Kobariška republika

s pravega zornega kota

V kritičnih dneh narodovega obstoja je predstavljala uresničenje starodavnega izročila o slovenski državi. Njen pobudnik, Ferdo Kravanja, je izšel iz preprostega ljudstva, v čigar zavesti se je skozi vso zgodovino ohranjal neizbrisen spomin  na lastno državo.

Od našega sodelavca

Paradno razglašanje pok. Jožeta Pučnika za »očeta« slovenske države je seveda zlagano. Ustanovili so celo Inštitut Jožeta Pučnika, zato da bi udbovci – kosovci brez kakega delovnega napora imeli dobro plačana delovna mesta, s financiranjem iz proračuna, katerega postkomunitični režim polni s sredstvi, ki jih bolj ali manj nasilno izterjuje od prizadevnih davkoplačevalcev.

Izročilo slovenske države sàmo izhaja dejansko še iz nekdanje Karantanije. Toda v 19. stol. in v času pred prvo svetovno vojno je bilo zaradi nemško-nacionalnega nasilja v takratni Avstriji potisnjeno v pozabo. Vendar pa slovensko ljudstvo svoje stare pravde (države) nikoli ni pozabilo. Njena ideja je hrabrila slovenske vojake na fronti v prvi kot tudi partizanske in domobranske borce v drugi svetovni vojni.

Pogled na idilični Kobarid. Ta kraj ima v sodobni slovenski zgdovini posebno čast. Med drugo svetovno vojno je postal središče partizanske republike, ki je bila sicer kratkotrajna, vendar je pomenila uresničnje samostojne in moderne slovenske države, ki se je po več letih oblikovala zares kot neodvisna in mednarodno priznana Slovenija.

Pri vsiljevanju Jožeta Pučnika v omenjeni vlogi je torej navadno zgodovinsko potvarjanje. Kdor danes omenja idejo o slovenski državi, ne more mimo tistih, ki so jo v modernem času iznašali že davno pred njim. Na prvem mestu prof. Lambert Ehrlich, ki so ga komunisti leta 1942 prav zaradi tega umorili. Za njim so isto idejo zastopali še drugi. Med njimi še posebej Ferdo Kravanja, ki je septembra 1943 oklical Kobariško republiko in ga je komunistična stran zaradi tega prav tako dala umoriti.

Prikrivati danes delovanje vseh teh ljudi z imenom Jožeta Pučnika, ki je imel sicer pomembno vlogo pri oklicanju samostojne Slovenije, gotovo ni dostojno. Ni dostojno niti za pošten spomin na Jožeta Pučnika, čigar delo in zasluge so dovolj velike, da ne potrebujejo ponaredb.V poimenovanju nekega »inštituta« po njem pa gre očitno za zlorabo njegovega imena v cilju navadnega zaslužkarstva. Za nekaj dobro plačanih delovnih mest, na katerih se malo dela, a veliko zasluži. V stilu mafijske Lublane pač.

Zamisel lastne republike (države)

Njena zamisel je bila uresničena z oklicem Kobariške republike, in sicer 10. septembra 1943. Oklicali so jo primorski uporniki, partizani, dejansko še vedno tigrovci, s Ferdom Kravanjo na čelu. Danes jih imenujejo samo »partizani«, ker sodelovali v okviru partizanske OF. Vendar so se najprej imenovali »gverili«, od italijanske strani pa »ribelli« (uporniki). Ker se danes pod imenom partizani umeva le vojsko komunistične partije, kar oni v bistvu niso bili, jih bomo v tem spisu nazivali tigrovce. Njihova organizacija TIGR, ki se je pod fašizmom borila za svobodoPrimorske, je namreč delovala, četudi zelo prikrito, vse do konca druge svetovne vojne.

Središče Kobarida, kjer je bilo 10. septembra 1943 ob oklicu Kobariške republike veličastno zborovanje. Na ta dogodek ne spominja danes nobena spominska plošča, nobeno obeležje. Zakaj?

Kobariška republika je bila kratkotrajna, vendar je bil njen obstoj v naši bogati slovenski zgodovini nadvse pomemben. Bila je namreč temelj bodoče slovenske države. Njen dejanski ustanovitelj in voditelj, Ferdo Kravanja, je že pred tem prejemal navodila, naj po severnem Primorskem v čim večjem številu odpira partijske celice. Toda njemu kot velikemu domoljubu to ni ustrezalo. Poznal je namero komunistov in je zato ustanavljal po vaseh samo celice OF, ki so jih sestavljale trojke tigrovcev.

