Knjiga Vmesni čas, ki jo je izdal Miha Brejc, je izšla leta 1994. To je, tik preden je srbska KOS znova prevzela nadzorstvo nad Slovenijo. Knjiga je pričevanje prav o tej tajni službi, zato je gotovo, da pozneje ne bi mogla več iziti. Njen podnaslov je: Varnostno informativna službe in nastajanje nove slovenske države 1990 – 1993. Posvetilo na začetku pa je: So tudi pošteni pripadniki Vrnostno-informativne službe. Njim je posvečena ta knjiga.
…Povsem točna je bila ocena, da bo JA, kljub odhodu iz Slovenije, močno pospešila aktivnosti svoje obveščevalne in protiobveščevalne službe. Kosovce smo poznali. Tako rekoč vse smo “poslikali in rentgenizirali”, novih obveščevalcev JA pa še nismo poznali. Logično je bilo, da bo JA v slovenskem prostoru pustila svoje agente in širila krog sodelavcev čim bliže vrhovom odločanja. Analizirali smo kadrovsko stanje v slovenski državni upravi in službah parlamenta. Pestra nacionalna struktura uslužbencev in celo višjih upravnih delavcev nas je spravljala v obup. Kaj storiti? Obvestil sem Bavčarja, da pripravljamo, seveda v zelo zaprtem krogu znotraj Visa, akcijo preverjanja vseh oseb, ki so blizu centrom odločanja ali hrambe dokumentacije. Potrebujemo le soglasje najvišjih vrhov, da ne bo potem”kakšnega sranja”., kot se je slikovito izrazil eden mojih izkuenih sodelavcev Kljub vsem prizadevanjem se napa akcija ni daleč premaknila. Kdo ve, kako je danes?
“Včasih je luštno blo” (sedijo od leve na desno: prvi, tretji in četrti): polkovnik Miladin Nedović, namestnik KOSa Ljubljanskega korpusa, polkovnik Emin Malkoć, načelnik KOSa Ljubljanskega korpusa, in Vinko Beznik, takrat poveljnik specialne enote policije
Proti koncu septembra 1991 so naši srbski viri poročali o akciji diskreditacije vodilnih politikov v Sloveniji. Do nas je prišla (dez)informacija, da JA pripravlja dokumentacijo o stikih Drnovška z ameriško službo Cia, da razpolaga z zanimivimi posnetki dr. Drnovška iz njegovih beograjskih časov, skratka, JA je nameravala storiti nekaj podobnega kot v primeru “filma” o generalu Špeglju. Znan srbski politik slovenskega rodu je dejal, da Slovenija nima pojma, kaj je visoka politika. Kmalu zatem smo dobili sporočila, da so Srbi že davno prej, “ko se Slovencem še niti sanjalo ni o odcepitvi”, začeli gonjo proti Smoletu (“Smole-dole”) in Kučanu, ker so vedeli, da jima bo tako ugled v Sloveniji zrasel, oni pa hočejo ravno to, ker ju lahko “držijo” zaradi njunih veselih trenutkov v Beogradu….
Poučno branje torej, tudi za današnji čas. V bistvu se stanje od takrat, ko je knjiga izšla, ni spremenilo. Kvečjemu še poslabšalo, kot nam kaže najnovejši škandal v zvezi z agencijo SOVA, ki je nasledila VIS. Primer s Kučanom in Smoletom nam tudi razkrije, kako tajne službe namerno ustvarjajo “žrtve” iz njihovih sodelavcev, zato da jih naredijo v javnosti priljubljene. V primeru Milana Kučana se jim je zadeva res posrečila. Postal je neke vrste junak pri osamosvajanju Slovenije, čeprav je bil proti osamosvojitvi. Res se je treba vprašati, koliko časa še bo Balkan s svojimi strukturami – tiskom, tv, prišepetavci – vodil za nos Slovence, ki so premalo pozorni na zakulisno dogajanje?
