Lipa sredi vasi je bila središče vsega družabnega življenja vaščanov
Lipa
drevo življenja Vendov in Slovencev
Od našega sodelavca
V skrivnostnem šumenju drevesa se oglaša njegova duša. Takšno je bilo verovanje prvotnega človeka in tako verujejo stara ljudstva še danes. Ostaline prvotnega verovanja v drevesnega duha so se nam ohranile v številnih pripovedkah in pravljicah. V navadah kmečkega prebivalstva pa jih je bilo mogoče srečati še pred nekaj leti.
Že stari narodi, kot tudi današnji, so si kot simbol njihovega obstoja izbrali določeno drevo, ki mu danes pravimo drevo življenja. Izkazovali so mu posebno spoštovanje, sorajda češčenje. Tako so Kelti in Germani, kot tudi mnogi drugi narodi v Evropi častili hrast, Danes je ta narodno drevo germanskih in nekaterih slovanskih ljudstev. Toda Rusi imajo brezo, in dalje, Grki oljko, Rimljani pinijo, Španci pomarančevec, Francozi topol, Furlani murvo, Kitajci in Japonci bor, Libanonci cedro, Arabci dateljnovo palmo, Egipčani sikomoro, Perzijci cipreso, Ukrajinci javor, Indijci figovec...
V Srednji Evropi se lipa pojavlja kot drevo življenja najbolj izrazito na območjih, kjer so prebivali Vendi. Vse to kaže, da predstavlja lipa že od davnih časov drevo življenja, bolj izvirnejše od hrasta, ki so ga častili Kelti in stari Germani. Hrast je danes drevo germanskih in nekaterih slovanskih ljudstev, kjer so še pred Rimljani in Kelti prebivali Veneti ali Vendi. Lipa ima zdravilne značilnosti in je odlično medišče. Že starorimski pisec Plinij st. (Plinius Secundus - Naturalis historia) omenja zdravilnost lipe in njenega listja, češ da pomaga za tisoč bolezenskih primerov (tiliae ad mille usus petendae).
Slovenci smo kot avtohton narod nasledniki Vendov. V našem starem izročilu smo od njih podedovali tudi lipo, njihovo drevo življenja, v vsem njegovem bajeslovnem, kulturnem in družabnem pomenu. Pri Slovencih je bila lipa na vasi, odkar ljudje pomnijo, središče vsega družabnega življenja. Pod njo so se npr. vršila vaška zborovanja, na katerih so se posvetovali hišni gospodarji o zadevah vse vaške srenje. Zborovanja so potekala pod predsedstvom županov, ki so tudi razsojali pravde. Pri tem je imel župan ob strani dvanajstijo, to je, 12 izvoljenih vaških mož, s katerimi se je posvetoval in potem skupaj z njimi odločal v skladu s starodavno slovensko navado, oziroma družbeno ureditvijo.
Za časa Karla Velikega so takšni patriarhalni vaški zbori dobili tudi sodno-pravno obliko. Slovenski župan in njegova dvanajstija sta imela pravico odločanja. Sklepi vaških zborov so bili zavezujoči. V drugih deželah je javna zborovanja skliceval fevdalni gospod ali njegov namestnik. Svoje odloke je bolj ali manj zavezujoče predložil zboru samo v odobritev.
Vaška lipa, Vrba na Gorenjskem,
pod njo so še ohranjeni kamniti sedeži za dvanajstijo
Število dvanajst – Dvanajstija, ki je temeljila ne številu 12 mož, nam zaradi tega mističnega in apokaliptičnega števila samo še potrjuje, da je bila družbena organizacija slovenske vasi starodavna, nedvomno še predzgodovinska. Dvanajstica je kozmično število. Sumerci in stari Egipčani npr. so že delili leto na dvanajst mesecev. Tudi v stari zavezi dvanajstica ni redka, npr. 12 sinov očaka Jakoba, ali pa v novi zavezi 12 apostolov. Najpomembnejša pa je dvanajstica v Apokalipsi, kjer popolnoma prevladuje v izmerah in podobi nebeškega mesta (ki ima 12 turnov), t.j. končne podobe popolnosti Cerkve. V nebeškem mestu je tudi Drevo življenja, ki rodi 12-krat (vsak mesec) svoj sad. Stanovitnost in kvadratičnost tega števila kaže na nespremenljivo resnico na vekomaj ter na božjo obljubo. Takšno mistično simboliko Drevesa življenja in števila dvanajst, in dvanajstije, odraža tudi vaška lipa. V tem primeru lahko slutimo, da je morala nekoč tudi lipa, drevo zdravja, imeti ne samo značaja zemeljskega, marveč tudi značaj večnega življenja. Dvanajstica sama po sebi kaže na dokaj staro poreklo vaškega zbora, z županom in njegovo dvanajstijo.
