Kraški ovčar

Eden najbolj plemenitih čuvajev

Kraška ovčarka in njena mladiča

Kraški ovčar je izvirna slovenska pasma. Žal danes po svetu premalo poznan. Poznajo ga predvsem najbolj navdušeni poznavalci psov. Jugoslovanski režim ga je za časa Titove Jugoslavije obsodil na izumrtje in se je zaradi tega komaj ohranil. Sedaj v samostojni Sloveniji mu je čas bolj naklonjen, zakaj reja kraških ovčarjev se je znova okrepila.

Njegov obstoj je bil najprej ogrožen že med prvo svetovno vojno, ki je katastrofalno prizadela slovenski Kras, izvirno domovino kraškega ovčarja. Tam so ga vse do takrat gojili zaradi ovčarstva.Bil je krepak in hraber ovčarski pes, dober čuvaj. Ko je Soška fronta zajela tudi Kras, je prizadela mnoge ovčjerejce in živinorejce na Krasu. Zaradi pogubne vojne vihre, je ovčjereja na Krasu po prvi vojni drastično upadla in posledično s tem tudi število kraških ovčarjev. Le nekaj primerkov se jih je ohranilo.

Kakorkoli že, zaslugo, da se je kraški ovčar ohranil, ima predvsem Teodor Drenik iz Cerknice. slovenski artilerijski častnik. Med prvo in drugo vojno je živel v Slovenski Bistrici na Štajerskem. Bil je vnet rejec in ljubitelj psov in se je leta 1926 pridružil takratni jugoslovanski kinološki zvezi. Na njegovo pobudo je mednarodna kinološka zveza na kongresu v Stockholmu leta 1939 registrirala kraškega ovčarja kot našo domačo pasmo pod imenom »ilirski ovčar«.

Leta 1947 je Clifford Hubbard opisal Kraškega ovčarja v svoji knjigi: »Delovni psi po svetu«. Kasneje je bila pasma predstavljena tudi v mnogih drugih svetovnih knjigah v tujini, med drugim tudi v enciklopediji »Encyclopedia of dogs«, ki je bila izdana 1987 in katere avtor je Gino Pugnetti.

Tudi zato, ker je tako lep, je kraški ovčar prejel več nagrad.

Po drugi vojni so v Titovi Jugi začeli na tihi ukaz na ukaz Belgrada sistematično uničevati slovenske avtohtone rastlinske in živalske vrste. Tako je dala tudi jugoslovanska kinološka zveza leta 1955 kraškega ovčarja izbrisati  iz mednarodnega registra avtohtonih pasem. Brez kakršnegakoli posvetovanja in pojasnila. Mesto kraškega ovčarja je v celoti prevzel šarplaninec iz Makedonije. Šarplaninec je kraškemu ovčarju sicer fizično podoben, vendar ima psihološko gledano povsem drugačen značaj.

Slavni dunajski strokovnjak za kinologijo, Karl Krammerer, je opisal kraškega ovčarja že leta 1903 kot odličnega psa: »da ne laja enako kot drugi ovčarski psi, ki lajež zaključijo s kratkim »U« na koncu, in ne stoka. Ima čudovit in resen značaj, je zelo čvrsto in lepo grajen. Ne zaupa tujcem, je hraber in se ne ustraši ne palice, ne streljanja. Postane pa nevaren, kadar ga hoče kak pes napasti, ali pa mu kak tujec narediti kaj slabega. Od svojega gospodarja sprejme udarce brez protesta ali celo ugriza. Ne bo pa nikoli pozabil slabega ali krivičnega ravnanja. Ostane zvest do smrti nekomu, ki si zna pridobiti njegovo zaupanje. Kraški ovčar je inteligenten, pozorno posluša in takoj razume, kaj se od njega zahteva. Je odličen ovčar in se ničesar ne boji.«

Kraški ovčar v pozoru: domač, prijazen, milega pogleda

S podobnimi besedami je kraškega ovčarja že davno pred tem opisal Janez Vajkard Valvazor, avtor slavne slovenske zgodovinske knjige »Slava vojvodine Kranske«, v 16.stoletju. Strokovnjaki so si gotovi, da izvira kraški ovčar še iz obdobja Rimljanov.

Prof. Strebel je navedel, da so bile takrat poznane tri vrste ovčarskih psov, med njimi tudi tkm. pompejski ovčar, iz katerega naj bi izvirali tako kraški ovčar, kot tudi švicarski ovčar in rotweiler. Torej je tudi kraški ovčar posredna priča o tem, da smo Slovenci na svojem ozemlju avtohtoni, podobno kot nekatere druge pasme, na primer noriški konj in krava... ki jih naši predniki nedvomno niso mogli pripeljati iz močvirji za Karpati, kjer naj bi se nahajala njihova »pradomovina«.

Leta 1968 je bil kraški ovčar na zahtevo slovenskih kinologov znova vknjižen v mednarodni register prepoznavnih domačih pasem in tudi zanimanje zanj je odtlej začelo ponovno rasti. Danes prejema številne lovorike na mednarodnih razstavah.