Svetogorska Kraljica
Maj, Marijin mesec
njegovo duhovno sporočilo
Pobožnost do Marije, Matere božje, je slovenskim ljudem že dolga stoletja, pravzaprav že od samega pokristjanjenja, življenjski vsakdan. Mesec maj pa je še posebej posvečen Marijinemu češčenju, ki je postalo del duše našega naroda. Na Primorskem so se naši nonoti še dobro spominjali, kako so v težkih razmerah pod fašizmom lahko samo še po cerkvah doživljali bogato slovensko duhovno izročilo v petju in molitvi. In tudi, kako primorski duhovniki so v tem času vztrajali in našim ljudem ohranjali duhovno dediščino. Ko je fašizem v 30. letih po vsem Primorskem zatrl vsakršno obliko slovenske prosvete, je samo še po naših cerkvah odmevala čudovita slovenska pesem. Izdane so bile zbirke cerkvenih pesmi, za katere je največ besedil napisal Filip Terčelj, uglasbil pa jih je Vinko Vodopivec.
Ta dva duhovnika sta vse svoje življenje in delo posvetila primorskim ljudem, zato da so v času fašističnega terorja ohranili vero in slovenstvo. In ne samo onadva, temveč vsa primorska duhovščina. Vsled tega Goriški panterji, ne glede na vprašanje vere ali nevere, ne moremo in tudi nočemo prezreti njihovega ustvarjanja in kulturne dediščine, ki so nam jo v tistem času ohranjali in ohranili. Naše cerkve so bile v času fašizma prava žarišča slovenske duhovnosti in zavesti.
Čas preiskušnje - Naši nonoti pa se spominjajo tudi povojnih let, ko je jugoslovanski komunistični režim teroriziral verne ljudi na Primorskem. Spominjajo se prav dobro, kako so jih “miličniki” ovirali pri romanjih na Sveto goro; kako so jih režimovci šikanirali pri cerkvenih slovesnostih, zlasti pri birmah… Da potem ne govorimo o nasilju nad vernimi na delovnem mestu… Neko ženo, ki je tam v 50. letih skrivaj prinesla čez mejo nekaj rožnih vencev in jih razdelila še drugim, so ovadili in jo gnali pred sodišče… V takšni podobi se je primorskim ljudem predstavila “Jugoslavija” in njen stalnistični, komunistični in velesrbski režim.
Teror nad primorskimi ljudmi ter njihovo vero in vestjo je bil neznosen. Številni mladeniči so bežali čez mejo v Italijo in odhajali potem naprej v Francijo, Avstralijo in Kanado. Primorske vasi, kjer je nekoč cvetelo življenje, so postajale zapuščene. Takšna je bila “osvoboditev in priključitev Primorske k Jugoslaviji”, ki so si jo primorski ljudje za časa fašizma predstavljali kot njihovo odrešitev. Mnogi so po vojni pred terorjem klonili, postali orodje jugoslovanskega režima in celo njegovi vohuni. Kar so pri tem slabega naredili, se jim je povrnilo in se jim še bo! Žal, tudi njihovim otrokom in vnukom.
Naši primorski ljudje so tudi pod drugo okupacijo, pod Jugoslavijo, našli pravo uteho v notranjem doživetju in v duhovnosti cerkve. To jim je dajalo moči, da so vztrajali pod primitivnim komunističnim nasiljem balkanskega tipa, ki je trajalo dolga desetletja. Vztrajali, vse dokler se jugokomunizem v 80. letih ni povsem izvotlil in se zrušil sam vase. Toda slovenstvo, ki ga je pod pretvezo “internacionalizma” zatiral, in z njim slovensko cerkveno življenje, ga je preživelo.
Res je, postkomunistične in postjugoslovanske (velesrbske) sile si sicer še vedno priprizadevajo, da bi ga zlomile. Zlomile predvsem njegovo verno izročilo in sporočilo. Ne bo jim uspelo! Ti roj, ki noč in dan prežiš, da brata v past bi ujel, ti smrti v zanke se vloviš, prah bodeš in pepel! (Simon Gregorčič). Marija bo tudi postjugoslovanski kači glavo strla! - Vse to in še toliko drugega nam prihaja na misel v maju, Marijinem mesecu, ki ga najbolj zaznamujejo njegove večerne pobožnosti, šmarnice.
Čudovita je Marijina procesija z molitvijo in petjem marijanskih pesmi. Kaj takega je mogoče doživeti samo v Sloveniji.