Stara pravda – Tako so slovenski kmečki ljudje imenovali svoje staro pravo, ko so se v 16. stol. uprli takratni oblasti, ker jim je ukinjala njihove stare pravice, med njimi tudi zborovanja pod lipo. Še v srednjem veku je imel po slovenskih krajih vsak grad, cerkev, vas, trg in mesto svojo lipo, ki je bila Slovencem sveto drevo. V času renesanse je mistika srednjega veka prešla v zaton. S tem pa tudi lipa kot drevo življenja in sveto drevo, ki je simboliziralo vse božje in nadnaravno, za oblast ni bila več opomin, da za svoja dejanja odgovarja pred bogom. Ljudska zborovanja so izpod lipe začeli prestavljati v grad in so jih zatem odpravljali.
S tem je tudi bistvo slovenskega ljudskega prava prehajalo v pozabo, zakaj zbori in pravde pod lipo so bili del starega slovenskega prava Karantanije. Zgodovinski viri nazivajo kot »istitutio Sclavenica« (slovensko pravo) ali tudi kot »consuetudo Sclavorum« (slovenska navada). Zbori so imeli izrazit značaj ljudskega prava, kakor je bilo na političnem polju že Ustoličevanje. Po slovenskih deželah so zbori imeli različna imena, v Beneški Sloveniji in na Primorskem »sosednja«, na Štajerskem »sosečka«. Karantanski zbor na državni ravni, ki prvotno volil in kasneje še dolga stoletja potrjeval kneza, pa se je imenoval »veča«. Zbor na pokrajinski ravni so nazivali »pojezda«, zato ker se je zbral v bolj oddaljenem kraju in so moral nanj pojezditi.
Kamnita miza, njen vrhnji del (laštra, banka), ohranila se je kot spomin na beneškoslovensko “veliko sosednjo”, ki je povezovala župane iz več predelov, imenovanih sodoline.
Zbori na ravni vasi so se ohranili kot kot polnopraven ljudski parlament tja do 16. stoletja. Nato so jih postopoma podredili deželskemu sodišču. V Beneški Sloveniji, ki je v okviru Beneške republike imela samoupravo, so zbori ostali do 1797 (padec republike) in še čez. Zbori so se vršili pod lipo, kjer je bila tudi kamnita miza, ob kateri je sedel župan s svojo dvanajstijo.
Rej pod lipo
Izmed vseh vrst dreves v notranjosti Evrope je lipa najbolj zdravilna, cvetoča in dišeča, obenem pa tudi mogočna. Svoje veje in vrh razteza proti nebu, ter dočaka najvišjo starost tudi do 1200 let. Povezuje zemljo z nebom, ki človeku že od najstarejših časov pomeni vse neskončno, nadzemeljsko in s tem nadnaravno, t.j. nebesa, bivališče Boga. S svojo starostjo spominja na čas, na večnost in ozdravlja. Lipov list, ki ima srčasto obliko, pa je že od nekdaj zbujal pozornost romantičnih pesnikov. Nobeno drugo drevo ne pooseblja vsega tega v toliki meri.
Ljudska pesem, ki je odraz življenja in čustvovanja slovenskega človeka, omenja pogosto srečanja med mladimi, med dekleti in fanti, njihova vasovanja in prva ljubezenska doživetja, kjer je povsod simbolično prisotna lipa. Lipa izstopa v slovenski ljudski pesmi kot vrhunec vse družabnosti, kakor tudi v izročilu »ples pod lipo«. Svoj čas je ples tudi pri Slovencih imel obredni značaj. To nam v takšnem pomenu kaže tudi dobro ohranjen običaj na Zili na Koroškem, znameniti »rej pod lipo«, imenovan tudi »visoki rej«. Ta rej po svojem izvajanju povsem ustreza značilnostim obrednega plesa. Sam na sebi je rej izredno stara oblika plesanja, pri katerem izvaja večje število plešočih korake, poskoke in obrate ob pevski in zvočni spremljavi.
Bistrica na Zili
Rej pod lipo Štehvanje
Bistrica na Zili, kjer še danes prirejajo znameniti Rej pod lipo in Štehvanje. Rej je ples, ki je simbolično uvajanje mladih v svet odraslih, in ga zato imenujejo tudi “ta prvi rej”.
Toda ples pod lipo je v navadi tudi po mnogih predelih v Nemčiji. Ta navada ne more biti izročilo starih Germanov, ki so častili hrast. Izhaja lahko, enako kot pri Slovencih, le od starodavnih Vendov (Venetov), česar nemški narodoslovci tajijo in znanstveno lažejo, da je bila tudi lipa drevo starih Germanov. Izmed nemških dežel, v katerih se je lipa in navade v zvezi z njo še najbolj ohranile, izstopa še zlasti stara Frankovska v osrednjem nemškem prostoru. Objavljamo spodaj sliko plesa pod lipo v kraju Handschuhsheim, ki je eden izmed predelov slikovitega mesta Heidelberg.
