?

 

Vitez templarskega reda, ki ga je papež razpustil leta 1312. Danes obstaja več templarskih redov, ki niso cerkveni, vendar si prilaščajo viteško izročilo nekdanjih templarjev. Podružnica oziroma komenda enega izmed teh je bila odprta pred kratkim tudi na Dobu pri Domžalah in si je nadela ime po svetniškem karantanskem vojvodu.

 

 

Dob pri Domžalah

 

Komenda sv. Domicijana?

 

Kdo bi bil lahko v ozadju, še ni jasno

 

 

Od našega sodelavca

 

V Nedeljskem dnevniku od 30. novembra (2008) smo naleteli na kratek članek o sv. Domicijanu († okoli 802). V naslovu članka se nahaja tudi obdožitev naših avstrijskih sosedov, češ da so svetnika “ponemčili”. Tega dejansko ni bilo, zgodilo pa se je huje. Leta 1907 je umetnostni zgodovinar Richard Eisler, judovskega porekla, očitno po naročilu in proti plačilu velikonemških krogov, objavil o njem temeljito študijo in ga v njej razglasil za izmišljenega. Od tedaj so na Koroškem vztrajno ponavljali, da Domicijan, karantanski vojvoda in svetnik, ni “nikoli živel”.

 

O sv. Domicijanu smo na naši spletni strani sicer že poročali. Naj sedaj bistvo le-tega na kratko ponovimo. Od 90. let dalje je univ.prof. Franz Nikolasch v več razpravah, ki so si sledile v celovškem letniku Carinthia, ovrgel navedbe Eislerja, in dokazal zgodovinski obstoj karantanskega kneza Domicijana. /Pred krstom se je po vsej verjetnosti imenoval Ingo. Pod tem imenom ga omenja znan spis Conversio, ki govori o pokristjanjenju Karantancev (okoli 873), op. ur./

 

Sv. Domicijan Koroški in star znak templarjev, ki so bili prvotno ubogi, tako da sta enega konja imela kar dva vitez. Zgodovinsko gledano med sv. Domicijanom in templarji ne obstaja povezava.

 

Omenili smo, nadalje, da takratni celovški škof Egon Kapellari za odkritja o sv. Domicijanu ni pokazal nikakega zanimanja. Ko je leta 2001 odšel za škofa v štajerski Gradec, ga je v Celovcu nasledil škof Alojz Schwarz, po izvoru iz Sp. Avstrije. Novi škof je zadevo preučil in v Milštatu leta 2006 odprl Domicijanovo romarsko pot. Ko je bila Koroška na vrsti za organizacijo srečanja škofov in vernikov treh dežel, Koroške, Furlanije in Slovenije, je celovški škof za kraj Srečanja 2007 določil Milštat.

 

Toda na srečanju so sv. Domicijana povsem zamolčali, ali bolje zatajili, in namesto tega silno poudarjali Kristusa. Ozadje je bilo seveda politično. Šlo je za zvijačo, zato da so s Kristusom prekrili domačega svetnika. Kdo je vsilil zvijačo s Kristusom, se ni vedelo. Leto zatem je sledil napad na celovškega škofa in tedaj je postalo jasno, da je zamolčanje sv. Domicijana na omenjenem srečanju šlo na račun zanikanja karantanskega izročila.

 

S tem so se krajevne Cerkve v veliki meri omadeževale, na kar pa si verniki - in na to je bilo vse skupaj preračunano - seveda ne upajo pomisliti. Ostaja pa le vprašanje, ki se ne nanaša zgolj na Kristusa, temveč tudi na sv. Domicijana, in ki bo prej ali slej izrečeno: Kdo me je zatajil?

 

Na karantanskega vojvodo sv. Domicijana je bil v zadnjih letih še posebej pozoren Hans-Dietrich Kahl, neke vrste postnacistični profesor iz Nemčije. Dosledno je tajil njegov zgodovinski obstoj, češ da gre za izmišljotino benediktincev. Izdal je o njem tudi posebej zvezek: Der Millstätter Domitian (Vorträge und Forschungen, Sonderband 46, Konstanz 1999). Leta 2002 pa sta mu slovenski Narodni muzej in SAZU morala izdali tudi debelo nemško knjigo s kvazi-znanstvenim gradivom o Karantaniji (Lublana 2002). - Toliko o samem knezu Domicijanu, čigar poznavanje v javnosti bi zakulisne sile hotele na vsak način preprečiti.

