Prvi kip Kralja Matjaža v votlini na Peci je izdelal kipar Nikolaj Pirnat. Postavili so ga leta 1932.

Kralj Matjaž

Kaj pri njem bode nemško in srbsko stran

 

Prvotni Kralj Matjaž v votlini na Peci je bil kip iz lipovine. Odkrili leta 1932, izdelal pa ga je kipar Nikolaj Pirnat (1903 – 1948), vsestranski likovni umetnik, predstavnik t. i. Četrte generacije in Neodvisnih. V slovenskem likovnem prostoru je še posebej znan kot duhovit zapisovalec časa, v katerem je živel in ustvarjal. Zato ga širša javnost pozna po njegovih risbah in ilustracijah skoraj izključno kot izrazito samosvojega in izvirnega ustvarjalca.

Njegov kip Kralja Matjaža, kot danes navajajo, naj bi bil “razsekan in uničen” ob prihodu okupatorja leta 1941. Kip naj bi bil namreč sramota za “nemško” Koroško. Toda, tudi v tem primeru gre za laž, ki jo je razširila srbska mreža zaupnikov. V resnici sta kip razsekala sinova Martina Uleta, predsednika planinskega društva v Mežici, in sicer aprila 1941, tretji dan po nemški zasedbi kraja. Ule in še nekaj bivših odbornikov društva se je tedaj podalo na Peco, da napravijo inventuro za „novo“ (Hitlerjevo) oblast.

Martin Ule, poprej jugoslovanski nacionalist in član društva Sokol, se je tedaj prelevil v strupenega nemškutarja. Leta 1918/19 pa je bil še Maistrov borec in je zato dobil v rudniku v Mežici tudi lepo službo. Ob zlomu nacizma jo je pravočasno potegnil čez mejo, kot še nekaj drugih, ki so zvesto služili najprej jugoslovanskemu in zatem nemškemu gospodarju.

Sedanji kip v Matjaževi votlini na Peci je izdelal kipar Marjan Keršič – Belač.

Postavili so ga leta 1962.

Nemško nacionalnim krogom je bil Kralj Matjaž že pred prvo svetovn vojno trn v peti. Postavljal je namreč na laž njeno šovinistično propagando, da Slovenci v svoji zgodovini nikoli niso imeli čuta za državotvornost, tako kot so jo imeli njihovi sosedje Bavarci (Nemci). Zaradi tega so iznesli trditev, da je slovenski legendarni junak dejansko ogrski kralj Matija Corvinus iz rodbine Hunyady.

Nemškonacionalno ponaredbo so prevzeli in ponavljali slovenski narodoslovci in šolniki. Deloma zaradi zaupanja v nemško “natančnost in znanstvenost” in deloma pa zato, da bi v njihovi servilnosti nemški kliki, ki je bila v stari Avstriji na oblasti, dobili v službi boljše položaje.

Vsa zadeva se ponovi po prvi svetovni vojni v Jugoslaviji, kjer je nenehno na oblasti velesrbski režim. Tudi ta si med njimi najema za svoje podtalno rovarjenje proti Slovencem pomagače. Po drugi vojni se je takratna generacija še spomnila, kako so jim režimovski šolniki ponavljali: Hlapci ste, za hlapce rojeni… Velesrbski režim je takoj prevzel tudi nemškonacionalno trditev o tem, da je slovenski legendarni junak samo ogrski kralj Matija Corvin. Vnesel je takšno gledanje v šolske učbenike, kjer se je ohranilo do danes.

Peca (2126 m) od koroške strani, idilična gora, v kateri spi legendarni slovenski vladar Kralj Matjaž

Po drugi svetovni vojni je znani narodoslovec Ivan Grafenauer objavil monografsko študijo pod naslovom: Slovenske pripovedke o Kralju Matjažu, z nemškim povzetkom: Slowenische Sagen von Matthias Corvinus (izdala SAZU, Lublana 1951). V tej študiji ponovi, namerno ali ne, laž o ogrskem poreklu slovenskega Matjaža, pa čeprav za to nima nobenih resnih argumentov.

Ne vemo, ali je šlo pri tem za lapsus, ali za prisilo. Vse študijske objave SAZU je namreč skrbno nadzorovala SANU, srbska akademija, in preko tajne službe izdajala ustrezna navodila. Bistveno pri tem je bilo, podobno kot prej na nemški strani, da Slovenci nimajo zgodovine in da so bili vedno le hlapci. Zaradi tega tudi ne morejo imeti legende in mita o lastnem kralju in vladarju.

Značilno pri vsem tem je dejstvo, da je prava resnica o Kralju Matjažu ni smela biti v času Jugoslavije, ne prve ne druge, temveč pod italijansko zasedbo Ljubljane sredi druge vojne: Kralj Matjaž je osrednja oseba slovenskega izročila o državi in njenem vodstvu, je lik idealnga vladarja, kot si ga predstavlja slovensko ljudstvo. Zlasti po dveh znakih se odlikuje dober vladar. Oba znaka sta združena pri Kralju Matjažu, ki deli bogatim in revnim enako pravico… (Sergij Vilfan, Pravni motivi v slovenskih narodnih pripovedkah in pripovednih pesmih, Etnolog 1943, str. 6).

Velesrbske režime je v študiji o Kralju Matjažu očitno motil naziv “država”, ki ga preučevalci njegove zgodbe nikakor niso smeli iznesti. Niti Iv. Grafenauer ne! Da je jugoslovanski totalitarni režim imel svoje zaupnike v odboru SAZU, ni treba še posebej razlagati. Vse izdaje akademije so morale biti prej sprejete na seji tega odbora. Pogoj, da je študija Ivana grafenauerja izšla, pa je bilo nedvomno prav to, da avtor Matjaža ni predstavil kot slovenskega vladarja. Si lahko razmere v totalitarni velesrbski Jugoslaviji lahko predstavljate kako drugače?

Ob vsem tem ni več toliko pomembno, ali je Ivan Grafenauer pri tem špekuliral, zato da bi njegova študija lahko izšla, ali pa se ponarebe o “ogrskem” poreklu Matjaža ni zavedal. Dejstvo je, da se nam tako godi še danes.

Toliko na znanje, zato da nas pri podiranju slovenskih vrednot s “študijskimi”pristopi ne bodo še naprej sleparili z “akademijami” in “univerzami”. In da bomo znali uporabljati tudi lastno pamet. Za akademske ustanove pa velja nedvomno pregovor: Čigar kruh (potico) jem, tega pesmi pojem!