Ples pod lipo, mestni predel Handschuhsheim v Heidelbergu, nekdanja Frankovska
Vse to priča o starodavni kulturni dediščini Vendov in o tem, da je ljudstvo na podeželju vse do danes ohranilo njihovo izročilo. Sčasoma je res prevladal nemški jezik, toda ljudstvo je še naprej ostalo isto. Današnji Nemci so torej zgolj jezikovna skupnost, gledano z etničnega vidika pa med njimi daleč prevladujejo Vendi (Veneti), naši skupni predniki. Vse to očitno moti bodisi nemške nacionalne kot jugoslovanske (srbske in slovenske) pisce, tako da v svojih objavah ne posvečajo nikake pozornosti kulturni dediščini Venetov (po njihovem »Slovanov«) v nemškem prostoru.
Plesna lipa, v kraju Peesten (Schenklensfeld) pri trgu Kasendorf, na gornjem Frankovskem
Kralj Matjaž in lipa
Lipa kot življensko drevo je komaj še kje tako simbolična in pomenljiva, kakor v pesmih in pripovedkah, v katerih nastopa »Kralj Matjaž«. Kralj Matjaž pooseblja slovenski narod in njegovo zgodovino. Zgodbe o njem so razširjene po vseh slovenskih deželah, vsak Slovenec in celo otrok ga pozna kot pravljičnega kralja, narodnega junaka, ki spi v gori. V slovenskih pripovedkah ima Kralj Matjaž vlogo odrešitelja slovenskega naroda. Bistvo negovih zgodb je naslednje.
Matjaž je slovenski kralj, mogočen, dober, vedno zmaguje na bojnem polju in vse premaga, dokler v svoji prevzetnosti ne začne izzivati samega Boga. Takšno dejanje ni ostalo brez kazni. Njegova vojska je bila na bojnem polju poražena. Ostalo mu je le še toliko vojakov, da so našli zavetje v senci ene same lipe. Nazadnje pa jih zagrne še velika gora. Od tedaj spi Matjaž s svojo vojsko v gorski votlini ob kamniti mizi. Kralju pa rase dolga brada in se ovija okoli mize.
Ko se bo ovila okoli nje devetkrat, bo prišel njegov čas in tedaj se bo prebudil. Antikrist bo takrat že premagal svet in zavladal nad njim. Slovenskih rodoljubov bo ostalo le še toliko, da se bodo zvrstili v senci ene same lipe. Takrat pa bo prišel Matjažev čas. Na božični večer bo zrasla pred njegovo votlino lipa. Ozelenela bo, zacvetela in zadišala tako sladko, da bo vso okolico napolnila s prijetno vonjavo. Cvetela pa bo samo eno uro, od polnoči do ene, nato se bo posušila. Med cvetenjem se bo kralj Matjaž prebudil in vstal. Potegnil bo meč iz nožnice in zbudil svoje speče vojake. Peljal jih bo iz votline v boj zoper sovražnike slovenskega ljudstva. Duh lipovega cvetja bo krepil v boju utrujene vojščake in ranjence v hipu ozdravljal. Mlačen veter bo navdihnil ljudi, da se bodo množično pridružili Matjaževi vojski. Zbirališče bo pri košati lipi, odkoder bodo šli v boj za staro vero in pravico. Matjaževa vojska bo tolikšna, da bi mogla morje posušiti, zakaj vsi bodo prijeli za orožje, mladi in stari.
Poslednji boj se bo vršil na istem polju in pri isti lipi, kjer je bil Matjaž nekoč poražen. Sedaj pa bo s svojo vojsko premagal vse sovražne kralje in cesarje, osvobodil bo svoj narod in tudi sveto deželo. Nato bo v znak miru trajnega miru obesil na suho lipo svoj ščit in lipa bo znova ozelenela. Na polju bodo potem pod lipo, ki ima sedem vrhov, sklenili pri kamniti mizi mir. In ljudem bodo prišli spet nekdanji zlati časi, kakršne so poznali že pod Matjažem.
Nona pripoveduje vnukom pripovedko o Kralju Matjažu. Na sliki prizor, ko je popotnik pogledal v votlino, kjer spi jo Matjaž in njegova vojska. Na lipi pred votlino je ptičica (božji glas), ki bo spet zbudila Matjaža, da pojde v boj in osvobodi slovenski narod. V očeh večjega vnuka se iskri bojevitost – tudi on pojde v boj z Matjaževo vojsko za svobodo svojega naroda (narisal Fr. Dobnikar 1900).