Tudi v Kobariški republiki ni bilo partijskih celic, vse dokler niso prišli na njeno območje najvišji partijski funkcionarji. Ti so jih začeli ustanavljati na njenem ozemlju šele oktobra 1943. KP Slovenije, ki si je podredila partizanstvo in OF, ni imela v svojem programu slovenske države, temveč le medlo idejo osvoboditve slovenskega naroda izpod okupatorja in seveda teror nad zavednimi partizani. Njej je »osvoboditev« je pomenila podreditev osvobodilnega boja bodočemu komunističnemu redu ruskega tipa. Tega so se zavedali tudi partizani in tigrovci, ki so si, kljub komunističnemu terorju, tiho in vztrajno prizadevali, da bi Slovenci ob koncu vojne imeli vendarle dobili svojo lastno državo, ne pa komunistične in velerbske krajine, kar se je dejansko zgodilo.

Kobariška republika – slovenska država

 

Toda misel na lastno državo se je tudi med tigrovci pojavila pozno, mogoče celo prepozno. Vse do začetka druge svetovne vojne jim je slovensko državo predstavljala Jugoslavija. Kake druge države si v vsem svojem slovenskem zanosu niso znali predstavljati. Predstava o lastni, povsem slovenski državi, ki jo je v Lublani širil prof. Lambert Ehrlich in njegov krog, je namreč obstajala in ostajala samo na akademski ravni. Osrednji del Slovenije, stara Kranjska, je živela v jugoslovanskem duhu. Njeni kapitalisti, kot smo videli še v povojnih letih pri članih uglednih družin, ki so šli v begunstvo, npr.Ljubo Sirc ali Dušan Lajovic in še kateri, so bili sicer trdi protikomunisti, vendar pa prav tako trdi jugoslovani.

Ideje o samostojni Sloveniji v širši javnosti ni bilo in si je zato vse do izbruha druge svetovne vojne tudi tigrovci niso znali predstavljati. Toda, ko je Jugoslavija leta 1940 na zahtevo Nemčije in Italije udarila po njih, je videnje slovenske države tudi v njihovi zavesti dobilo drugo podobo: na mesto Jugoslavije je stopila Slovenija. Tudi v zavesti junaškega borca Ferda Kravanje.  

Ideja samostojne države Slovenije, ki jo je uresničevala Kobariška republika, se je oblikovala iz globoke narodne zavesti pripadnikov TIGRa, ki so delovali v partizanstvu prav do konca druge svetovne vojne. Porodila se je iz njihove podzavesti, povsem naravno, mimo laži prihajajočih iz univerzitetnih in akademskih krogov, ki jih financiral jugoslovanski režim, zato da so Slovence prikazovali kot narod večnih hlapcev in dekel.

Tigrovci so se na kapitulacijo Italije, do katere je prišlo 8. septembra 1943, že dalj časa pripravljali. Tako je Ferdo Kravanja že pred kapitulacijo imel zaupne pogovore z italijanskim generalom Luigijem Massinijem, poveljnikom 3. Alpske pehotne brigade v Tolminu. Ta je potem Kravanjo obveščal o italijanskih premikih in namerah. Tik pred kapitulacijo se je Kravanja domenil z njim tudi o razorožitvi tamkajšnje italijanske vojske in za njen nemoten umik ob Soči navzgor in nato ob Nadiži v Furlanijo. Tako se je 9. septembra 1943 tudi zgodilo.

Naslednji dan, 10. septembra 1943, se je v Kobaridu zbrala tisočglava množica, ki je pozdravila prihod svobode in novo ustanovljeno Kobariško republiko. To je bila slovenska država, za katero se je primorsko ljudstvo s Tigrom že več desetletij bojevalo. Konec je bilo dolgoletne italijanske fašistične oblasti. V oklicani Kobariški republiki ni več nikake ideje o »materi domovini« Jugoslaviji, temveč samo še ideja samostojne slovenske države. Ideja torej, ki jo je srbska Kos vztrajno dušila.