       

 

 

Vrhovni viteški red jeruzalemskega templja

 

Nenadoma še templarji

 

Bili smo dokaj presenečeni, ko nam je neki bralec poslal novico, ki jo je objavil list Slamnik v Domžalah (nov. 2008). V njej naletimo na poročilo o tem, da je bila na Dobu pri Domžalah ustanovljena komenda (redovna hiša) templarjev. Kot navaja poročilo, so ji nadeli ime Komenda sv. Domicijana, po žal premalo znanem karantanskem knezu in vojskovodji. Na tem mestu je pisec poročila, mag. Rajko Kreft, naredil precejšnjo napako, ker knez Domicijan ni bil kak “vojskovodja”. Napis na njegovem nagrobniku sicer navaja, da je “premagal” pogane in ljudstvo pridobil za vero. Toda ne z vojsko, temveč z gledom njegove spreobrnitve.

 

Komenda je v svojem pravem pomenu cerkveni beneficij, ki je bil podeljen v upravo svetnemu najemniku, ki je potem užival donos njene posesti. Pri viteških redovih ji je bil na čelu komtur, namestnik velikega mojstra. Za kaj v Dobu pri Domžalah pravzaprav gre, v kratkem in skopem poročilu ni bilo povedano.

 

 

Legendo o svetem gralu (kelihu) je prvič omenil trubadurski pesnik Wolfram von Eschenbach v pesnitvi Parzival (okoli 1210). Prostozidarski in za njimi postkomunistični krogi so jo v 20. stol. iznesli v javnost kot misterij templarjev.

 

Omenjena komenda pripada, kot so navedli, slovenski izpostavi vitezov jeruzalemskega templja. Poročilo v Slamniku je smiselno dokaj nedodelano in ne povsem razumljivo in pravi, nadalje, da so bili pri odprtju komende navzoči tudi vitezi, ki so bili posvečeni že spomladi nekje v Prekmurju in da jih je sicer le nekaj. Da pa bodo veseli vsakega somišljenika, podpornika, morda celo člana, predvsem pa poznavalca z razpoložljivo dokumentacijo oziroma informacijami, ki bi zadostile njihovim primarnim ciljem po ohranjanju kulturne dediščine.

 

Iz tega dolgega in zveriženega stavka je komaj kaj razumeti o tem, kakšno bo poslanstvo novih slovenskih templarskih vitezov ali “vitezov”. Toda, za kaj pravzaprav gre?

 

Docteurs nouveax?

 

Nekateri se še spomnijo na “Red sv. Fortunata”, ki ga je pred nekaj leti uvajal krog Milana Kučna. Širša javnost se ga danes ne spomni več. Šlo je za prostozidarsko ustanovo, razširjeno menda po več državah, ki se je usmerila na promocijo dobrih vin in jedi za svoje člane, ki naj bi v javnosti veljali za kulturno »elito«. Kaj naj bi imel pri tem sv. Fortunat, čigar ime si je ta »red« nadel, nikakor ni bilo jasno. Tako je še »red« sv. Fortunata v Sloveniji kaj kmalu v pozabo.

 

Selo v Prekmurju, cerkvica rotunda, kjer so spomladi 2008 bili posvečeni ali “posvečeni” novi slovenski templarji. Templarskih redov je danes več, vendar ne gre za cerkvene redove.

 

Ali je tokrat v Sloveniji, pri redu templarjev, spet vmes kaka prostozidarska poteza, ni mogoče vedeti vnaprej. Njihov naziv je Vrhovni viteški red jeruzalemskega templja s kratico OSMTH, ki izhaja od latinskega naziva Ordo Supremus Militaris Templi Hierosolymitani. Nove viteze je osebno posvetil prof. Stelio W. Venceslao, veliki prior tega reda za Italijo, in sicer že spomladi letos v rotundi, v naši Panoniji (Prekmurje). Gre za romansko cerkvico iz 12. stol., zasnovano v slogu templarjev, ki je verjetno tudi njihovo delo.

