolj in bolj, nazadnje se je bojna črta ustavila na Sabotinu. Tako so se znašli v neposrednem zaledju italijanske vojske, ki je hotela prodreti čez Sočo. Italijani so pripeljali na desetine topov, jih postavili okoli njihove vasi in z njimi streljali kot obsedeni. Avstrijci so jim odgovarjali, padalo je vsepovsod..Medtem pa civilisti niso dobili nobene hrane. Živeli so predvsem od tistega, kar so bili naprosjačili od vojakov.

Tako so tik za italijansko fronto preživeli skoraj celo leto. Skoraj vse sosednje vasi so že zdavnaj izpraznili. Njih je doletela usoda izgnancev 18. aprila 1916 ponoči. Nenadoma so italijanski vojaki začeli vdirati v hiše. Prav nič jim niso dovolili vzeti s seboj. Odpeljali so jih v Furlanijo v Palmanovo. Tukaj so bili dejansko jetniki, ne begunci. Iz begunstva so se v domače kraje vrnili šele februarja 1919. Od njihovih domačij so ostale le gole stene. Nato so začeli obnavljati svoje hiše, tako da so za silo bivali v njih.

Leta 1921 so v svoji vasi ustanovili slovensko izobraževalno društvo, in Mikulin je bil med njegovimi ustanovitelji.

Kot najstarejši sin je moral takoj prijeti za delo. Zaposlil se je pri obnovi Gorice in se z zaslužkom za silo preživljati. Vsak dan je hodil 14 km daleč tja in nazaj. Zaradi slabega zaslužka so večkrat tudi stavkali. Spoznal je, da so delodajalci izkoriščevalci, kot nekdaj grofje.

Bilo mu je 21 let, ko so uradno postali italijanski državljani.. Pravice, pridobljene z Rapalsko pogodbo, je začela vlada uveljavljati prav pri vpoklicih slovenskih mladeničev. Septembra 1922 so jih pripeljali poln vlak, v glavnem Slovencev, na rimsko železniško postajo. Postal je vojak 82. pehotnega polka v Rimu. Septembra 1923 je odslužil vojaški rok in se vrnil domov, kjer je čedalje bolj naraščalo nezadovoljstvo z vladavino fašizma.

Leta 1924 se je zaposlil na občini na Dobrovem, kot pisar – odhodnik. V tej službi je ostal štiri leta. Bil je priča kako narašča nasilje nad Slovenci. Najprej so jim razpustili vsa društva in zaplenili njih imetje. Nato so ukinili pouk  Slovenščine v šolah, ter s preganjanjem prisilili učitelje, da so zbežali v Jugoslavijo, ali pa so jih premestili daleč v Italijo. Na njihova mesta so poslali zagrizene fašiste iz Italije. Vedno bolj pogosto so zapirali naše ljudi, jih pretepali in tudi ubijali, ženske so posiljevali, posamezniki so morali piti ricinusovo olje.

Leta 1927 pa se je tudi pri njih začelo govoriti o tajni slovenski organizaciji TIGR. Veselil se je organiziranega odpora proti fašizmu, zato si je želel postati član TIGR-a. In res  je nekega dne prišel k njemu tigrovec Avgust Šviligoj. Povabil ga je naj vstopi v TIGR, kar je z veseljem sprejel. Tako je v začetku leta 1927 postal član TIGR. Organizirani so bili v trojke. Poleg njega, ki je bil vodja trojke, sta bila še Ludvik Marinič in neki Kos. Imel je zvezo z Avgustom Šviligojem.

Med drugim je hotel TIGR razpresti mrežo zaupnikov po italijanskih uradih, pri policiji, karabinerjih in celo med fašisti. Ti bi poizvedovali o sovražnikovih naklepih in ugotovitve poročali svojim rojakom. Znano mu je bilo, da je imel TIGR na goriški policiji nekega Černetiča, ki je bil tam že pred 1. sv. vojno avstrijski policist. Leta 1929, ko je italijanska policija razkrila mnogo članov TIGR, so aretirali tudi Černetiča, in ga v zaporu tako mučili, da je za posledicami umrl

Tako mu je Avgust Šviligoj, po navodilih TIGR, dejal, naj zaprosi za službo pri italijanski policiji. Vložil je prošnjo v Gorici na policiji. Po enem letu vsestranskega preverjanja je prejel vabilo, naj se 1. junija javi v policijski šoli v Caserti. Tam se je šolal eno leto, nato je bil premeščen v Bologno, v politično policijo, kar ga je zelo veselilo, saj je fašistom veliko bolj škodoval, kot pa bi jim kje drugje. Spoznal je kako deluje policijski sistem fašistične kraljevine.