Njena organizacija

 

Na čelu Kobariške republike in vse njene organizacije je bil Ferdo Kravanja, s partzanskim imenom Peter Skalar. Na veličastnem zborovanju ob njenem oklicu je v svojem nastopu poudaril njen pomen in nujnost, da se v boj proti prihajajočemu nemškemu okupatorju vključi čim večje število prostovoljcev. Zares, takoj po končanem zborovanju so se prostovoljci po vsej Kobariški republiki začeli množično vključevati v obrambo proti nemškemu okupatorju. Oborožili so se in ustanovili nove čete.

Ko se danes ozremo nazaj v tiste čase, smo presenečeni nad neverjetno organizacijo in zavestjo takratni primorskih ljudi. Brez njihovega zanosa bi bil brez moči tudi Ferdo Kravnja kot glava in duša republike. Poznejši domobranski list »Glas izpod Krna«, ki so ga izdajali v Kobaridu, mora zaradi nemškega nadzorstva seveda omalovaževati oklicano republiko in samega Kravanjo. Toda iz objavljenih vrstic odseva do njega tiho občudovanje.

 

                 Ferdo Kravanja                           (za večjo velikost, kliknite na sliko)

 

 Ozemlje Kobariške republike, ki je bila oklicana 10. septembra 1943. Bila je uresničitev sodobne slovenske države, kot se je ohranjala v izročilu slovenskega ljudstva in so jo imeli v svoji predstavi tudi partizanski borci.

Ferdo Kravanja je s svojimi zaupniki (tigrovci) organizacijsko odlično izpeljal in vodil razglasitev Kobariške republike na osvobojenem ozemlju. Organiziral je nove borce in jih oborožil, organiziral je etapne kuhinje v Kobaridu, Svinem in Idrskem, v katerih so se hranili tudi povratniki iz italijanskih taborišč in zaporov (bilo jih je na tisoče). Žene in dekleta so iz teh kuhinj nosile borcem hrano na položaje. Organizirali so tudi centralno pekarno, mesnico, krojaško, čevljarsko, in mehanično delavnico. Civilne prebivalce je Kravanja zadolžil, naj s hrano, obutvijo, oblekami, denarjem in propagando, pomagajo pri oboroženem uporu in tako sodelujejo po svojih najboljših močeh. V Kobaridu je začela delovati tudi bolnišnica za borce in civiliste.

Danes, ko smo v »samostojni« Sloveniji priča vsem prevaram, ropanju slovenskega premoženja, izdajstvu v korist velesrbstva, pa svetovnega prostozidarstva in še česa, s čimer degenerirana politčna klika v Lublani za lastne koristi uničuje slovensko državo, sta nam Ferdo Kravanja in Kobariška republika svetal zgled, kako je takrat iz podzavesti in ljudskega izročila slovenskih ljudi zaživela in zacvetela samostojna slovenska država.

Njena obramba

 

Kobarid je tako postal središče republike, ki je obsegala Bovško, Kobariško, Tolminsko, Breginjski kot, doline Nadiže in Tera, Goriška Brda, dolino Bače, vsega skupaj okoli 2750 km2 površine, na kateri je prebivalo več kot 100.000 Slovencev. Že v septembru so začeli, skoraj po 20. letih, znova odpirati slovenske šole.

Na osvobojenem ozemlju republike so izgradili in utrdili resnično ljudsko oblast. Njeno obrambo so tigrovci utrdili s hitro mobilizacijo novih odporniških čet, ki so bile nameščene na celotnem obrobju njenega ozemlja. Organizirane so bile naslednje čete s poveljniki:

               -Breginjska četa (Janko Kofol - Tine),

               -Kobariška četa (Franc Uršič - Jožko)

               -Nimiška četa (Marko Radelonghi),

               -Šentlenarska četa (Franc Blažic - Tom),

               -Klodiška četa (Marjan Zdravljič),

               -Idrska četa (Miloš Mavrin),

               -Bovška četa (Ivan Likar - Sočan),

               -Nadiška četa (Ivan Leban – Brado),

               -Platiška četa (Alojz Mavrič - Oton),

               -Bataljon Franca Šavlija (Franc Čopi - Borotin),

               -Bataljon Simona Kosa (Franc Pajntar – Močnik),

               -1. bataljon (Jože Gačnik),

               -2. bataljon (Jože Vodnik - Marok),

               -3. bataljon (Karel Peršolja - Darko),

               -4. bataljon (Franjo Bavec - Branko).

