Slovenska uršulinka in njeno sporočilo
m. Elizabeta Kremžar
1878 – 1954
Njena duhovna poezija, edinstven
prispevek v zakladnico slovenske kulture
Ivanka Kremžar se je rodila leta 1878 na Viču pri Lublani kot najmlajša v družini osmih otrok. Oče je bil kovač. Takrat je bilo mogoče z Viča še videti kupolo uršulinske cerkve sv. Trojice sredi Lublane. Pogled nanjo je malo Ivanko vedno razveseljaval. Bilo je, kot da bi napovedoval potek njenega bodočega življenja. Njena družina je bila globoko verna. Ko ji je bilo šest let, je šla v osnovno šolo k uršulinkam. V šolo je z Viča ob vsakršnem vremenu hodila peš. Že v osnovni šoli si je želela postati nuna.
Nagnenje do pesništva je začutila že v višji šoli. Napisala je pesem »Vigred« in jo zaupala svoji učiteljici m. Stanislavi Škvarča. Učiteljica je njeno pesem pohvalila in jo spodbudila, naj napiše še druge. In res je Ivanka pod duhovnim vodstvom m. Stanislave že kmalu obvladala ritem in rimo in začela zoreti kot pesnica. Obenem pa je nenehno poglabljala tudi svoje verno doživetje. V molitveniku »Presv. Srce Jezusovo« je našla lepoto, bogastvo in srečo. Takrat je za vedno stopila na pot hrepenenja po Bogu.
Mlada Ivanka je postala kandidatka za redovnico. Vsako jutro, preden je zazvonil šolski zvonec, je bila že pri maši pri Frančiškanih. Tam je bil tudi njen spovednik p. Hugolin Sattner, skladatelj in globoko duhoven človek. Postal je njen duhovni vodja, Leta 1894 je Ivanka končala nižjo šolo in napisala svojo novo pesem: V njej polaga svoje srce Jezusu na oltar in vstopa v njegovo službo, ki ji pomeni goreč dar.
Lublana, uršulinska cerkev sv. Trojice, dograjena 1726. Še bolj kot njen veličasten barok je bila cerkev simbol slovenske cerkvene in narodne prosvete za Lublano in Slovence.
Leta 1900 je papež Leon XIII. posvetil človeštvo Srcu Jezusovemu. Istega leta je tudi Ivanka Kremžar položila redovne zaobljube in postala uršulinka, članica reda, ki ga je ustanovila svetniška Angela Merici. Prejela je redovno ime mati Elizabeta. Takrat so uršulinke nazivali še ”matere”, danes jih nazivajo “sestre”. Njena največja želja je bila poučevanje in vzgoja mladine. Postala je učiteljica in je poučevala slovenščino. Dekleta so jo imela zelo rada.
Toda pravi instrument njenega duhovnega sporočila je ostajala poezija. Svoj pesniški dar, ki ji ga je naklonil Bog, je izrabila do kraja. Pesmi so kar vrele iz njene duše, človeku je odpirala nova in nova polja duhovnega doživetja. Mnoge izmed njenih pesmi so navdihnile skladatelje, uglasbili so jih v čudovite cerkvene pesmi. Tako p. Hugolin Sattner OFM, Alojzij Mav, Vinko Vodopivec, Jakob Aljaž, Stanko Premrl, Matija Tomc, Franc Kimivec, m. Eleonora Hudovernik… Njene pesmi so naravnost izžarevale melodijo, ki je klicala po pevski uglasbitvi.
Njene uglasbene pesmi so cerkveni zbori izvajali z velikim navdušenjem po vsej Sloveniji. Besede kot tudi napev preveva enkratno doživetje, ki ga je bila m. Elizabeta sposobna na svoj način izpovedati. Takole se začenja prva kitica njene pesmi “Rožnovenska”, ki jo je uglasbil Alojzij Mav.
Mati moja, venec pletem,
venec rož za tvoj oltar.
belih, rdečih, žarno zlatih,
zvijem v venec, tebi v dar.