Julija 1929 je prišel v Italijo Ante Pavelić, poznejši ustaški poglavar Hrvaške. Fašistična Italija je na Paveliću gradila velike upe.

Načelnik je Mikulinu ukazal, naj poizkuša zvedeti o Paveliću kar največ. Najel je sobo v penzionu, v katerem je bival Pavelić. Zvrtal je luknjo v vrata, in štiri dni v sobi opazoval in prisluškoval kaj počenja Pavelić. Ker s TIGR- ni imel v tem času nobenih zvez, kar je razumljivo, saj so se o tem že vnaprej dogovorili, je skušal ugotovitve v zvezi s Pavelićem posredovati Jugoslovanskim oblastem. Toda njim ni kaj dosti zaupal, saj je prišel do ugotovitve, da kraljevina Jugoslavija ni dosti boljša od fašistične Italije, in da ne bi bili na boljšem, če bi se priključili Jugoslaviji.

Avgusta 1930 je že vedel za aretacijo stotine tigrovcev (okrog 800). Zaprli so tudi Avgusta Šviligoja, s katerim je imel zvezo s TIGR. Vedel je tudi to, da ima TIGR za zvezo med Trstom in Gorico neko žensko (Frančišek). Policija je to žensko dlje časa opazovala in zasledovala, ter tako ugotovila vse njene zveze. Te ljudi so nato začeli zapirati, nekateri so vse priznali in tudi ta ženska je nazadnje povedala vse kar je vedela. Tako se je začela veriga aretacij, ki je nazadnje pripeljala do velikega procesa v Trstu in več manjših.

Oktobra 1930 je zaprosil za krajši dopust. Kot vzrok je navedel, da ga še ni imel po končani šoli. Ko je prišel domov, je opazil, da naše kraje tare še večja revščina kot prej. Domačini so mu tožili, kako jih pritiskajo z davki, in da jih hočejo gospodarsko povsem uničiti. Obiskal je tudi Viljema Šviligoja, ki je bil tudi član TIGR. Pripovedoval mu je o vsem kar je bil zvedel pri policiji, posebno pa še o Paveliću in Mihajlovu. Šviligoj se je zanimal kje stoji Pavelićeva vila v Livornu in kakšni so varnostni ukrepi v kateri je bil ustaški štab. Mikulin mu je narisal načrt in mu dejal, kako bi on izpeljal atentat na Pavelića.

Konec 1930 ali v začetku 1931 sta dva tigrova resnično napravila atentat na Pavelića po njegovem načrtu. V vilo, v katerem je bil Pavelić s svojimi ustaši, sta vrgla bombo, policija pa je po nedolžnem zaprla dva srbska študenta, ki sta postopala po mestu.

V Bologni je najprej delal na prijavnem uradu, nato pa na uradu za nadzorstvo nad Italijani, ki so potovali po svoji državi. Nazadnje pa je prišel na urad za tujce, kjer so imeli evidenco nad vsemi tujimi državljani.

   V letu 1931 je hodil na različne patrulje ter aretacije, zasede in podobne akcije. Pošiljali so ga že tudi po raznih opravkih v druga mesta, predvsem za stražo fašističnim in drugim veljakom. Tako je varoval tudi Mussolinija.

Za cilj si je zastavil izkoristiti italijansko cenzuro, ter se tako seznaniti z ustaškimi skrivnostmi. Nato so ga poleti 1932 premestili v Rim k četi za zunanjo varnostno službo pri Mussoliniju. Premestitev ga je presenetila in mu podrla vse svoje upe, da še globlje prodre v ustaške skrivnosti. Mussolinija so stražili s kar tri vrste varnostnih organov: policisti, karabinerji in fašisti. Po vrnitvi iz Rima, je nekaj časa opravljal enake opravke kot prej, v začetku 1933 pa se je končno le uresničila njegova davna želja. Sprejeli so ga k pisemski cenzuri. Pisemska cenzura je bila tudi v fašistični Italiji uradno protizakonita in protidržavna, zato so zanjo vedeli le redki poštni uradniki.

Tako je imel pregled nad delom ustaškega glavnega stana, ki je bil še vedno v Bologni. Važnejše podatke si je na skrivaj zapisoval. Pri cenzuri je delal vse do oktobra 1934, do atentata na Jugoslovanskega kralja Aleksandra v Marseillu. Še vedno pa je osebno nadzoroval ustaško vilo v Bologni. Skozi okno je zagledal v sobi obilo različnega orožja. Kasneje je zvedel, da je bilo to orožje uporabljeno za atentat na kralja Aleksandra., in da je resnično prišlo v Marseille iz vile v Bologni. Prav tako so Kvaternik, Budak in Pavelić napravili načrt za atentat z vednostjo italijanskih fašističnih veljakov prav v Bologni. Italijanske oblasti pa so pomagale spraviti orožje čez mejo v Francijo.