               -Bataljon Garibaldi,

               -Bataljon Friuli,

               -Bataljon Pisacane.

Breginjska četa je zavarovala pot proti Tarčentu in Stolu. Nimiška četa, ki je bila podrejena breginjski, je zavarovala pot proti pontabelski železnici. Šentlenarska četa je imela nalogo zapirati dolino Nadiže proti Čedadu. Z njo je neposredno sodelovala tudi Klodiška četa. Tudi Nadiška četa je zaprla dolino Nadiže proti Čedadu. Idrska četa je postavila zasede na poti proti Tolminu. Bovška četa je zadrževala Nemce v Bovcu in zaprla pot čez Predel proti rabeljskemu rudniku in Trbižu. Še ena četa je bila formirana na območju Platišče -Tipana, in je zavarovala območje od Tarčenta proti Viškorši. Šavlijev bataljon se je nastanil v Čadrgu. - Na robu osvobojenega ozemlja so nastajale tudi prve furlanske garibaldinske enote.

Četa partizanov - njihov resničen cilj je bil boj za svobodo in za slovensko državo, ki ga je komunistična partija, orodje Stalina in Tita, zlorabila za revolucijo in posrbovanje, namenjeno uničenju Slovencev. Vsilila jim je rdečo zvezdo, ki je bila tuja in nasprotna izročilu o slovenski državi. V njenem imenu je tajna služba partije izvajala množične likvidacije nad partizani.

Ena prvih nalog vojaškega vodstva v Kobaridu je bila čimprejšna rešitev jetnikov s Kobariškega, ki so bili zaprti po zaporih v Vidmu. Grozilo jim je, da jih pošljejo v nemška koncentracijska taborišča, kjer bi izhirali. V ta namen se je že 11. septembra odpravilo do generala Licurga Zanninija, poveljnika 24. armadnega zbora v Vidmu, odposlanstvo pogajalcev iz Kobarida, ki jih je vodil vodil Ferdo Kravanja. Zapornike so izpustili že čez nekaj dni. Bilo jih je 56.

Množično vstopanje v vojaške enote je zahtevalo povezovanje ter njihovo enotno vodenje. Zato je Ferdo Kravanja 14. septembra sklical na Svinem pri Kobaridu sestanek vojaških in političnih voditeljev. Sklenili so, da ustanovijo bataljon Andreja Manfrede, ki bo združeval vse čete. Bataljon je imel nalogo zaščititi Kobariško republiko, onemogočiti nemški vojski prodor na osvobojeno ozemlje, izvršiti do kraja mobilizacijo, in omogočiti svobodne javne volitve v organe oblasti.

Vojaške – v bistu tigrovske enote, ki so branile Kobariško republiko so bile presenetljivo velike, zgledno organizirane in v dobrem bojnem stanju. Že od samega začetka njihove ustanovitve so na mejah republike imele lepe vojaške uspehe.

Andrej Manfreda (* 1908 - † 1943) iz Kobarida,  tigrovec, narodni in politični delavec obsojen na 1. tržaškem procesu na 10 let ječe, maja 1937 spet obsojen na 14 let, umrl v ječi za jetiko.

Kobariške republike se polasti KOS

Zanimivo je, da z ustanovitvijo Kobariške republike ni bilo seznanjeno niti partizansko vodstvo za Slovenijo. Iz tega je razvidno, da njeno vodstvo s Kravanjo na čelu, ni zaupalo partizanskemu štabu pod vodstvom komunistov. To je kaj hitro opazil tudi srbski okupator, ki je nadzoroval slovenski partizanski štab.

Vsled tega je s pomočjo svoje obveščevalne mreže – KOS začel pošiljati srbske vojaške kadre, ki so v Kobariški republiki zavzeli najvišja poveljniška mesta, in takoj začeli z reorganizacijo njenih obrambnih enot.

Že čez nekaj dni po ustanovitvi bataljona Andreja Manfrede, pride za načelnika štaba v bataljon Srb, Radojica Ignjatović – Grujica, ki začne takoj razpredati obveščevalno mrežo KOSa, (kdo ga je imenoval in kdo poslal, ni znano).

