La Grande Serbie
prvi del
prispeval Janez Sušnik
Nobena skrivnost ni več, da v nekdanji Jugoslaviji, brez članstva v srbskih prostozidarskih ložah ni bilo mogoče zasesti nobenega pomembnega položaja. Srbi so že v 19.stoletju spoznali, da jim članstvo v mednarodnih prostozidarskih ložah lahko zelo koristi. Zaradi tega so se tesno povezali z najmočnejšimi med njimi, ki so pripadale judovskemu, francoskemu, angleškemu in italijanskemu prostozidarstvu. Z njimi so imeli tudi skupen interes, zlasti v odnosu do Habsburške monarhije in nemške politike.
Slovenci se tega, žal, nikdar nismo zavedali. Zmeraj smo bili zelo slabo zastopani med prostozidarji. Svojih lož, ki bi od kogarkoli prevzele in širile in zastopale idejo o zedinjeni Sloveniji ter zanjo lobirale v tujini, nikdar nismo imeli. Tudi zaradi tega smo ob mednarodnih sporih, že skoraj po pravilu, zmeraj »potegnili ta krajšo«! Tako smo pred prvo vojno in po njej imeli med prostozidarji le nekaj profesorjev in kapitalistov, ki pa so vsi delovali pod srbskim nadzorom in v skladu z velesrbskimi usmeritvami. Med njimi so bili Anton Korošec, prosluli Janez Evangelist Krek (slednji je po naročilu svojega srbskega gospodarja navajal, da smo Slovenci samo planinski Hrvatje, kateri so tako ali tako srbskega izvora), pa ban Natlačen...
Država SHS, oklicana 29. oktobra 1918. Po združitvi s Srbijo dne 1. dec. 1918 je nastala Kraljevina SHS, v kateri je bila oklicana centralistična Vidovdanska ustava (1921). Nenaravna tvorba je od leta 1929 naprej nosila ime Jugoslavija.
Prav po navodilih srbskih prostozidarjev so se slovenske politične dejavnosti v Trstu, Celovcu in Reki že v letih pred prvo vojno nevede začele postopoma podrejati Ljubljani, kjer je srbska klika ob pomoči svojih zaupnikov kovala svoje načrte. Slednja je tudi preprečila uveljavljanje programa Zedinjene Slovenije, v katerem bi se vse slovenske pokrajine ob morebitnem razpadu Habsburške monarhije združile v samostojno državo Slovenijo.
Podobno je bilo tudi na Hrvaškem in v Makedoniji. Tam so lože zastopali Srbi in Italijani. V treh ložah v Makedoniji, ki so bile pod italijansko - srbskim nadzorom, na primer, sploh ni bilo nobenega Makedonca. Tudi loža v Bitoli, ki je bila povezana z romunskimi masoni, je delovala v okviru Vrhovnega sveta Srbije, tako v političnem kot tudi v nacijonalnem pogledu.
Srbi so takratno mednarodno težnjo po razpadu Habsburške monarhije nenehno usmerjali v velesrbske interese z idejo nekega jugoslovanstva, ki je bilo v resnici velesrbstvo in tako ali drugače samo prvi korak do velike Srbije, v kateri bi se ostali narodi postopoma zadušili in srbizirali. Zoran Nenezić v svoji knjigi Masoni v Jugoslaviji (Beograd 1987) pravi o beograjski loži »Ujedinjenje ili smrt« naslednje: »Čeprav je bila navezana na Francijo, je kot svoj program formulirala težnjo po združitvi južnih Slovanov, vendar z agresivnim in konspirativno - ilegalnim delovanjem.«
Današnja Velika loža Srbije, ki ima navedeno leto ustanovitve 1919, toda njen izvor je dejansko veliko starejši.
Regular Grand Lodge of Slovenia
Po odcepitvi Slovenije je nastala kakšna onemogla loža tudi v Sloveniji. V svetu nima nobenega vpliva in je samo izvajalka pristozidarskih navodil, navadno v škodo Slovencev.
