Velika Srbija (ex-Jugoslavija) se danes predstavlja v smislu načrta prostozidarjev pod nazivom Zahodni Balkan. Dejansko vključuje tudi Slovenijo, vendar je za takšen prikaz “še prezgodaj”. Srbija pa vključuje v tem okviru poleg Bosne tudi Albanijo.
La Grande Serbie
drugi del
prispeval Janez Sušnik
Že pred prvo vojno so Srbi strogo agresivno stremeli po tem, da Slovenija v primeru razpada monarhije Habsburgov ne bi postala samostojna država, ampak bi se njeno ozemlje razkosalo, tako da bi tudi Velika Srbija dobila svoj del. Prva etapa k temu je bil južnoslovanski program, oziroma nastanek Jugoslavije. V njej bi Srbi tako ali tako postopoma prevladali.
V Lublani so leta 1870 organizirali jugoslovanski kongres, zato da bi med Slovenci razširili idejo jugoslovanstva, pod katero se je že od vsega začetka prikrivalo velesrbstvo. Takrat pojavi jugoslovanstva pri Slovencih niso presegali okvira kakih časnikarskih simpatij. Toda režim v Belgradu je po prvi kot tudi po drugi vojni naganjal slovenske zgodovinarje, da so morali omenjeni kongres v Lublani prikazovati z vso idejno politično težo. Tako navaja npr. Fran Zwitter: Ta politika, ki sloni na nacionalnem načelu, je za Slovence hkrati jugoslovanska politika: jugoslovanski kongres v Ljubljani 1. decembra 1870 proglasi voljo Jugoslovanov v habsburški monarhijji, da nastopijo kot enota tudi v politiki, in pri Slovencih se je pojavil prvi glas, ki govori o Srbiji kot Piemontu Jugoslovanov. – Gre za očitno ponarejanje dejstev, ker takšno navajanje velja lahko le za udeležence kongresa, ali bolje za odbor, ki ga je vodil in si dal na njem takšno stališče potrditi.
Srbi so svojo zunanjo politiko zasnovali dokaj spretno in velepotezno, seveda s pomočjo svojih prostozidarjev. Tako so Angleže kot tudi Francoze namenoma zavedli glede »nacionalne homogenosti« na ozemlju kasnejše Jugoslavije. Na ta način so jim dokazovali, da Srbija ne osvaja, temveč osvobaja in da je prav zato potrebna združitev »troimenega naroda« Srbov, Hrvatov in Slovencev v srbsko kraljevino pod vodstvo srbskega kralja. Ko so idejo uveljavili, so svoje mednarodne prostozidarske povezave s pridom izrabljali za projugoslovansko propagando in lobiranje, ki so ga izvajali tudi v prostozidarskih templjih in za belo mizo.
Nikola Pašić 1845 – 19269, večkraten predsednik srbske vlade in izvajalec načrta Velike Srbije, pod vlado hiše Karadjordjevićev. Ta hiša naj bi bila v prihodnje na čelu »commonwealtha« Zahodni Balkan. Pod tem imenom naj bi znova vstala »velika« Srbija, ki se Miloševiću, zaenkrat, ni posrečila.
Tako je Nikola Pašić, predsednik srbske vlade leta 1914 zapisal, da je treba pohiteti, da se v Londonu ustanovi Jugoslovanski odbor. Tega so sestavljali v glavnem srbski, pa tudi hrvaški prostozidarji. Prostozidarji v tem odboru so bili: Hinko Hinković, Franjo Potočnjak, Dinko Trinajstić, Ivan Meštrović, Nikola Stojanović, Jovan Petrović, Bogomil Vošnjak in tudi prosluli Drago Marušič, ki je bil sicer slovenskega rodu, a v službi srbskih prostozidarjev. Zato je slovenskim nacionalnim idejam popolnoma nasprotoval. Eden od poglavitnih namenov Jugoslovanskega odbora je bil preprečitev programa Zedinjene Slovenije, torej preprečitev, da bi se slovenske pokrajine združile v samostojno Slovenijo.
Dejansko pa predsednik srbske vlade, Nikola Pašić, niti vedeti ni hotel za tretjega člana tkm. troedinega naroda. Ko se je velikega travna 1916 v Petrogradu v Rusiji sestal s tamkajšnjimi časnikarji, jim je srbsko stališče glede Londonskega pakta pojasnil, da je med Italijani in Srbi sklenjen prijateljski pakt o razdelitvi jadranskega ozemlja med Italijo in Veliko Srbijo v skladu z obojestranskim interesom. Ne eni, ne drugi niso imeli nikakršnih težav, saj so se obojni strinjali z medsebojno razdelitvijo tujega ozemlja, pri čemer smo bili žrtev Slovenci. Srbom, ki so samo v okviru svojih lastnih interesov razglašali, kako smo Slovenci, Hrvati in Srbi en, »troedini narod«, ni bilo prav nič mar za interese Slovencev.