Reorganizacijo partizanskih enot so sicer začeli že prej. Tako so že 9. septembra 1943 obnovili štab Primorske operativne cone. Dne 13. septembra 1943 je Okrožni komite KPS za Brda iz Briškega odreda oblikoval Zahodno-primorski odred. Malo kasneje 23. septembra je operativni štab glavnega štaba NOV in POS izdal povelje za oblikovanje brigad.

Srbi kot čuvarji mejà (The Serbs, Guardians of the Gate, 2006), domnevno mejà zahodne civilizacije. O tem naj bi knjiga v angleščini tudi danes prepričala svet. Velesrbska stran jo širi preko prostozidarske centrale, matere prostozidarskih lož v Londonu. S takim namenom si je srbska struktura med drugo vojno podredila slovensko partizanstvo in zlomila tudi Kobariško republiko. Ni pa mogla zlomiti ideje o slovenski državi.

Imenoval je štab Soške brigade, katere poveljnik je postal Srb, Vladimir Knežević – Volodja, načelnik štaba spet Srb, Milutin Dapčević. V brigadi so ustanovili tudi brigadno sodišče, v kateri je bil Knežević namestnik predsednika. Pozneje, januarja 1944, pa je Knežević postal predsednik tega sodišča. Njegov namestnik je bil prav tako Srb, Dušan Mijić.

Vojaške (tigrovske) enote so bile v kobariški republiki povsem samostojne samo do 30. septembra. S tem dnem je bilo konec njenih samostojnih vojaških centrov, začelo se je postopno razbijanje republike same.

Tako se že s 1. oktobrom 1943 oblikujejo: 1. soška brigada, 2. soška brigada, Briško-beneški odred, bataljon Garibaldi; prej samostojne čete v Beneški Sloveniji pridejo v sestavo Briško-beneškega odreda. Nad vsemi enotami v Kobariški republiki je poveljeval Operativni štab Soških brigad, čigar komandant je postal spet Srb, Vladimir Knežević.

Tako so Srbi imeli Kobariško republiko v svojih rokah. Njihov poglavitni namen je bil njen propad in sicer s tajnim sodelovanjem nemške vojske. Zbali so se namreč, da bi se republika (beri: slovenska država) začela širiti, kar bi pokvarilo načrte velesrbske klike.

Srbsko spodkopavanje

 

Operativni štab za zahodno Slovenijo takrat razmer v Kobariški republiki sploh ni poznal. To dokazuje, da so bili srbski krogi mnogo bolje obveščeni o dogajanju v njej, kot pa partizansko vodstvo za Slovenijo. Zato so se v Kobarid šele 10. oktobra 1943 poleg štaba Goriške divizije napotili tudi politični komisar operativnega štaba NOV in POS za zahodno Slovenijo Dušan Kveder – Tomaž in vidna voditelja NOB Slovenije, Franc Leskošek – Luka in Joža Vilfan.

Še isti dan so organizirali konferenco, katere se je udeležilo samo 80 ljudi, kar potrjuje, da ljudje v te visoke komuniste niso imeli zaupanja.

Naslednji dan je v Kobaridu začel delovati štab Goriške divizije, ki je tedaj dobil podrobnejše podatke o vojaškopolitičnih razmerah. Prva obvestila je dobil od 1. in 2. soške brigade, in je istočasno opravljal vlogo Operativnega štaba Soških brigad, kateremu so bili na čelu že omenjeni srbski poveljniški kadri.

Množično odhajanje v partizane na Kobariškem septembra leta 1943

Glavni štab NOV in POS je ukinil oziroma preimenoval Operativni štab NOV in POS za zahodno Slovenijo v 3. (Alpsko) operativno cono, ter potrdil oblikovanje treh divizij na njenem območju, v katero je spadala tudi Kobariška republika. Za načelnika so imenovali Srba, Milutin Dapčevića. Že 17. oktobra je isti štab izdal ukaze o preimenovanju brigad. Tako je 1. soška dobila številko 17., 2. soška 18., 3. soška pa 20. Načelnik štaba 18 brigade je postal Črnogorec, Radomir Perović. Tako so imena brigad spremenili v gole številke, kar je močno vplivalo na zavest domačih borcev.