Matjaževe pripovedke so polne zgodnje-krščanske simbolike. Suho drevo pomeni križ, na katerem je umrl Kristus Odrešenik. Ozelenelo drevo (tukaj lipa) je ozeleneli križ, ki pomeni končno odrešenje človeštva. Ozelenela lipa je simbol odrešitve slovenskega naroda, ki jo bo izvedel Kralj Matjaž. Veter je simbol Boga, ker piha kadar hoče in kjer hoče in nič ga ne more zaustaviti. Mlačen veter (auster) pa je simbol sv. Duha: kadar se ta dotakne duš izbranih, sproti v njih vsakršno trdoto in jih ogreje k dobremu. Število sedem (sedem vrhov) pomeni v Akalipsi čsov. V slovenskih ljudskih pripovedkah se to število, na primer sedem let, dokaj pogosto pojavlja.
Kral Matiaš, čelnica iz leta 1876 (Sloven. Etnogr. muzej). - Kralj Matjaž je osrednja oseba slovenskega izročla o državi in njenem vodstvu, je lik idealnega vladarja, kot si ga predstavlja slovensko ljudstvo (Sergij Vilfan, Etnolog 1943).
Že pred prvo svetovno vojno, ko se je pojavilo zanimanje za ljudsko izročilo (etnologijo) si domači in še bolj tuji narodoslovci niso mogli predstavljati, da bi bil tako »ubog« narod, kot naj bi bili Slovenci, sposoben izoblikovati v svojih pripovedkah tako edinstveno osebnost, kot je Kralj Matjaž. (Podobno kot v primeru Zlatoroga). Človek naravnost osupne, ko prebira, kaj vse so počeli, da bi prizore o njem postovetili bodisi s cesarjem Friderikom II. ali pa z ogrskim kraljem Matijo Corvinom.
Izvira že stoletja pred tem kraljem
Zgodbe o Matjažu je zbral in kritično obdelal naš etnolog Iv. Grafenauer (Slovenske pripovedke o Kralju Matjažu SAZU 1951).
Med tujimi pisci je Kralja Matjaža prikazoval kot ogrskega še zlasti gališko ukrajinski narodoslovec Zenon Kuzelja (* 1882), kar ne vzdrži resne kritike. Kuzelja se je z oporekanjem slovenske izvirnosti Matjaža očitno hotel prikupiti Nemcem. Toda »ogrski« Kralj Matjaž je prešel v slovenske šolske knjige, kjer se nahaja še danes. Pod Jugoslavijo je namreč srbska stran poskrbela za to, da v naših mladih ni zbujal ideje o slovenski državi.
Prvotni kip Kralja Matjaža na Peci, ki ga je izdelal naš edinstveni kipar Nikolaj Pirnat, postavili pa so ga leta 1932. Na desni sedanji kip, ki ga je izdelal Marjan Keršič – Belač, postavili pa so ga leta 1962.
V pripovedki, ki je med Slovenci najbolj razširjena, spi Kralj Matjaž v votlini v gori Peca. V času med obema vojnama, leta 1932, so mu v votlini postavili čudovit kip, ki ga je izdalal kipar Nikolaj Pirnat. Toda njegov kip, kot danes navajajo, je bil razsekan in uničen ob prihodu okupatorja leta 1941. Kip naj bi bil namreč sramota za “nemško” Koroško. Toda, tudi v tem primeru gre za laž, ki jo je razširila srbska Kos.
V resnici sta kip razsekala sinova Martina Uleta, predsednika planinskega društva v Mežici, in to tretji dan po nemški zasedbi kraja, v aprilu 1941. Ule in še nekaj bivših odbornikov društva se je tedaj podalo na Peco, da napravijo inventuro za „novo“ (Hitlerjevo) oblast. Martin Ule, prej jugoslovenar in član prosrbskega jugoslovenarskega društva Sokol, se je tedaj prelevil v strupenega nemškutarja. Leta 1918/19 pa je bil še Maistrov borec in je na ta račun dobil v rudniku v Mežici tudi lepo službo. Ob zlomu nacizma jo je pravočasno potegnil čez mejo, kot še nekaj drugih, ki so zvesto služili najprej jugoslovanskemu in zatem nemškemu gospodarju.
Legenda o Kralju Matjažu pa se je postopoma začela uresničevati. Jugoslovanska armada, ki je začela vojno proti samostojni Sloveniji, je doživela odločilen poraz. Podtalni aparat, ki ga je pustila za sabo in ga še vedno financira, hoče Slovencem znova vsiliti Tita. Škoda truda, časa in denarja, zakaj v svojih naklepih, z vsemi njegovimi pajdaši v svetu (zlasti masonerijo), nikakor ne bo uspel. Propadel bo sam. Zakaj slovenski Kralj Matjaž, čeprav miru še ni, je namreč že zmagal!