Ustrezala jim je razdelitev Slovenije med štiri okupatorje, nakar bi kot narod postali ogroženi in bi lažje posrbili tisti del Slovenije, ki bi prišel pod veliko Srbijo, tkm. Jugoslavijo. Tako tudi slovenskih mest, ki so po prvi vojni po srbski zaslugi ostala na drugi strani meje, niso nikoli imenovali s slovenskimi imeni. Zanje je bil Celovec samo Klagenfurt, Gradec samo Graz, Beljak samo Villach in podobno.
Tržaška prostozidarska loža je pristojna za celotno deželo Furlanijo – Primorsko. Poprejšnji predsednik dežele, Riccardo Illy (Ilich), je skupaj s koroškim Haiderjem načrtoval severno-jadransko “evroregijo” s centrom v Trstu, v kateri naj bi izginila Slovenija kot država. Na Koroškem je javna skrivnost, da je bil Haider prostozidar
Tudi v posameznih točkah tako srbskih kot hrvaških lož je bilo zapisano, da so Hrvatje in Srbi en sam narod in da takraten razvoj slovanskih narodov kaže tendenco po združevanju razpršene slovanske energije v en sam enoten kulturni sistem z enotno organizacijo, ki naj bi ustvarila enoten kulturni tip. Ta naj bi bil na ozemlju nastajajoče Jugoslavije srbohrvaški. O Slovencih ni ponovno ne duha ne sluha. Nikakor nas v tem pogledu ne more presenečati ideja o alpskih Srbih in alpskih Hrvatih. Vsekakor je snovanje velikosrbske države potekalo že davno pred nastankom Jugoslavije in njen dolgoročni cilj zanesljivo ni hotel poznati besede Slovenec ali Slovenci v smislu naroda in države.
Zaradi tega nam isti prostozidarski lobiji še vedno vsiljujejo izmišljeno in oguljeno teorijo o skupnem izvoru v močvirjih nekje za Karpati, odkoder naj bi se pritepli nekje v 6. stoletju. Pri tem pa se sovraštvo, oziroma nevoščljivost Srbov do Slovencev razkrije v naslednji zanimivosti. Namreč v njihovi neznanstveni teoriji, ki jo skrbno negujejo še danes, je zanimivo to, da naj bi Srbi prišli na balkan kot že kot Srbi, Hrvati kot Hrvati, Bolgari kot Bolgari, Slovenci pa samo kot Slovani. Pri tem je potrebno omeniti, da o prihodu kakih slovanskih ljudstev v alpski prostor v srednjem veku nimamo nikakršnih dokazov.
Tržaški zgodovinar Jože Pirjevec, ki je v dijaških letih bival v Beogradu, je takšne srbske nazore prinesel s sabo tudi v Trst. Po razpadu Jugoslavije je izdal brošuro z nslovom »Serbi, Croati, Sloveni« (Bologna 1995). V njej je slednje predstavil italijanski javnosti takole: Slovenci, ki za razliko od Srbov in Hrvatov niso imeli niti lastnega plemenskega imena, so se naselili v drugi polovici 6. stol.... (str. 123). – Tako še danes (tržaški prostozidarski) zgodovinar...
V tajnem poročilu regentu Aleksandru Karadjordjeviću in srbski vladi iz leta 1917, pravi Pašić: »Naprosil sem Georga Weiferta, naj delo po prostozidarskih ložah, v korist osvoboditve in združitve srbskega naroda, nadaljuje čimbolj intenzivno....za uresničitev tega cilja sem mu dal tudi določeno vsoto denarja za pokritje stroškov pri izdajanju knjig, potovanjih in predavanjih po državi. Ta navedba o prostozidarjih mora ostati popolnoma tajna za vse izven ministrstva.« (D. Janković, Jugoslavensko pitanje i Krfska deklaracija)
Prva stran tkm. Krfske deklaracije (1917) ima v glavi: Ministrstvo za zunanje zadeve Kraljevine Srbije, in v cirilici naslov Deklariacija (Izjava)...
Dne 20. malega srpana 1917 je bila na otoku Krfu sprejeta Krfska deklaracija. To je bil prvi javni formalni odraz srbskega sovraštva do Slovencev. Podpisala jo je srbska vlada skupaj s šestimi člani Jugoslovanskega odbora iz Londona. V deklaraciji namreč pravijo: »Predvsem predstavniki Srbov, Hrvatov in Slovencev ponovno in najodločneje poudarjamo, da je ta naš narod s tremi imeni (troimeni narod) eden in isti, po krvi, jeziku, govorjenem in pisanem, po občutkih svoje enotnosti, po kontinuiteti in celovitosti ozemlja, na katerem nedvomno živi in po skupnem življenskem interesu svojega nacionalnega obstoja in vsestranskem razvoju svojega moralnega in materialnega življenja. Ideja o njegovi nacionalni enotnosti nikdar ni ugasnila... Občutek njegove nacijonalne enotnosti in volja po svobodi sta ga obdržala v neprekinjenih stoletnih borbah, na vzhodu s Turki, na zahodu pa z Nemci in Madžari.« - Kje so pa Italijani???!!!!!!