Nato je srbski poveljniški kader s pomočjo slovenske podrepniške komunistične klike izdal povelje brigadi Garibaldi, ki je bila prav tako v sestavi Operativnega štaba, naj se loči od ozemlja Kobariške republike ter zasede novo operativno področje daleč stran od njenih meja.

Sprva so bili garibaldinci v veliko pomoč osvoboditeljem v Kobariški republiki. Ko pa je oblast v njej prevzela srbska klika, jih je poslala stran od osvobojenega ozemlja. Torej še en dokaz o tem, kako je srbska stran uničevala osvobojeno ozemlje republike.

Priprave na dokončen zlom

 

Tihi srbski okupator je spremenil celo taktiko tigrovskega delovanja v Kobariški republiki. Od začetka njenega nastanka so borci obvladovali osvobojeno ozemlje s frontalnim načinom bojevanja. To je, za ohranitev njenega svobodnega ozemlja, kar se je izkazalo za odlično, saj nemški vojski kljub številnim poskusom ni uspelo prodreti v njeno ozemlje.

Tako je štab Goriške divizije dne 11. 10. 1943 izdal ukaz, v katerem je bilo določeno, da se frontalni načina bojevanja spremeni v postavljanje zased, tako da bi sovražnika prepuščali, ga obkoljevali in uničevali. Kot kažejo nadalni dogodki, vidimo, da je bilo spreminjanje vojaške taktike porazno za ohranitev Kobariške republike.

Brigada Garibaldi, ki je sprva imela nalogo braniti meje Kobariške republike, je morala po direktivi Goriške divizije zapustiti območje svojega delovanja. Napotili so jo v notranjost Italije, v Karnijo. Garibaldinci so izrazili željo, da zaradi pomankanja izkušenj ostanejo pod slovensko partizansko komando, vendar jih niso uslišali.

Po teh spremembah je Kobariško republiko prevzela Goriška divizija. Nato je njen štab dne 21. oktobra 1943 izdal ukaz o preoblikovanju Briško-beneškega odreda v 3. soško brigado in imenoval tudi njen štab. Za njenega načelnika je imenoval Srba Radomira Perovića, kot sanitetnega referenta pa Črnogorca Milovana Djurovića, ki je že pred tem opravljal isto nalogo v štabu Briško-beneškega odreda.

Dne 27. 10. 1943 je enota VOS izgnala vse italijanske družine iz Kobarida. Izgnali so tudi vse, ki so bili poročeni z Italijani ali Italijankami. Pri tem se niso posvetovali z vodstvom Kobariške republike, kjer so napravili spisek italijanskih družin, ki so bile dejansko nasprotne in nevarne za OF. Zaradi nesodelovanja in samovolje VOS-a je prišlo do nezaupanja tudi s strani TIGR-a. VOS je bila namreč že od vsega začetka podrejena KOS-u.

Izdaja republike Nemcem

 

Obstoj Kobariške republike za Nemce ni bil samo strateškega, temveč tudi političnega pomena. Tako se je sredi oktobra začel nanjo stopnjevati njihov vojaški pritisk. Začeli so se večdnevni manjši boji, v katerih je nemška vojska poskušala prebiti obroč, vendar so jih naši borci uspešno odbijali.

Preseneča nas dejstvo, da so Nemci dobivali točne podatke o razporeditvi partizanskih enot, ki so branile Kobariško republiko. Le od kod? Nemška vojska je začela z letali bombandirati več vasi na njenem ozemlju. Porušene in požgane so bile cele vasi: Log, Podravšče, Podsrednje, Zamir, Čezsoča, Žaga, Svino. Ubitih in ranjenih je bilo več ljudi. Le Kobarida niso bombandirali, čeprav so vedeli, da je tam sedež partizanskega poveljstva – takrat že povsem v srbskih rokah, kar nam daje očitno vedeti, da so Srbi imeli z Nemci nekakšen tajni dogovor o uničevanju civilnega prebivalstva in njegovega imetja, in o zdesetkanju domoljubnih borcev. Tako so Nemci pustili partizanski štab v srbskih rokah nedotaknjen.

Kobariški muzej (veža). Odprt je bil 1990 in je prvenstveno posvečen prvi svetovni vojni. V njem je tudi kaj drugega, vendar ničesar o Kobariški republiki. To zgovorno priča, kako je srbska Kos v povojnih zatrla vsakršen spomin na to, da so partizanski borci imeli v mislih slovensko državo.