Njena ženska duša razodene vso občutljivost za lepoto in za doživetje: bele rože pomenijo brezmadežnost Marije, rdeče njeno trpljenje, zlate pa so žar njene krone. Poslušanje te pesmi je izredno mistično doživetje. Še in še bi Rožni venec poslušali in doživljali njegove skrivnosti.
Rožnovenska Marija. - Rožni venec spada med najlepše molitve katoliške Cerkve. Molitev obsega tri dele, ki se nanašajo na Kristusovo življenje: ta veseli (rojstvo) del, ta žalostni (trpljenje) in ta častitljivi (vstajenje). Pred vsakim delom, ki ga sestavljajo skrivnosti, so tudi prošnje. Pri častitljivem delu npr. prošnja, naj Kristus vodi naše misli, naše besede in naša dejanja… Rožni venec je m. Elizabeta molila vsak dan.
Pesmi m. Elizabete so po svoji sestavi preproste, saj pesnica ni iskala posebnih poetičnih oblik. Mogoče jih kritika prav zaradi tega ne uvršča na kako pomembno raven v slovenski poeziji. Toda ne oblika, temveč njihova duhovna struktura in doživetje je tisto, kar jim daje visoko vrednost. Vzrok prezrtja poezije m. Elizabete s strani kritike, ki je bila najprej v rokah liberalnih in nato komunističnih in sedaj postkomunističnih krogov, je nedvomno v tem, da je pesnica redovnica in da so njene pesmi porojene iz globokega vernega doživetja. Duhovno sporočilo, ki veje iz njih, je naravnost veličastno, notranje doživetje enkratno.
Leta 1916 je izšla zbirka njenih pesmi z naslovom “Iz moje celice” in je imela med ljudmi, predvsem med mladino, izreden odmev. Ljudem so njene pesmi predočale srečo v življenju, v povezavi z molitivijo in Bogom. Njihovo sporočilo je bilo to, da je tisti, ki ima vero, našel smisel svojega življenja. In res je sporočilo, še zlasti potem, ko so bile pesmi uglasbene in so postale del cerkvenega petja, doseglo široke slovenske množice. Sporočilo je preko melodije presunjalo dušo in srce.
Njen Biser
Skladatelj Vinko Vodpivec je njeno pesem za naslovom Biser zložil v krasen napev. V pesmi se menjavata solo sopran in solo alt, ki potem kot duo zaključita kitico. Sporočilo pesmi – biser je sv. Hostija – in napev, ki se preliva skozi čiste ženske glasove, zadene najbolj občutljivo točko v človekovi človekovi duši. Odnese nas v višave, tako da nam vsak za nekaj trenutkov predoči nebesa in angelske zbore. Biser je zgodnja krščanska prispodoba Kristusa, ker prinesen iz globin morja odseva luč. In tudi sam Kristus je Luč, neskončna lepota čiste duhovnosti, ki človeka na znotraj in na zunaj odvobodi in povsem prenovi.
Našla sem biser neskončne lepote,
takih ne zmore globina morja,
nima ga zemlja enake krasote.
nima ga zvezdna višina neba!
Nima enakega krona kraljeva,
žezlo nobeno, noben diadem.
V prstanu nikdar enak ne odseva;
drag, nadvse drag je mojim očem.
Biser sem našla!
Pri sveti daritvi je zablestel iz maziljenih rok.
Vse ga slavilo je v tihi molitvi,
tisoce angelov stalo je krog.
Njeno duhovno sporočilo “Našla sem biser neskončne lepote” je pomenilo sv. Hostijo in notranje doživetje. Preko njene poezije so tudi ga našli in ga najdejo tudi številni drugi.
Biser sem našla!
Maziljena roka je položila ga v moje srce.
Sreča neskočna, odlika visoka,
himne veselja mi v duši done.
Biser je ležal na zlati pateni
serafov zbori strmeli so vanj;
ko bi dosegli po želji iskreni,
angeli bi me zavidal zanj!
Našla sem biser!
O, zdaj sem bogata!
Vedno nanj mislim, ga nosim s seboj
Kaj so mi krone, kaj žezla so zlata?
Blažena hostija biser je moj.