Precej kasneje je zvedel za imena te trojke, ki so izvršili atentat. Ženska je bila Kata Devčić, njen brat Kruno Devčić in Ante Godina s Sušaka. Francoske obveščevalne službe so zvedele kdo je organiziral atentat in pritisnile na Italijo naj zaprejo Pavelića. Tako so konec oktobra 1934 Pavelića v Torinu zaprli.

Marca 1935 je bil premeščen v Torino k generalnemu inšpektorju ministrstva za notranje zadeve Ercole  Conti-ju.Ta ga je dodelil za zaščito in nadzor Anteja Pavelića. Ko je bil Pavelić v zaporu, ga je hodila žena obiskovat vsaki dan, in mu dajala tajna sporočila v njegovo hrano. Vsa ta sporočila je Mikulin zasegel, zaradi tega je Pavelić začel gladovno stavko, nakar so ga morali po enem tednu premestiti v senatorij Moncaglieri. Mesec dni zatem, ko je bil Pavelić v senatoriju, je bil dodeljen kot Contijev uradni prevajale. Sčasoma je postal njegov najbližji osebni zaupnik. Večkrat je bil navzoč kot tolmač pri razgovorih med Contijem in ustaškimi poglavarji. Tako je imel popoln pregled nad delovanjem ustaške emigracije. Italija je namreč pričakovala razsulo v Jugoslaviji. Takrat bi poslala v državo svoje ustaške gojence. Tudi z Albanci so kovali podobne naklepe kot z ustaši. V tistih časih je Pavelić imel v Italiji tako plačo kot nihče izmed ministrov.

Po sporazumu o ustaših med Cianom in Stojadinovićem je prišel v Italijo uslužbenec Jugoslovanskega notranjega ministrstva neki Srb iz Beograda. Uradno bi moral nadzorovati izvršitev sporazuma. Mikulinu je povedal, da je prišel v Italijo samo zato, da bi navezal stike z njim, in da ga v ta namen pošilja veleposlaništvo. Povedal mu je vse kar je vedel o ustaših, tudi to, da je njihov razpust samo navidezen. Med drugim sta govorila tudi o vprašanju primorskih in istrskih Slovencev.

Čez mesec dni ga je v Pisi obiskal Vladeta Miličević, uslužbenec rimskega veleposlaništva. Mikulin mu je povedal svoje dvome o izvajanju sporazuma. Kasneje mu je sproti sporočal vse bolj važne podatke. Miličević mu je obljubljal, da bo njegova opozorila sporočil na pristojno mesto, toda vse je ostalo pri starem. Vse zaman. Vedno bolj ga je jezilo, da jugoslovanske oblasti na njegova poročila nič ne ukrenejo in da sploh mirno gledajo naraščanje ustaške dejavnosti. Čedalje več popolnoma točnih podatkov jim je prek Miličevića pošiljal o posameznikih v državnem in vojaškem aparatu, ki so bili dejansko agentje in vohuni ustašev, s tem pa tudi Nemcev in Italijanov. Niso bili to samo podatki, tudi dokazi, pa spet nič. Tako je spoznal, da je v Jugoslaviji nekaj gnilega, in zato leta 1941, ko je Jugoslavija razpadla, ni bil preveč presenečen. Razpad Jugoslavije je povezoval s korupcijo in gnilobo, ki jo je videl v njenih vrhovih.

Nekega dne so iz Nemčije dobili zelo točne načrte utrdb na jugoslovansko-italijanski meji. Po načinu izdelave in drugih okoliščinah je sklepal, da jih je lahko izročil nihče drug kot sam general Rupnik. V načrtih o utrdbah, zarisanih na vojaškem zemljevidu, so bili celo nasveti, s kakšnimi granatami je treba streljati na posamezne bunkerje, da jih bodo prebile. Poročal je o vseh podrobnostih Miličeviću, pa spet ni bilo nič. Več ali manj so vsa poročila govorila o tem, kako je Jugoslavija tik pred polomom in kako so vsi Hrvati vneti za ustaštvo.

Marca 1941 je Jugoslavija pristopila k trojnemu paktu. Takoj je ocenil ta dogodek kot izdajstvo v škodo primorske.

Mikulin je bil živčno hudo izčrpan, saj več let ni imel niti enega prostega dne. Stalna živčna napetost, v kateri je živel zaradi dela za jugoslovansko obveščevalno službo, se je že začela kazati. Med službo pa je tudi napredoval. Postal je brigadir, kar je predzadnji najvišji čin pri karabinerjih.