V Sarajevski atentat, v katerem je Srb Gavrilo Princip umoril avstrijskega prestolonaslednika Ferdinanda, je bila vpletena tudi Vrhovna francoska loža Grand Orient. Prav po tem dogodku so številni zahodnoevropski časnikarji, s katerimi so srbski masoni stkali dobre vezi, propagirali idejo jugoslovanstva. Prostozidar R. Seaton Watson je v londonskem Timesu, v kimovca 1914, zapisal, da: »Bosna in Hercegovina, Dalmacija, Hrvaška, Slavonija, Istra in Kranjska, pričakujejo osvoboditev s strani prostozidarjev Srbije in Črne gore.«
Kot vidimo, Slovenija pri tem sploh ni bila omenjena. Izmed slovenskih dežel pa sta bili omenjeni samo Istra in Kranska! Goriško, Koroško, Štajersko, Prekmurje, Medmurje in Porabje so srbski prostozidarji očitno že tedaj nameravali razdeliti med Italijane, Avstrijce in Madžare. Zaradi tega te dežele niso omenjene, prav tako pa tudi ne Slovenija, kot celota. V tej luči je veliko lažje razumeti, da samostojna akcija Rudolfa Maistra leta 1918 na Štajerskem in na Koroškem ni naletela na odobravanje, kaj šele na pomoč »narodne« vlade v Ljubljani, sploh pa seveda ne »narodnega vijeća« v Zagrebu in srbske vlade v Beogradu!
Dne 6. marca 2009. uradni obisk premiera Boruta Pahorja v Beogradu, sprejem pri Borisu tadiću, predsedniku Srbije. Obisk hlapca pri gospodarju?
In danes? - Premier Borut Pahor je obisk sklenil s srečanjem pri predsedniku Republike Srbije, Borisu Tadiću. Po končanem sestanku je slovenski premier dejal: »Slovenija podpira širjenje Evropske unije na zahodni Balkan. Želimo, da bi Srbija čim prej storila vse potrebne korake, da bi uspela v svojem cilju« in dodal, da je sedaj najpomembnejše vprašanje liberalizacije vizumskega režima z EU. Slovenija bo tako storila vse, da Srbiji pri tem pomaga. Sogovornika sta še poudarila, da je med državama napočil trenutek, ko se je potrebno osredotočiti na skupne točke, saj bosta državi na ta način začeli novo poglavje v medsebojnih odnosih.
Francoski Grand Orient je določil ložo Fraternité des peuples kot kraj, kjer naj bi stekla razprava o novi državi Hrvatov in Srbov. Slovenci pri tem nismo bili niti omenjeni. Srbohrvaški prostozidar Hinko Hinković je 2. velikega travna 1916 v tej loži predstavil nove ideje, na podlagi katerih je loža Grant Orient sprejela resolucijo, ki je v celoti podprla jugoslovanski program. Prebrali so jo prebrali v vseh francoskih ložah. Italijanska masonerija je sicer negodovala nad programom, ki bi Dalmacijo priključil k jugoslovanskem ozemlju, a so srbski masoni kasneje rešili ta problem zopet na škodo slovenskega ozemlja, čigar velik del so ga leta 1920 v Rapallu (Rapallska pogodba) brez prisotnosti slovenskih predstavnikov prodali Italijanom in slovensko - italijansko mejo potegnili daleč na vzhod. Slovenci smo s tem izgubili Istro, Trst, Gorico...
Štiri leta kasneje pa smo izgubili še Reko in severne kvarnerske otoke, ponovno v sporazumu med Italijani in Srbi, tokrat v Rimu. Slovencem je velesrbska politika popolnoma odrezala dostop do morja, slovensko ozemlje pa razdelila fašistični Italiji, Avstriji, Madžarski in Veliki Srbiji in nas s tem obsodila na smrt. Pri tem je potrebno poudariti, da je velesrbska politika na prostozidarski ravni preprečila možnost Wilsonovega sporazuma, po katerem bi Slovenija večina omenjenega ozemlja kot tudi svojo nacionalno avtonomijo obdržala.
Rapalski sporazum med italijanskimi in srbskimi prostozidarji, 12. nov.1920 je bil podpisan sredi noči in to v najstrožji tajnosti. Prav tako sredi noči in v najstožji tajnosti so bili podpisani tudi Osimski sporazumi v letih po drugi vojni, in tudi tokrat le med Italijani in Srbi brez slovenskih predstavnikov. Z Osimskimi sporazumi so Srbi formalno ukinili Svobodno Tržaško ozemlje in Trst mednarodno pravno prodali Italiji. Že prej so Italiji prodali tudi Gorico s širšo okolico, katero bi po mednarodnih mirovnih sporazumih Slovenija obdržala v zameno za Trst.......