Večina njenih pesmi, kot so objavljene npr. v zbirkah “Moj ideal”ali “V svitu svete hostije”, se nanaša na Kristusa. Pesem Biser je le eden izmed mnogih primerov njenega duhovnega in notranjega doživljanja, ki ga je razodevala slovenskim ljudem. Simbolika bisera se sicer že dolga stoletja nahaja v verskem izročilu Katoliške Cerkve. Toda Slovencem ga je njena poezija še toliko bolj približala.
Posvetitev presv. Jezusovemu Srcu
Leta 1908 je na duhovnih vajah slišala o Srcu Jezusovemu in je sklenila, da mu bo delala veselje z dobrimi zgledi. Vsak dan je molila pri maši: “Moj Jezus, rada bi učila ljudi, da bodo namesto soncu naredili veselje tebi.” Napisala je tudi premišljevanje z naslovom Bog, vir veselja. Rokopis pa je obležal pozabljen in je izšel šele leta 1964, po njeni smrti
Trpljenje tudi njej ni bilo prihranjeno. Za njeno duševeno trpljenje ne vemo, njeno telesno pa je bilo nekaterim znano. Nekoč, ko je bila ravnateljica učiteljišča, je zbolela na jetrih in je bila že na pragu smrti. Toda stanje se ji je nenadoma izboljšalo. V trpljenju je njena osebnost še bolj dozorela. Trpečim in potrebnim je vedno pomagala.
Moči za to je črpala iz molitve. Molila je Rožni venec, tudi po večkrat na dan. Molila je cele ure pred tabernaklom. Listina Moja lepa pot odkriva njeno bogato duhovno življenje. Njeno češčenje sv. Rešnjega Telesa je bilo tesno povezano s češčenjem presv. Srca Jazusovega, simbola božje Ljubezni in Milosti.
Njeno češčenje je bilo še posebej namenjeno Devici Mariji, ki ji je posvetila veliko svojih pesmi. Njihova zbirka je izšla pod naslovom Slava božji Materi v Celovcu leta 1969. Ena od njih je tudi “Ko pride majnik čez ravni”, ki jo je uglasbil Vinko Vodopivec. Cerkveni zbori jo prepevajo v maju, Mariji posvečenem mesecu.
Leta 1938, ko je bila blažena Ema, slovenska kneginja, razglašena za svetnico, je bila m. Elizabeta tako nadvušena, da ji je posvetila dolgo pesnitev z naslovom “Sveta Hema, korotanski biser”. V pesnitvi je naglasila njene slovenske korenine. Bila je izredno srečna, ker smo Slovenci dobili svojo svetnico.
V njenih pesmih kot je npr. „Zemlja slovenska“, se razodeva močno slovensko čustovanje., ki pa nikakor ni narodnjaško, temveč duhovno. Slovenska pokrajina s polji, gozdovi, gorami, vasmi in ljudmi, je čudovita duhovna krajina. Njeno božjo podobo je tudi m. Elizabeta dojela v polni meri. - Podobno kot mladec, pesnik Lojze Grozde, ali že v stoletju poprej slikar Marko Pernat, in še toliko drugih slovenskih ustvarjalcev. Vsak na svoj način, in z njimi tudi množica slovenskih ljudi, ki so znali njenemu duhovnemu sporočilu prisluhniti.
Zamolčana, vendar ostaja med nami
Jugoslovanski (velesrbski) komunistični režim si je še posebej prizadeval, da bi ubil slovensko pesniško in duhovno sporočilo. Za časa Jugoslavije poezija m. Elizabete ni smela na dan. Raziskovanju življenja in dela avtorjev, ki so bili v komunističnem režimu zamolčani ali politično celo prepovedani, se je zadnja leta Juge posvečal bibliograf France Pibernik. Dalo se je takrat objaviti že marsikaj »prepovedanega«. Izdali so npr. poezijo domobranskega pesnika Franceta Balantiča. Nikakor pa ne karkoli o mladcu Lojzetu Grozdetu, ki so ga komunisti na Mirni zverinsko umorili... Prav tako ne kake zbirke pesmi m. Elizabete Kremžar, uršulinke.