Šmarnice – Izmed starejših se mnogi spominjajo, kako so še kot otroci hodili k večernim šmarnicam. Trajale so ves mesec maj. Tako odrasli kot otroci so jih udeleževali z velikim vesejem. Šmarnice so sestavljale: uvodna pesem, kratka pridiga oz. duhovni nagovor, Marijine litanije, pogosto pete z odpevi, in na koncu blagoslov. Vse v pravem slovenskem doživetju. Papež Janez Pavel II., ki je med svojim obiskom v Sloveniji prisostvoval našim šmarnicam, se je doživetja ob njih spomnil še po kakem letu, in med svojim nagovorom vernikom na Trgu sv. Petra omenil: Rad bi še enkrat doživel šmarnice, kot sem jih takrat v Lublani. - Kako so se naši ljudje počutili, potem ko so po šmarnicah duhovno prenovljeni odhajali domov, nam priča naslednji zapis.
…“Skrivnosten je majniški večer. Na nebu žare biseri migljajočih zvezd. Po sočnih tratah in mladem žitnem silju ubirajo svoj nočni spev črički, po cvetočih jablanah in hruškah žužljajo hrošči in se spreletavajo šentjanževe muhe (kresnice); v grmovju žgoli slavček in tudi vaški potok pošumljava in poživlja mehki božajoči majniški večer. Vse stvarstvo je kakor čudovita kitara, polna lepih melodij, ki spremljajo molitev in petje verne soseske. Vsa je kakor ena družina, zbrana okrog nebeške Matere Marije, pod katere varstvo se zateka. Zlasti lepe so šmarnice ob nedeljskih večerih, ko so pete litanije…” (Metod Turnšek).
Iz doživetja v Marijinem mesecu so se porodile številne majniške pesmi. Iz njih odsevata pravo slovensko doživetje in duhovnost. Žal jim naša teološka veda vse do danes ni namenila ustrezne pozornosti. Iz bogate zbirke naših majskih pesmi smo z vzorec izbrali tri, ki jih lahko jih poslušate, če kliknete na naslove, ki jih tukaj spodaj navajamo :
Že slavčki žvrgolijo (Josip Pavčič)
Smeji se maj (Emil Hochreiter)
Marijino sporočilo - V goriški okolici so kar tri Mariji posvečene božje poti: Žalostna Mati božja na Mirenskem gradu, Karmelska Mati božja na Kostanjevici in Marija Kraljica na Sveti gori. Tudi na briškem obrobju se dviga njena Stara gora... Vse te božje poti so tudi danes deležne velikega obiska romarjev, ki se v življenjskih težavah in s tihim zaupanjem zatekajo k Mariji za priprošnjo. Za uslišanja se tudi zahvaljujejo: npr. za telesno in duševno ozdravljenje, za pomoč v stiski,… starši prosijo za srečo svojih sinov in hčera; mlad zakonski par se zahvaljuje za srečo in veselje, ker se mu je rodil tako zaželjen otrok… Vse to je preprosto in vendar tako zelo človeško. Nikakršna javna, a dejansko vendarle izredna senzacija, ki jo v pozornosti do naših ljudi in njihove usode tudi mi prav dobro vidimo.
Marijino svetišče na Sveti gori
Notranje doživetje, ki prihaja iz njhove vere in jih oblikuje v dobrem in poštenem, je dragocena duhovna vrednota. Verjetno najbolj pomembna izmed tistih vrednot slovenstva, v čigar obrambo so proti tujemu sovražniku pogumno stopili v boj naši tigrovci, partizani, domobranci, prekomorci... Tudi primorske ženske so doprinesle svoj delež v ohranjanju naših družin, ki so vztrajale v slovenstvu. Mnoge od njih so kot dojilje odhajale v daljni Egipt, zato da so z zaslužkom reševale osiromašene primorske domove. V svoji stiski so se priporočale Svetogorski Kraljici. K njej so se obračali številni ljudje iz primorskih vasi, ki jim je jugoslovanski režim uničeval dom in obstoj in so morali v svet.
Marijino češčenje je bilo in ostaja še naprej neizbrisen pečat primorskega in tudi vsega slovenskega vernega doživetja! Na majske pobožnosti bomo naleteli tudi drugod po katoliški Evropi. Verjetno pa ni naroda, ki bi svoje šmarnice izoblikoval v tako doživeto sporočilo, kot so jih Slovenci - z vsem njihovim notranjim doživetjem in z neugasljivim upanjem v prihodnost kot tudi na srečno zadnjo uro svojega življenja.