 

Pri omembi posvetive vitezov spet ni jasno, za kaj dejansko gre, ker posvetitev je navadno povezana s sveto mašo. Če te ni, ne gre za posvetitev, temveč samo za slovesen sprejem v neko društvo. Pri tem je lahko prav tako darovana sveta maša. Toda prav prostozidarji zakramente odločno odklanjajo, zato spet ni jasno, ali so novi slovenski templarji katoliško ali prostozidarsko društvo. Pripadnost enega in drugega se izključujeta.

 

Kot navajajo, je danes OSMTH edini obstoječi red, ki je dobil mednarodno priznanje s strani Združenih narodov. Tako pravi veliki prior Stelio W. Venceslai (glej geslo OSMTH na internetu). Toda kaj to lahko pomeni in kakšno težo ima? Naj bi v javnosti predvsem ustvarjalo prepričanje o resnosti te ustanove? - Ko iščemo podatke o italijanski OSMTH (Ordine dei Cavalieri del Tempio di Jerusalem), ki mu je na čelu omenjeni veliki prior, naletimo na njegovo poročilo o članku v vatikanskem Osservatore Romano (z dne 21. avgusta 2008).

 

   

Papež Klement V.                        Filip IV. Lepi

 

Članek v vatikanskem glasilu o templarjih, ki ob ukinitvi njihovega reda leta 1312 niso bili obtoženi krivoverstva, naj bi bil jamstvo za resnosti OSMTH tudi za cerkveno stran?

 

Avtorica članka, dr. Barbara Frale, ki je raziskovala po Vatikanskem tajnem arhivu, navaja, da papež Klement V., ki je leta 1312 razpustil prvoten red templarjev, njihovih članov pri tem ni označil za krivoverce. Razlogi za razpustitev so bili očitno v neverjetni gonji proti njim. Papež je temu želel samo napraviti konec. Še zlasti zaradi tega, ker jih je preganjal Filip IV. Lepi, kralj Francije. To bi bilo za tamkajšnjo Cerkev lahko usodno. Šlo je predvsem za njihovo veliko premoženje, ki se ga je francoski kralj hotel polastiti. Leta 1314 v Parizu je dal njihovega velikega mojstra sežgati na grmadi.

 

Red templarjev je bil takrat zatrt. Pojavilo se je za njim nekaj drugih redov, ki so ga posnemali in so se ohranili do danes. Toda v 18. stol. in potem naprej se pojavljajo prostozidarska društva oz. lože, ki si nadevajo ime templarjev in si v večji ali manjši meri prisvajajo njihovo kulturno in duhovno zapuščino. Najbolj vidna med temi je loža Obreda York (Anglija), ki je nastala že proti koncu 18. stol. Njeni člani so sicer vključeni v Royal Arch Massons, ki ima menda za cilj braniti vero v Kristusa. Druge prostozdarske lože priznavajo le vero v Najvišje bitje. Vse prostozidarstvo pa je bolj ali manj očitno usmerjeno proti katoliški Cerkvi.

 

Torej, za katere vrste templarjev v slovenskem primeru gre, ni jasno. Sklicevanje na OZN, na vatikanski “tajni arhiv”, na papeža, ki templarjev ni obsodil za krivoverce, in še kaj, je lahko samo poceni trik za pridobitev ugleda med vernimi (ovcami) in v javnosti. Takšen trik je, vkolikor gre zanj,  mnogo manj kričav, kot npr. sveti gral ali kaka (da Vincijeva) šifra in podobne senzacije prostozidarjev.

 

Italijanski veliki priorat, ki je slovenskim templarjem pokrovitelj, prav tako ni nikakršno jamstvo, da gre za katoliški red in še toliko manj za cerkveni. Torej (prostozidarsko) društvo? Vkolikor se novo templarsko društvo zanima za slovensko zgodovinsko in državno izročilo, kar izpričuje ime, ki ga je nadelo svoji hiši - Komenda sv. Domicijana, nas lahko samo veseli. Kaj pa bo še prišlo, bo pokazal čas.

 

 

Za primerjavo nekaj značilnih križev iz srednjega veka, redovnih in ne: red templarjev, malteški red, red Avis, križ krantanski, red Calatrava, Kristusov red (port.), križ Tolosa, jeruzalemski križ. koroški red sv. Jurija.