Tudi po razglasitvi samostojne Slovenije je m. Elizabeta ostala še naprej zamolčana. Omenjeni Pibernik je leta 1991 izdal dokaj odmevno knjigo Jutro pozabljenih (1991). Vsebuje stvaritve zamolčanih slovenskih ustvarjalcev, zlasti v zdomstvu. Toda pesmi m. Elizabete s tudi v tej knjigi izpuščene. France Pibernik je očitno stal še naprej pod nadzorstvom jugoslovanske (srbske) strani, ki sovraži vse, kar je katoliškega. Sramuj se, Pibernik!. slovenske uršulinke so šele po več letih so izdale knjigo Žuborenje, v kateri so objavile poezijo uršulinskih sester, ki jo uradna (beri: kosovska!) Slovenija še vedno zamolčuje.
Obsežna knjiga z naslovom “Žuborenje”, ki je izšla leta 2004, prinaša poezijo slovenskih uršulink. O njej pričajo o njej arhivski viri in izročilo reda, ki je leta 2002 praznoval 300-letnico prihoda v Lublano. Urednica je v pripravo vložila veliko truda in osebne zavzetosti. Dokazala je, da so te redovnice znale svoja duhovna doživetja in spoznanja preliti v poetično govorico in duhovno sporočilo.- Objavljene pesmi so prišle na knjižni trg ob 50-letnici smrti največje med njimi, m. Elizabete Kremžar. Predstavljene pa so še naslednje sestre: Stanislava Skvarča, Aleksandra Hreščak, Jerneja Humar, Ireneja Rabič, Krista Povirk, Angela Kogelnik, Andreja Godnič, Metka Potočnik, Tatjana Car in Snežna Večko. Pesmim je dodana študija Slovenska uršulinska poezija, kjer je opisan “ožji kulturni kontekst” in podana analiza poezije posameznih avtoric, še posebej s. Elizabete Kremžar.
Na našem spletu objavljamo članek o m. Elizabeti tudi zato, da opozorimo na krivico, ki ji jo delajo vsa desetletja po njeni smrti. Zato, da opozorimo na diskriminacijo in sistematično zamolčavanje njenega dela, samo zato, ker gre za versko in cerkveno poezijo. V tem primeru se tudi klika, ki se že dolga leta financira preko Nove revije, in (lažno) opozarja na “človekove pravice”, vse do danes ni oglasila. Očitno ji tega ni pustil njen pravi gospodar, srbska KOS. Toda poezija pesnice uršulinke spada prav tako v slovensko kulturno in duhovno dediščino, kot spada poezija vseh drugih, ne glede na njihov osebni nazor. In ne glede na to, ali so bili partizani, domobranci, duhovniki, kot tudi komunisti, npr. Kajuh, Prežihov Voranc, Anton Ingolič… Goriški panterji smo vsem hvaležni za njihovo človeško in duhovno sporočilo, ki je in ostaja pomemben del kulturnega bogastva Slovencev. Hvaležni samo jim za njihov spodbuden klic
Goreti hočem sebi, novim dnevom!…
Naj bom še dolgo bakla nema,
ki potnikom samotnim v noč gori!
( France Balantič)
Kadeča bakla sem in moral bi svetiti,
oblij me z voskom večnih plamenic…
(Odon Peterka)
Našla sem biser neskončne lepote…
(m. Elizabeta Kremžar)
Kako čudovite besede! Prihajajo prav iz srca! Ne, Balkan in njegovi lakaji tega enkratnega sporočila ne zmorejo dojeti. Zato ga, ne samo ignorirajo, temveč tudi sovražijo. Hoteli bi ga ubiti, a ga ne bojo! - Res je sicer, da v mišljenje in doživljanje naše mladine nenehno vcepljajo tuje senzacije in jim prikrivajo slovensko duhovo bogastvo. Res je tudi, da se vsled tega dajo mnogi mladi takšnim senzacijam zvabiti. Toda, tudi med njimi je še vedno dovolj takšnih, ki so kulturno in duhovno sporočilo slovenskih ustvarjalcev dojeli in ga bodo ohranjali naprej. Razni Piberniki, liberalne “akademij”, pa srbska KOS in njeni plačanci ga nikakor ne bodo ubili! Sapienti sat!