Dne 2. novembra 1941 je prejel potni nalog za potovanje v Ljubljano, kamor je bil premeščen na lastno željo in po službeni potrebi. Vedel je da odhaja v volčji brlog in da je njegova glava v torbi, toda klicalo ga je sovraštvo do fašizma in ljubezen do naših ljudi, ki so se pogumno bojevali proti fašizmu.

Postal je vodja oddelka politične policije ljubljanske kvesture. Mnoge naše ljudi so izpustili iz zaporov zaradi njegovega prizadevanja. Za mnoge je enostavno uničil prijave. Našel je seznam komunistov in pripadnikov drugih naprednih strank, ki jih je bil Hacin tako skrbno zbral in dal Italijanom. Marsikaj je ukradel in uničil, še preden je prišlo na njegovo mizo, da bi tako s sebe odvrnil vsak sum. Včasih je pravočasno uničeval ovadbe, ki še niso bile vpisane v delovodnik, včasih je nalašč popačil priimek, ime ulice, hišno številko, včasih pa je tudi prizadetega neposredno obvestil.

Zvedel je, da namerava komandant fašističnega bataljona major Bassano napraviti v tovarni Saturnus pravi pokol, ker so nosili v tovarno vsako soboto kakih 100 izvodov poročevalca. Še isti večer ,je Mikulin  posredoval te informacije Alojziju Ajdišku, o katerem je vedel, da dela v ilegalni tiskarni. Ko so fašisti naslednji dan vdrli v tovarno, niso našli nikogar, ker so že pred eno uro vsi odšli domov. Tako je rešil mnogo naših življenj.

Začel je iskati stike z Ljubljančani, da bi se povezal z OF. Nazadnje je tako obiskal tudi Rada Simonitija, ki je bil navdušen za OF. Z njim in njegovo skupino se je sestajal najmanj dvakrat tedensko. Nazadnje je celo vodstvo OF oziroma VOS spoznalo kaj počne.

Ko je padel fašizem so po njegovem predlogu, pred prihodom Nemcev požgali ovadbe in zaslišanja, nato so se lotili še arhiva. Izpustili so vse jetnike iz policijskega zapora, nato so šli v Šentpetersko vojašnico in izpustili vse, ki so jih tam našli.

Odpravil se je k Simonitiju, da bi se z njim zmenil za odhod v partizane. Dobila sta se na Goli, kjer so ga dodelili Šercerjevi brigadi. Nato so ga začasno dodelili Ljubljanski brigadi in kot borec je sodeloval v napadu na Turjak. Pri Cerknici so se vključili v Gradnikovo brigado. Odšli so na primorsko, mimo Razdrtega na Nanos. Tam je odšel v 30. divizijo, ki je odhajala v Benečijo. Bil je v 1. bataljonu Gregorčičeve brigade. Čez nekaj časa se je zatekel v Briško-beneški odred, ki je bil pravkar ustanovljen.

V štabu so zvedeli kaj je počel pri italijanski policiji in ga takoj povabili na delo v obveščevalni center. Vedel je že, da vedo zanj tudi Nemci in fašisti. Videl je lepake, ki so obljubljali vsakomur, ki ga izroči živega ali mrtvega 25.000 lir. Zato ga je nek grajski oskrbnik izdal karabinerjem. Prišlo je kakih deset Nemcev in Mongolov ponj in ga odgnali proti Medani. Bil je že pred zidom da bi ga ustrelili, pa so si premislili. Naslednji dan so ga z vlakom odpeljali v Gorico v zapor. Iz Gorice so jih peljali v Videm, a je že v Gorici med pretepanjem izkoristil zmedo in skočil v prvi vagon za v Celovec. Po dobrem tednu so jih odpeljali v tovarno akumulatorjev v Bistrico na prisilno delo. Tudi tam ni bil dolgo. Neka kmetica je prišla prosit, če bi ji dali nekoga, ki zna nemško in ki je vešč kmečkega dela. Prijavil se je, saj je upal, da bo lahko pobegnil, kar je tudi storil. Ujetnik je bil štiri mesece, nato je prišel v zahodno-koroški odred. Tam je postal obveščevalec. Septembra 1944 so ga poslali v Ziljsko dolino na obveščevalni center 4. sektorja z imenom Stern. Tam je preživel vso zimo z domačimi partizani. Ob koncu vojne pa se je znašel na Boroveljskem mostu, kjer je padlo toliko naših. Na angleškem tanku se je pripeljal v Celovec, zdelo se mu je, da je bil prvi.

Lahko smo ponosni na našega rojaka Mikulin Ivana, ker je škodoval sovražniku na tako občutljivem kraju kot je bila fašistična policija, pri tem pa rešil veliko naših ljudi pred smrtjo, ali pred izgnanstvom, in da je po svoje prispeval k naši svobodi, kolikor je pač mogel.