Italijani v deklaraciji seveda namerno niso omenjeni. Saj so bili Italijani potencialni srbski zaveznik na mednarodni ravni, predvsem pa pobrateni s Srbi v skupnem boju proti Slovencem. Celo Ivan Cankar je podal javni protest v odgovor Srbom na Krfsko deklaracijo glede »troimenega naroda« v svojem predavanju Slovenci in Jugoslovani, ki ga je imel v Trstu ob koncu prve vojne. Tedaj je jasno in glasno povedal, da ni mogoče govoriti o enem skupnem jugoslovanskem narodu in da smo Slovenci samostojen narod. To je že takoj plačal z življenjem. Ko je zaključil svoj ognjevit in odločen govor, so ga v veži napadli »neznanci« in ga pretepli do smrti. Ta dogodek je bil javnosti zamolčan in prikrit. Kasneje pa so seveda srbski zaupniki začeli v javnost širit laž o Cankarju pijančku, ki naj bi pijan padel po stopnicah in kasneje umrl za posledicami bolezni........ Atentat nanj je slovenski javnosti še danes zamolčan in prikrit.
Dne 6. marca 2009, uradni obisk premiera Boruta Pahorja v Beogradu, srečanje s predsednikom srbske vlade Mirkom Cvetkovićem. Koliko slovenskega premoženja je Borut Pahor tokrat šenkal Srbiji?
In danes? - Slovenski premier je obisk v Beogradu pričel s sprejemom pri predsedniku Vlade Republike Srbije Mirku Cvetkoviću. Delegaciji obeh predsednikov vlad sta na srečanju spregovorili o možnostih okrepitve gospodarskega sodelovanja ter še o nekaterih dvostranskih odprtih vprašanjih. Sogovorniki so prav tako razpravljali o širitvi Evropske unije na zahodni Balkan ter o srbskem vključevanju v EU. Premier Borut Pahor je ob tej priložnosti izrazil podporo Slovenije Srbiji v približevanju evroatlantskim povezavam.
Zavajajoča Krfska deklaracija je v svoji 9. točki vendarle govorila tudi o tem, da se noben del ozemlja, na katerem živijo Slovenci, Hrvati in Srbi, brez pristanka ljudstva ne more odcepiti, ali pripojiti drugi državi. Tudi v izjavi delegacije narodnega sveta Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, z dne 1. dec.1918, ki so jo slovenski politiki naslovili na regenta Aleksandra Karadjordjevića, je bilo zapisano: »Nismo pripravljeni priznati upravičenosti kakršnih koli sporazumov, in tudi ne Londonskega, v katerem bi bili prisiljeni, ob kršitvi nacionalnega načela in principa o samoodločbi, da del našega naroda odstopimo tuji državi... Posebej opozarjamo vaše kraljevo veličanstvo, da italijanska okupacijska uprava prekoračuje meje in pristojnosti odrejene s samimi mirovnimi pogoji, dogovorjenimi z glavnim poveljstvom A-O vojske, potem ko je bilo to ozemlje proglašeno kot neodvisno in kot sestavni del Države SHS...«
Regent in potem od 1921 kralj SHS, Aleksandar Kararjordjević (* 1888) je na ukaz srbskega prostozidarstva uvedel leta 1929 diktaturo z novim imenom Jugoslavija. Leta 1934 so nanj med obiskom v Marseillu izvršili atentat. Na sliki: tik pred atentatom.
Srbska vlada pa je zahteve Slovencev bojkotirala in zavrnila. Rapalska pogodba med Italijo in Srbijo glede zahrbtne medsebojne razdelitve slovenskega ozemlja je bila podpisana 12. nov.1920 sredi noči v najstrožji tajnosti. Mejo med Slovenijo in Italijo so potegnili daleč na vzhod. Beograd je z Rapalskim in kasneje Rimskim sporazumom Slovencem načrtno odrezal sleherni dostop do morja. Slovenci, ki so se tako po krivičnem sporazumu znašli v fašistični Italiji, pa so bili zatirani tako od italijanskih fašistov, kot od Srbov, ki so Italijanom pomagali pri zatiranju slovenskih domoljubnih organizaciji na italijanski strani rapalske meje.
Tudi uradno slovensko zgodovinopisje je še danes pod nadzorom srbskih lobyjev. Tako je še danes preprosto zamolčana tragika protislovenske zarote v polpretekli zgodovini.
Izbrano slovstvo - Zoran D. Nenezić: Masoni u Jugoslaviji, Beograd 1987 – France Dolinar: Odsotnost slovenske državne misli v prevratu 1918, Buenos Aires 1971 – Isti, Slovenska katoliška obzorja, Buenos Aires 1990 - Matija Škerbec: Pregled novodobnega slovenskega katoliškega gibanja II, Cleveland 1957 – Dragoslav Janković: Srbija i jugoslovensko pitanje 1914 - 1915 godine, v: ZČ 27, Ljubljana 1973 – www.hervardi.com: Jugoslovanska politika in vpliv prostozidarjev na nastanek Kraljevine SHS