Nemška vojska je hotela na vsak način zasesti Kobariško republiko, s katero je imela resne probleme. V ta namen se je angažiral sam Hitler, ki je odposlal generalfedmaršala Rommela, da je vodil operacije II. SS-tankovskega korpusa in 71. pehotne divizije proti mladi primorski uporniški vojski.

Dne 1.novembra 1943 je iz bovške smeri začela napadati prva nemška kolona. Nemške enote so izkoristile vrzeli v partizanski obrambi in so mimo njenih položajev prodirale proti Kobaridu, kamor so prišle že po nekaj urah. Druga nemška kolona je prodrla skozi Slatnik do Magozda, kjer se je spopadla z enotami 2. bataljona, jih prisilila k umiku, ter se nato usmerila proti Kobaridu. Tretja nemška kolona, ki je odšla iz Tolmina na Kolovrat in se spustila proti Idrskemu, pa sploh ni naletela na kake ovire.

Tako so nemške enote vdrle v Kobarid, ki je bil brez posebne obrambe. Začeli so požigati senike po senožetih, v Kobaridu so aretirali vse moške, nekatere so tudi pobili, kakor tudi vsakega borca, ki so ga zajeli.

 (za večjo velikost, kliknite na sliko)

Nemški napad na republiko je bil sočasen, iz Bovca, Tolmina in Čedada.

Ostala nam bo svetal spomin

 

Partizanske enote so se umaknile v hribovite predele in s tem prepustile nemški vojski osvobojeno ozemlje. S tem je bilo 1. novembra 1943 končano obdobje Kobariške republike, ki se je začela 10. septembra 1943. Kako boleča je bila njena izguba za domoljubne borce in civilne prebivalce, si komaj lahko predstavljamo.

Kobariška republika bo v slovenski zgodovini zabeležena in bo ostala kot poseben in tudi za svet zanimiv primer, kako je sredi fašistično-nemške trdnjave nastala oaza svobode, ki je trajala skoraj dva meseca. Zanimiva je kot primer odločenosti in samoiniciative ljudstva, ki je po propadu fašistične Italije ustanovilo svojo vojsko, pregnalo vse okupacijske sile in na osvobojenem ozemlju uvedlo ljudsko oblast.

Leto 1990, volitve v prvi demokratično izvoljen slovenski parlament. Ideja samostojne slovenske države, ki jo je naznanjala Kobariška republika, ni nikoli ugasnila, prišla je spet na dan v samostojni Sloveniji. Goriški panterji beležimo to v hvaležen spomin na partizanske borce in ustanovitelje Kobariške republike, ki jim je bil na čelu Ferdo Kravanja!

Republiko razumemo kot temelj bodoče slovenske države, ki bi po končani vojni zajela in združila vse slovenske dežele. Četudi je obstajala še ne dva polna meseca, gre v njenem primeru za nadvse pomembno obdobje v slovenski zgodovini. Za obdobje, ki je obenem tudi edinstven primer v takratni Evropi.

Kot omenjeno, Kobariško republiko je načrtno razbil tihi srbski okupator. S tem stavkom, se bodo vsekakor, četudi ne javno, strinjali vsi naši borci, ki so jo skupaj s Ferdom Kravanjo ustanovili in branili. - V Enciklopediji Slovenije, ki so jo sestavljali pod nadzorstvom iste Kos, gesla o Kobariški republiki ni. Zakaj ga ni, je jasno razvidno iz pričujočega spisa.

Viri in literatura:

- Kobariška republika: Odbor za praznovanje 40-obletnice Kob. republike 1943 - 1983,

Kobarid 1983

- Kobarid: Kobariški muzej 1997

- Bazoviška brigada: Franjo Bavec - Branko, Lublana 1970

- Na zahodnih mejah 1943: Franc Črnugelj - Zorko, Lublana 1986

- Štirikrat čez Sočo: Borivoj Lah - Boris, Kobarid 2000

- Zapadno - primorsko okrožje: Ciril Zupanc, Nova Gorica 1973

- Mlinsko in Idrsko: Peter Stres

- Primorska ni klonila: Branko Babič, Koper 1982